Uf, moj tretji zapored Rašica trail, vsakič sem poskusil dolgo varianto. Prvi je bil "vau blato", (takrat še pet krogov Rašice, za okrog 45 km), drugi je bil "standard vlaga in čudovita nova trasa (lani, 57 km), letos pa še dodatno par kilometrčkov, da je zneslo na 3D distance na mojem Suuntotu 62 km oz. (če odmislim tisti zgrešeni odcep na začetku tretjega kroga in menjava čevljev, oskrbovanje z lučko za tretji krog) slabih 61 km s 3130 višinci.
Top trail, prvič zares uživantski, ker sem se že 2 meseca nazaj, ko je prišel mail od Romana, odločil, da bo ta vikend deževen.
Sicer med obvezno opremo ni bilo omenjene kreme za sončenje niti sončnih očal, kar bi za 3 minute v drugem krogu prišlo mogoče celo prav (no ja, krema vseeno malce pretirana, se je pa kazalo modro nebo par minut), ampak tole je bil eden od viškov mojih letošnjih tekaških uživancij (ki jih ni bilo malo).
V prvem krogu najprej presenečenje na Rašici, kjer je Majchka tempirala, ne tekla
, pa ni imela časa niti odgovorit na vprašanje, kako to, da je tako kot je (ker je bila pridna asistentka za timing), sledila je vratolomna vožnja dol z Rašice, kjer mi je Barbara postregla z enim "f** off" padcem (dejansko sem si mislil, vseeno mi je, če si zlomiš stegnenico, glavno da si falila z glavo tisto skalo za 3 cm), potem nekaj fletnih trenutkov z Marjanom Š. na vzponu iz Zavrha in na prečki proti Grmadi (Marjan hvala za vse, kar si delil z mano, meni še manjka precej izkušenj, pa sem vse vzel na znanje), potem spet tisti "jao" spust s Šmarke, ki se mi je letos, ne vem zakaj, zdel bolj nedolžen kot lani. Očitno vsako leto malce pridobim na previdnosti, ker sem imel spuste precej počasnejše od vzponov, celo v prvem krogu, ko je bila trasa še kompaktna. V cilju me je Majchka seveda opozorila na kalorije, mi razložila svojo neugodno situacijo in mi dala vedeti, da navija zame!
Boleli so me podplati, po 20 km sem dobil že žulj na palcu,zahvaljujoč Hoki (s katerimi sem pretekel cel Iper januarja), a na srečo sem imel v avtu rezervne čevlje. Hitro v inovejtke pa v drugi krog.
Za razliko od lani nisem tri dni nazaj prebolel črevesnega virusa in sem se počutil izvrstno, čeprav zbomban. Sem še čutil posledice napačne izbire športanja v ponedeljek po sobotnem Selškem trailu (prejšnjo soboto
https://www.strava.com/activities/1969762622). Po Rašici smo se malo podili z dvema dekletoma iz štafet, katerima sem se šlepal do prehoda čez avtocesto, potem me je nekam odneslo naprej. V Zavrhu mi je šlo fino v klanec, sem pridobil nekaj pozicij že na dnu, potem me je na prečki začelo zategovati v stegnih, ampak sem vseeno kar prešerno prispel na Šmarno goro (btw, po gpx je bil čas, ki v rezultatih manjka, okrog 4:50), kjer sem se prvič na tekmi malce usedel. Ravno, ko so prispeli tekmovalci za mano, sem se odpravil navzdol. Tam sva nato z malce starejšim kolegom (domnevam, da jih ima več kot 40) previdno spuščala, ko naju je prehitela srnica , ki sem se je potem poskušal držati do cilja drugega kroga. V cilju 2. kroga me je prijazno postregel Žiga X, ki mi je poleg dobrot na okrepčevalnici ponujal tudi poljub, a sva oba vedela, da je preveč zaraščen za moj okus.
Barbara je povedala, da je zaradi padca ostala brez kvadra (-cepsa), tako da je morala odstopiti, Žiga mi je vremenskim razmeram primerno ponujal suh anorak, meni pa se je zdelo neumno, da bi se preoblačil, ker bo ob takem dežju anorak suh samo kakih 10 minut (sicer sem imel v avtu super špica UD dežno jakno, ampak temperature niso bile tako nizke, da bi se sekiral zaradi malce vlažnosti). Vrgel sem rokavice, ki sem si jih snel sredi drugega kroga, v prtljažnik, in glede na čas presodil, da bo mogoče treba uporabiti lučko, zato sem se spodobno in po pravilih opremil za tretji krog (lani sem v vsej zmedi na to pozabil), nato pa štartal suvereno hodeč v tretji krog.
Suverenost se je izkazala takoj po 400 metrih, ko sem pozabil zaviti desno navzgor in sledil poti malce predaleč. Pred mano se je pojavil potok, ki mi ni bil čisto jasen... Prav, pa nazaj do prve zastavice. Ker sem se na ipertrailu navadil izgubljanja, mi teh 200 dodatnih metrov ni delalo skrbi niti me ni spravilo v slabo voljo (prej nasprotno), pa sem šel v prijetno pohodnem ritmu gor dol in tako naprej. Tu je pa nastopil tisti zen trenutek, ko sem kar odpaval iz svojega telesa...
Dež je spet nehal, malce je še rosilo, na Rašici sem se poslovil od ekipce (otroci so vsako leto večji, šefica pa še vedno enaka!!!
), nato pa spet na ta najbolj divji spust proti Povodju. Brez peripetij, pa s tempom nekje okrog 3 km na uro...
Nato je šlo fino po ravnini, pa solidno v klanec, na Šmarni sem bil top, še zadnji spust in potem dir po lužah. Ker sem bil dovolj pameten, da sem se spomnil, da si lahko očistim čevlje pred ciljem, sem namenoma obral skoraj vse luže na zadnji ravnini, navkljub čudnim pogledom sprehajalcev psov, ki so se ob padajočem mraku pojavili na zadnjem makadamu pred ciljem.
Še čez cesto in Maja mi je vpila bravo Boštjan, čeprav ne vem, kako je v tistem polmraku stuhtala, da sem to jaz. Pa je bila zgodba zaključena. 40 minut več kot lani pa okrog 5 km daljša kot lani (po moji uri, bi rekel Milovanovič), pa poln koš zadovoljstva in totalna uživancija!!!
Če potegnem črto:
-trasa letos idealna, niti 1 m se mi ni vleklo, čisti užitek
-vreme primerno (ne smem reči idealno, da se ne bom komu zameril ali zdel nor)
-okrepčevalnice lani super, letos še malce boljše!!!
-označenost proge lani zelo dobra, letos vrhunska!!!
-organizacija ne nad pričakovanji, ampak ne moreš drugače, ker je že doslej vedno vse štimalo (aha, mogoče nad pričakovanji, ker so mi pomagali spravit avto s travnika, kjer sem obtičal)
-POZITIVNA KLIMA še bolj pozitivna!!!
Vsekakor sem odnesel ogromno; od samega predstarta do odhoda domov.
Hvala vsem za še eno čudovito izkušnjo.
PS: Ker mi ni všeč tisti rdeč flek brez časa na rezultatih, tule je moj track s Strave:
https://www.strava.com/activities/1982590795