Čestitke največjim zmagovalcem te prireditve, družini Vreme, ki je organizirala to tekaško srečanje v popolnost, celo vreme, in vsem, ki ste napekli za 6 sladkih miz sladkih dobrot, ki ste nam točili vodo in napitke ter na koncu celo Coca-colo. Hvala za večerjo z dvema menijema, hvala za vzdušje in hvala, da sem bil lahko zraven.
Navijači ste (smo) bili enkratni.
Tekači bili ste (smo) nepozabni. Se sploh ne upam imen pisat, ker bi koga pozabil. Ste se borili, brez primere.
Čestitke najboljšim, svetovnim rekorderjem, mladim, tistim, ki ste prvič poskusili z novo razdaljo, vsem, ki smo se borili po svojih močeh, vsem, ki ste se vrnili po poškodbah in opravili letošnjo najdaljšo razdaljo. Čestitke tistim, ki ste hodili, tistim, ki ste ves čas tekli, in tudi tistim, ki ste (smo) kombinirali več disciplin.
Čestitke tudi bosonogim in okrvavljenim. carji ste bili vsi.
Sam sem bil v tem teku pred dvema letoma, ko sem bil tu prvič, očitno v predobri formi in nakrožil 60 km, kar mi je bilo lani in tudi letos popolnoma nedosegljivo. Stvar sem vzel kot trening dolgega teka in se sprostil tako zelo, da sem doma pozabil celo svoj lastniški čip. Pa so organizatorji tudi to rešili z nasmehom.
Pa to še zdaleč ni bila edina neumnost, ki sem jo ušpičil. Poleg tega je bila namreč še kasneje na teku opravljena afera nahrbtnik, ki je imela na srečo dober konec (Marjan, še enkrat opravičilo). Bo pa opisana v rubriki doživetja na teku, kamor spada. Link bo, ko bo, tukaj.
Aja, skoraj bi pozabil na glavni del. Tudi tekel sem.
Prvih 25 krogov je šlo v dveh urah in pol, pol je "blo pa konc". So mi noge čist svinčene ratale, še dvojni gel ni prijel.
Mislim ni "blo čist konc", sem še tekel v počasnejšem tempu, potem me je začelo zebst, sem pa še hodil s Sončko nekaj krogov pa sem videl, da hodit pa ne znam - mislim sem prepočasen, pol je "blo pa res čist konc" in sem se proti koncu 4. ure kar na Lonino dekco (tam na tleh je bla čisto sama - dekca namreč) ulegel in le še navijal. Sam še ležalnik mi je manjkal. Sem navijal, so bili vsi vesel, samo Nana je rekla naj se ne hecam. Potem ko sem malo degustiral pri omizju, kibiciral, diskutiral, paradiral, in se za prvo silo regeneriral. me je postalo sram, da zabušavam, ko drugi garajo. Pa sem se vrnil v bitko proti koncu 5. ure.
Zadnjo uro sem zopet šibal v tempu kot prvo. Rojen ultraš, vam rečem, sam treniram premalo, mal se preveč sam sebi smilim po dveh urah, ene par kilc mam preveč, mal me že olčitno tud Emšo daje, mislim pri motivaciji za treninge seveda (ampak k Lojzko gledam, kako svetovnega podira, je to en beden argument). Glede ostalega pa se pa ni za prtoževat. Še koleno, ki sem ga prvič začutil, me ni izdalo.
Prosto po spominu 1. ura 10 krogov, druga 10 krogov, tretja 9 krogov, četrta 7 krogov, peta 2 kroga in zadnja ura 10 krogov. Skupaj slabih 50 km. Tistih 300 m, ki mi jih je zmanjkalo je gotovo bilo, ker sem se šel v avto preoblečt, pa tudi okoli 6 miz sem nekajkrat zakrožil. Če bi imel Garmina, bi ta ziher ugotovil, da je bila proga vsako uro (zaradi več postankov) 1 m daljša, a ker ga nisem imel tega ne morem trditi.
Že danes pa me je neizmerno strah Sladkih 6, 2011. Kaj če se prepozno prijavim
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.