Ura je šest. Zbujava se v deževno sobotno jutro. Napoved je obetavna: Dež bo počasi ponehal, najprej na vzhodu države. Super, Sladki Vrh je tam nekje na vzhodu, a ne.
Peljeva se proti Štajerski. Sivi oblaki pred nami niso prav obetavni. Med vožnjo poslušava otroško oddajo »Violinček« na Radio Slovenija 1. Glavna zvezda je majhni Job iz okolice Horjula. Živi na kmetiji in je zelo brihten fantiček. Po pogovoru z njim sledi pesem: »Dežnik in marela, sta se zaljubila ... « Tematsko kar paše dnevu, ki ga nameravava preživeti na šesturnem teku, ki se ga s Špelo udeležujeva že četrtič.
Sva že na startnem prostoru današnjega teka. Kot vedno naju prisrčno dočaka družina Koražija. Rajko, Marjetka in njuna pridna hčerka. Vse poteka kot v Berlinu: prijave, številke, navodila ... Samo je gneča veliko manjša, atmosfera domača, mize obložene s slastnimi sladkarijami. Odtod tudi naziv te unikatne prireditve pri nas: »Sladkih šest«.
Tokrat nas Rajko »rihta« s pomočjo pištole. Kaj pištola, pravi revolver, samo so naboji lažni, vsaj upamo da so in se poslušno postavimo na pločnik pred merilno tapeto »Timing-a« Ljujbljana, za katero tudi tokrat skrbi pridni Tadej s svojim asistentom.
Ura je 10:00, Rajko je povlekel sprožilec in je izginil v oblaku smodnika. Prasek smodnika v naboju nas je pognal v šesturno kroženje okrog sosedke v kateri se nahaja osnovna šola, vrtec in stanovanjski bloki, mimo tovarne »Paloma« in potem nazaj po glavni cesti do starta. Krog dolžine 1035 metrov v idealni tekaški liniji.
Naš simpatični organizator Vreme nam je tekaško stezo okrasil s pisanimi listi z okolnih dreves. Tu pa tam je postavil kakšno manjšo lužo, ki je teku dodajala potrebno dinamiko, pri Tuš marketu, pa celo »vodno oviro«, kot pri atletskem »steeplechase-u«. Da je sicer pretežno ravninski tek imel tudi kar nekaj višincev so poskrbeli robniki pločnika, ki so se sprva zdeli kot simpatični 15 centimetrski naskoki, v peti in šesti uri teka pa je naskok na njih bil velik kot vzpon na vrh Triglava.
Novost ovoletnega teka je kompletno preurejen zadnji ovinek, tokrat pri novonastali trgovini »Jager«. Zahvaljujoč tej novogradnji smo v zadnjem delu steze dobili tudi »prehitevalni pas« kako ga je duhovito že na začetku teka krstil simpatični Wega. Ob njem smo se zlahka umikali zahuktalim parnim lokomotivam Danijela, Zajca, Forresta, kot tudi nežnim cestnim jadrnicam Brigite, Nataše in Maryet.
Teka sem se lotil z željo da v šestih urah pretečem še eno maratonsko distanco. Mojo tretjo te jeseni. Berlin, Ljubljana, Sladki Vrh. Povprečna hitrost naj bi bila cca 8 km na uro, z načrtovano pol urno pavzo, tam nekje po tretji uri, v kateri sem se popolnoma preoblekel in pojedel slastno malico: ajdova kaša z malo kvinoje, začinjena z olivnim oljem in limonovim sokom, povrh vsega pa kot dodatek nekaj ukusne tune.
Po načrtovani pavzi mi je uspelo tempo celo stopnjevati, tako da sem v zadnjo uro teka prišel z 38 pretečenih krogov. Špela,ki se danes ni dobro počutila, je kar nekaj krogov pretekla v moji družbi, celo Helga,ki je iztekla neverjetnih 60 km, nama je dobacila: »Doma se nimata časa pogovarjat!?« Ko sem po pavzi dvignil tempo, se je Špeli hitrješa varianta tako dopadla da se je kar odlepila od mene in izginila v mojemu ospredju. Pretekla je 48 krogov ali 49,7 km.
Zadnja ura teka tokrat ni bila travmatična. Pozna se zelo dobra sezona, izredni treningi že na začetku leta s Tomažem v okviru »Zimske lige Sv. Primož nad Kamnikom«, kot tekaška popotovanja z Urbanom in »Urbanimi tekači« v Trst in Logarsko dolino. Osem minut pred iztekom časa sva s Špelo z roko v roki pritekla v cilj z namero da zaključiva za danes. V cilju pa nas je dočakal Rajko: »Še je časa za en krog !!!« Človeka s koltom v roki je dobro poslušati.
In sva naredila še enega v tempu 5:30. Na koncu je bilo energije celo za ciljni šprint. 43 krogov je za danes za mene več kot odlično, prevedeno v jezik metrov 44.505 metrov. Ponosen sem na svoj dosežek, enako kot na družbo v kateri sem užival to soboto v Sladkemu Vrhu. Vse sami vrhunski športniki in veliki ljudje. Športniki v globini svojega bitja.
Nataša in Bogdan sta v konkurenci »pari« suvereno zmagala. Svojo privlačno nagrado sta podarila Zajcu. On je nekaj podobnega naredil prejšnje leto za njiju. Toliko pozitivne energije na enemu mestu.
Rajko in Marjetka, vaš trud je vesoljska misija ... Naj vama ne zmanjka navdiha, bomo se tudi naslednje leto potrudili priti na vaš konec. Do tedaj vama želimo da uspešno končata vaš gradbeni projekt. V zidanju prijateljstva sta preverjena vrhunska arhitekta ...
Vaš Kairos
. Prvih 25 km mi je bilo res težko. Zvijalo me je že pred startom in med tekom ni bilo seveda nič bolje. Po 15. krogu sem hotela že odnehati, ampak sem si rekla, da bom počakala Kairosa in poskusila iti naprej vsaj z njim. Mogoče mi bo pa vsaj v tem tempu uspelo nadaljevati. In sva šla skupaj kakih 10 krogov, potem se je on odločil, da si bo vzel čas za preoblačenje in malico, jaz pa se nisem hotela preveč ustavljati, ker bi se podhladila, tako da sem počasi nadaljevala, dokler ni končal svoje malice, ko sva spet šla skušaj naprej. Po hrani je Kairos močno pospešil, jaz pa tudi, kaj pa naj. Moje počutje je bilo takrat že boljše, tako da mi je tempo odgovarjal in sem ga ohranila tudi, ko je on majčkeno popustil. Na uri je bilo 5:39 in še nekaj, ko sem se odločila, da bom šla počasi še dva kroga, ker se mi nikakor ne da iti še enega več. In ravno v krogu, za katerega sem se odločila, da bo zadnji, sem malo pred ciljem spet videla v Kairosa in pospešila, da bi ga ujela in da bi skupaj šla skozi cilj. In ko prideva v cilj najinega "zadnjega" kroga, reče človek s pištolo (Vreme), da bo treba še enega, ker da časa je še dovolj. 
) vendar sem dejansko bil že precej utrujen in naprej me je gnala samo še trma, da uspešno zaključim s čimveč krogi.
