milos Napisal/-a:knjigo sem prebral. res zanimivo branje.
Vem da bom deležen vsega obsojanja, ampak mi leži na duši. Klasičen ameriški knjižni izdelek. Je že čisto na koncu moči, ker že na štartu začne na vso moč, je v komi, pa potegne iz leve pete še moći za nadaljni 2 milji še hujšega šprinta, ko misli da zdej je pa res konec (beri:da bo drugi), ko potegne iz desne pete še več zadnjih moči za nadaljne 3 milje še bolj hujšega šprinta. In tako ene parkrat. Ja uganili ste, kot po nesreči je zmagal z veliko prednostjo.
Bere se kot želatinasta zgodba o amerški vsemogočnosti v kakšnem ameriškem bestselerju.
Hja, nekaj podobnega se je porajalo tudi meni, ko sem prebiral Karnazesa. Poba je pač dovolj inteligenten, da je (s pomočjo profijev) spisal knjigo, ki se bere. Roko na srce ali pa na žalost: danes se senzacionalističen tisk, solzave štorije in podobne pisarije berejo bolj kot objektivnejše in bolj resno pisanje.
Tud men gre na jetra ameriška superego napumpanost, čeprav se da najti v vsem skupaj tudi kakšno dobro stvar. Če drugega ne, bi se lahko učili podjetnosti na takih primerih - podjetnosti, ki nam je v naših koncih kronično primankuje. Vsaka stvar se očitno da uporabit, prodat in spravt med ljudi - tud ultramaraton (sem zelo težko tole napisal, ampak ne slepim se, da družba ne deluje na principu ponudbe in povpraševanja)...
Zato Karnu čestitke, ne samo za dosežke (čeprav ga en naš Mravlje s svojimi gladko prekaša) ampak tudi za pristop. Kakršenkoli namen je že mel, ga je bržkone dosegel..
Še eno o teku za sebe, ko si ravno omenil: tudi jaz sem "lemental" o skomercializiranosti sodobnega teka, tako z vidika opreme, razvajenosti tekačev ali modnosti. Pa sem počasi odnehal in šel raje teč. Brez ure, brez ipoda, brez dragih copat in dizajnerskih majic...Menda se z zgledom naredi še največ...
