najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#356383
Četrtič stojim na mivki obale Vrbskega jezera in ne morem drugače kot med čakanjem na štart primerjati vseh teh let. Kako so različna! Prvo leto strah in nemir, bom zmogel? Drugo leto: danes tekmujem! Tretjič, še vedno v nervozni mešanici strahu in miru: napad. Potem je sledilo lansko leto, pretekla sezona je bila kot pojedina, dve iron distanci, premišljeno izbrani. Najprej Roth, potem Barcelona in pričakovanje, tako blizu človeškemu lineariziranju: nov rekord, kot na vsaki novi tekmi. Ni šlo, uprlo se je telo. Ko sem po rekordni sezoni 2015, potrjeni še s PB na ljubljanskem maratonu še globoko v decembrski mraz nažigal, me je v nekem dolgočasnem decembrskem jutru na bok položil moj legendarni Trek, ni bilo več tako, kot bi moralo. Samo jaz tega takrat nisem ali nisem hotel vedeti. Gnal sem naprej, skozi bostonski dež in veter, z lažnim upanjem stpoltenskega rekorda na zahtevni polovički v poletje. Ko sem ležal na gramozu ob kanalu v Rothu ali šepal po ulicah Calelle, sem iskal rešitev z jezo in zunaj sebe. Jeseni me je srečala pamet, po Barceloni sem izpregel. V poznem novembru sem začel graditi, kjer sem bil prepričan, da morajo stati temelji. Dobro je šlo. Kilometri so se nabirali, celo moji tradicionalni tempo teki so kazali kar lepe številke. V bazenu sem se pridružil novi druščini, drugačni, a želja po biti boljši me je gnala. Levi kolk, maščevanje zapostavljenega mountain bika, me je vseskozi opominjal, a kaj, bomo že...
Potem sem nekega lepega, mrzlega decembrskega jutra odtekel svoj dolgi tek, prišel na zamisel, da bi podaljšal še en majhen krog okoli doma, preskočil stopnice, ki jih sicer nisem nikoli videl. Že v zraku, ob odskoku, sem začutil, nezmotljivo, mišica. Šest tednov, pravi zdravnica, ubogam. Tudi prejšnjič sem in se je splačalo. Plavam, malo a vedno več kolesarim na trenažerju in gledam video pariškega maratona. Čaka me aprila. Tako mine januar, februarja počasi, previdno stečem. Hlastam po programu in ni potrebno dolgo čakati: v levem stegnu, zadaj, zapeče. Panika. Spet pavza, pride marec. Pride april in na manj kot tri stotinje kilometrov tečem, kot po jajcih, Pariz. Gre bolje in z užitkom, eno samo veselje, najbolj enakomeren maraton, najbolj skaldno utripanje srca in zelo soliden čas. Dnevi niso več samo daljši, so tudi svetlejši.
Potem se zazenem na kolo, pa kilometrina se potroji na teku, plavanje postane mocnejse, vse pod novo taktirko. Prvic terniram tudi v skupini, na stadionu, tedenski in mesecni saldo rasteta, pricakovanja pa tudi. Potem pride potop, ne le v dezju in mrazu Sanktpoltenske polovicke. Potopi se moja barka na kolesu, kar ne znajdem se med watti in namesto odlocnosti raste pricakovanje: saj mora nekako biti, poglej te ure in kilometre.
Vsega je vec, le prepricanosti je manj, Celovec je idelaen za povratek na pot uspeha, tam sem dozivel svoje skromne, a zame zvezdne trenutke, tam sem obcutil, kaj pomeni premikati svoje meje. Zapostavil sem ga, zapustil v hlastanju in iskanju bolj vabljivih oblin, no, za profile proge gre, da ne bo pomote. Nista se obnesli ne bavarska ne katalonska ljubica.
Na mivki obale Vrbskega jezera sem miren in preprican, da vem, kaj delam. Mirno se razplavam, potstavim nekje na 1:15 crto in pomeziknem Buzzu, ces, takole bo prav v Barceloni sem sel nekaj podobnega, pa vsi treningi, a ne... stecem, prek crte, sprozim uro in gremo, cisto ven v desno, suvereno, dobro sem si ogledal boje in vem, da se ne splaca pikirati na prvo, pa se zavijajo. In gre, tece, lepo in suvereno, skoraj brez dotikov in ujamem lep ritem. Nic ne stiska v prsih, nic tesnobe, zraka je ravno prav in vode tudi. Veter je dvignil valove, a kaj bi to. Hitro sem pri drugi, tretji, peti, sedmi boji, ah, ze je tu obrat, carsko. Malo bolj nervozno do naslednjega obrata, a nic posebnega. Potem se obrnemo proti soncu, neprijetno je, nic dramaticnega, a malo zgubljeni smo. Pogled bega med rumenimi in oranznimi bojami, ena na supu se dere v levo, drugi v desno. Malo kolovratimo, enkart grem celo v prsnem slogu, a panika je odvec. Sonce vzhaja za Lorettom, tja moram. Voda se stemni, zdaj bom prisel v kanal. Napnem se kot lok, zivcen sem, kdaj se bo zgostila mnozica neoprenskih krapov. Osupel sem, gre lepo gladko, zacuden priplavam najprej mimo hiske, potem pod mostom. Prehitevam. Z dolgimi zamahi, kadar prehitevam jih se upocasnim in grabim ter odrivam. To je to! Na koncu, pri velikem hrastu se mi pod vodo smeji, prehitim dva, ki mlatita hitreje kot jaz. Izplavam sam in stecem po preprogi, za nalasc ne pogledam na uro, nisem ves v krcu, koliko sem sel. V hodniki vseeno poskilim, 1 in 18, dobro, ne 1 in 16, odlicno, pet minut bolje, kot pred dvema letoma. Olajsan in zadovoljen tecem v menjavo, vse gre bliskovito, zagrabim na novo nafitanega crnega Argona in stecem ven, gremo, z dvema Anglezema se rezimo, Let’s get the f**k out’a’here!
Nebo je tezko, malo vlece in kot ponavadi se najprej prerivamo do stadiona, letos se malo dlje kot obicajno. Frodo naj bi postavil rekord, pa da ne bo kaksnih vprasanj.... po znanih cestah, mimo vil in kopalisc gre lepo, zlozno in zadovoljen sem, prvih in drugih 10 povprecje dobrih 33, no, zdaj smo na konju, samo tako naprej. Nic dvogovorov, nic dvomov in evforije. Mirno, jaz sem kakor rutiner, posesam gel in gremo dol v Roz. Letos ne tulim in tudi 70 ne gre, a jas sem pac rutiner. V tisti preklicami neinteligentno speljan klanec, Potok, grem na kadenco, ne vznemirjam se zaradi drugih. Tudi zaradi hitrosti ne, zdaj gledam na power in pazim, da me grem cez spice. Staro Sigmo sem pustil v avtu, baterija je bila presibka, menjal je nisem. Mimo Ledenic in Malenic rutinsko, tu gre vedno pocasi, potem pa pocitek in malo na gas nazaj do Roza. Ma nekaj piha, samo da ne pada, bo ze OK. Prvi Ruppertiberg, gre suvereno, ne matram se. Na vrhu sem kul, Buzz me prvic pobara, a se spomnis Major Toma. Ja, to je bilo lepo, takrat se zelo evforicno. Pred Cahoricami me prehiti klubski kolega, poskusim ga drzati, a si mislim, dvajset let je mlajsi, ti samo teraj. Dol v Celovec gre hitro, se mimo stadiona. Faak, tri ure, kaj je zdaj to? Slutnja, zaenkat samo slutnja Sankt Poeltna, kjer sem na progi pustil osemnajst minut vec kot lani, se tiho prikrade. Nocem se priznati, da sem padel v neko lebdenje, nocem presekati. Drugi krog je kot slaba, obledela kopija prvega. Ne uzivam, ne cutim moci in hitrosti, na kolesu mi postane sitno, zoprno. V aero polozaju skoraj ne vozim, kadar se nagnem na rogove krmila, me vse zbada. Se imen konkurentov ne opazujem, se zalotim. Potem me prehiti se Selma, koncno z nekom tekmujem, hocem se posaliti, Selma, ne naginji se kroz prozor.... A preden jo drugic dohitim, tik pred tem, se zasaltam in pade mi veriga. Arrghhhhuuuuh... Buzz me na drugem Ruppertibergu spomni, daj zberi se, zdaj pozeni vsaj ta, zadnji spust, da resis sest ur. Mucim se, ne gre, zavozil si. Kaj sem naredil v tej cudni orbiti, kjer krozim. Izgubil sem sidro, nekje med prepricanostjo in udobjem. Podzavestno se budi obzalovanje, da sem prepotentno pustil v avtu Sigmo, ki mi je s povprecno hitrostjo na vseh tekmah pomagala vedeta, kako in kaj. Se jezen nisem, samo nekako resigniran. Tako pripeljem na tisti lep klanec v Celovec, naj bo cimprej konec tega mucenja. V zadnjih kilometrih, ko mi je posvem jasno, da sem vrgel stran vec kot dvajset minut, se vzamem v roke. Zdaj prihaja tek, tam sem doma, tam ni wattov in tega blesavega aero krmila. Ubogljivo pojem se gel, splaknem z vodo, odskocim na crto in se poskusim utrujeno nasmejati svojima. Tocno vesta, da je nekaj narobe. Zberi se, zberi se, zberi se, poisci ritem.
Hlastno pograbim vreco, menjam, navlecem Hoka One One in zdi se mi, kot bi se zbudil in zadihal. Prav presenecen sem, kako z lahkoto, brez tezkih nog stecem proti hotelu z grotesknimi sirastimi luknjami, pocutim se spet kot doma. Kljubovalno obrnem kapo nazaj, zdaj moras, razumes, moras teci v drugi orbiti. Opogumljen z mocnimi nogami tecem mimo svojih, poskusam biti kar se da vesel in lahkoten. Saj niti ne blefiram, tista dva, ki pod mostom stejeta tekace in nase znamke superg, mi spodbudno zakliceta, poglej, pravi eden, kako tale v Hokah odskakuje. Pase! Res je povsem drugace in vrne se veselje, energija. Ujel sem lep tempo, malo cez pet in pol na kilometer. Nobenih krcev, zdaj samo zdrzi. Mocno, mocno z vsako nogo. Leva seveda malo opominja, a dobro gre. Ajd, napadimo stiri ure. Tako gre v Krumpendorf, zdaj drugace in dlje, zaradi Froda in rekorda. Nazaj v parku sem suveren in vesel, vse vrvri in crpam energijo. Potem pa v mesto, tista luknja na koncu drevoreda tudi ni tak bavbav. V mestu je showtime, potrudim se. Lepo drzim ritem in grabim nazaj proti parku, tam me cakata moja dva, pravzaprav trije... pa njuni napisi, spet se je vrnilo veselje, cutim, da sem mocnejsi kot kdajkoli in dotika se me sreca. Na koncu parka so klubski prijatelji, ne morem se truditi in blefirati, da sem lahkoten, sem pa mocan. Vidijo in mi dajo vedeti, pomaga. Zdaj drugic v Krumpendorf, na koncu ob zeleznici se bom nagradil, samo se nazaj. Med gostimi hrasti grem drugic mimo Red Bull stanta, prvic sem se zmrdoval, kdo bo to zdaj pil... đrugic se roka sama iztegme, hlastnem, nenavaden okus pomaga, zdrami. Privlecem se okoli tistega namisljenega obrata in zdi se mi, da grem dol proti mestu. Mentalna prevara ali neevklidski prostor? Spet mimo navijacev, pa mojih dragih. Drzim ritem in nekako dobre volje sem, ko se po drevoredu blizam mestu. Uzivam, ker cutim, da sem res mocnejsi, da ne bledim, kot prejsnja leta. Ni slaba tolazba, je pa samo - tolazba. Tudi to, da se na okrepcevalnicah ne ustavljam, se vedno kot rutiner, tokrat v dobrem smislu, med tekom skrbno, ne panicno izberem kozarec in spijem, ne polivam okrepcila. V mestu si nadenem brave face in z grenkobo vem, da tudi, ce tecem svoj tempo na polovicnem maratonu, ne bom nadoknadil izgubljenih kolesarskih minut. A gre bolje kot kdajkoli, spodbujam se, da bi tako lepo zakljucil. Lovim, pospesim in dohitim slokega tekaca z lepim ritmom. Dres z nezgresljivim Huub napisom mi je kot svetilnik, prehitim ga, on mene in skupaj greva, v enakem koraku naprej. Cutim, da gre hitreje, a zdaj moram stisniti tudi to. Ven iz udobja! Tak, tak, tak, tak, se slisijo udarci superg, njegivih racing flast bolj kot mojih debelih udobnih hokic. Dohitiva se enega in ga prikljuciva. Trije se kot majhna gosenica premikamo, mimo kanala, mimo Minimundusa, zdaj se skozi park, z veselejm, brez sramu in zadrege grem zadnjic mimo mojih. Zdaj sem mocan. Nekje v prsih pece grenkoba, rad bi pozabil kolo. Daj, zdaj uzivaj, pravi Buzz. Naprej spustim Slovaka v Huubu in tretjega, Turka. Uzivam zadnjih nekaj sto metrov ob jezeru in med tribunami, slisim You are an Ironman in napol veselo, napol resignirano pritecem pod obok. Skomignem in razsirim roke, ces, takle mamo.... Ni obcutka zmage, neko grenko razocaranje po skorjo za pet minut izboljsanega plavanja in drugih pet na teku. S sminko pospesenih zadnjih kilometrov nekako izgleda se kolikor toliko dobro.
Nic ne pomaga, res je, povprecni casi, tudi profijev, so bili letos pocasnejsi. Plaval in tekel sem bolje, kot kadarkoli. Tudi v cilju nisem opletal, pa tudi zdravnica me ni prijazno ogovorila. Zakaj bi te pa, verjetno ni psihiatrinja, pripomni Buzz. Nisem polomljen, sem pa poln razpok.
Tedni zatem so mucni, ne vem tocno, kaj bi. Dva debakla, slaba volja, neznanke in tudi slaba vest. Zdaj namrec vem, da lanska Roth in Barcelona nista bila slaba, da bi se moral bolj poslusati in manj s srdom in silo gnati telo, ne da bi razmislajl o razbolenem kolku in zivcu.
Odgovora ni, ne doma, ne v daljnih krajih, kjer je zivljenje dosti bolj prvinsko. Za take igre in igrace tam niti ni prostora. Mesec po tekmi mi masajski vaski poglavar razlozi, da sem za pastirja in bojevnika prestar, tekmo v skakanju sem seveda tudi izgubil. Taki kot ti so Elders. Ja kaj pa delajo? Ja, ko je potreben nasvet, kadar se recimo dva ne razumeta, ko se spreta, svetujejo. Ja ljuba dusa, pravi Buzz, ti pa Elder, se sam s seboj se ne mores zmeniti.
Tako gledam v mokro sipo in cakam na jutrisnjo tekmo. Veliko zem delal, premislil in domislil, kaj in kje sem ga lomil. Kaj mi je manjkalo, cesa je bilo prevec. Nekje na dnu duse si zazelim, da bi dirkal z enakim navdusenjem, kot ko sem prvic na vrhu Ruppertiberga slisal Major Toma. Zamislil sem si jutri. Rezilo ni vec topo, naostren sem. Zdaj je zadnji cas, da greva naprej, a ne, Buzz, To infinity. Samo v kateri smeri naj greva? Buzz odvrne: nic ne razumes vec, Infinity ni tam zunaj, je notri.

Runcajz
Uporabniški avatar
 oranzni_slon
#356542
Pozdrav!

Hvala za dobro zgodbo. Ob prebiranju me vedno požgečkajo metuljčki.
Glede zastavljenih vprašanj bi lahko rekel le dve besedi: ljubezen in strast. In tudi masajski poglavar po moje ni zgrešil. :)
Predvsem pa želim veliko veselja med pripravami na naslednje podvige.
Srečno!
Lp, oranzni slon
Uporabniški avatar
 raziskovalec
#356545
Runcajz,
pa ti si kot z drugega planeta.
Tvoji "neuspehi" so fantastični.
Najbolj me pa inspirira to, da si želiš biti hitrejši kot si bil lansko leto.
Neskončnost je pa res znotraj.
Še veliko podvigov in takšnih pisanj.
Pa čim manj ali še bolje nič poškodb.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA