Traili za mlado in staro od 1 - 100km: MINI GM4O 1 -3km, GT 12 km, GM4O 42km in UPT 100km. Tretji vikend v juniju je Podbrdo center gorskih tekov. Vse od dogajanju tudi v tem forumu.

Moderatorji: Tedi, klavdija, Jožko

#348869
Živjo ,

Še moji vtisi iz GM4O. Moj tretji GM4O, in zopet super organizacija, sicer se pozna, da sedaj potekata dve tekmi in je nekoliko manj navijačev in tudi ponudba nekoliko skromnjša (nekaj navijačev odide na daljše proge), kot v obdobju ko je potekala samo tekma na 42 km, ampak še vedno vsega dovolj (tudi coca cole proti Poreznu letos ni zmanjkalo).
Sicer pa me je letos zmotila voda z magnezijem, verjamem, da marsikomu ustreza a jaz žal nisem med temi (po zaužitju imam prebavne težave) in sem bil presenečen, da na prvih treh postajah ni bilo možno dobiti navadne vode, tudi na ostalih ni bila v ospredju, vendar če si zaprosil, se jo je dalo dobiti .
Razumem, da je distributer vode z magnezijem želel, da jo čim več ljudi proba, ampak nekateri smo imeli že na Vipavi težave in ni bilo želje po ponovnem eksperimentiranju, zato v bodoče predlagam, da naj navadna voda brez dodatkov ostane v osnovni ponudbi.
Sicer pa GM4O je čudovita prireditev in naj takšna tudi ostane.

Lp Marko
Uporabniški avatar
 vencelj
#348882
Poročilo o tridnevnem dogajanju v Podbrdu in okolici na spletnem portalu ljudstvo tekačev: http://www.ljudstvotekacev.si/sl/
Na tej povezavi najdete tudi galerije slik in video :!:

Tajataja, čestitke :!: Tudi izčrpno poročilo je odličen zapis, prebral v celoti :!:
#348891
Ultra pušeljc trail – UPT 100 km...
Dva meseca nazaj smo tekali še po Madeiri ( MIUT ) zato je odločitev za UPT padla dva dni pred štartom, ko sem na Tekaškem forumu zagledal klic na pomoč, da naj »odrešim« Marka, ki je imel že plačano štartnino ampak si je poškodoval koleno in ne bi rad tvegal še večje poškodbe...tnx :wink:
Ker me konec avgusta čaka podobna tekma v Franciji se mi je zdelo super, da bo UPT kot nalašč za malo daljši tek pred dopustom. :D
V petek popoldne jo skupaj z Matejem, Tanjo in Juretom mahnemo proti Baški grapi. Na prizorišču sami znani obrazi zato klepetanja ne manjka. Ta klepet se pri meni tako zavleče, da zamudim testeninko. Ups tole pa ne bo ok?! Mene jutri čaka kar nekaj km jaz pa lačen. Prijazni prostovoljci mi natočijo sirovo polivko, ki je ostala od testenin in vanjo nadrobim par kosov kruha...to bo letelo jutri! :shock: :lol:
Zgodaj zjutraj še zadnje pakiranje opreme, odhod na zajtrk in ob 6:00 štart...zaželimo si srečno ter se počasi vzpenjamo proti Črni prsti. Začnem bolj v ozadju, ker nimam pojma kakšen tempo mi bo odgovarjal. Kmalu dohitim Klemna in Janeza ( Justo ), kar pa pomeni, da bo v nedeljo dež. Če bi nas kdo poslušal kakšne debate smo imeli bi si lahko marsikaj mislil hehe. Na spustih Klemen malo zaostane zato pot nadaljujeva sama naprej z dogovorom, da se sigurno še srečamo...če ne prej pa v cilju!
Ker sam še vedno brez GPS ure tečem bolj po občutku, me Janez sproti obvešča o tehnikalijah in kaj naju še vse čaka. Komaj sva na Poreznu me že straši z naslednjim vzponom na Blegoš haha. Energija in dobra volja prostovoljcev na okrepčevalnicah je neverjetna. Kaj takega ne doživiš skoraj na nobeni drugi tekmi in ti res da krila. Po dobrih 9-ih urah sva že v Železnikih in pred nama je še zadnji večji vzpon proti Ratitovcu. Kako je pasal rahel veter na vrhu glede na to, da je bilo na momente res vroče kot v savni. Juhica, zaseka na kruhu in par bobi palčk nama da energijo še za zadnji del spusta proti cilju, ki ga prečkava skupaj po 14 urah in 48 minutah! Veselja seveda ni manjkalo čeprav bi se imela z Janezom še marsikaj za pogovoriti in upam, da še kdaj skupaj odtečeva ultra dogodivščino! :D
Malo za nama v cilj priteče tudi Klemen, Matej, Jure, Peter in ostali ampak na žalost vseh ne pričakam, ker me premami spanec. V nedeljo sledi prisrčna podelitev priznanj in nagrad najboljšim in takrat skupaj ob kosilu podoživljamo vse pripetljaje na celotni lepi ampak težki trasi.
Hvala lepa organizatorju z Dakskobler Jožkotom na čelu, prostovoljcem, navijačem in čestitke vsem sotekačem in sotekačicam za nepozaben dan oziroma cel vikend!!! See ya A.... :laola
#348930
Evo, bom še sam nekaj napisal. Za mojo prijavo na ultra tekmo je kriv Vencelj iz foruma, ki me je 3 mesece nazaj v temi diagonala norcev nagovarjal k prijavi na Ultra pušeljc trail. Tako sem se zadnje 3 mesece skoraj vsako soboto odpovedoval pijančevanju in ostalim stvarem, ki pridejo zraven v "mladostniškem" življenju. Vsako nedeljo sem tako zgodaj vstajal in se odpravljal na dolge teke po Polhograjcih. V začetku maja 14 dnevna tekaška pavza zaradi "vnetega" križa,zadnji teden pred ultro pa še vneta zadnja stegenska mišica in celodnevni delavniki na strehi. V petek dopopoldne izvem še žalostno novico, da mi je umrl dedek in glava v soboto zjutraj vsekakor ni bila prazna.
Na štartu se odločim, da si progo razdelim na tretjine ter poskušam stopnjevati tempo. Tako sem bil po 10m teka že na predzadnjem mestu, saj so ostali družabniki hitro potegnili naprej. Čez prvi klanec tako malo poklepetam z ostalimi in vsrkujem vse nasvete, ki mi jih velikodušno delijo stari mački. Na spustu proti Hudijužni mi večinoma vsi pobegnejo, saj se odločim za počasnejši spust brez teka. Vseeno me že začnejo spremljati prve težave . Skrajšati pajkice dva dneva pred tekmo in jih ne preizkusiti očitno ni bila najbolj pametna izbira. Tako so me začele drgniti po jajcih in ni bilo najbolj zabavno. Še malo driske in bruhanja in prvih 27 km je za mano. V gostilno v Hudijužni si grem s sončno kremo namazat žogice in gas naprej. Čez Durnik gre vredu, želodec se umiri in bolečina spodaj popusti. Z Tajotajo borbava lepo počasi v klanec in sem ter tja kakšno izustiva. Izpostavil bi še srečanje z ZZTopko, ki naju ujame v fotoaparat in gremo dalje. Naslednji lep trenutek vzpona na Porezen pa je bil še ta, ko je mimo mene pritekla A. Čufer. Vljudno sem se ji odstranil na odstavni pas in ji rekel bravo. Ker se je potem za minuto ustavili na okrepčevalnici sem jo zopet prehitel. Čez pol minute pa je zopet švignila mimo in se za vedno oddaljila. Na Poreznu veliko ljudi, nekaj jih celo prepoznam. Sledi malo gore-dole proti smučišču Črni Vrh. Gre kar dobro in malo pod vrhom dohitim tekača, s katerim se dogovoriva, da do Kopačnice in potem naprej potegneva skupaj.Oba sva namreč želela doseči čas pod 20 urami. Na slabi polovici pojem odlično mineštro, se preobujem in hop proti Blegošu. Proti vrhu se nama že pošteno vleče in najraje bi zavriskal, ko sem prišel na vrh. Do Železnikov se ni zgodilo nič omembe vrednega, po cesti navzdol in po ravnem sva lahko celo tekla. Nekje na 60km povem sotekaču, da sem sedaj presegel dolžinski rekord po pretečenih(prehojenih) km in v Martinj Vrhu se zato primerno nagradim :lol: V Železnikih se zadrživa 10 minut, v planu sem imel, da bi poskušal poloviti tekače, ki so bili tja do uro pred nama. Po začetnih 100 metrih pa šok. Kar naenkrat sem začutil, da me je ožulilo po ritnicah, saj se tudi tam nisem nič namazal. Tako sem hodil na O in študiral kaj storiti v dani situaciji. Čez kako uro, ko sem videl kako počasi grem sem nato reskiral nogavico in si jo vstavil tja vmes :roll: Ciljni čas se je tako oddaljeval in na koncu sem si samo še želel priti v cilj. Hvala lepa tekaču s katerim sva tekla skupaj, da me ni zapustil in odšel naprej.Kilometri niso šli nikamor. Tako prideva ob jutranjem svitanju na cilj,kjer zmažem nekaj včerajšnjega piščanca. Skočim pod tuš in se odpravim kar proti Ljubljani. Če bom rekel, da sem se čutil veselega in ponosnega, ko sem prečkal ciljno črto se bi pošteno zlagal. Tudi danes po 6 dneh sem v bistvu razočaran nad svojim dosežkom. Morda sem tekmo s samim sabo vzel preveč zares in je to največja napaka.
Vesel sem edinole, ko pogledam na posteljo in vidim na njej nove hlače, rdečo kapo in sumljiv zavitek z belo praškasto snovjo,s katerim bom lahko očistil pečico in pralni stroj. Tudi spomin na dobro organizacijo, polne okrepčevalnice in prijazne prostovoljce bo zagotovo ostal.
Ko sem bil vprašan, če bom takšno "norost" še kdaj ponovil, sem rekel da najverjetneje ne. In da se bom zopet raje posvetil plezanju po hribih in kolesarjenju. Tek pa bom za nekaj mesecev dal nastran. Tega se vsaj čez poletje nameravam držat, kaj bo pa naslednje leto pa ne vem. :lol:
LP
#348936
Za mojo prijavo na ultra tekmo je kriv Vencelj iz foruma, ki me je 3 mesece nazaj v temi diagonala norcev nagovarjal k prijavi na Ultra pušeljc trail

Aha, zdaj sem pa jaz kriv :?: :lol: :| :wink:
Sem šel pobrskat, kaj smo takrat imeli v diagonali norcev. Rekel si za drugo leto mogoče, pa si se zdaj za eno leto prehitel. :clap: :clap:

Vsekakor čestitke :!:

LP; vencelj
#349151
Ojla,
končno mi je uspelo na papir zliti zgodbo z naslovom "Ultra pušeljc trail ali kako so sanje drugič postale resničnost".

Ultra pušeljc trail 100 je tekma, ki si jo je lani »izmislil« Jožko Dakskobler z nesebičnimi prostovoljci. To je tisti Jožko, je že pred 10 leti poskrbel, da sem se zaradi Gorskega maratona občin zaljubila v hribe nad Baško grapo in sem se za zmeraj zapisala trailu.
Lanski UPT sem zaradi poškodbe mečne mišice bila prisiljena izpustiti. Sva pa zato z Andrejo vsaj delček proge spoznali kot spremljevalki neveste Katke. Lani sem se prijavila in plačala štartnino takoj, ko je bilo mogoče, a sem jo žal morala prodati. Ker sem na Tekaškem forumu lani postala znana predvsem po tem, da samo štartnine prodajam, sem letos ubrala drugačno taktiko. Na Vipavsko 50-ko sem se prijavila praktično v zadnjem hipu, ko sem ocenila, da je mišica zaceljena in je spet pripravljena na malo daljše obremenitve. Hkrati je Vipavski trail pomenil test za UPT. Ker je minila praktično brez posebnih težav in mi je uspelo priti z nasmehom do cilja, sem takoj naslednji dan vplačala štartnino za UPT. Pri Teodorju sem si izprosila še štartno številko 21. Odgovor na vprašanje zakaj 21 sledi čisto na koncu :D. Drejka je zaukazala nekaj daljših treningov in teden pred tekmo sva po teku na Janče skupaj ocenili, da je forma na nivoju, posebej se mi je zdelo pomembno, da se mečna mišica ni več »oglašala«.
Dan pred tekmo sem vzela dopust, kar se je izkazalo za zelo pametno odločitev. Tako sva v miru spakirali vse potrebno in se popoldne odpeljali proti Podbrdu. Z Jožkom smo bili dogovorjeni, da nama bo priskrbel prostor za šotor. Ob prevzemu štartnih številk srečamo Andreja in Katjo (Energe team). Iskren objem govori brez besed. Zraven je tudi Klara, zmagovalka 100-tke na Vipavi in takoj nastane fotka naslovom »Pušeljc za UPT« :D. Prideta tudi Katka in Toni in z njima obvezni rehidracijski napitek Čelkar. Hvala! Precej pozno je že bilo, ko sva se poslovili od njiju in se odločili, da namesto postavljanja šotora, prespiva v šoli, kjer so učilnice velikodušno dali razpolago za spanje. Ker sva DIF-ovki, si namesto učilnice za spanje izbereva telovadnico. Preden zaspiva na res udobnih blazinah, se reživa, da v tako veliki spalnici še nisva spali. Res je bil velik luksuz zbuditi se praktično na štartnem mestu. V šolski jedilnici nas čaka zajtrk, meni pa po stari navadi nič ne paše. Tudi žemlja z maslom in domačo marmelado, ki jo prinesem od doma, mi ne diši. Zato pa Andreji kruh z nutelo in kava dobro tekneta. Deset minut pred štartom se počasi premaknemo proti mestu pri vaški cerkvi, od koder se bomo odpravili na pot. Vzdušje je prav spokojno, nobene evforije. Čeprav tega Andreji ne pokažem, me je strah. Ne morem si misliti, kako se mi je v podzavest zažrl strah pred ponovno poškodbo. Hkrati čutim strahospoštovanje pred potjo, ki bo dolga in naporna. Še objem z Andrejo in že se začne kratko odštevanje. Začnem čisto na začelju in že po nekaj kilometrih ostanem sama. Vedela sem, da ne bo gneče, a da bom v samoti že čisto na začetku, me pa preseneti. Začnem zelo počasi, tako počasi, da me kolega Vane ob začetku vzpona na vrh Koble počaka in povpraša, če sem ok. Ganjena sem nad njegovo pozornostjo. A ko mu zagotovim, da sem OK in da bom vsaj do Porezna šla zelo počasi, odide naprej. Tako pridem na prelaz Čez Suho precej spočita. Kar nekaj navijačev je na sedlu, takoj prepoznam glasove Marjetke in Jožeta. Pa še nekdo glasno navija: dejmo Urša! Le kdo se je v tej zgodnji uri odločil priti sem gor? Ja, ta glasna dolgolaska je Katjina prijateljica Nataša. Krepko se objameva. Zaradi nepričakovanega srečanja z Natašo sem tako raztresena, da na okrepčevalnici pozabim dotočiti vodo in isotonik. Ko se začnem spuščati proti Hudajužni, se na kratko javim Drejki. Sestop v dolino mi je bil vedno všeč, tako je tudi tokrat. Malo pred prehodom v gozd dohitim Vido in Vaneta, ki se je odločil, da jo bo spremljal na celotni poti. Nekaj časa tečem za njima, potem se odločim iti naprej. Dohitim še Katjo. Tudi z njo tečem nekaj časa, potem si zaželim spusta v svojem ritmu in jo prehitim. A me v vasi Kal dohiti nazaj, skupaj se osveživa pri legendarnem koritu sredi vasi in kratek čas napredujeva skupaj. Pri kratkem klancu pred vasjo Stržišče Katja odide naprej in do cilja se ne vidiva več. Spet ostanem za kratek čas sama, ko nasproti priteče znana pojava. Po stilu teka se mi zdi kot Cici, ja, res je Cici! Ker ima nekaj težav z mečno mišico, se je udeležbi na UPT odpovedala in se odločila, da nas malo spodbudi in navija. S seboj ima čisto navaden nahrbtnik, iz katerega se razlega izbrana glasba. Čisto je razposajena in pravi, da ji je res iskreno žal, da mi ta hip ne more zavrteti Helene Blagne. Lahko pa zapoje kakšno njeno pesem. Iskreno se ji zahvalim za ponudbo petja in ji predlagam, da svoje pevske sposobnosti pokaže ob drugi priliki. V njeni družbi mi pot do okrepčevalnice v vasi Znojile bliskovito mine. Tu se Cici poslovi in se odpravi naproti Mucki, ki se je tokrat odpravila na krajšo razdaljo. Malo naprej od okrepčevalnice me začnejo prehitevati prvi tekmovalci na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu, ki so štartali dve uri za nami. Sedaj sem bolj usmerjena s pogledom nazaj, zato da se lahko pravočasno umikam hitrejšim od sebe. Tako sem zaposlena, da niti ne opazim, kdaj pridem v vas Obloke, kjer si privoščim sedaj že tradicionalno osvežitev glave. Tu imajo namreč pripravljen tuš s hladno vodo, ki vedno prija. Sledi še kratek spust po asfaltu v Hudajužno, kjer me z vsem potrebnim pričaka Andreja. Ne mudim se dolgo, preoblečem pajkice in zamenjam nogavice, dopolnim zaloge pijače in že zagrizem v legendarni klanec Durnika. Klanca, poimenovanega, »ura resnice«, me je zelo strah. Praktično v vseh desetih letih, ko sem se udeleževala Gorskega maratona 4 občin, sem na tej strmini doživljala krize, večje ali manjše. Strmina in vsak detajl poti vzpona do Porezna so mi dobro poznani, zato se ga lotim počasi. Hitro ujamem svoj ritem, česar sem zelo vesela. Okrepčevalnice se presenetljivo hitro vrstijo, vsaj meni se tako zdi in ko zagrizem v najhujšo strmino, kjer so reševalci za lažje napredovanje napeljali vrvno ograjo, zaslišim glasno navijanje in petje. Kdo drug bi lahko bil tako glasen kot Legenda »ZZ Topka«. Ko me prepozna, glasno zavpije Urša in tisti njen znani stih: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Durnik čisto blizu, a še daleč je do njega" :D. Kurja polt mi gre po celem telesu. Ko prispem do nje, me poprosi, da se na kratko ustavim za spominsko fotko. Z veseljem ji ustrežem. No, če je Jožko oče GM-ja, je ZZ topka kraljica Durnika :D. Malo tudi na krilih njenega navijanja že kmalu zaslišim harmoniko na vrhu Durnika. Kar na jok mi gre od ganjenosti. Presrečna sem, da je glavni, najtežji del vzpona za menoj. Na okrepčevalnici popijem malo Coca-cole, ki jo kombiniram s soljo. Ne zaustavljam se za dolgo, da ne izgubim ritma. Na okrepčevalnici pri lovcih LD Otavnik izprosim požirek piva, saj imam sladkobe že dovolj. Ko pridem iz gozda, zagledam kočo in legendarni WC, ki danes sploh ni videti tako daleč. In res, pot bliskovito mine. Pri WC-ju me že čaka kolega Brane s hladnim pivom. Kako se je prilegel požirek ali dva hmeljevega napitka! Tu so tudi Andrej in njegova druščina sredinih vzponov na sv. Primoža. Na kratko se ustavim na okrepčevalnici, kjer si privoščim samo juho in že odhitim naprej. Sedaj bo pot spet bolj samotna, saj se krajša pot – gorskega maratona štirih občin obrne proti dolini v Podbrdo, naša pa se nadaljuje proti Črnemu vrhu in Blegošu. Pot se v začetku predvsem spušča. Ko pridem na gozdno cesto, mi pride nasproti tekač. Že na daleč ga slišim, da prekinja v jeziku naših južnih bratov. Hrvaški tekač je, ki je na vrhu Porezna zgrešil pravo pot proti Podbrdu in je šele po nekaj kilometrih spusta ugotovil, da ni na pravi poti. Jezen je, a nič ne pomaga. Ne ve, kaj naj naredi. Na koncu se odloči, da bo še enkrat zagrizel v klanec proti Poreznu. Nič mu ne zavidam, tole mora biti hud šok tudi za glavo. Ko že skoraj začnem z vzponom na Črni vrh, zaslišim znani žvižg. To mora biti Drejka, ki mi je prišla nasproti pred spustom v Kopačnico. Skupaj odtečeva do avta, kjer mi postreže z že preverjeno kombinacijo Coca-cole in piva. Na Črni vrh pridem ravno ob začetku poročnega obreda. Res so si izbrali lep kraj s še lepšo panoramo. Ženinu in nevesti samo z dvignjenim palcem zaželim srečno. Kako vabljivo izgledajo polno obložene poročne mize, tudi šampanjca ne manjka. Kar mika me, da počakam na konec obreda in se pridružim svatom, a ker nisem med povabljenci se s polnimi usti slin odpravim naprej. Od tu je Blegoš videti čisto blizu, a bo treba narediti še en velik ovinek do bogato založene okrepčevalnice v Kopačnice. Tu si prvič v karieri med tekmo privoščim kratko masažo, ki že precej utrujenemu telesu dobro dene. Bogato obložena miza nudi vse kar si srce poželi, a le juho spravim po grlu. Prijazno postrežejo tudi Drejko, ki kar naenkrat oceni, da absolutno premalo jem. Začnejo se pogajanja o tem, kdaj bom pojedla prvi sendvič. Nekako se pogodiva, da ga zaužijem po poti na Blegoš, čeprav v globoko v sebi vem, da bom obljubo težko realizirala. Ta del poti iz Kopačnice do vrha Blegoša poznam s tekme KBK. V spominu imam, da je zaključni vzpon precej strm in spomin me ni pustil na cedilu. Res se pot proti koncu vzpona postavi precej pokonci in čutim, da mi zmanjkuje moči. Zližem Dextro in upam, da mi pomaga čim prej doseči vrh. Ko pomislim, da sem na vrhu Blegoša šele na polovici poti, postanem neznansko utrujena in do vrha se komaj privlečem. Tolaži me misel, da se bo pot proti Železnikom predvsem spuščala. Ko se odpravim z vrha proti koči, v daljavi zagledam transparent. Napisa še ne vidim, zato samo v mislih blagrujem tistega, ki so mu namenjeni. Ko pridem bližje, prepoznam napis: DEJMO URŠA! Vau! Pa to je zame! Prvi hip ne vem, ali je to res, ali imam spet privide. Ko zraven transparenta prepoznam Janjo, vem, da je vse res. Čisto v šoku sem, nič pametnega ji ne zmorem reči, samo objamem jo. Nato skupaj sestopiva in že čez nekaj metrov prideva do naslednjega transparenta: URŠA, DAJ VSE OD SEBE :D, kjer me pričakajo Vanja, Tanja in Karmen kot preostali del navijaške ekipe, ki je pripravila to noro presenečenje. A to še ni vse – punce so obleče v majice enake barve in z napisom na hrbtu: Urša, daj vse od sebe :D . Ostanem brez besed, kurja polt mi gre po celem telesu. Tudi zame imajo majico z napisom: DAJEM VSE OD SEBE :D. Skupaj nato odtečemo do koče na Blegošu, kjer so mi pripravile bogato obloženo mizo. Od vseh dobrot mi najbolj pašeta Coca-cola in pivo. Vanja in Karmen me še zmasirata, zelo prijetno se počutim, da bi kar tu ostala. Tudi izjemna utrujenost, s katero sem se borila še ne dolgo nazaj je čudežno izginila. Na kratko se javim še Andreji, ki me že čaka na znani lokaciji na Ojstrem vrhu. Andreja sicer nekaj sluti, saj sta ji za napise na Blegošu povedala že Matej in Peter. Nekaj omenja transparente, a ji presenečenje zanikam, saj gredo prijateljice sedaj presenetit še njo. Andreja sicer nekaj sluti, saj sta ji za napise na Blegošu povedala Matej in Peter. Še naš legendarni objem in odpravim se naprej proti Železnikom. Tik ob koči me čaka še tretji napis: URŠA, A DAJEŠ VSE OD SEBE? :D Tile transparenti imajo zgodbo. Ko sva se pred nekaj leti vračali z Gorskega maratona štirih občin in sem bila do konca izmučena, me je Andreja čisto resno vprašala, če sem dala vse od sebe. Ocenila je namreč, da čisto preveč časa izgubljam na okrepčevalnicah, kjer vedno malo poklepetam s prijaznimi prostovoljci, ki nam namenijo svoj prosti čas za to, da nas strežejo. Takrat sem ji v precej povišanem tonu zabrusila, da sem šla maksimalno hitro, kolikor sem mogla. Od takrat mi takih vprašanje ne postavlja več, ampak hec je ostal in prijateljice so si ga zapomnile. Pot proti Železnikom gre praktično ves čas navzdol, močno pa me preseneti odsek poti, kjer je zelo izpostavljen. Na najbolj izpostavljenih mestih je celo jeklenica. Na krilih adrenalina se moram na tem mestu umiriti, saj bi se zdrs tule slabo končal. Na Martinj vrhu po dolgem času spet pred seboj zagledam sotekmovalca. A se odločim, da ju ne lovim, saj je pot še dolga in bi bila sprememba ritma lahko usodna. Na okrepčevalnici na Martinj vrhu pa spet sledi sprejem s harmoniko in bogato obloženo mizo. Ker me Andreja čaka čisto blizu, se ne zadržim predolgo. Na Ojstrem vrhu Andrejo prepoznam že na daleč. Vidim tudi, da ni več sama. Punce, ki so mi na Blegošu pripravile nepozabno presenečenje, so sedaj s svojim prihodom šokirale še njo. Priteče mi nasproti in mi hiti pripovedovati zgodbo, ki jo praktično že poznam. Hkrati je zaskrbljena, ker so me prijateljice zatožile, da na Blegošu nisem pojedla obljubljenega sendviča. Spet se začne pregovarjanje o tem, da premalo jem. Ker ne odneha, se malo pomatram s sendvičem, a več kot grižljaj ali dva ne spravim dol. Počutim se kot Ruth, ko se je na Špartatlonu trudila zaužiti mlečni riž. Navijaška ekipa se ob tem s transparenti v rokah neizmerno zabava. Beljakovinski napitek lažje spravim po grlu in zdi se mi, da Andrejo to za nekaj časa pomiri. Do Železnikov je od tu samo 5 km, zato ne izgubljam preveč časa. Še naš sedaj že legendarni objem in obljuba, da bom do Železnikov pohitela, saj gre pot samo navzdol. Je pa izdatno namočena, na trenutke tečem kar po strugi. Parkrat konkretno v superge zajamem vodo, a se ne sekiram preveč, saj si bom v Železnikih preobula nogavice. Ob prihodu v Železnike prvič pogledam na uro. Tu je namreč določen drugi časovni limit in ker je bila moja prva in praktično edina želja, da pridem v limitnem času v cilj, mi pogled na uro nariše nasmeh na obraz. Tri ure pred iztekom limita sem tu v Železnikih in sedaj imam dovolj časovne rezerve za zadnjih 32 km. Tu me poleg Drejke in navijaške ekipe z Blegoša pričaka kar nekaj tekaških kolegov. Krepak stisk roke z Natašo in Andrejem, ki potem že hitita na Prtovč spodbujat Katjo. Tu so še ultraške legende – Vencelj, Joc in Marjeta, ki je že v petek obljubila, da me pride pozdravit v Železnike, če le ne bom preveč pozna. Res hvala! Ker imam sedaj časa dovolj, se mi ne mudi nikamor. Zamenjam pajkice, majico ter nogavice. Za zamenjavo vlažnih superg se ne odločim, kar sicer kasneje pri sestopu z Ratitovca močno obžalujem. Tokrat me zmasirata Tanja in Vanja, Karmen pa greje popek, ki je baje center moči :D. Drejka se kot vodja ekipe ukvarja s prehrano. Nekako se je sprijaznila (saj ji drugega ni preostalo), da sicer odličnih sendvičev ne bo spravila v promet. Zato pa skupaj najdeva zmagovalno kombinacijo: gel, beljakovinski napitek, vse skupaj poplaknem s požirkom piva in Coca-cole. Želodec je zadovoljen in se ne upira. Res je prijetno v družbi Drejke in najboljše navijaške ekipe. Misel na nadaljevanje poti odrivam iz možganov, ki me hkrati opozarjajo, da ni najbolj pametno preveč odlašati z odhodom proti Ratitovcu. Mislim, da je počitek v Železnikih trajaj vsaj pol ure, preden sem se z objemom poslovila od punc, ki so nama pripravile zgodbo, ki je ne bova nikoli pozabili. Drejka pa je spremenila plan. Sprva je računala, da se bo iz Železnikov odpravila na Soriško planino, potem pa je začutila, da bom v vasi Prtovč potrebovala spodbudo in podporo pred vzponom na Ratitovec. Ko zapuščam Železnike, ravno ugaša dan in kar ne morem se odločiti, ali naj imam prižgano čelko ali ne. Vsaj dvajsetkrat jo prižgem in ugasnem. Ko pa pridem globoko v gozd, dileme ni več. Poti do Prtovča sicer ne poznam, a ves čas imam občutek, da gre čisto preveč v desno. A ker so nočne oznake poti ves čas dobro vidne, te negativne misli odženem. Preseneti me kar konkreten spust, tako da se moram ustaviti in na profilu proge na štartni številki res vidim, da se pot pred Prtovčem močno spusti in nato zagrize v klanec. Če sem do tu ohranjala še spodoben ritem, me tu čisto »zabije«. Večkrat se moram ustaviti in nadihati. Ker je hitrost padla, začne Andrejo skrbeti, zato me pokliče in sprašuje, kje sem. Ja, ko bi le vedela! Nekje na poti na Prtovč, ji globokoumno odvrnem in že se posloviva. Na levi strani večkrat vidim močne luči, a ko se ustavim, luči izginejo. Ker še nimam težav z zaspanostjo, res en vem, kaj bi to bilo. Malo pred Prtovčem mi Andreja pride nasproti. Kako sem je vesela v tej samotni noči! Skupaj se sprehodiva do prostovoljcev na kontrolni točki in avta, kjer ponoviva kombinacijo gela in beljakovinskega napitka. Še objem in že zagrizem v strmino proti Ratitovcu. Jasna noč je, obilo zvezd in polna luna mi dodatno osvetljuje pot. A je utrujenost prevelika, da bi v teh prizorih videla posebno romantiko. Samo želim si, da vzpon do vrha čim hitreje mine. Iz popolne osredotočenosti na pot, me zmoti zvok kravjega zvonca. To je znak, da je vrh Ratitovca blizu. Ko zagledam luči koče, visoko dvignem roke v zrak in zatulim v noč. Olajšanje, da je zadnji daljši klanec je za menoj. Malo čez polnoč je ura, ko stopim v toplo sobo, ki je napolnjena s prostovoljci in nekaj tekmovalci, ki zbirajo zadnje atome moči za preostanek poti do Podbrda. Kljub vsej prijaznosti prostovoljcev in bogato založeni mizi, se ne zadržim predolgo. Samo kratek predah naredim in že se odpravim v noč. Ko mi GRS-jevci z močno čelko posvetijo v smer mojega odhoda, že na daleč vidim, kam me bo vodila pot v naslednjih kilometrih. Na grebenu proti Altenmavru močno piha, zato se moram ustaviti in obleči vse, kar imam s seboj: windstoper brezrokavnik, vetrovko, buff in kapo. Ker so noge že precej utrujene, tek po grebenu zamenjam s hitro hojo. No, ne vem, če je bila hitra, vsaj meni se je zdela :D. Razveselim se vsake nočne oznake poti in se v duhu zahvaljujem vsem prostovoljcem, ki so nepogrešljivi del te zgodbe. Naenkrat se mi zazdi, da vidim svojo senco. Popolnoma budna sem, čeprav je ura tri zjutraj, torej prividi niso. Le kaj je torej? Fantje, ki sem jih prehitela na Ratitovcu, so me sedaj dohiteli in s svojimi močnimi čelkami ustvarjali sence. Pot do Soriške planine naj bi bila dolga samo 8 km, a meni se zdi veliko daljša. Tudi Andreja oceni, da bi morala biti že blizu nje, zato me spet pokliče in sprašuje, če morda že vidim daljnovod. Moram jo razočarati, a razen krošenj dreves in neba z zvezdami in luno ne vidim ničesar. Potem še potrobi in me sprašuje, če jo slišim. Hupanje sem seveda slišala, a samo preko telefona :D. Potem se odloči in mi pride nasproti. In res, čez nekaj minut zagledam lučko, za katero sem prepričana, da je Drejkina. Kako občudujem njeno potrpljenje! Res ne vem, kje črpa moč za to in nikoli, prav nikoli mi ne da za trenutek vedeti, da ji je odveč, čeprav vem, da je tudi zanjo to izjemen napor. Na okrepčevalnici si privoščim juho, še prej pa stisnem gel s kofeniom, ki je tako zanič, da bi ga najraje v naslednjem trenutku izpljunila. Ura je že zgodnja jutranja, zato se bojim, da bi mi morebitna zaspanost precej otežila zadnje kilometre do cilja. Vzpon do vrha Lajnarja sem se predstavljala težjega kot se je izkazal v resnici. Ko pridem na greben med Lajnarjem in Možicem in v daljavi zagledam luči cilja v Podbrdu, dobim kurjo polt po celem telesu in prvič se zavem, da mi bo dano doživeti in spisati skupaj z Drejko še eno noro in nepozabno zgodbo. Fantje, s katerimi se srečujemo in prehitevamo od Ratitovca dalje, si tu vzamejo kratek počitek, sama pa odhitim naprej v prepričanju, da me bodo na spustu do Petrovega brda ujeli. A me niso, saj se mi je kar malo »utrgalo« in sem do zadnje okrepčevalnice, za katero so odlično poskrbeli Mitja & co., tekla kot da bi se tekma šele začela. Kaj vse zmore človek na krilih adrenalina! Ker si že močno želim cilja, se tudi na zadnji okrepčevalnici ne zdržim predlogo. Andrejo še poprosim, naj mi pred ciljem pride naproti, saj si želim, da z roko v roki prečkava ciljno črto. Čeprav sem natančno vedela, kje poteka zadnjih 5 km, si dopovedujem, da se morda ne bo potrebno povzpeti tako visoko pod Porezen. Ko se pot dokončno prevesi navzdol, dohitim še Francoza, ki je me je prehitel pri vzponu na Lajnar. Noč se počasi poslavlja in dan se začne prebujati. Kljub utrujenosti, zmorem videti lepoto prebujanja dneva. Ko pridem na asfalt v vasi, pokličem Andrejo. Nasproti mi je šla po drugi označeni poti, zato sva se zgrešili. Ko vsa zadihana priteče za menoj, si odpnem trak s štartno številko 21 in ji ga podam. Spet imam kurjo polt in solze v očeh, ko skupaj prečkava ciljno črto. Še objem hvaležnosti za vso nesebično in brezpogojno podporo in zaupanje pri »norostih«, ki se jih lotevam. Vedno znova se zavem, da brez nje tega ne bi zmogla. Res neprecenljivo! Ja, Ultra pušeljc trail sem pretekla v zahvalo za 21 let Drejka team-a (hvala Teodor za izbrano številko :D ). Tale ultra trail je bil čudovita simbolika najinih 21 let: življenje je prineslo marsikaj, a na koncu zmaga zavedanje, da skupaj zmoreva premagati vse ovire na poti skozi življenje.
#349941
Draga Uršula
Šele sedaj sem videl in prebral tale tvoj zapis. Če verjameš nas je letošnji festival skoraj uničil na vseh področjih in zato nisem sledil vsem forumom, ker sem potreboval čisti odklop od vsega, kar je povezano s tem. Mogoče se bo kdo temu nasmejal pa vendar naša ekipa šele sedaj počasi dobiva krila, ki jih bomo razprostrli spet drugo leto na našem festivalu.
Tabi spoštovana Uršula pa iskrena hvala za lep opis UPT 100 in še večje čestitke za za tvoj iskren zapis. Naj živi Drejka team še na mnoga leta :)

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA