Pohorski bataljon: če imate prostor še za enega kandidata, je še tukaj ena pozna prijava.
Pridružil bi se vam v Sl.Bistrici ali Radizelu - je še kakšno prosto mesto za prevoz?
- 02 Feb 2007, 20:11
#82649
Je. Bataljon je za vse borce.
Pošljem podatke na ZS.
Matijek napisal/-a:Pohorski bataljon: če imate prostor še za enega kandidata, je še tukaj ena pozna prijava.
Pridružil bi se vam v Sl.Bistrici ali Radizelu - je še kakšno prosto mesto za prevoz?
Je. Bataljon je za vse borce.
Pošljem podatke na ZS.Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
) nisem kos... 
- 03 Feb 2007, 21:34
#82703
Pohorje prehodili, kjer je bilo mogoče, smo tudi tekli. Snega (to je tista bela mrzla stvar, iz katere so otroci včasih snežake delali) na nekaterih delih prav nenavadno veliko.
Cca. 60 km v dobrih 10 urah (bruto). Vreme - idealno. Družba - enkratna. Žuljev - nič. Gamsov in severnih medvedov tudi ne. Zaključek pri Čufarjih pa itak (hvala za
in gostoljubnost!). Več sledi...
Cca. 60 km v dobrih 10 urah (bruto). Vreme - idealno. Družba - enkratna. Žuljev - nič. Gamsov in severnih medvedov tudi ne. Zaključek pri Čufarjih pa itak (hvala za
in gostoljubnost!). Več sledi...Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?
- 04 Feb 2007, 09:51
#82720
Dodajam višinski profil Pohorja.
Soborce bodo verjetno zanimali še neto podatki. Torej, če ne bi kosili,
se ustavljali za fotografiranje, imeli kratki pavzic (tudi tiste, ko delaš
počepe), potem bi ta naš marš trajal slabih 8h40min.
Soborce bodo verjetno zanimali še neto podatki. Torej, če ne bi kosili,
se ustavljali za fotografiranje, imeli kratki pavzic (tudi tiste, ko delaš
počepe), potem bi ta naš marš trajal slabih 8h40min.
Nazadnje spremenil Damijan, dne 04 Feb 2007, 12:35, skupaj popravljeno 1 krat.
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?
- 05 Feb 2007, 00:50
#82764
Ideja
Ideja je bila povsem spontana, podana skoraj v šali in zelo resno vzeta. Bolje, kot da bi bila resno podana in neresno vzeta. Najlepše stvari se itak zgodijo spontano.
Predpriprave v glavi
Ob začetku resnega razmišljanja o realizaciji ideje so se pojavili največji problemi – kdaj. Odgovor naj bi bil za vse enako pristopen, ni se pa vedelo niti, kdo vse so kandidati. Bilo je namreč več omejevalnih momentov. Vse se je izteklo po sreči (službe, smučarski teki, vremenska napoved). Zdravje je bilo še največji problem. Mora. V zadnjem tednu sem pričel z resnim kašljem, omejeval sem ga pa z vitaminskimi tabletami. Tudi trening teke sem malo omejil. Splačalo se je, saj sem se na dan starta zjutraj pošteno izkašljal in je držalo za ves dan.
Organizacija
Tekaški forum je zakon. Pretok informacij je omogočil dobro zasedbo, kandidacijski postopek pa je potekal do zadnjega večera. Menim, da smo se zadosti dobro organizirali, da je potekalo vse, kot treba.
Odmotavanje dogodka
Na zbornih mestih smo bili točni do minutke in vse je potekalo točno po planu logistike. Marjan je pripeljal iz Gorenjske, Zvone po Dravski dolini in jaz preko Sl. Konjic in Vitanja. V Sl. Gradcu smo se izkrcali na startnem mestu pod Pohorjem in krenili na pot ob ca 6.20. Kljub polni luni je na osmih glavah zasvetilo šest naglavnih svetilk.
Prve pol ure je bilo kar nekajkrat potrebno posvetit naokrog in poiskat markacijo. Po poti so se skrivale poledenele ploskve, ki so terjale še večjo pozornost in previdnost. Iz teme se je prikazal tudi hud pes, velik ko tele. Bataljon je naletel na prvega neprijatelja. Zvone se je kot najstarejši postavil proti psu s pohodnimi palicami, mi smo pa kot otroci za njegovim hrbtom poskakali naprej po poti. Četica je nadaljevala. Zvone je rezal zrak na čelu bataljona, v zavetrju pa smo se šlepali ostali. Po prvi kratki pavzi se je na čelo kolone prebil MiroR. Pulzmeter je še bolj poskočil. Bilo je hladno (na startu -5) a vseeno sem moral sleči vetrovko. Tako kot so eni vlekli naprej, sem jaz poskrbel, da sem malo vlekel nazaj. Sicer pa je bil kar človeški tempo.
Dvignili smo se že kar visoko in sonce nas je obdarilo s pogledom na okoliške vrhove. Zvone je kazal na vrhove K24 in dodajal komentarje. Snežna podlaga je bila kar ugodna za hojo. Veliko poti je bilo utrjene z ratraki. Vsaj v tem delu. Resneje smo se ustavili (za par minut) na Partizanki. Kljub kratki pavzi smo nadaljevali pot v treh skupinah. To nas je malce izučilo, saj smo nato vsak pri svoji smreki čakali drug drugega?
Pot po utrjenih smučiščih se je zaključila, sonce pa je dodajalo svoj čar na snežno površino. Z dvigom temperature pa noge niso bile vse bolj vroče, za kar je poskrbelo vodno hlajenje. Nepremočljive teniske so delovale, kot da bi si obul čutarice. Voda se je pretakala med prsti in komaj smo dočakali Kočo na Pesku. Tik pred tem se je od nas poslovil Matijek. Naj povem, da nas je kar navdušil za neke Race pa kaj vem kaj še. Pustolovec pač.
V koči na Pesku smo se v jedilnici najprej vsi preobuli. Kasneje je Damjan spraševal, zakaj so tam vedno tak' neprijazni ha, ha? Ko so si v večini naročili gobovo juho, sem že vedel, da so obupali nad življenjem. Na srečo so bile gobe prave, pa niso omogočale prevoza v dolino z rešilnim.
Kmalu smo krenili dalje. Za nami je bila dobra polovica poti, na poti pa smo bili že pet ur in pol. Zvone je v šali rekel, da je še dobro, da tisti spredaj na razpotjih niso bili prepričani, kod vodi prava pot in so tako morali večkrat počakati. Pot pa je bila vse bolj nezgažena in sneg precej moker. Sicer ni segal visoko čez gleženj, a vseeno se je enkrat Mirotu vdrlo, kolikor ima dolgo nogo.
Večji del poti je naprej gazil Rok_E. Posledice smo videli na Šumiku, ko si je sezul teniske in ožel nogavice. Slap Šumik je kar zašumel ob dodatni količini vode.
Od tod naprej je bila kar ugodna pot, ni bilo več gazenja snega, pred nami pa je bila zadnja ura kontinuiranega vzpona na Areh.
Tik pred Arehom smo si ogledali smučarsko tekaško progo in ugotovili, da gre brez smučk hitreje
. Predvsem so to ugotovili Rok_E, MiroR in Klatež, menda tudi Damjan, ki so zadnji kilometer do hotela vžgali pravi šprint. Tam dve leti zagotovo trava ne bo rasla. Hotel Areh je bila naša druga postaja, kjer smo prestopili prag. Tako je padla tudi po druga coca cola, pa malo vode v bidon. Meni se je že rahlo smejalo, saj je Areh na mojem domačem terenu in sem točno vedel, da je še ura in pol do cilja v Radizelu. Od tod se itak v glavnem še samo spuščamo. Simona, ki je predstavljala najlepši del bataljona, je večino poti, predvsem pa drugi del, tekla na čelu kolone (ej, ta ga pa ima v nogah). Tako je bil tisti taprvi na čelu bataljona vedno v dvomu in negotovosti, če je prepočasi in ali naj bolj potegne? Saj je vseeno, če je to res, in če to vejo tisti spredaj, zagotovo pa se je to dalo tako videti od zadaj, kjer sem se venomer nahajal jaz.
Prispeli smo na cilj. Segli smo si v roke za srečno opravljeno pot. Preživeli smo res čudovit dan in še večja sreča je, da se ni nikomur nič pripetilo (gobe mislim). Ko smo prispeli do zborno-ciljne točke smo ugotovili, da je Matijek že odpeljal svoj avto in tako ni bil prisoten na zaključku. Na koncu je bila seveda še kratka analiza.
Zahvala
Zahvaljujem se vsakemu udeležencu posebej, saj je vsakdo vložil svoj kamenček v ta mozaik, a najbolj so zahvale zaslužni naši suport aktivisti, ki so se sredi noči vstali in nam dajali podporo. Seveda so to Simonina družina, ki je bila ves dan mobilna, Zvonetova žena in moja žena AnkaC (Hitra pošta), ki nam je na koncu zaprla usta s štrudlom in gibanico.
Pa še kdaj!
Ideja je bila povsem spontana, podana skoraj v šali in zelo resno vzeta. Bolje, kot da bi bila resno podana in neresno vzeta. Najlepše stvari se itak zgodijo spontano.
Predpriprave v glavi
Ob začetku resnega razmišljanja o realizaciji ideje so se pojavili največji problemi – kdaj. Odgovor naj bi bil za vse enako pristopen, ni se pa vedelo niti, kdo vse so kandidati. Bilo je namreč več omejevalnih momentov. Vse se je izteklo po sreči (službe, smučarski teki, vremenska napoved). Zdravje je bilo še največji problem. Mora. V zadnjem tednu sem pričel z resnim kašljem, omejeval sem ga pa z vitaminskimi tabletami. Tudi trening teke sem malo omejil. Splačalo se je, saj sem se na dan starta zjutraj pošteno izkašljal in je držalo za ves dan.
Organizacija
Tekaški forum je zakon. Pretok informacij je omogočil dobro zasedbo, kandidacijski postopek pa je potekal do zadnjega večera. Menim, da smo se zadosti dobro organizirali, da je potekalo vse, kot treba.
Odmotavanje dogodka
Na zbornih mestih smo bili točni do minutke in vse je potekalo točno po planu logistike. Marjan je pripeljal iz Gorenjske, Zvone po Dravski dolini in jaz preko Sl. Konjic in Vitanja. V Sl. Gradcu smo se izkrcali na startnem mestu pod Pohorjem in krenili na pot ob ca 6.20. Kljub polni luni je na osmih glavah zasvetilo šest naglavnih svetilk.
Prve pol ure je bilo kar nekajkrat potrebno posvetit naokrog in poiskat markacijo. Po poti so se skrivale poledenele ploskve, ki so terjale še večjo pozornost in previdnost. Iz teme se je prikazal tudi hud pes, velik ko tele. Bataljon je naletel na prvega neprijatelja. Zvone se je kot najstarejši postavil proti psu s pohodnimi palicami, mi smo pa kot otroci za njegovim hrbtom poskakali naprej po poti. Četica je nadaljevala. Zvone je rezal zrak na čelu bataljona, v zavetrju pa smo se šlepali ostali. Po prvi kratki pavzi se je na čelo kolone prebil MiroR. Pulzmeter je še bolj poskočil. Bilo je hladno (na startu -5) a vseeno sem moral sleči vetrovko. Tako kot so eni vlekli naprej, sem jaz poskrbel, da sem malo vlekel nazaj. Sicer pa je bil kar človeški tempo.
Dvignili smo se že kar visoko in sonce nas je obdarilo s pogledom na okoliške vrhove. Zvone je kazal na vrhove K24 in dodajal komentarje. Snežna podlaga je bila kar ugodna za hojo. Veliko poti je bilo utrjene z ratraki. Vsaj v tem delu. Resneje smo se ustavili (za par minut) na Partizanki. Kljub kratki pavzi smo nadaljevali pot v treh skupinah. To nas je malce izučilo, saj smo nato vsak pri svoji smreki čakali drug drugega?
Pot po utrjenih smučiščih se je zaključila, sonce pa je dodajalo svoj čar na snežno površino. Z dvigom temperature pa noge niso bile vse bolj vroče, za kar je poskrbelo vodno hlajenje. Nepremočljive teniske so delovale, kot da bi si obul čutarice. Voda se je pretakala med prsti in komaj smo dočakali Kočo na Pesku. Tik pred tem se je od nas poslovil Matijek. Naj povem, da nas je kar navdušil za neke Race pa kaj vem kaj še. Pustolovec pač.
V koči na Pesku smo se v jedilnici najprej vsi preobuli. Kasneje je Damjan spraševal, zakaj so tam vedno tak' neprijazni ha, ha? Ko so si v večini naročili gobovo juho, sem že vedel, da so obupali nad življenjem. Na srečo so bile gobe prave, pa niso omogočale prevoza v dolino z rešilnim.
Kmalu smo krenili dalje. Za nami je bila dobra polovica poti, na poti pa smo bili že pet ur in pol. Zvone je v šali rekel, da je še dobro, da tisti spredaj na razpotjih niso bili prepričani, kod vodi prava pot in so tako morali večkrat počakati. Pot pa je bila vse bolj nezgažena in sneg precej moker. Sicer ni segal visoko čez gleženj, a vseeno se je enkrat Mirotu vdrlo, kolikor ima dolgo nogo.
Večji del poti je naprej gazil Rok_E. Posledice smo videli na Šumiku, ko si je sezul teniske in ožel nogavice. Slap Šumik je kar zašumel ob dodatni količini vode.
Od tod naprej je bila kar ugodna pot, ni bilo več gazenja snega, pred nami pa je bila zadnja ura kontinuiranega vzpona na Areh.
Tik pred Arehom smo si ogledali smučarsko tekaško progo in ugotovili, da gre brez smučk hitreje
. Predvsem so to ugotovili Rok_E, MiroR in Klatež, menda tudi Damjan, ki so zadnji kilometer do hotela vžgali pravi šprint. Tam dve leti zagotovo trava ne bo rasla. Hotel Areh je bila naša druga postaja, kjer smo prestopili prag. Tako je padla tudi po druga coca cola, pa malo vode v bidon. Meni se je že rahlo smejalo, saj je Areh na mojem domačem terenu in sem točno vedel, da je še ura in pol do cilja v Radizelu. Od tod se itak v glavnem še samo spuščamo. Simona, ki je predstavljala najlepši del bataljona, je večino poti, predvsem pa drugi del, tekla na čelu kolone (ej, ta ga pa ima v nogah). Tako je bil tisti taprvi na čelu bataljona vedno v dvomu in negotovosti, če je prepočasi in ali naj bolj potegne? Saj je vseeno, če je to res, in če to vejo tisti spredaj, zagotovo pa se je to dalo tako videti od zadaj, kjer sem se venomer nahajal jaz.
Prispeli smo na cilj. Segli smo si v roke za srečno opravljeno pot. Preživeli smo res čudovit dan in še večja sreča je, da se ni nikomur nič pripetilo (gobe mislim). Ko smo prispeli do zborno-ciljne točke smo ugotovili, da je Matijek že odpeljal svoj avto in tako ni bil prisoten na zaključku. Na koncu je bila seveda še kratka analiza.
Zahvala
Zahvaljujem se vsakemu udeležencu posebej, saj je vsakdo vložil svoj kamenček v ta mozaik, a najbolj so zahvale zaslužni naši suport aktivisti, ki so se sredi noči vstali in nam dajali podporo. Seveda so to Simonina družina, ki je bila ves dan mobilna, Zvonetova žena in moja žena AnkaC (Hitra pošta), ki nam je na koncu zaprla usta s štrudlom in gibanico.
Pa še kdaj!
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 05 Feb 2007, 01:32
#82765
Sicer obstaja lep fotoarhiv, ki ga je ustvaril Klatez, pa vseeno te tri fotke:
http://www.tekaskiforum.net/galerija2/d ... m=69&pos=6
http://www.tekaskiforum.net/galerija2/d ... m=69&pos=6Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 05 Feb 2007, 10:16
#82787
Ma, ste že nestrpni! 
Saj bo - včeraj ni bilo nič časa. Fotke še malo obdelam pa jih objavim. Mogoče celo danes...
Drugače pa sem ravno z Garmina dol pobral podatke in zadeva je takšna:
Slov. Gradec - 0km/0h (skupaj 0km, čas odhoda 6:22h)
Koča pod Kremžarjevim vrhom - 3,71km/0:56h (skupaj 3,71km, čas odhoda 7:20h)
Partizanski dom - 5,43km/1:02h (skupaj 9,14km, čas odhoda 8:36)
Ribniška koča - 7,45km/1:06h (skupaj 16,59km, čas odhoda 9:55)
Koča na Pesku - 10,94km/1:51h (skupaj 27,53km, čas odhoda 12:25)
Šumik - 11,09km/1:34h (skupaj 38,62km, čas odhoda 14:09)
Hotel Areh - 6,52km/1:00h (skupaj 45,14km, čas odhoda 15:21)
"Čufajeva koča" (Radizel) - 14,99km/1:43h (skupaj 60,13km, čas prihoda 17:04)
Skupaj po Garminu 60,13km in "neto" 9:13h (uro sem ustavljal, ko smo stali na kočah).
Bruto pa od 6:22 do 17:04 - 10:42h.
Satelitskih pogledi iz različnih smeri in kotov so na: http://www.tekaskiforum.net/galerija2/thumbnails.php?album=88
Evo eden za pokušino:
Saj bo - včeraj ni bilo nič časa. Fotke še malo obdelam pa jih objavim. Mogoče celo danes...
Drugače pa sem ravno z Garmina dol pobral podatke in zadeva je takšna:
Slov. Gradec - 0km/0h (skupaj 0km, čas odhoda 6:22h)
Koča pod Kremžarjevim vrhom - 3,71km/0:56h (skupaj 3,71km, čas odhoda 7:20h)
Partizanski dom - 5,43km/1:02h (skupaj 9,14km, čas odhoda 8:36)
Ribniška koča - 7,45km/1:06h (skupaj 16,59km, čas odhoda 9:55)
Koča na Pesku - 10,94km/1:51h (skupaj 27,53km, čas odhoda 12:25)
Šumik - 11,09km/1:34h (skupaj 38,62km, čas odhoda 14:09)
Hotel Areh - 6,52km/1:00h (skupaj 45,14km, čas odhoda 15:21)
"Čufajeva koča" (Radizel) - 14,99km/1:43h (skupaj 60,13km, čas prihoda 17:04)
Skupaj po Garminu 60,13km in "neto" 9:13h (uro sem ustavljal, ko smo stali na kočah).
Bruto pa od 6:22 do 17:04 - 10:42h.
Satelitskih pogledi iz različnih smeri in kotov so na: http://www.tekaskiforum.net/galerija2/thumbnails.php?album=88
Evo eden za pokušino:
Ne živim zato, da tečem ampak tečem zato, da živim...
- 05 Feb 2007, 10:24
#82788
ZdravkoC, vse si napisal točno tako, kot je bilo!
Ko zadnjih par dni omenjam smrtnikom, kaj smo naredili, ter predvsem - kako smo se našli, definitivno velja: kaj bi mi brez TF?! V takem številu gotovo ne bi prečkali Pohorja sredi zime.
Prtljaga: s sabo sem vlekel čisto nov Camelbak (Cloud Walker) - izmenično sva ga nosila jaz in Klatež. V njem je bilo vedno dovolj pijače, fotoaparat, geli in ploščice ter - kak je pasalo - sveže nogavice (če bi lahko, bi nesel zraven še ene suhe copate). Simoni sem malo zavidal gamaše - tole bo treba nabavit. Predvsem suh sneg je neprenehoma lezel za gležnje. Odveč pa sem imel le eno majčko, a tistih 133 g... kdo bi se pritoževal. Skratka - tale nahrbtniček je super zadeva!
Edino majhno krizo - jemalo mi je voljo, počutil sem se utrujenega, najraje bi se vsedel - sem imel tik preden smo prišli do Šumika. Enervitova energetska ploščica je naredila čudež, pa tudi 10 min postanka je še kako pasalo. Sicer sem na celi poti zmazal še 2 Enervitova gela, kar nekaj sadnih ploščic (Hofer) ter ajdove žgance v gobovi juhi, kar pa ni bila najbolj posrečena izbira.
Dan, dva potem: prav zanimivo! V glavi se bliskajo sličice doživetja, ko pa se danes ozrem proti Pohorju, in vidim, kaj smo nareili, pa imam kar knedl v grlu. Fizično pa sploh nisem utrujen - včeraj sem celo eno lahkotno 10-tko nardil...
Na še kdaj!
Ko zadnjih par dni omenjam smrtnikom, kaj smo naredili, ter predvsem - kako smo se našli, definitivno velja: kaj bi mi brez TF?! V takem številu gotovo ne bi prečkali Pohorja sredi zime.
Prtljaga: s sabo sem vlekel čisto nov Camelbak (Cloud Walker) - izmenično sva ga nosila jaz in Klatež. V njem je bilo vedno dovolj pijače, fotoaparat, geli in ploščice ter - kak je pasalo - sveže nogavice (če bi lahko, bi nesel zraven še ene suhe copate). Simoni sem malo zavidal gamaše - tole bo treba nabavit. Predvsem suh sneg je neprenehoma lezel za gležnje. Odveč pa sem imel le eno majčko, a tistih 133 g... kdo bi se pritoževal. Skratka - tale nahrbtniček je super zadeva!
Edino majhno krizo - jemalo mi je voljo, počutil sem se utrujenega, najraje bi se vsedel - sem imel tik preden smo prišli do Šumika. Enervitova energetska ploščica je naredila čudež, pa tudi 10 min postanka je še kako pasalo. Sicer sem na celi poti zmazal še 2 Enervitova gela, kar nekaj sadnih ploščic (Hofer) ter ajdove žgance v gobovi juhi, kar pa ni bila najbolj posrečena izbira.
Dan, dva potem: prav zanimivo! V glavi se bliskajo sličice doživetja, ko pa se danes ozrem proti Pohorju, in vidim, kaj smo nareili, pa imam kar knedl v grlu. Fizično pa sploh nisem utrujen - včeraj sem celo eno lahkotno 10-tko nardil...
Na še kdaj!
Prehitiš zadnjega tekača: na katerem mestu si?
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA