Zadnje novičke

[zz topka]

BOM VSAJ TU PRVA!
Ma prav na hitro!
Jaz sem najbolj ponosno bitje tega planeta danes. Uspelo mi je!
Prepričana sem, da tako čutimo vsi.
Moram pa prav takoj povedat par stvari:
- v hotelih ALL INCLUSIVE te ne postrežejo tako, kot zna to le celotna ekipa organizatorjev in prostovoljcev, ki so bili po mojem kar v ogromnem številu prisotni pri tem projektu.

- hvala moji tokratni sočasni sotrpinki Darji, brez nje bi zmrznila! Pa mi je nekako nekdo nad mano že pred štartom napovedal, ko sva skupaj čakali vrsto za WC, da je to človek, ki mu lahko postaneš večni prijatelj.Pa sem jo videla prvič v življenju.

-Bog je vedel, kdaj naj postreže lep dan nad nas. Za vsa trud vseh ljudi je moral pokazati, da lahko tudi on nekaj da.

- Ni pa vedel tega, dragi moji, da imamo tudi me , ženske, JAJCA! Ker da se me nežne dušice odpravimo na tako pot... Je treba imet jajca.

-Ćestitke prav vsem, vsi smo zmagovalci, le da so prvi trije in prve tri sam mal bolj pohiteli... Kako vam uspe... Bwo... Kdo bi vedel... Saj sem šla tudi jaz na full...

- Naj bo to na hitrco. Se bom jutri malo bolj razpisala o svojem doživetju.
Nepozabnem!

[ales.berce]

Moram reči, da je bila organizacija fantastična, še vojska ni več kot je bila svoje čase - so bili tuši s toplo vodo, pa masaža nog in stopal.....hvala vam vile maserke, tako sem vsaj lahko vozil avto do doma. tudi vreme je bilo naročeno, čeprav skoraj malo vroče, pa kaj češ vsega res ne moreš imet - je bilo že tako superca. Vsaka čast vsem udeležencem, organizatorju in vsem tistim na okrepčevalnicah, brez vas bi bilo hudo...Pridem spet drugo leto !

[firbec]

Rezultati - začasno tudi pri nas
LP Marjan

[žine]

Je kaj lepšega kot posedati zunaj v toplem in svetlem kresnem večeru, na najdaljši dan v letu - s prijetno utrujenostjo v nogah, ki v glavi riše slike s poti okoli prelepe baške grape. Letošnji najdaljši dan smo izkoristili na polno. GM4O je postal velik, ampak še vedno topel in oseben, kjer se skoraj vsi med sabo poznajo in to mi je fajn. Res fajn.
Še o gorskih vilah. Saj je res da so iz Idrje....ampak ko pridejo v tele prelepe hribe, jim jaz ne morem rečt druzga kot gorske vile...zaprem oči in ko njihove roke plešejo po bolečih nogah, jih kar vidim plesati po gorskih travnikih res da je bil za mojo mizo en vilinc ampak roke je imel pa glih tako mehke No v glavnem - Jožko, zdaj veš s čim nas najbolj razveseliš! Me je pa janezU opozoril, da je na vrhu Durnika pogrešil harmoniko...seveda upamo da se bo tradicija nadaljevala naslednje leto. Hvala za imeniten dan!
lpŽ

[BO-JAN]

Moram se strinjati s svojimi predhodniki, organizacija izredno vzdušje prijazni ljudje na vseh okrepčevalnicah, skratka popolno vzdušje ki si ga samo želiš na takih prireditvah.
Za svoj prvi spopad z GM4O lahko rečem odlično, zdi se mi da sem smoterno razporedil moči za čez celo progo.
Odličnega vtisa ne more pokvariti niti zaplet z rezultati.
LP Bojan

PS najlažje se da preveriti točnost rezultata pri gospe, ki je prodajala slike prihoda v cilj

[Radolca]

kapo dol vsem, ki ste se spopadli s to progo

[jan_jan]

Pridružujem se ZZ topki, tu ni kaj dodati. Jožko z ekipo se je kot že ničkolikokrat doslej ponovno dokazal z brezhibno organizacijo in vsakega tekmovalca posebej obravnaval kot kralja.
Skratka, lepa tekma, lepo vreme, družba na nivoju.
Čestitke vsem, ki ste se prišepali/privlekli/prihodili ali kako drugače prikotalili do cilja. Vsak ima svojo zgodbo, a vendar velja na tej tekmi eno (zlato) pravilo - moraš jo premagati z glavo.

Še enkrat najlepša hvala vsem in vsakemu organizatorju posebej, ker ste nam tako lepo popestrili sobotni dan.

LP jan_jan

[AVI]

....to je bilo pa brutalno... ....po vseh vzponih in spustih, potem pa še na Porezen....ampak smo uspeli....

...o organizaciji, pa itak nebi zgubljal besed.....če bi rekel po domače: "te pedenajo od uspred in oduzat"....tako da bravo in

...zmagovalci smo vsi.....

[50cent]

Še jaz, še jaz .
Moj prvi obisk Baške grape in prav gotovo ne zadnji .
Pred začetkom štarta je vse šlo narobe ..takoj ko sem prišel sem se pri Jožkotu pozanimal kako je z našimi fanti (Zvone, Leon, Žarko) in me je moral razočarati, da je samo še Žarko na poti ....nato pol ure pred štartom naši ljubi forumovki Z* spodrsne na mokri travi in si zvije gleženj .....sem si mislil, da če se bo nadaljevalo v takšnem zaporedju jaz cilja nebom videl. Temperatura je naraščala(dobesedno) in podali smo se na pot.
Ker proge sploh nisem poznal sem začel kar se da previdno in počasi. Od prve okrepčevalnice naprej sem se oklenil Jožkota kjer sva skupaj odtekla in predebatirala skoraj do Čez Suho kjer sem jaz malo naprej potegnil. Na čase sem že malo preveč vprašanj postavljal Jožku ..zato Jožko oprosti, če sem te utrujal po nepotrebnem....
Drugače sem se pa držal taktike, ki mi jo je predlagal Zdravko in sem prišel v Hudajužno spočit kjer sem se spopadel z "uro resnice" ki se je zavlekla na uro in 40 minut . Nato pa spet počasi in previdno še spust do Petrovega Brda in cilj . Čeprav sem vso progo pretekel bolj počasi in z rezervo me je kar močno zdelala vročina ki pa je bila kar peklenska. O vzdušju in dogajanju na progi pa lahko govorim samo v presežnikih . Toliko prijaznih in ustrežljivih ljudi...spodbujanje pohodnikov ki so na progi...na cilju pa sadne kupe, palačinke, napitki, topli obrok, pivo, gorske vile, nagrade(vsi smo dobili camelback ), nasmehi na obrazih vseh tekmovalcev ki so slavili svojo osebno zmago .
Jožko in vsi ki ste omogočili tako lepo Soboto, hvala lepa in še kdaj .

Kaj se našega TFa tiče pa je bilo po dolgem času spet lepo srečati Erota in izmenjati kakšno besedo ali dve . Spoznal tudi Zebro in še enega fanta s katerim sva pritekla do Hudejužne in je rekel da samo bere TF za napisat pa nima kaj...no sedaj imaš priložnost, da napišeš svoje občutke na tekmi . Od naših so bili še Tini, Z*, S*, Gozdni, Jan_Jan...

Lp do naslednjič

[Pingo]

Bravoo vsem ,ki smo premegali tole progo,ki je prava poezija narave,barv,razgledov prav tako pa z svojo vročino pripomore k peklenskemu vzdušju na progi.Prava mavrica in skupek vsega kar lahko postrežeta narava in prijazni ljudje,ki so poskrbeli za vse nas od prvega pa vse do zadnjega....hvala VAM organizatorji,pa gorskim vilam sploh pa vilinčku da ne pozabim ...bravo Jožko ...skratka ni kej drugo leto moram s5 pridet pogledat.
Še posebej pa čestitam ZZtopki...jojj verjetno ste vsi videli kako ji žarijo oči tam v ciljnem prostoru
Pa seveda Darji in Nataliji,katere sem spoznal in vedel da se bosta prvič spopadle časom,užitki in težko progo...marsikatera pa jo je tudi ponoči parX prehodila

Res kapo dol...najslajše je ko jo prvič premagaš,meje se prestavijo in potem kar ne moreš več brez te prireditve...
Lepoo je videti ko podmladek prevzema,organizacijsko plat te prireditve,Jožko pa počasi postaja dirigent tej mladi ekipi...zato nas je pač vsako leto več na tej tekmi.
Tako kot janezU sem tudi jaz močno pogrešal freitonarco na Durniku...je kot zaščitni znak tistega napornega dela,in ko jo zaslišiš te kar potegne navzgor...torejJožkoo če bi se dalo drugo letoo...mu jest harmnko gor prnesem če je treba

Še 1X hvala vsem organizatorjem in sotrpinom na progi za krasno družbo in cortkanje pred,med in po tekmi

[Z*]

Največja luzerka GM4O - Z*!
Sem si pa zato lahko dobro ogledala dogajanje v ciljnem prostoru in napeto spremljala poročila s proge. Skratka, organizacija, o kakršni sem doslej le sanjala ali še to ne, ker nisem vedela, da je tekaška prireditev lahko tako dobro pripravljena. In zelooo prijazni domačini - hvala vsem za pomoč in sočutne poglede in tolažbo!
Nato sem se utaborila pred ciljem in pozdravljala zmagovalce, bolj ali manj utrujene, a srečne. 50C je brez dvoma prikazal najlepši nasmešek in značilni krik zmage ... Da ne govorim o tem, da je bil videti čisto svež in pravkar počesan za ciljno fotko. Aleksander in Boštjan v resnem šprintu, Tadej dostojanstveno malo pred S*, ki se ji je še v zadnjih metrih čvekalo, čeprav je menda klepetala celo pot. Potem še Ero in Mojca in Bojan, ki so izbrali uživaški tempo. Pa še in še. Dan je bil kot narejen za lepe razglede! Toliko srečnih obrazov ...
Pa hvala Eru za kremco in Pii za dobre nasvete (sijajna sta!), zaradi katerih se vam bom lahko čimprej pridružila na tekaških poljanah. Asi ste!

[bojanu]

Progo premagali z nasmehom, bi lahko rekel, vsaj po slikcah prijatelja Tomixa sodeč
Nenadna vročina je dodatno otežila progo, pa sem ponekod bolj sprehajal, kot tekel, vendar nisem zaradi tega nič manj zadovoljen.
Pohvale organizatorjem za že skoraj branje misli, saj je vse tako, kot lahko le pomisliš. Vkopane stopnice na Durniku in nežne roke maserk pa so še posebej za omeniti

[firbec]

Za vzorec sem dodal še GALERIJO.
VELIKO slik bo na DVDju.
LP marjan

[zz topka]

No, zdaj, ko sem mojega ZZ topa pripeljala še na gorski tek po Glinščici in ga bom čakala kar nekaj časa,lahko v miru napišem svoje doživetje. Sem vzela prav v ta namen prenosnik s sabo.
Bom začela kar noč prej, ki je bila seveda pestra, polna nespanja, nervoze, pa teka v sanjah…
Da si prav odpočijem ,sem seveda krenila v posteljo že kmalu po devetih, saj je bila ura naštimana za četrto zjutraj. Pa se začne! Ravno, ko skoraj zaspim, pride hči s pohajanja, zaspim drugič, zazvoni telefon, zaspim tretjič, slišim, kako se deca prepira med sabo, kdo bo kaj gledal po tv, zaspim četrtič, spet telefon. Pa prav danes ga je treba! Petič mi sploh ni bilo treba več zaspati! Do treh zjutraj sem nekaj sanjarila o progi, kako bo, kako mi bo šlo vse super, pa ne super, ….
Vstanem, skuham kavo, čakam lepo, da me prime na ….., Ma nariši si ti danes ….. Boš nesla kar s sabo… Kaj dela vse psiha!
Ob pol šestih sva krenila na pot, po poti več ali manj oba tiho, vsak s svojimi mislimi …
Prideva v Petrovo Brdo, se greva prijavit, lepo uštimat in že je manjkalo do štarta samo še deset minut. Grem še odtočit zadnje kaplje, pred mano v vrsti za WC št. 30. Kar nekaj mi je reklo, kako super ženska, ta bo gvišno pri prvih… Ma kaj bi dala, da jo bolje spoznam….
Na štartu si zaželimo vsi vsem srečno na poti in že vriskajoč krenemo na pot. Kdo ve koliko časa bomo vriskali…
Pot do Črne Prsti mi je bila tako lepa, da je kar ne morem prehvaliti. Vzpon lep, ravno po mojem okusu. Vprašajte me, s kom sem se na poti spoznala!? Prav s številko 30. Ko Tiniju s tekaške majice preberem ime, rečem: »Gremo, Tini! » Ne vem, če me je prav razumel, ko sem šla mimo njega, sem izdavila : » Jaz sem pa ZZ topka!« Pa reče št. 30 za mano: » A vi ste ZZ topka, no, ti , mislim?! Jaz sem pa Darja!« Jaz pa kot iz topa: » Vavpetič?« »Ja, »mi odgovori. Pa ji razlagam po poti, kako sem malo gledala njene rezultate, kako je super dobra, pa mi ona nazaj, da bo srečna, če pride v osmih urah okoli. Oštja, si mislim, če bo ona rabila osem ur, kaj bom jaz rabila cel dan? Ko se vzpenjamo proti Črni Prsti, čudoviti razgledi na Triglav in gore, ki jih sploh še ne poznam, a jih bom spoznala. A kaj, ko mora človek gledat pod noge, na pot, da se ne spotakne kam in je lahko prav kmalu vsega konec.
Ko smo prišli do melišča, nas je bilo kar nekaj v koloni, vsi smo lepo hodili za Darjo, ki nas je kot kolovodja vodila. Hvala Bogu, da je šla prav lepo počasi, da mi skoraj še dihat ni bilo treba. Če bi šla mimo nje, bi prišla crknjena že na Črno Prst . Možje, ki so že dali preizkušnjo skozi, so se med sabo pomenkovali, da imajo tempo za dobrih šest ur. Ojoj, sem si mislila, kaj bi dala, da bilo to res .
Ko smo prišli na vrh, je ravno odbila ura deset. Se pravi, dve uri do tu! No, zdaj bom dol kar letela, pa bom v Hudajužni en, dva , tri… Pa res prehitim nekaj moških, ki jim v dolino ni šlo najbolje in grem, grem, grem…
Oštja, kako se vleče! Ma kaj ne bo še konca? Vmes me zaradi spusta in nabivanja zatišči in malo pred Znojilami grem res odtočit. Pa spet šibam, brez konca in kraja, ko končno pridem v Znojile.
Na tablici je pisalo Znojile in skoraj 700m nadmorske !!! Halo, kaj še 300 m višine do Huda Južne?
O, my god! Držim se navodil tistih, ki so mi svetovali, naj se na vsaki okrepčevalnici ustavim in se okrepčam. In tako res tudi tu, kozarec rumene pijače, kozarec rdečkaste, en kozarec vode zlit za vrat , pest rozin, pa še malo soli, da mi slučajno kaj ne zmanjka, in bejžmo naprej.
Po poti proti dol sem začutila , da s palcem na levi nogi nekaj ni prav v redu. Pa mi ni treba pravt, da sem se ravno ob taisti palec non-stop spotikala. Ja, sem si mislila, ta stvar me pa zdaj že tako boli, da bom lepo v Hudajužni odstopila. Vzrok imam! Super!
Razlagam Darji po poti, da bom najbrž šla samo do Hudajužne, da ne znese več, da me boli palec, pa pri strani me nekaj žuli, pa te poti dol sploh ni konca, da se mi niti hodit več ne ljubi, kaj šele, da bi tekla…. In že v mislih sestavljam zgodbo, ki jo bom napisala na forum, da kako sem pa vsaj tri petine poti premagala, kar pa tudi ni kar tako…
Saj ne morem verjet. A da sem porabila za to ubogo dolinco ravno toliko časa, kot za vso pot do Črne Prsti???
Ko sem namreč v Hudajužni končno le zagledala vse tiste ljudi, ki so navijali, pa Jožkota, pa Malavašiča, vsi so kričali:«Bravo, Zi Zi topka!!!«, sem vprašala tam, le koliko je ura? Pet do poldne!
» Kaj, dve uri za dol sem zdaj rabla? Ma kdo pride zdaj v štirih okoli, ko se ta »lepo« komaj začne?
» Pridete, pridete, gospa… Dve urci do vrha in je rešeno!«
Ja, si mislim, ma ne jaz. Bem, da se ne osramotim prav tukaj, tečem samo do ceste in čez in pole zadi za mostom že lahko odstopim. Ja, ja tako bom nardila….
Vmes mi hodi stavek, ki ga je Darja povedala, da do Durnika prav nič ne popusti … No, zdaj sem za mostom, zdaj se začne… Pa grem sam še malo…. Ja, saj po teh betonskih ploščah sploh ni tako hudo… Bem, grem še malo… No, saj ni tolk strašno hudo… Ja, zdej sem pa že tolk višje, da se mi pa skoraj res ne splača nazaj dol. No, bejžmo, saj ni tako hudo…
Ojoj, sam ko se je lotilo, ta hudo! To pa je bil vzpon! Kaj Kojca, si mislim, Kojca je položna v primerjavi s tem pogledom proti gor… Le kdo bo prišel tja gor? In glej ga zlomka, jaz ravno o Kojci, ko pridem do okrepčevalnice, ki jo je imel prav Vidaunk, ki organizira tek na Kojco. Spet seveda zmečem vse vase, kar mi pripada, pa me vpraša možakar: » Kaj ste vi že tekla na Kojco? Ker imate torbico od Kojce okoli pasu.«
»Ja, ja, sem, jaz sem tista, ta najbolj glasna… »
»Ja, saj se vas spomnim, tista, ja, ki se skozi nekaj heca in govori. Sam zdaj pa ne morete govort, ne, ker ste brez sape? Ja, še nekaj časa boste brez nje, saj zdaj imate pa kilometer res hudga vzpona!«
» Kaj ??? Kilometer? Kam češ po hujžga, kot je bil zdaj??? Kaj tja gor je treba prit?«, nakažem s pogledom , on pa : » Ja, tja gor, ma saj lohk, da ni kilometer, ma 5oo dobrih metrov je pa gvišno…«
Ja, kaj čem? Se skotalit nazaj , al it gor? Ma, bem , če sem že do tu, grem pa še malo…
Ne me vprašat, kako sem prišla do vrha Durnika. Ker skoraj da ne vem. Spet me sreča Darja, nekaj ji razlagam , da vidim le temo pred seboj, pokažem ji, kako se tresem , pa mi pravi, naj se umirim popolnoma, da če padem tukaj vkup, me pa res težko spravijo reševalci v dolino. Ubogam njen nasvet, počakam, da se malo umirim in šele nato krenem prav počasi naprej.
» Še malo, še malo« , tolažimo en drugega, kar nas je bilo tam skupaj…
Končno vrh!!!!
Doktor me vpraša, če imam krče, ravno ko posežem po pijači z magnezijem, povem, da ne , pa pravi, da pol pa ne rabim magnezija. Da lahko vzamem kakšno drugo pijačo.. Ja, saj bom vzela!! Vse bom vzela. Zmečem spet ne vem kolko kozarcev vase, ni bilo važno, al je blo rdeče, al roza, al rumeno, sam da je šlo po grlu vame…
Grem naprej, Darje ne blizu ne daleč. Z enim možakarjem in enim fantom, ki pa so ga zelo dajali krči, nekako skupaj hodimo, ko končno zagledamo kočo na Poreznu!
Zdaj pa bo!
Bo, bo, sam ne še tako kmalu… Prav nalašč vprašam možakarja, koliko je ura. Deset do dveh! Čez dvajset minut , deset čez dvejo, pa res pridemo do vrha. Ljudje ploskajo, bravo, bravo…
Zmečem spet vase ene pijače, kot da še v življenju nisem pila, dva kozarca vode za vrat , enega po obrazu in gremo….
» Še malo, še malo,« pravijo planinci, ki so se pred kočo nastavljali sončnim žarkom…
» Kaj bo teh šest, sedem kilometrčkov! Če sem jih tolk zdržala, bom pa ja še to….«
In šibam… Spet dolina, spet mi pritiska na mehur… Šibnem v tiste bunkerje, na hitrco…
In grem dol, dol, dol, v mislih si nekako približno odštevam kilometre…
Pa spet srečam Darjo, kako nekemu možakarju nateguje noge, ker so ga krči zagrabili… » Darja, kaj si tudi dohtarca?« Bravo, meni se sanja ne, kaj napravit v takih momentih…
No, še malo, Darja me spet ulovi in skupaj sva tekli zadnji kilometer proti cilju… Tudi, če je šlo samo v dolino, sem dihala kot konj, da niti nisem opazila, da Darje ni več poleg mene.. Pa ravno, ko sem jo hotela vprašat, če greva skupaj skozi cilj…
Zagledam cilj, grem vriskajoč skozi, pokleknem in poljubim mater zemljo ( asfalt), polna neke evforije, kot da sem pod kakšno drogo, zahvalim Boga, da sem preživela in v trenutku je vse hudo pozabljeno. Od tako hudih bolečin me niti noht ni več bolel.
V cilju mi vsi čestitajo, hvalijo, kot da sem zmagala.. Ma, ja , saj sem!
» Bravo, ZZ topka, bravo…. » , slišim od vsepovsod. Ponosna, da bolj ne morem biti.
Moj ZZ top mi čestita in pohvali, obenem pa še pravi: » Ja, saj si bolj oblegana kot Bush…
Saj si ta glavna tukaj…!«
Saj sem!
Ko sem prišla do avta in sezula nogavico, ne vprašte: Noht komplet črn…
Ojoj, kako je začelo bolet…
Grem pod tuš, ki nam ga je zrihtala vojska, se lepo stuširam. Darja, ki mi je bila včeraj prav usojena, mi ponudi mazilo za noge, se namažem, da mi ni bilo treba čakat masaže. Ti moški… Vrsta… Če so dobre vile tam notri tako lepo delale, si je najbrž kakšen upal tudi večkrat v vrsto… ( se hecam..)
Ko par žensk opazi, kako čotam, mi pravijo, naj grem do rešilca, da mi preluknjajo noht.. Kaj??? Tega pa prav res ne preživim… To boli…
Pa vseeno nekako z ZZ topom prideva do tja, ponižno vprašam, če res tudi to delajo, pa rečejo:«Seveda, tudi to, gospa, kar usedte se!«
» Ma bo bolelo?!!!!« »Ja, če ste cel maraton dala skozi, pa boste ja tudi to! »
In sem preživela še to. Noht so preluknjali kot sito, ven je steklo po besedah dohtarce ogromno krvi…
Ni čudno, da je bolelo…
Greva nato z ZZ topom na kosilo, in pivo, ki je bilo, kljub temu, da sva jedla bolj pri zadnjih in da verjamem, da je vmes steklo že ogromno piv v grla, ŠE VEDNO SUPER HLADNO! »To, da pri toliko ljudeh dobiš v flaši še vedno mrzlo pivo, to pa moraš prav posebej pohvalit«, reče ZZ top.
Kot da na pladnju s kosilom ni bilo vsega dovolj, brez da ne omenim, da smo bili siti že s sadno kupo,
palačinkami in sladoledom in vsemi dobrotami v cilju, je Jožkotova Dorica pridno delila še gore slaščic…
Ko sem malo računala, kaj vse sem skonzumirala na tej preizkušnji, se ne zlažem prav veliko, če rečem, da sem spila blizu 10 litrov tekočine, (a sem bila še vedno žejna), pojedla blizu kile rozin in banan, in še vse tiste dobrote po teku, Namesto, da bi kaj shujšala, sem se najbrž še zredila….
Podelitve nisva čakala, saj sva hotela čimprej domov, da še deco kaj vidiva tega dne.
Verjamem pa, da ja bilo lepo.
Ko sva prišla domov, sem si številko obesila na zid poleg postelje..
Naj se vidi in ve, kaj sem premagala.
Sama sem danes tu na Boljuncu tako ponosna, da sploh ne morem povedat…
Naj pridejo, tisti, ki pravijo, da se ne da organizirat teka, tako da bi bili na koncu vsi zadovoljni, naj pridejo v prelepo Baško Grapo in se naužijejo, kaj je to organizacija tako velike stvari kot je GM4O. In naj vidijo, da se da, če se hoče…
Jožko, drugo leto pa kar pričakujte številko okoli 300!
Hvala, Jožko in kompletna ekipa , da ste mi ponudili , vse kar sem doživela… Da se vidi, kaj vse je človek sposoben v življenju…
Naj še svoj rezultat povem, 6 ur 52 minut in 4 sekunde, 37. med ženskami, ZZ top pa 5 ur 5 minut in 40 sekund, 67. absolutno. Njega so spet zafrknili krči, kljub temu, da se je zelo šparal do Črne Prsti, ker je upal, da bo tako bolje. Pa ni bilo. Za drugo leto si je že zadal, da bo šel na polno od začetka, pa naj bo kar hoče…
Sama za drugo leto ne rečem še nič… Včeraj sem rekla, prvič, zadnjič in nikoli več, danes pa ne rečem nič… Še!
Ojoj, zdaj pišem že dve uri, zdaj bo že moj ZZ top kmalu v cilju. Ojoj, saj je že tu.
Pravi, da če hočeš malo pozabiti na gorje GM 4O, greš naslednji dan na gorski tek po dolini Glinščice, kjer ti po kraških gorskih robovih nabija vročina v možgane…. Danes je poleg sebe opazil tudi Asima Kaltaka iz Izole, ki je včeraj prav tako premagal GM4O. In kot da ni bil včeraj nikjer, je danes tekel kot za stavo in med 200 glavo množico pritekel v cilj absolutno 18.
Bravo!
Ja, zdaj pa res neham, saj rabiš že dopust, da prebereš vso to mojo štorijo, ki pa ni zlagana.
Je resnična!!

[S*]

Šele danes v bistvu dojemam, kaj sem dala včeraj skoz. Tako vesela sem, da sem progo zmogla ... da sem se fajn mela, da sem spoznala Leo, s katero sva se odlično dopolnjevali in se spodbujali večino proge ... da nisem staknila nobene poškodbe (no to mlečno kislino v mišicah pa že razbijam) ... da sem v cilj prišla z nasmeškom ... čeprav se jutro na štartu ni obetavno začelo - prijateljica Z* si je še pred štartom zvila gleženj (človek bi se kar obesil - ko vem, koliko si je želela in ona je "kriva", da sem bla jaz tam in odtekla ...) ... nesreča ne počiva, ampak s svojo trmo bo ta gleženj prec sanirala - v to sploh ne dvomim.

Moja taktika je bla ena sama: teci po počutju, nič na silo, do Hude Južne ne smeš prit preveč hin in pazi pri spustih (beri čuvaj kolena). Pa se je obneslo. Na "uri resnice" so noge bile malo težke (kako ne bi ble ), nato do Porezna brez težav, sam spust z njega bi lahko bil malenkost krajši .

V cilju sem si privoščila ves "meni" (razen masaže, je bla vrsta predooolga). In hvala dekletom za porcije sadne solate ... odlična ideja.

Vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji vse čestitke in zahvala, tudi vi boste verjetno potrebovali počitek ... je bilo kar naporno tudi za vas ...

Tisti pa, ki še niste bili na tem maratonu ... pojdite kdaj ... to je preizkušnja, ki se splača. Progi lahko sledite tudi izven tekme, je označena celo leto ... za kako planinsko dvodnevno turo npr.

Še enkrat: bilo je super.