Moderatorji: Jožko, Tedi, klavdija
.
.
iskrene čestitke ter 
za zapis v knjigo GM4O odličnjakov. 
) , obljuba dela dolg bi se reklo in ker sem Alji(še1pr) obljubil, da jo bom spremljal na njenem krogu po trasi GM4O za vpis v klub prijateljev saj je še od lanskega leta pripravnica smo končno uskladili termine in včeraj zjutraj ob 05.33 se je zanimiva skupinica TFovcev podala na dogodivščino . Bili smo res pisana druščina nabrana iz vseh vetrov...še1pr(Ljubjančanka), marjan(gorenjska), ZdravkoC in moja malenkost(štajerska) . Lepo smo se imeli, vreme je bilo kot iz pravljice in dan je bil izkoriščen na najboljši možen način. 
. Saj do Hudajužne sem bil še kar dober "tempomaher" nato pa mi je ura resnice na Durnik in Porezen pokazala zobe in še pred Poreznom sem obstal kot vkopan brez kančka energije za nadaljne korake. Že na Durnik sem opazil, da ga biksam saj je Alja "prevzela vodstvo" skupinice saj sem bil prepočasen in samo gledal sem kako se je razdalja povečevala 
jaz pa nisem mogel hitreje. Res je ta naša Alja carica....razturala me je kot kanto 
. Za menoj pa sta se Marjan in Zdravko le rekreirala in debatirala ker tempo za njiju ni bil omembe vreden . Malo pred Poreznom ko sem obstal mi da Alja energijsko ploščico kjer se nato komaj privlečem na Porezen. Na daleč že zagledam znano faco.....bil je Vlajko 
. Izmenjamo par besed čeprav meni ni bilo do pogovora saj sem bil sesut. Vsedem se na travo nakar mi Marjan prinese cockto, Alja pa mi da sendvič. Po 15minutnem postanku nadaljujemo. Energija prija in mi napolni telo. Končno se nazaj sestavim in že letimo kot snete sekire našemu cilju naproti na Petrovem Brdu . Ura se ustavi ob 7:34:14....časa še več kot dovolj .......zmagali smo . Alja in Marjan sta postala ponosna prijatelja kluba GM4O, Zdravko in jaz pa sva potrdila članstvo.....do naslednjega leta . , marjanu in ZdravkoCju! 
Metoda za trening, za katero so me že marsikdaj označili za malce noro, ki me jo je naučil moj žal pokojni prijatelj Mihi in se mi je obnesla pri treningih za visoke hribe. Kljub dobremu občutku, me je že doma grabila trema pred Durnikom. Lani sem tam Izyemno gledala v hrbet in se spraševala, zakaj sem jo v Hudajužni nagovorila, da nadaljujeva in ne štopava nazaj proti Petrovem Brdu… 
. V sredo je še tekel na 1. etapi Trans Slovenija, a zaradi zdravstvenih težav odstopil od nadaljnjih etap. Zato nam je že pred štartom razložil kakšen je njegov plan. A kakor poznam sebe, nisem dvomila, da bi bili prehitri zanj. 
)jo zagrizemo v breg. Hvaležna sem bila Zdravku, ki je oznanil, da bo treba počasi začet, da se organizem segreje in Borisu, da je prevzel vodstvo. V brege, še posebno ob takih podvigih, nisem prav zgovorna in pasalo mi je, da sva z Borisom molče grizla v breg in se je v ozadju slišalo čebljanje Zdravka in Marjana. Na točki, ko zagledaš Črno prst in se v daljavi vidi hiška na Poreznu, ne vem kateri od njiju izjavi, da s takim tempom ne bomo pravi čas okrog. In ker se teren malce položi, se podvizamo s tekom. No, Zdravko in Marjan temu gotovo ne rečeta tek, a vsaj simulirali smo ga! Še dobro, da je bilo v Zdravkovi taktiki tudi to, da poslika vse objekte (bunkerje, karavle…) na poti. Tako mi je Boris na trenutke pridobil malce prednosti. Ko se breg ponovno postavi navkreber, srečamo planince, ki so se do tja pripeljali z avtomobili. Mi imamo kako uro hoje že za sabo, pozdravimo jih ter nadaljujemo proti Kobli. Malce dilem kako zgledajo krave in kako konji je nastalo ob spustu. Boris se stalno obrača nazaj in me sprašuje, če je tempo v redu. Odlično! Še tisti vzpon nad meliščem proti Črni prsti se mi tokrat ni zdel »hud«. Čeprav mi fotoaparat visi okrog vratu (ja, ne veliki NikON temveč mali CanON), kaj dosti ne uspem poslikati. Upam, da Zdravko nadomesti »manjko«. Na sedlu pod Črno prstjo mi vseeno uspe narediti fotko mojih treh prijaznih spremljevalcev ter Marjan in Zdravko pritisneta na sprožilec za fotko z mojim glavnim vodičem. Zdravko obrne tablico z napisom Maraton štirih občin v pravo smer. Tu priznam, da sva lani z Izyemno namreč pogumno sledili tablici ter stopili v hrib proti Črni prsti a kmalu ugotovili, da to ni prava pot. Torej, navzdol. Pred nami izreden pogled proti Durniku in Poreznu. Joj, kje je še Hudajužna… Na poti navzdol si moram kar nekajkrat zavezat vezalke. V Borisovem nahrbtniku poiščem energijske zaloge, v ozadju slišim Zdravkovo petje in tik tak smo spet v zavetju sence dreves. Joško prijazno preveri po telefonu kako nam gre. Srečamo nekaj ljudi, ki se nam ob našem topotanju umikajo s poti in sprašujejo: »Vi greste pa gotovo celo?« »Ja, kako ste vedeli?« in smejoči jo odkurimo naprej. lani nisem opazila tistega velikega vodnjaka…, kjer dopolnimo tekočino. Naprej proti Hudajužni. Ja, tu pa se je malce vleklo, a na srečo brez kake krize. Kako super, da Boris v brege zahodi, občutek imam, da bi pogorela, če bi morala tam teči. In že smo pri vodnjaku nad Hudajužno. Tokrat malo daljši počitek pred vzponom na Durnik in Porezen. Pojemo in napijemo se. Napolnimo »kamele«, pokramljamo s prijazno ženico, ki nam zaželi srečno pot in že odrinemo naprej. Asfalt navzdol je kar malce trd, po tistih prijaznih poteh s Črne prsti. Zdaj pride na vrsto zame najhujše. 
Tisto, česar sem se najbolj bala. Na začetku imam občutek, da bo še kar šlo, a ko pridemo na tisti betonski del, se moram prepričevati, da bo kmalu konec. Mimo hiše, kjer nas pozdravi pes in gospodinja, v tisti »THE« klanec. Ja, tudi na koncu sem priznala, da sem tu imela krizo. A ker Boris opazi, da mi je tempo padel, upočasni. Neskončno sem mu hvaležna, da prestavi v tisti moj tempo »vdih, izdih…«, drugače si ne znam predstavljat kako bi predihala tam čez. Na eni od točk, kjer je okrepčevalnica, kadar je tekma, se zopet malce ustavimo. Vem, da nas zdaj čaka tisti najhujši del, ko grizeš kolena. Imela sem občutek, da bom lažje prišla gor, če grem prva. Priznam , da sem imela toliko dela sama s sabo, da sploh nisem opazila, da naj bi se razdalja med mano in ostalimi tremi kaj večala. Hmmm, mislim, da je bil to le Borisov občutek… Na Durniku ob tabli Zdravko naredi nekaj dokaznih posnetkov. Spet Boris prevzame vodstvo. On ve kako hitro moramo in ja, če bi bila še vedno jaz na čelu, bi gotovo »zabluzila«. Se mi ta del od Durnika do Porezna spet vleče, a se na desno kažejo tako lepi razgledi, da zastaja dih še zaradi tega. Ko se na levi odpre pogled proti Poreznu, izjavim, da ne smem gledati na levo. Spet izkušnja od lani, ko Izyemne ta del nisem mogla dohajat. Tudi tokrat me Marjan prehiti. Ne vem, kako sem ob vodnjaku polnila mojo kamelo z vodo, a dejstvo je, da mi jo je do tja zmanjkalo… Ko tokrat opazim, da ima Boris krizo, mu ponudim energijsko ploščico in se hvaležno »priklopim« na njegovo kamelo. Še malo in na Poreznu bomo. Na levo tokrat pogled na Črno prst in našo prehojeno pot. V ozadju Triglav. »Že vidiš skret? Če ga, si na konju?« »Jap, raje na Poreznu danes…« Zdravko pravi, da sem važna, ker ne počakam za skupno fotko. Hja no… Sem ja. Predvsem želim napolnit kamelo. Oči sem imela le za moje tri spremljevalce. In se opravičujem Vlajku, da me je moral nanj opozoriti Boris. Vesela sem, da Vlajka vidim spet po dolgem času in izmenjamo nekaj besed. Tokrat tudi jaz rabim energijsko ploščico in z veseljem dam mojo polovičko sendviča Borisu. Marjan za god počasti s pijačo. 
Še nekaj fotk in ponovno pot navzdol. Izredno mi je bilo všeč, da smo šli več ali manj konstantni tempo. Vsaj po mojem občutku. Kaj bodo pokazale »ure« me niti ne zanima. Odlično sem se počutila. Vem, da če bi se zaganjali in nato počivali, da bi pregorela. , potem pa kar zahodim. A Boris tik pred ciljem spet motivira , da se spravim v pogon in naredim še nekaj zadnjih deset metrov v hitrejšem tempu. Jupi! Na cilju smo! 7 ur in 34 minut. Objemi, stiski rok, lupčki… 
in polnjenje praznih želodcev za kar je poskrbel Rudi, ki se je zame posebno potrudil z zelenjavno porcijo. 
Javimo se Joškotu in zapišemo vtise. Prideta še Vlajko in Božo, ki nam je sledil kako uro za nami. Čestitke tudi njemu! Jasno, še posebno Borisu še1PR napisal/-a: Ja Zdravko, danes bo gotovo moje poročilo daljše od tvojega poročila!
Kljub temu, da sem pred soboto progo občudoval že 4x (leta 2005 2x-od tega enkrat na tekmi, enkrat v lastni režiji; tekmi 2006 in 2007) je bil Jožko »neizprosen« in mi dal vedeti, da brez članstva ne bo nič z udeležbami na srečanjih prijateljev GM4O . . Ste me pa znova popeljali na pot, kjer mi je že dvakrat zdrsnilo in znova obudili željo po treh krogih. Ko še malo zrastem... VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
