- 04 Avg 2006, 21:03
#70399
Draga TF druščina, tule je še moje obljubljeno poročilo!
Za udeležbo na IM v Celovcu sem se odločil že lani, ko sem bil tam kot gledalec. Kot ste nekateri opazili, me letošnjo zimo in pomlad ni bilo kaj dosti videti na tekaških prireditvah in skupnih treningih, ker sem od konca marca treniral za to železno preizkušnjo, ki sem se je lotil prvič. Kaj čmo- bolj star, bolj nor.
Zaradi poškodbe pete ( plantarni fascitis) sem v prvih treh mesecih uspel preteči skromnih 300 km, sodeloval pa sem samo na treh tekmah: MM v Sežani, trojke in maraton v Beogradu. Sem pa zato nabral nekaj več kilometrov na tekaških smučeh in plavanju. Marca sem začel tudi kolesariti in do tekme sem prevozil skoraj 3.000 km.
Z Janijem sva prišla v kamp ob Vrbskem jezeru nekaj dni pred startom. Čas sva izkoristila za nakupe triatlonske opreme ter ogled proge, ki sva jo delno tudi preplavala in pretekla. 90 kilometrski kolesarski krog sva v celoti prevozila že kakšen mesec prej. Zadnje dni pred startom sva se pridno basala s testeninami in skrbela za dobro hidracijo. V soboto zvečer smo v menjalni prostor oddali svoja kolesa in vrečke z opremo za kolesarjenje in tek, nato pa odšli na pasta party. Tam je bilo zelo živahno saj se je zbralo preko 2000 tekmovalcev. Najbolj je izstopala skupina 200 Mehičanov, ki so s seboj pripeljali tudi svoj ansambel.
V nedeljo zjutraj sem vstal že pred pol peto in začel s pripravami na start: jutranja kavica, krožnik makaronov, energijska ploščica in napitki. V menjalni prostor smo odnesli sveže napolnjene bidone z napitki in geli ter drugo kramo, ki smo jo namestili na kolo ali pa stlačili v že pripravljene vrečke.
Pol ure pred startom plavanja smo se zbrali na obali Vrbskega jezera, kjer smo zlezli v plavalne obleke nato pa zavzeli pozicijo za start. Za razliko od lani, ko so vsi naenkrat štartali z obale je bil tokrat start iz vode, po skupinah, glede na pričakovani čas. Jaz sem se postavil v predzadnjo vrsto in se tako izognil prerivanju, suvanju in raznim rokoborskim prijemom, ki bi jih verjetno bil deležen od hitrejših plavalcev, ki bi me prehitevali.
Plavanje je minilo brez večjih problemov. Ni mi jasno, zakaj je organizator postavil modre boje, ki so bile na vodi zelo slabo vidne. To je bil verjetno tudi glavni razlog, da se je karavana plavalcev zelo razširila in tudi jaz sem bil med tistimi, ki so tavali malo levo, malo desno. Tako sem si na plavanju nabral kar precej dodatnih metrov in minut.
Zadnjih 900m smo plavali po kanalu med muljem in v zelo kalni vodi. Vidljivost je bila skoraj nična, prejel pa sem tudi nekaj nožnih in ročnih sunkov in udarcev od sotrpinov, ki so se trudili čim prej končati s prvo disciplino in se dokopati trdnih tal na obali.
Iz vode sem se s pomočjo osebja skobacal precej omotičen in kar nekaj časa sem potreboval, da sem našel svojo vrečko z opremo za kolesarjenje. Že med pripravami sem se odločil, da bom kolesaril v polni kolesarski opremi, da bo bolj komot in da ne bom ožgan od sonca. Na kolesu sem imel sprednji bidon z vodo, tri bidone z napitki in bidon z mešanico vode in16 gelov. Prvi kilometri na kolesu so minili zelo hitro in v glavnem še v senci. Že na polovici prvega 90 km kroga je začela pritiskati vročina, moral pa sem tudi na WC. V vsakem krogu so nas čakali trije, ne preveč strmi klanci, razen zadnjega, ko smo se povzpeli na Rupertiberg. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj in bile so dobro založene z bidoni in plastenkami z vodo, izo napitki ali kokakolo ter bananami, geli in energetskimi ploščicami. Ves čas so nas budno spremljali sodniki na motorjih, ki pa so bili zelo prizanesljivi do Mehiških tekmovalcev, ki so se občasno šlepali (vsaj tisti, ki so se vozili v moji bližini). Čas na kolesu sem preganjal z mislijo, da me na koncu, kot nagrada čaka še moja najljubša disciplina – maratonski tek. Ker sem vsaj v tej disciplini želel doseči malo bolj spodoben rezultat, na kolesu nisem ne vem kako garal.
Menjava s kolesa na tek je bila nekoliko hitrejša, čeprav sem tudi tu porabil precej časa, da sem našel svojo vrečko. Spet sem se v celoti preoblekel in med preoblačenjem me je ena od deklet iz spremljevalnega osebja namazala z zaščitno kremo. V tem času so ob meni reševalci pomagali eni od tekmovalk, ki jo je vročina na kolesu popolnoma zdelala. Odbrzel sem iz šotora in se podal na zadnjo, tekaško preizkušnjo.
Že po dveh kilometrih me je začelo zvijati v želodcu, zato sem zavil v prvi wc, ki sem ga našel na poti. Ko sem se olajšal je bilo nekaj časa malo bolje, potem pa spet isti postopek. Tek, na katerega sem stavil največ, je postal prava agonija. To lahko ponazorim tudi s posameznimi vmesnimi rezultati, ki so se v času obiskov stranišč (dvakrat sem celo stal v vrsti) gibali med 6:15 in 8:20 min/km. Ves čas teka sem imel pred seboj dva cilja: na vsaki okrepčevalnici je treba piti in, odstop ne pride v poštev. Na srečo sem imel s seboj tudi nekaj vrečk praška za rehidracijo, ki sem ga občasno primešal napitkom z okrepčevalnic. To me je verjetno tudi rešilo popolne dehidracije. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj, žal pa so od hrane ponujali le gele in v začetku tudi nekaj kruha. Maratonsko preizkušnjo sem končal z rezultatom 4:11:44, v cilj pa sem se privlekel v skupnem času nekaj več kot 12 ur in 20 minut. Po prihodu v cilj sem rabil kakšni dve uri, da sem prišel k sebi. Zaradi dehidracije, ki je bila posledica približno 15-tih obiskov stranišč vzdolž Vrbskega jezera, sem bil bled in se tresel kot šiba na vodi. Ker je bila v šotoru prve pomoči, kjer bi lahko dobil infuzijo nepopisna gneča, sem se odpravil v kamp, kjer sem spil nekaj krepkih odmerkov elektrolitov in mineralov. Iz izkušenj sem vedel, da bo to še najhitreje rešilo ali vsaj ublažilo moje težave. In res, pomagalo je.
Kakorkoli že, v cilju sem bil neznansko vesel, da mi ji uspelo končati nastop na svojem prvem ironmanu. Zadnje pol leta sem vložil res veliko časa in energije za dosego tega cilja. Ko se ozrem nazaj, bi brez opisanih težav morda lahko tekel kakšnih 40 min hitreje, kar pa ne bi predstavljalo kakšnega bistvenega napredka v moji uvrstitvi. Izpolnil sem še enega od ciljev v vztrajnostnih športih, o čemer pa si pred leti nisem upal niti razmišljati.
Poleg trme in odločenosti, da pridem do cilja, so mi bili v pomoč številni gledalci ob progi. Veliko jih (vas) je bilo tudi iz Slovenije in vsem sem hvaležen za vzpodbudo.
Glede organizacije menim, da je bila kar dobra. Poleg slabo vidnih boj na jezeru imam tudi pripombo na vsebino štartne vrečke, ki je bila v primerjavi z npr. IM v Švici veliko slabše založena. Glede na zasoljeno startnino bi tudi v Celovcu lahko vanjo dodali še kakšno majico, nahrbtnik in podobno. Sicer so vso to robo prodajali posebej, je bila pa nesramno draga. Morda bi se dalo kaj spremeniti tudi v organizaciji prevzema koles v menjalnem prostoru, kjer smo se takoj po prihodu v cilj drenjali več kot eno uro. V času, ko sem jaz prevzemal kolo, je morala dežurna ekipa prve pomoči odpeljati tri tekmovalce, ki so se zaradi slabosti in utrujenosti zgrudili ob svojih kolesih in natovorjeni z vso opremo iz menjalnega prostora.
Izpostavil bi še precej neprijazen odnos osebja na recepciji kampa. Kljub temu, da je bilo v kampu še dovolj praznih mest za šotore, jih zadnja dva dneva praktično niso hoteli več oddati (vsaj našim kolegom in tekmovalcem ne). Po daljšem prepričevanju nam je eden od oskrbnikov zabrusil, da prostor sicer je, ampak je rezerviran za njegove prijatelje. Dva prostora ob našem šotoru sta bila prazna vse do ponedeljka zjutraj, ko je itak že bila končana tekma.
Sedaj se počasi vračam k teku. Žal se peta spet oglaša in upam, da bo nekako zdržala do konca sezone. Že ta mesec se vračam na »kraj zločina«, kjer bom na polmaratonu ob Vrbskem jezeru poizkušal popraviti »umetniški vtis«. Naslednje leto imam v planu nastop na dveh polovičnih IM. Upam, da bo šlo brez prebavnih motenj. Če bo uspelo, se kdaj kasneje spet preizkusim v IM.
LP
MatjazV
Za udeležbo na IM v Celovcu sem se odločil že lani, ko sem bil tam kot gledalec. Kot ste nekateri opazili, me letošnjo zimo in pomlad ni bilo kaj dosti videti na tekaških prireditvah in skupnih treningih, ker sem od konca marca treniral za to železno preizkušnjo, ki sem se je lotil prvič. Kaj čmo- bolj star, bolj nor.
Zaradi poškodbe pete ( plantarni fascitis) sem v prvih treh mesecih uspel preteči skromnih 300 km, sodeloval pa sem samo na treh tekmah: MM v Sežani, trojke in maraton v Beogradu. Sem pa zato nabral nekaj več kilometrov na tekaških smučeh in plavanju. Marca sem začel tudi kolesariti in do tekme sem prevozil skoraj 3.000 km.
Z Janijem sva prišla v kamp ob Vrbskem jezeru nekaj dni pred startom. Čas sva izkoristila za nakupe triatlonske opreme ter ogled proge, ki sva jo delno tudi preplavala in pretekla. 90 kilometrski kolesarski krog sva v celoti prevozila že kakšen mesec prej. Zadnje dni pred startom sva se pridno basala s testeninami in skrbela za dobro hidracijo. V soboto zvečer smo v menjalni prostor oddali svoja kolesa in vrečke z opremo za kolesarjenje in tek, nato pa odšli na pasta party. Tam je bilo zelo živahno saj se je zbralo preko 2000 tekmovalcev. Najbolj je izstopala skupina 200 Mehičanov, ki so s seboj pripeljali tudi svoj ansambel.
V nedeljo zjutraj sem vstal že pred pol peto in začel s pripravami na start: jutranja kavica, krožnik makaronov, energijska ploščica in napitki. V menjalni prostor smo odnesli sveže napolnjene bidone z napitki in geli ter drugo kramo, ki smo jo namestili na kolo ali pa stlačili v že pripravljene vrečke.
Pol ure pred startom plavanja smo se zbrali na obali Vrbskega jezera, kjer smo zlezli v plavalne obleke nato pa zavzeli pozicijo za start. Za razliko od lani, ko so vsi naenkrat štartali z obale je bil tokrat start iz vode, po skupinah, glede na pričakovani čas. Jaz sem se postavil v predzadnjo vrsto in se tako izognil prerivanju, suvanju in raznim rokoborskim prijemom, ki bi jih verjetno bil deležen od hitrejših plavalcev, ki bi me prehitevali.
Plavanje je minilo brez večjih problemov. Ni mi jasno, zakaj je organizator postavil modre boje, ki so bile na vodi zelo slabo vidne. To je bil verjetno tudi glavni razlog, da se je karavana plavalcev zelo razširila in tudi jaz sem bil med tistimi, ki so tavali malo levo, malo desno. Tako sem si na plavanju nabral kar precej dodatnih metrov in minut.
Zadnjih 900m smo plavali po kanalu med muljem in v zelo kalni vodi. Vidljivost je bila skoraj nična, prejel pa sem tudi nekaj nožnih in ročnih sunkov in udarcev od sotrpinov, ki so se trudili čim prej končati s prvo disciplino in se dokopati trdnih tal na obali.
Iz vode sem se s pomočjo osebja skobacal precej omotičen in kar nekaj časa sem potreboval, da sem našel svojo vrečko z opremo za kolesarjenje. Že med pripravami sem se odločil, da bom kolesaril v polni kolesarski opremi, da bo bolj komot in da ne bom ožgan od sonca. Na kolesu sem imel sprednji bidon z vodo, tri bidone z napitki in bidon z mešanico vode in16 gelov. Prvi kilometri na kolesu so minili zelo hitro in v glavnem še v senci. Že na polovici prvega 90 km kroga je začela pritiskati vročina, moral pa sem tudi na WC. V vsakem krogu so nas čakali trije, ne preveč strmi klanci, razen zadnjega, ko smo se povzpeli na Rupertiberg. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj in bile so dobro založene z bidoni in plastenkami z vodo, izo napitki ali kokakolo ter bananami, geli in energetskimi ploščicami. Ves čas so nas budno spremljali sodniki na motorjih, ki pa so bili zelo prizanesljivi do Mehiških tekmovalcev, ki so se občasno šlepali (vsaj tisti, ki so se vozili v moji bližini). Čas na kolesu sem preganjal z mislijo, da me na koncu, kot nagrada čaka še moja najljubša disciplina – maratonski tek. Ker sem vsaj v tej disciplini želel doseči malo bolj spodoben rezultat, na kolesu nisem ne vem kako garal.
Menjava s kolesa na tek je bila nekoliko hitrejša, čeprav sem tudi tu porabil precej časa, da sem našel svojo vrečko. Spet sem se v celoti preoblekel in med preoblačenjem me je ena od deklet iz spremljevalnega osebja namazala z zaščitno kremo. V tem času so ob meni reševalci pomagali eni od tekmovalk, ki jo je vročina na kolesu popolnoma zdelala. Odbrzel sem iz šotora in se podal na zadnjo, tekaško preizkušnjo.
Že po dveh kilometrih me je začelo zvijati v želodcu, zato sem zavil v prvi wc, ki sem ga našel na poti. Ko sem se olajšal je bilo nekaj časa malo bolje, potem pa spet isti postopek. Tek, na katerega sem stavil največ, je postal prava agonija. To lahko ponazorim tudi s posameznimi vmesnimi rezultati, ki so se v času obiskov stranišč (dvakrat sem celo stal v vrsti) gibali med 6:15 in 8:20 min/km. Ves čas teka sem imel pred seboj dva cilja: na vsaki okrepčevalnici je treba piti in, odstop ne pride v poštev. Na srečo sem imel s seboj tudi nekaj vrečk praška za rehidracijo, ki sem ga občasno primešal napitkom z okrepčevalnic. To me je verjetno tudi rešilo popolne dehidracije. Okrepčevalnih postaj je bilo dovolj, žal pa so od hrane ponujali le gele in v začetku tudi nekaj kruha. Maratonsko preizkušnjo sem končal z rezultatom 4:11:44, v cilj pa sem se privlekel v skupnem času nekaj več kot 12 ur in 20 minut. Po prihodu v cilj sem rabil kakšni dve uri, da sem prišel k sebi. Zaradi dehidracije, ki je bila posledica približno 15-tih obiskov stranišč vzdolž Vrbskega jezera, sem bil bled in se tresel kot šiba na vodi. Ker je bila v šotoru prve pomoči, kjer bi lahko dobil infuzijo nepopisna gneča, sem se odpravil v kamp, kjer sem spil nekaj krepkih odmerkov elektrolitov in mineralov. Iz izkušenj sem vedel, da bo to še najhitreje rešilo ali vsaj ublažilo moje težave. In res, pomagalo je.
Kakorkoli že, v cilju sem bil neznansko vesel, da mi ji uspelo končati nastop na svojem prvem ironmanu. Zadnje pol leta sem vložil res veliko časa in energije za dosego tega cilja. Ko se ozrem nazaj, bi brez opisanih težav morda lahko tekel kakšnih 40 min hitreje, kar pa ne bi predstavljalo kakšnega bistvenega napredka v moji uvrstitvi. Izpolnil sem še enega od ciljev v vztrajnostnih športih, o čemer pa si pred leti nisem upal niti razmišljati.
Poleg trme in odločenosti, da pridem do cilja, so mi bili v pomoč številni gledalci ob progi. Veliko jih (vas) je bilo tudi iz Slovenije in vsem sem hvaležen za vzpodbudo.
Glede organizacije menim, da je bila kar dobra. Poleg slabo vidnih boj na jezeru imam tudi pripombo na vsebino štartne vrečke, ki je bila v primerjavi z npr. IM v Švici veliko slabše založena. Glede na zasoljeno startnino bi tudi v Celovcu lahko vanjo dodali še kakšno majico, nahrbtnik in podobno. Sicer so vso to robo prodajali posebej, je bila pa nesramno draga. Morda bi se dalo kaj spremeniti tudi v organizaciji prevzema koles v menjalnem prostoru, kjer smo se takoj po prihodu v cilj drenjali več kot eno uro. V času, ko sem jaz prevzemal kolo, je morala dežurna ekipa prve pomoči odpeljati tri tekmovalce, ki so se zaradi slabosti in utrujenosti zgrudili ob svojih kolesih in natovorjeni z vso opremo iz menjalnega prostora.
Izpostavil bi še precej neprijazen odnos osebja na recepciji kampa. Kljub temu, da je bilo v kampu še dovolj praznih mest za šotore, jih zadnja dva dneva praktično niso hoteli več oddati (vsaj našim kolegom in tekmovalcem ne). Po daljšem prepričevanju nam je eden od oskrbnikov zabrusil, da prostor sicer je, ampak je rezerviran za njegove prijatelje. Dva prostora ob našem šotoru sta bila prazna vse do ponedeljka zjutraj, ko je itak že bila končana tekma.
Sedaj se počasi vračam k teku. Žal se peta spet oglaša in upam, da bo nekako zdržala do konca sezone. Že ta mesec se vračam na »kraj zločina«, kjer bom na polmaratonu ob Vrbskem jezeru poizkušal popraviti »umetniški vtis«. Naslednje leto imam v planu nastop na dveh polovičnih IM. Upam, da bo šlo brez prebavnih motenj. Če bo uspelo, se kdaj kasneje spet preizkusim v IM.
LP
MatjazV
Tečem, da lažje dohajam življenje
sem dobesedno požiral tvoj report.
še petič!
Poldy, Miro, Matjaz66, Matej, Aleš in še kdo)!
