Ura 6 zjutraj. Zvoni. Vstanem, dam za kavo in po protokolu opravim vse, kar je treba.
Na TF se v vabilih nisem hotela nič važit, da grem na 6 ur Španovega vrha, ker je bila zadeva še kar pod vprašajem, ali sploh greva. Moj je namreč (najbrž) na KBK ob uni snežni plohi na vrhu fasal prehlad in ni vedel, ali bi šlo ali ne, če gre.
No, ko sem ga zbudila, je bilo najprej: "Ojej, neč ne bo, Ma, pa pejdi sama." O, ne, ne. Sama pa ne.
Pa čez par minut vseeno skoči iz postelje:"Ja, pa bejžmo. Bom šel pa samo dvakrat... " Uf, sama sreča.
Ob sedmih midva lepo odrineva, v strica Garmina vtipkam točen naslov, ki mi ga je posredoval organizator Gaber in do Jesenic prideva po skoraj prazni AC v dobri urci. In zdej se začne skoraj dve uri najinega križevega pota.
Čisto na začetku Jesenic naju stric Garmin lepo povabi, naj zavijeva desno in še enkrat desno. V redu. Gremo. Prideva v Koroško Belo
.
" Veš kaj, wače, vprašam jast za zihr enga mimoidočga, prav, če greva prav?"
Planina pod Golico? Ja, ja, kar naprej.
O.K., smo na pravi poti. In greva. Gor, gor, še gor. Javorniške Rovte, neka Pristava in še in še.
" Čez 250 m zavijte desno." O.K. Bomo, stric, zavili desno. Pride 250 m poti, a nimava kam zaviti.
Ja, nič, bejžmo naprej, nekam pa že prideva. In voziva in voziva. Jast že vsa potna od nervov, še mojega je segrelo, čeprav ga je celo pot nekaj zeblo.
Stric Garmin pa vztraja:" Preračunavam. Preračunavam."
" Ma, kaj, oštja , imaš za preračunavat, saj si nas peljal do sem in ko si rekel, naj zavijeva desno, ni bilo nič, nobene ceste za zavit."
"Takoj, ko bo mogoče, polkrožno obrnite!", reče enih sto botov. Ma, ni druge, dejmo res obrnit. Gremo nazaj.
Cesta sama jama, mal čez eno luknjo, mal čez drugo... Zagledam avto, ki je pravkar parkiral. Celjske registracije.
" Dej, wače, ustavi, grem probat srečo, če kaj vesta." Pridem do okna, vidim skozi okno, kako zemljevid držita. " Dober dan, mi bi radi prišli do spodnje postaje za na Španov vrh. A mogoče poznate?"
" Hja, tudi midva sva se izgubila.
Lahko pa pogledamo na zemljevidu, kje smo in kam morata. In mi začne kazat. Ojej, Španov vrh je čist na drugem koncu sveta.
In se peljeva nazaj. " Dejmo zdej, wače, prav počasi mimo, ko bo govoril spet stric Garmin, da morava zavit, tokrat levo, ker se vračava." In res:" Čez 250 m zavijte levo!" Prideva midva do tam, ustaviva avto, pogledava levo, kam naju stric pelje in vidiva: lovsko stezo, niti planinska ni bila!
" Ma, kej si šel komplet v falimento, ti stric, al kej?
Kje si ti sploh opazil to stezico gor z vrha, a?"
Ajej, neč bejžmo nazaj. Ura je šibala kot ne vem kaj, štart je že skoraj tu. pokličem Gabra, mu razložim, da sicer sva blizu, a daleč in da prideva, ko pač prideva. Že skoraj v dolini srečava nekaj cestnih delavcev.
Ustaviva, jih povprašava, razloživa situacijo in oni nam razložijo, naj greva nazaj, a ko prideva na vrh,do križišča, naj NE zavijeva levo, ampak le naravnost naprej po cesti. Med sabo so se še skoraj prepirali, ali prideva prej čez hrib, ali prej, če greva dol na Jesenice. In obveljala je ta, da prej čez hrib.
O.K., bejžmo nazaj. In greva. V križišču tokrat naravnost in voziva, voziva. Vse razrito na cesti, same luknje, skoraj neprevozno. In prideva. Kam? Na konec sveta. Kamnolom, konec ceste. In je kdo tam? Ja, una dva s celjsko registrsko, sta tudi spet falila. In se smejemo, Odprem vrata, vse zakajeno. Ferode so smrdele, kot da imava šleper, nabit z robo, ki je prišel iz vrha Razdrtega do Vipave.
Ja, nič. Usoda noče in noče. " Kaj zdaj?"
" Ma, zdaj grem pa lepo dol na Jesenice, in dobim ta Španov vrh, pa makar če taxi pokličem!"
In ko prideva do Jesenic, spet ustaviva, povprašava. In nama gospod razloži: "Ja, čisto enostavno!
Kar skozi cele Jesenice, mimo vseh semaforjev in ko prideta do zdravstvenega doma, bosta videla na desni ogromne znake za Španov vrh, Planino pod Golico..."
A, tako! Čist izi, praviste?
Ob pol enajstih sva končno na kraju zločina, ogreta do amena
sva po prijavi zagrizla v hrib.
Seveda so se tekmovalci že vrnili prvič dol. Jast pa takoj v dobro voljo, jih mal podražit, le kje so, kaj so se zgubili, saj greva midva že drugič gor
?
Vzdušje fejst, le mal malo nas je bilo. Bo moralo drugo leto bolj zacvetet. Kaj veste, koliko narcis je bilo gor? Za vsakega!
Vmes se spoznam z Mirotom, mal poklepetam z Majo, pa Davidom par besed, pa s tem pa z onim... in vzponi kar šibajo. Na vrhu vsakič maznem eno čokoladno rolado in spijem flašo vode. Spodaj pa prve tri vzpone le vodo.
Vreme super, vsake toliko se je sonček skril za oblake, da nas je mal ofrišal hladen zrak. Meni je pašalo.
Moj po tretjem vzponu pove, da je najbrž zaključil, oz. če bo prav na volji, gre pa še en bot.
In res. Po četrtem on zaključi.
Ah, ma, jast pa grem še enkrat, da bo petka. Ura na zvoniku je po tretjem vzponu vsakič odbila, ko sem bila na istem mestu. Torej rabim točno uro. Na vrhu sem bila vsakič približno dvajset minut do...
Ja, in ko sem se spustila v dolino in Toneku po poti razlagala, da je gotovo, me on: "OOOO, to pa ne !
Še enkrat bo pa šlo, to pa moraš! "
Aja, a da moram? Ah, če se mi pa ne da več.
In se kar nekam prepustim mojim tačkam. In šibam. In glej ga zlomka, ura tokrat zazvoni malo nižje. Oštja, se pravi, da sem šla hitreje.
In priletim v šotor in vsi me hvalijo, kolk sem pa šla tokrat hitro in zdej pa še enga lepo na izi, pa bo! A, da ja? Ma, ne vem, če bo šlo. Se mi zdi, da sem nekam švoh? Hitro zmažem eno rolado, na ex stankam flašo vode in ja, kaj, če že ukažeste, bom pa ubogala.
In gremo trije še zadnjič proti vrhu. Ona dva sta bila par korakov pred mano, jast se vlečem, dol mimo mene šiba Avi, si mislim, na, zdaj gre dol, čez par minutk bo že nazaj pri meni. Nekje na polovički me seveda res dohiti, nekaj mu jokam in stokam, da ne vem, če se bom privlekla do vrha, takoj mi ponudi vodo, me mal potolaži in gre z mano naprej. Pa ga zapodim, naj kar gre po svoje, bom že jast počasi prisopihala gor. Ona dva, k smo skupaj začeli, sta v zadnjem klancu 70 m pred mano.
Dej, mati, zdej pa sam še ta vzpon. Glej lepe narcise, pozabi na muke. Lepo predihaj in zdrži. Si že zmagala!
In pridem na vrh, slišim iz vseh ust, ki so bile gor, bravo in moja duša postane židane volje, kot bila bi pila kraški teran
Vprašam po času in dečko mi reče, dvajset do štirih, da sem dve minuti hitreje kot prejšnjič. Ne me hecat! Saj sem se vlekla. Bwo, niht fršten.
Med sabo si vsi zasluženo čestitamo, malo si oddahnemo, počakamo še do štirih in počasi se vrnemo v dolino.
Gaber je medtem, ko smo se malo uštimali, na postaji že vse izračunal in podelitev se lahko začne.
Po vsem, kar sem doživela do pol enajstih, mi je medalja za drugo mesto v kategoriji s šestimi opravljenimi vzponi več kot sedla.
Po podelitvi sva šla še na kavico, pridružil se nama je še Tonek in Maja, malo smo počikulali in prav nič po gorenjsko mi je gospodar, ko sem hotela plačat, rekel, da časti on.
Hvala.
Za domov poti nisva zgrešila
.
Sva že vse znala.
Za konec. Saj nisem predolga, ne?
Ma, sem morala napisat opis poti, da se drugo leto slučajno kdo ne izgubi.
Ker drugo leto nas bo pa na štartu že več.
Če prvi del grozljivke odmislim, je drugi del uživancije vse prevagal.
Naj mu bo, stricu Garminu. Drugič pa poglej tudi doma, mati, mal po zemljevidu, kam greš...
Čestitam vsem in vsakemu posebej. Moški, deset botov? In Maja, devet botov?
Ja in Avi, za minutko ob drugo mesto? Ravno za tisto minutko, ko je mene tolažil? Nimam več besed.
