Bravo, Kairos, za tek in za zapis!
Moje poročilo se s Kairosovim seveda ne more kosati.
Tudi zato, ker sem polna novih vtisov iz Barcelone, kamor sem odšla takoj v ponedeljek zjutraj (in sem ravno prej dokončala tekst oddaje o prihodnosti Katalonije, ki jo boste lahko jutri ob 14:30 poslušali na 1. programu Radia Slovenija ... malo samoreklame
).
Meni je bil tek na Ljubljanskem maratonu čisti užitek. Svojega devetega maratona sem se lotila čisto sproščeno. Potem ko sem štiri tedne pred pretekla maraton v Berlinu v času novega osebnega rekorda, se tokrat z rezultatom nisem nič obremenjevala. V Berlinu sem imela veliko večji motiv - toda fizično se nisem počutila dobro, ker me je malo pred maratonom doletela neka viroza. Na Ljubljanskem maratonu sem se fizično odlično počutila, le motiva za dober rezultat mi je nekako primanjkovalo, zato sem rekla, da bom tekla čisto sproščeno, po občutku, brez kakšnega posebnega naprezanja.
In tako je tudi bilo. Šla sem v svojem tempu, tako kot mi je odgovarjalo. Dokaj hitro sem dohitela Zdravka, ki je bil zajček za 4 ure. Nekaj časa sem tekla z njim, a tempo, ki mi je ustrezal, je bil rahlo hitrejši od tega, tako da sem ga zapustila. Oprosti, Zdravko, ponavadi ti meni uideš, tokrat sem pa jaz tebi.
Preživela sem tudi bližnje srečanje s starimi Rimljani, čeprav me je eden od njih napadel z mečem.
Predvsem pa sem uživala v teku, v progi in v poslušanju številnih navijačev, ki so se res izkazali. To so res najboljši navijači na svetu!
Uspelo mi je, da na uro skorajda nisem gledala, le proti koncu maratona, ko sem videla, da mi gre dobro. In na koncu sem brez pretirane muje prišla v cilj v času novega osebnega rekorda, več kot dve minuti hitreje kot v Berlinu.
Naslednjič se morata še dobro fizično počutje in dobra motivacija združiti, pa bo.
Ja, to je to. Obljubim, da je oddaja o Kataloniji bolj zanimiva.
