Moj tretji in do sedaj najboljši, pa s tem ne mislim samo rezultata, ampak vse skupaj v paketu... Po lanskoletni dihalni mizeriji sem šla včeraj zjutraj na start z malce drugačnimi željami, no, ja, preseči lanskoletni rezultat niti ni bilo težko. To, da je bil dež, me ni zmotilo prav nič, tretja sobota v aprilu in tretja deževna, no, doživeli smo vse razen snega
Vsakoletno isto obredje na startu, postavljanje TF arafata (btw, par zadev iz škatle ni končalo v škatli, ampak so pri meni v avtu
), čeprav je naš zgledal bolj mini v primerjavi s tisto rdečo glomazno stvarjo na naši levi. Ni vse v velikosti...
Začela sem pa tako kot naj se navadno ne bi, gremo, pa da vidimo, koliko vzdržimo. V kosu mi je ratalo preteči polmaraton (letos več kot 12 km v kosu še nisem zmogla), čas ravno tam okoli 2 ur, tudi ne slabo za nekoga, ki praktično nič ne teče (saj veste, jaz samo včasih malo hitreje stopim). In kdo bi si mislil, z izjemo tistih par krogov vmes (nana, hvala, so mi prišli kasneje izredno prav) sem tekla od začetka do konca, no, ja, boljši izraz bi bil od rešetke do rešetke, do cm natančno sem vedela, kje se hodi in kje se teče. Čeprav sem najprej mislila, da sem po krogu 12 zaključila, pa je peš sekcija naredila svoje... Po Kališču sem še malo čutila kolena, v 13. krogu so mi pljuča napovedala štrajk, pa sem ga s pomočjo ventolina odpihnila stran, dala gor slavne opornice za pogačice (placebo, če se mene vpraša, ampak te sem imela gor že v Franciji)... In je šlo dalje... iz kroga v krog. Do konca. Dejstva, največkrat sem srečala Grba, največkrat me je prehitel Sukar, Zajc je komentiral v stilu, kdaj že mislim zaviti na vrh Rožnika... ah, pa moja zaloga zelenca, Kristi, nikoli pozabljena duša
Šlo je pa na pomaranče, mamin jabolčno-hruškov sok, Saherco in nekdo mi je nekje vmes poturil en gel. Aja, nekateri so že na licu mesta zavijali z očmi, ampak Sacherca in arašidi grejo prav fajn skupaj. Oziroma so šli včeraj
Zaenkrat dovolj.