Tekaški forum

Natašin odgovor bodočemu ultramaratoncu KHANu

Nataša napisal/-a:Na tem forumu nas v osnovi zanimajo ljudje (upam, da se ne motim), šele potem razdalje, dosežki in hvalospevi. Khan, gotovo boš našel ..

saj veš da ne lepim smeškov (a bi ti jih!) , a ne...

Kratko, jedrnato, zelo zavozlano in, hvala bogu, razumljivo le tistim, ki smo bili zraven. Pa še ažurno, samo nekaj minut po zaključku dogajanja.

Bravo, Aleš..

Z* napisal/-a:Glede ostalih pripomb v zvezi z (ne)agresivnostjo pasem pa še tole: mi čisto dol visi, če se hoče kak pes samo igrati, me povohati, ali se kako drugače motati pod nogami. Ko tečem, hočem mir pred takimi in drugačnimi mrcinami, četudi "ne bodo nič naredile", in se ne ustavljati in ubadati s tem, kaj utegne imeti žival za bregom. Tečem namreč zato, da se sprostim

Se globoko strinjam

Marjan

Tudi največji mojstri pisane besede so včasih nerazumljivi.
Poročilo iz teka iz Brda pri Kranju

Fotr napisal/-a:Čeprav večkrat nastopam na tekmah kot osebek, ki ostalim tekačem preganja strah pred zadnjim mestom, sem tokrat dobil srebrno kolajno, bil sem predzadnji, torej drugi v svoji kategoriji, v kateri sva nastopila dva tekača.

Rezultati organizatorja govore, da je je bil Fotr 49. od 53. udeležencev in
2. (zadnji) v svoji kategoriji.

P.s Da ne bo pomote, v to rubriko sodi izjava seveda zaradi prvega dela stavka

Fotr napisal/-a:Čeprav večkrat nastopam na tekmah kot osebek, ki ostalim tekačem preganja strah pred zadnjim mestom, sem tokrat dobil srebrno kolajno

Jožko napisal/-a:Ob letu pa se zopet spomnite, da tam nekje za devetimi gorami tretji vikend v juniju Jožko z ekipo organizira 6. gorski maraton štirih občin.

Mi pa v nova doživetja gorskega teka. Jožko držimo pesti za čim več ponovitev.

Sicer tale izjava ni bila zapisana na TFju, a tko prisrčno označuje življenje tekačev in naših družinskih članov..

Torej, Lojzetova žena(GTA) na vprašanje, kolk ima Lojze rezultat maratona:

Ma ne vem no, tm dve, tri ure, tko nekak..


Tole je bila ena pogostejših fraz na letošnjem Martinovanju..Se vama je kaj kolcalo, Lojze?! Čist prav, da si ostal z otroci, Martinovanja bodo tudi še v prihodnjih letih, tini ima pa tko še za restavrirat prešo v ta velkem kevdru.

Tule že nekaj časa ni bilo nič, ampak meni se zdi TALE izjava ful simpatična:

Sebi napisal/-a:A jaz se moram tud prijavit al kako? Jaz sem obvezni del Inotove opreme
Kaj pa našega psa moram tudi prijavit? Ker ona je pa moj obvezni del...

Razy, veliki motivator!

Ni kaj dodat. Sploh zaključek.
Uporabno pa za vsakogar.

raziskovalec napisal/-a:Tae, še nekaj mojih misli.

Vsaka 21-ka je drugačna. In ljubljanska je počasnejša kot npr. palmanovska. Če hočeš (le) dober rezultat, boš potemtakem tekel samo hitre, ravninske 21-ke. In torej po tej logiki v Ljubljani sploh nima smisla iti na 21km in tudi ne na 42km.

Vsaka 21-ka je drugačna. To pomeni, da ima vsaka svoj čas, ki je neprimerljiv z drugimi. Primerljiv je le čas na isti progi in primerjaš ga lahko z drugimi in sam s seboj. Prvo ponavadi počneš. Poskusi tokrat malo drugače. Prvič tečeš to progo, postavi na njej svoj PB, saj nimaš na LM še razultata na 21, mar ne. Poskusi dati od sebe nekaj solidnega, če bo dobro bo super, če ne bo, boš pa drugo leto lažje popravil svoj PB na tej isti progi. Prvi na tej progi nikoli ne boš, zato pa ima tekmovanje s samim seboj tudi pravi smisel.

Vsaka 21-ka je drugačna. Morda pa hitro preteči ni edini motiv. Morda pa lahko (kot si v tej smeri že sam nakazal) nosiš vodo in gele kakšni tekačici in tekaču, ter ga spodbujaš pri njegovem cilju. Morda je čar teka tečti 10 ali 15 minut pod svojimi sposobnostmi in opraviti trening. Na progi in ob progi se dogaja marsikaj, kar ne vidiš in opaziš, če greš na polno. Vem, da ti je ta način razmišljanja zelo oddaljen, a kjub vsemu. Ljubljana ima svoj čar, množica tekačev tudi.

Vsaka 21-ka je drugačna. In popolnoma od tebe je odvisno, kako se boš počutil na njej, če jo nepoškodovan uspeš preteči. Popolnoma sam se odločaš, ali boš zadovoljen z rezultatom 1:20, 1:30 ali 1:40 (ti časi so zate, za večino nas so le utopija). Tekači večkrat drug drugega sprašujemo, kako je šlo po teku. Povemo čas, nato pa sledi vprašanje, si zadovoljen, posebno če se ne poznamo dobro in ne vemo kateri čas ima kdo v nogah? In v tem vprašanju je ključ. Reci si, zadovoljen sem, ker bom prvič nastopil na LM na 21 km. Tekel bom po svojih trenutnih zmožnostih (če boš na čas), kot spremstvo xy-i ali XY-u ali pa jih bom odtekel za trening. In drugo leto bom poskusil biti boljši, če pa ne bom, to pomeni le-to, da sem sem bil letos (lansko leto) zares dober in bom morda naslednje še boljši. Tečeš lahko na minimalni pulz, prvih deset kilometrov počasi, zadnjih 7 kilometrov hitro. Lahko preizkušaš inačico počasnega začetka na 7 km in hitrih 14 km. Nešteto je možnosti. če rezultat ni prvi motiv si osvobojen in lahko preiskušaš inačice (npr. zadnjih 7 pod 4:00) .... Lahko se igraš in tek ni le tekma z drugimi in samim seboj, lahko postane veselje, radost, eksperimentiranje, ne pa nekaj kar moraš ... In če ne boš, bo slabo ...

Tako preprosto je to, Tae. Sreče ni na cilju (teka), sreča je na teku samem. Včasih je že štartati sreča. In na srečo so poti (na teku in v življenju) tudi težke, ker v nasprotnem primeru bi bil cilj brez vrednosti. Če si dalj časa na progi, sreča traja dalj časa (no, če se ravno ne mučiš ko žival in nič ne boli).
Se vidimo na štartu. In bomo (upam) srečni. Lepo je biti hiter, ni pa to vse, še daleč ne. Za 42-ko te ne bom navduševal, ker vem, da jo boš šel (šele) čez nekaj let, če sploh. In potem upam, da se vidimo tudi na analizi.
Analiza je super, posebno če si (pre)tekel.

Priznam. Včasih se mal omalovažujoče nasmehnem ob Tiborjevih bravurozah na TFju, a tokrat je res napisal lušno pojasnilo o padcu forme, ki bi ga bilo prav ne pozabit. A spet se mi zdi, da ni zgolj odgovarjal razočarani Piki..

luzr napisal/-a:

pika0621 napisal/-a:tek 3x na teden, fitnes 2x na teden), vendar pa sem opazila da sem postala počasnejša. Pri zadnjem organiziranem teku sem na 10km tekla cca 3 minute počasneje

1. trikrat na teden je lahko preveč, če je trening sestavljen napačno. Preizkušeno vem;
preveč ali premalo... Oboje se pozna!
2. Dvakrat miganje v fiknisu ne pomeni nujno krepitve mišic ali povečevanja vzdržljivosti z
mnogo ponovitvami. Zgolj izčrpavanje.
3. Ne napreduješ zaradi povsem napačnega programa ali resne napake v programu. In
variabilnosti, ki bi vzpodbudila telo k akciji...
4. Počitek je nujno potreben.
5. Veliko počitka.
6. Saj sem omenil počitek, ne?
7. Vencelj in podobni možakarji, izklesani iz skale ne potrebujejo ne posebne vadbe, ne
počitka...
8. Še en kup faktorjev vpliva. Od treme, ki se začne mesec od en teden pred tekmo.
9. Ostali ustrezni psihofizični dejavniki, to je, odotnost stresa.
10. Tek ni vse v življenju. Včasih zadostuje hitra hoja...

Meni je pa tale Zdravkova izjava iz TF10ke letos daleč najboljša:

ZdravkoC napisal/-a:-predviden čas sem dosegel že dva kroga pred ciljem

Še povezava:
viewtopic.php?f=2&t=12281&start=75

"predviden čas sem dosegel že dva kroga pred ciljem"

Tud zame ta zmaga

še nekaj za v anale:

ton napisal/-a: če pa na tehtnico vržem na eni strani 'povečano možnost, da me rukne' in na drugi vse, kar so mi tek in vztrajnostni športi prinesli v življenje, se mi zdi možnost kalcinacije arterije hudo postranski faktor - še posebej, če je alternativa kavčni krompirizem.

Pa še povezava:
viewtopic.php?f=29&t=8880&start=30

matjaz napisal/-a:Če te zanima Mravlje je skoraj moj sosed.

MOJ SOSED JE ZADEL NA LOTU. ZAL MENI TO NIC NE POMAGA. [/quote]

Zanimivo... in resnično.

Uporabnik "dober tek" je napisal odlično poročilo z 22.Ljubljanskega maratona, takih doživetih smo zadnje čase vajeni predvsem od Runcajza. Mene je očarala zadnja primerjava teka z vsakodnevnim življenjem:

dober tek napisal/-a: Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

p.s. če se že prireditev ne udeležujem, da vsaj tule takole podoživim povezanost, kot smo jo čutili pred leti..

Zanimivo, velika večina nas da prav temu odstavku?
Zakaj torej odklopi in lažne kulise z nasmehi ?
Bežimo vsi ?
Iščemo vsi pravo pot?
Sam študiram....