Vse je v glaviDan se je začel kar vzpodbudno. Temperatura je bila ugodna in niti na misel mi ni prišlo, da mi bo 12 ur prekleto vroče. Na predlog Semjula sem vetrovko slekel že pred startom.
Prvi vzpon je bil za dušo in prvi spust bolj v raziskovalnem tempu. Malo potipam, potem pa zares. V meni je bil tekmovalni adrenalin, ki ni dopuščal popuščanja. Strategije sem imel skrbno načrtovane in najhitrejša varijanta je bila 40 minut za en krog. S tem tempom se zasleduje 18 vzponov v 12 urah. Verjel sem, da bom uspel s 17 vzponi, čeprav sem se v podzavesti bal bolečine, ki se mi zadnje leto prikrade v spodnjem delu trebuha in petne bolečine, ki se zadnje mesece oglasi po dveh urah aktivnosti. Z bolečino sem se sicer že navadil dobro shajati.
Po drugem ali tretjem vzponu se začne oglašati petna bolečina in to samo na ravninskem predelu pri spustu med cesto in gozdom. Na strmih stopnicah bolečina takoj popusti. Fantastično.
Počutim se odlično in vzponi se kar vrstijo. Noč ne dovoli, da bi prepoznal vse srečujoče tekmovalce, saj se ne spodobi svetiti jim v obraz, vendar sem vedno opazil vsaj gamaše od Šavsa, pa vzorčaste hlače AVI-ja, fluorescentne majice Maryet in Srečota, kratke rokave Semjula, NeverGiveUp majico Zajca in kompresijsko oblečenega PetraM … Noč so popestrili pozdravi ženske ekipe, ki so sredi najtrše noči pozdravljale z »dober dan«.
Na sedmem vzponu se je res pričelo daniti in obrazi so zasijali v polni podobi.
Osmi vzpon je dvignil petne bolečine do praga in
po devetem vzponu se končno ustavim na spodnji postaji.
Ne gre več. Če bi bil s svojim prevozom, bi se takrat odpeljal, tako pa sem le iz hladilne torbe potegnil za uteho eno pivce. Ob silnem jamranju se me usmili Cveto in mi ponudi kremo F23, s katero sem si dolgo masiral peto. Bolečina je počasi popustila, piva pa je tudi zmanjkalo in kaj bi drugega, kot … gremo nazaj na breg. Še prej pa sem seveda pogoltnil še dve protibolečinski tabletki.
Nadaljevanje
v deseti vzpon ni bilo prežeto s tekmovalnim nabojem, a je bilo kar zabavno. Imel sem več časa za klepetanje, malo fotkanja, poziranja in vzklikanja »ha-hu, energija je tu«.
Opazoval in občudoval sem dotlej nepremagljivega Šavsa z nenavadno vedrim nasmehom ob vseh teh vzponih in neutrudnega Avija, ki je lahkotno skakljal čez stopnice brez formata in počasi ujel in celo prehitel legendarnega Šavsa. Nihče si ni mogel niti misliti, da bo padel nov rekord in da ga bo tako suvereno dosegel neobrit skuštran mladenič, kateremu tudi za trenutek ni zmanjkalo dobre volje. In da bo še bolj pestro, se je moral med tekmo še z oskrbnikom na vrhu dogovarjati o poteku zaključne fešte, saj je narod masovno drvel na Šmarno goro.
Množice so preplavile ozke poti in le stežka se je bilo možno v zadnjih urah prebijati med sprehajalci z otroci, s psički, med starejšimi in med razigrano mladino. Neverjetno, kako je ob teh oteženih razmerah Aviju uspevalo ohranjati bliskovito hitrost in jo proti koncu celo še stopnjevati. To še ni nič. Ko je končno premagal zadnji vzpon in je ura pokazala 14.00, že je organiziral fotkanje, pogostitev, podelitev, sponzorske nagrade (tudi hokejske karte, ki jih je prinesel Tovariš Toni)… Noro, noro, noro, kaj vse zmore človek, če ima takšno punco (pardon, takšno ženo), kot je Andreja. Hvala obema.
Čestitke vsem udeležencem
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
! Se previ, ob dveh zjutraj prideš na štart, kjer ( pazi to ) ni štartnine, pa ti prijazni štarter vseeno podari luštne nogavičke, pa lepo lepo številko, s tvojim imenom 
. Ob dveh popoldan zadnjič prisopihaš na vrh, počutiš pa se odlično 
! 
, sem pa imel namen pridet navijat in posnet/slikat. Namesto tega sem tekal okoli metelkove s tamalim 
.
.
[/url]