najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#350890
Tokrat sem sam, ko se v večernem mraku peljem po novi istrski avtocesti med mehkimi griči. Ne znajdem se več tako, kot leta nazaj, ko je ta pot, bolje rečeno njena starejša soseda, ovinkarila malo desno in levo med vasmi in dolinicami, pomenila vsakoletno vznemirljivo pot na počitnice. Do vrha napolnjena Katrca je tedaj sredi noči odpeljala našo družino na dolgo pot, ki se je končala med škržati, vonjem po juhi in golažu, otroškem živažvu in prijaznem kimanju znancem v predkapitalističnem in postosovhoznem počitniškem naselju majhnih skromnih hišk. V trdi temi parkiram svoj košček luksuza na drugi strani zaliva, kjer valovi še niso sprali spominov na učenje plavanja, opekline po celodnevnem raziskovanju v vodi, otroške igre, nežnih in lepih spominov na nikoli več vrnjene čase. Stopim iz luksuza v speč mrak kampa in počasi grem proti obali, nadiham se zraka, potrebujem ga po hektičnem dnevu. Pomirja in na drugi strani vznemirja me, mehak vonj po slani vodi, razkrajajočem in nastajajočem življenju v tej vesoljni brozgi. Počutim se kot delec, ki se je vrnil v mozaik.

Jutro me zbudi v svetal, vetroven dan, valovi nabijajo svoj crescendo v skale, dobro mi je. Počasi in z užitkom si pripravim kavo, zajtrk, ugotovim, da sem med sosedi najmlajši in se nasmejem. Z olajšanjem videvam tudi triatlonce, ki v jutranji nervozi tekajo, kolesarijo, kot da bi hoteli nadoknaditi aprilske ali vsaj julijske treninge. Potem se, ne nepričakovano, usuje dež tako na gosto, da komaj še rešim tendo pred kolapsom. Ups, samo da jutri ne bi bilo tako… Časa imam ravno dovolj, da se na izi spravim na brifing v Verudelo, čeprav vem vse od prve do zadnje besede, kaj nam bodo povedali. A red je red, sta pri nas skrbela starša, tako, kot smo hodili z blokci v rokah na zajtrk, kosilo in večerjo v menzo naselja ZZB Valovine, je potrebno izpolniti dolžnosti. Potem pa do mesta k Areni na registracijo. Lani sem že ugotovil, da zid ob Uljaniku ni deset metrov visok, kot se mi je dozdevalo otroku. In da do Arene ni uro vožnje. Hitro poberem številko in papirje, z zadovoljstvom ugotovim, da ironman goes balkan tudi letos ni uspel (pa bi z veseljem plačal za razvoj nacionalnega triatlona, kot to piše v …, ampak…). Ne teži, pravi Buzz, zdaj je dovolj, nehaj, skoncentriraj se na dirko. Res je, v Pulj sem prišel na zadnji preizkus pred Bacelono, vseskozi me malo črviči, če nista dva tedna med dirkama premalo, a Pulj ni katerokoli mesto in tiste vode niso samo H2O in NaCl. Greva nazaj, spakiraj! Ubogam, rutina deluje, dvakrat pogledam, ker je ta teta nevarna. Ko se pripeljem na predajo bicikla in opreme, me na vhodu avstrijski marshall od daleč pozdravi: Ah, hier kommt ein Profi, de weisst schon alles. Ja, res vse že vem in potem, ko me čez pet minut Mariborčanka še opremi s čipom, sem pripravljen. Tehnično.

Ali sem res fit za dirko, se sprašujem vso pot nazaj v Stojo. Tedne me že skeli živec v levi nogi, ko hodim in malo stečem po pločniku med borovci, se spet oglasi. Shit. Sem pripravljen v sebi? Lej, a ni boljšega mesta za preizkus plavanja kot Pulj? Buzz ima oprav, na hitro pojem rolado in si privoščim kavico, navlečem svojo trofejno AWA plavalno kapo in grem pogledat v valove. Po skalah, spolzkih in gladkih, se skoraj zvrnem, potem pa le zaplavam, brez premisleka in z užitkom v valovito morje, naravnost proti borovcu, ki ga že od daleč vidim. Tam sem se naučil plavati.

Prek zaliva sem hitro, valove nosi jugo, ki je zbrodil vodo, ne vidim dna, kot sem ga gledal skozi masko, a skoraj čutim, da sem doma. Spomnim se dneva, ko sem ga prvič preplaval, zdelo se mi je, da je kilometer daleč, bilo je veliko zmagoslavje, oče ob meni v napihljivem čolnu, jaz pa zmagovito plavam nazaj k vedno zaskrbljeni mami. Čoln sem leta potem predrl v Križni jami, da ne znam plavati pa ugotovil kakšne štiri desetletja kasneje med tistimi mučnimi prvimi urami v tivolskem bazenu, otroškem. Danes je drugače, zadovoljen in miren, z občutkom majhnega zmagoslavja nad prehojeno potjo priplavam nazaj, se nekako brez padca splazim na kopno in se zazrem na drugo stran. Je in ni daleč.

Potem imava z Buzzom pasta party, pojem za oba. Kavica in sladkarije, pa sanjarjenje in miren sprehod ob obali so prav idilični. Ne morem si kaj, da se ne bi sprehodil do “naše” hiške, enajstka. še vedno stoji tam in prav čudežno se upira uničneju, ki je bolj ali manj uničujoče zarezala v sosednje. Koliko usod, naših srečnih in potem nesrečnikov, ki so pristali v zapuščenih razvaloinah, se vleče čez ta idiličen polotok. Potem se poslovim od včeraj, zavijem v jutri, ogledam si klanec na sedmemm kilometru, no, tudi ta ni tako strm, kot se nam je zdel otrokom.

Večer je miren, ko pade mrak, se uspem hitro umiriti. Sredi noči se razbesni vihar, strele udarjajo v trdnjavo na vrhu polotoka, prav strašljivo je. Nekako se prepričujem, da je boljša besna nevihta zdaj kot med dirko. Strah me je.

Jutro je umito, vlažno in toplo, še pred sedmo se odpeljem proti štartu. Do osmih čakam in počasi zajtrkujem, potem grem z malo strahu pogledat kolo in vreče na štart. Lilo je kot iz škafa, a se tolažim, da v čevlje na kolesu tako in tako stopim z mokro nogo. Malo brisača, malo sonce posuši kolo, preverim gume, opremo in prav pošasi se pospravim do štarta. Samote je konec, vsaj statistično. V množici sem sam, slišim znane glasove, a se skoncentriram nase. Morje je še mirno, razplavaje mi godi in ogledam si progo. Postavljajo jo še, boje v prvi stranici so postavljene, tok jih nosi proti jugozahodu, veter pa piha nasproti, pravi jugo, hmmm…. V vrsti za štart komaj dočakam trenutek, vsa procedura se mi zdi neko prazno blebetanje, ki ga še spodbuja čredni karakter tekme, nekakšno klubsko prvenstvo in veliko več, kot običajno, je mesebojnega spodbujanja ekip, raznih vodij in posebnežev…..jaz hočem začeti! Končno, gledam prvih nekaj deset tekmovalcev, že spet se obeta štala, vidim. Plavajo levo in desno ob bojah, valovi se dvignejo, ja, ne bo hec. Komaj dočakam štart in se poženem v valove, hitro najdem ritem, ne menim se za mlatenje, ki ga nekako uspem obvladati, z dolgimi, a suverenimi zamahi sem hitro v skupini enakih. Najdem noge, postanejo prepočasne in potem sledim naslednjim. Malo dotikov in po kar dolgem času, vedno višjih dvigih in spustih sem na beli boji, rdečelhači je pred menoj in obrenemo. Naenkrat začutim, kar sem slutil, val v obraz, pa še eden. Obrnil sem, zdaj naenkrat iščem naslednjo bojo ali noge. Boja se skriva v valovih, potem jo zamenjam za rumen kajak, noge so izginile. Postane naporno, ne ujamem ritma valovanja in nervozno stegujem glavo. Kje so drugi. Plavam, naporno je, gledam, nekako uspem zastaviti kurs, a katera po vrsti boja je to, prva, druga? Borim se, ni me strah, a mirne suverenosti že zdavnaj ni. Kje so drugi. Na levi ni nikogar, na desni spredaj vidim mehurčke, so od nog ali krest valov? Čez dolge minute ugotovim, da je očitno druga velika boja za obrat nazaj daleč levo, korigiram in se med čudnimi valovi, bolj neprijetnimi, kot lanski burnati, prebijam do obrata. Srečam več neoprenskih zombijev ob meni, niso hitrejši, prej počasnejši. Nekako obrnem, malo je dotikov, a nič hudega in plavam nazaj. Še vedno me zaliva, neprijetno z desne. Spet nikogar, redko vidim izhod, dozdeva se mi, da prav kruzam do bele točke. Potaplja se med valovi, jaz pa nadaljujem in zaskrbljeno iščem sence drugih plavalcev. Čez pol večnosti jih najdem, jato na levi, daleč. Bela lisa je pred menoj in pomirjen nadaljujem, moti me sicer čoln, Pesara, zelo blizu na desni, zakaj je tu? Spet nekaj minut in lisa je še vedno v pravi smeri, samo nog in zombijev ni. Malo kasneje vidim dno in pomirjen sem. Dokler ne ugotovim, da bela lisa ni izhod iz vode, temveč nekašne transparent ali ponjava na obali, cilj pa levo, precej levo v zalivu. Bolj naveličan kot besen se uspem čez neskončne minute spraviti do obale, potem, ko sem si ogledal ves špalir gledalcev ob skalni obali in temu primerno skasiral razbijajoče valove. Debakl. Zlezem iz vode, hitro se uspem skulirati, zagrabim zadrgo, hvala bogu je konec in stečem v menjavo, ošinem uro in z zarsoenimi očali vidim osmico. No, tole je pa čudno, ampka fino, da sem uspel tako hitro. Buzz me opozori, poglej še enkart: ja, je osmica, samo spredaj ni trojka….

Rutina menjave me na srečo zaposli, zgrabim bicikl in se zapodim na butasto postavljeno mount line. Na kolesu zadiham, seveda sem razočaran, prišel sem po rezultat pod petimi in pol, a s temle…. Ja, s temle se je tekma spremenila v resen trenig, preizkus pred Barcelono. Ne popusti!

Na kolesu gre potem hitro po puljskih ulicah, mimo pristanišča v breg proti Vodnjanu. Oblačno je, a toplo in prav dobro, s kančkom previdnosti napadem klanec. Gre lepo v kadenci, kot sem letos posebej vadil. Na koncu prvega klanca sem olajšan, padel sem v ritem, vzamem še gel, splaknem ga in čakam, kdaj bodo molekule prišle do mišic. Ali vsaj zamišljam si. Razmišljanje hitro prekine dež, ne dežek, konkreten naliv, v nekaj minutah smo mokri. Voda se razliva prek asfalta, nosi rdečo istrsko zemljio in spira naš ščit. Kdo po popustil? Vdam se v usodo, vsaj mraza ni in nekako se prebijam prek večjih in manjših luž, saj tekma je šla tako in tako k vragu, tole bo res en grd trening. Da je trd tudi za druge, ni dvoma. Malo pred nadvozom nad avtocesto zagledam dva lepo enako oblečena kolesarja, ki lepo vzporedno vozita vzorčen blocking, za karton. Ko se približam zaslišim ženski jok in besno kričanje Che cazzo…., nežni moški glas v latino slogu Stai calma… No, tale bo dolgo morala ostati calma, a vsekakor jo bo moral nekako pripelatai v cilj, je le klubska tekma. No, privoščim jima, ko bosta uspela, bosta še leta razlagala…. Meni ni potrebno skrbeti za druge, razmišljam o sebi, opazujem se, kako mi gre, koliko pečejo mišice. Vozim z rezervo, Barcelona je vseskozi v mislih. Nekje na pol poti do Svetvinčenata se čez cestu razliva skoraj osem centimetrov visok tok blata. Kako vem, da je osem? Ker se mi zliva prek aero obročev!? Da čutiš v njih stanski veter, sem seveda že izkusil. Vodo in blato pa….sem eden redkih srečnežev. V Svetvinčenau je vsaj psihološko lažje, občutek, da si na neki prelomnici, a vem, da še nismo na vrhu, dinamična proga zahteva veliko pozornosti, posepševanja in zaviranja, vožnjo prek luž v neverjetnih nalivih. Pa veliko previdnosti, preveč padlih vidim, tudi rešilca. Potem smo v Petehih, na vrhu in zdaj gremo, na vse. Hitro spravim povprečje precej prek 30 in gonim, nič nisem utrujen in godi mi ko prehitevam. Nekaj je že starih znancev in vsaj občutek imam, da gre hitro. Zadovoljen sem in ko se moramo dvigniti do Valture ob letališču zdivjam v klanec, intervalni trening. Potem gre po vasicah na obrobje Pulja, pa okoli vogalov, pokaže se sonce. Vlaga se dvigne in vem kaj sledi: tik pred menjavo še en pljusak. Pred menjavo rutinsko sezujem čevlje, odskočim na črto in zdovoljno šinem uro: prav dobro. Predvsem pa se niti za trenutek nisem zamajal, Buzz, tole sva dobro oddelala, zaupanje se je vrnilo, z zmernim naporom. Vem, da me zdaj čaka pekoča noga, že na kolesu se je oglašala in pot do sedmega kilometra.

Menjava je hitro za menoj, na koncu se še napijem vode in se polijem, cestni pesek čutim v kratkih laseh in na trepalnicah. Ko stečem okoli bara na plaži, slišim vzpodbudo nekoga, ki me je očitno prepoznaL. Tole ni slbo, tole je zelo, zelo dobro! me spodbuja.

Res, začetek teka je lahkoten, pozna se, da sem veliko vadil transition rune. Noge niso več zakrčene, kot so bile pred letom ali dvema. Hitro ujamem ritem, kadenco v srednjih osemdesetih in prve kilometre pazim le na dihanje. Ni lahko, saj gre proga gor in dol, posebej vzponi so nesramno strmi, pa vogali in tam me noga še posebej opozarja. Ulije so kot iz škafa, še na kolesu pri Vodnjanu ni bilo tako. Kjer bi morala biti hot spot, stoji osamljen DJ in navija muziko, bizarno. Preden se spustimo do Stoje, se na cesti pojavi globoka blatna luža, Mehičana brodita po njej, čofotata, se režita in mi gresta naživce: C’mon, get serious! Spodaj na avtobusni postaji stojijo fantje in ponujajo kozarce. Iso? Voda, samo voda. Ma, je…, vode imam dovoljno. Se zasmejim in krenem proti Valovinam. Na sedmem, tam na črti ne morem, da se ne bi ozrl, v dežju še vedno stoji, naša enajstka…. Pred menoj je Nicole, Avstrijka, s katero tečem že nekaj kilometrov. Ima zelo enakomeren ritem, v klanec je lažja in malo hitrejša, potem jo dohitevam, Super nama gre, kilometrski čas sem uspel zmanjšati in dobro se počutim. Tole je confidence building trening. Tečem po cesti, kjer je naša Katrca med škržati vozila tone pričakovanj in vznemirneje, jaz pa sem zdajle miren in močan. Do mesta bom tekel z Nicole, potem pa pospešim…. A vmes nas čaka presenečenje, dež neusmlijeno pada, odtoki so se zamašili in ob Uljaniku tečemo Nicole, spedaj en Čeh in jaz po dobrih desetih centimetrih vode. No, vidiš, boš vsaj noge dvigal, mi ob tem steeple chasu pravi Buzz. Hitro smo ob zidu do rive, Nicole nekaj šari po žepu, vzame gel in se počasi odlepi. Nekaj časa jo še vidim v ozki ulici do Zlatih vrat, a kljub temu, da pospešim, je ne ujamem. A moj stroj dela, noga se oglaša, ampak v nalivu in ko čutim ritem srca in pljuč sem zadovoljen. Klanci niso pustili sledov in hitreje, kot sem začel, v lepem enakomernem ritmu okoli 5 na kilometer grem v klanec do Arene, pa potem pod njo dol do morja. Izberen si tarčo pred menoj in tako greva v prvi krog. Nekje pri Zlatih vratih postane prepočasen in v klanec na koka kolo prehitevam. ja, tole je za samozavest. Drugi krog si ogledam enega v compressportu, ta je hitrejši in imam kar nekaj dela. Na Rivi se spet napijem kole in pisani izgine, bom že našel koga. Potem skoči iz grmovja, no, ni me čakal, pride pa prav. V neznosnem nalivu se zadnjič prebijava prek klanca ob avtobusni postaji. Nimam časa za razmišljanje o prihodnosti, tudi o preteklosti ne. Na uri vidim, da me je plavanje seveda potopilo, dež pa ne in s končnim časom seveda ne bom posebej zadovoljen, je pa med mojimi boljšimi polovičkami. Če bi samo povprečno plaval..… A kolo in tek, na manj kot maksimalni napor, sta zgledna. Proti cilju obrnem zadovoljen, v strmih dvajset metrov do vhoda v Areno prehitevam in tudi v ovinku še stisnem eno omedlevajočo. Slika s cilja kaže malo utrujenega, a predvsem osredotočenega zamaknjenca. Končam suvereno, zadovoljno, a ne triumfalno. Postopam po blatu Arene in sem neskončno sam. Odkolovratim dol, najdem vrečo z obleko in se skrijem v šotor. V trenutkih zadovoljstva se zavitemu v brisačo prikažejo slike. Me slišita, a sta videla?

Potem se počasi oblečem, nadenem masko ironšeme in kramljam s Francozom na levi in Angkežem na desni. Francoz se je kuhal na polovički v Vicyju in je ves evforičen, Anglež malo resigniran, po mojem si je predstavljal toplo mediteransko počitniško zabavo. Hey guys, poskusim s preizkušenim gagom, is’t it a fu**ing jolly day? Režimo se kot paglavci. Potem se poberem ven, pograbim dve konservi piva in plastični krožnik, hitro se pijem in najem ter izginem na avtobus ter nazaj na štart. Buzz, greva, mudi se mi, nazaj v prihodnost.

Runcajz
#350929
Runcajz,
vedno uživam v tvojih poročilih.
Tudi tokrat so me več kot navdušili tvoji osebni opisi narave, spomini na "naše" morje, otroštvo, tvojo 11-ko in opis tekme v očitno peklenskih razmerah orientacijskega plavanja in blatnega kolesarjenja ter tudi duhoviti dialogi s tvojim nadjazom . Tovrsten spremljevalec je nujen v urah nestatistične samote, kljub dobrodošli družbi pisanca, Nicole in Čeha ter drugih opisanih in neopisanih junakov tvoje zgodbe. Tovrstna družba odlično preganja misli, kaj je meni tega treba, ki te očitno deloma tudi po njihovi zaslugi niso nikoli obhajale.
Čestitke za rezultat, vztrajnost in to, da si lep kos te tekme delil z nami. Želim ti uspešno regenaneracijo in dober nastop v Barceloni. To, da si car, pa že
veš. :laola
 prim
#350930
Runcajz, kot vedno super napisano, se prej pa seveda oddelano, cestitke. Zanimivo tudi za nas, ki se ne ukvarjamo s triatloni, obcutki so pa po 10+ urah svicanja, povsod podobni.

Komaj cakam porocilo iz Barce, kot razumem, je tudi ta ze pod streho.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA