- 09 Apr 2018, 22:45
#359335
Prireditev '100 milj Istre' je poseben praznik. Tako poseben, da se je potrebno prijaviti in plačati štartnino že pred novim letom (če jo hočeš dobiti po skonto ceni), sicer pa najkasneje do konca februarja….in to je tako dolg čas, da se človek utegne lepo nasadit na lastne probleme. Torej sem se prijavila in plačala pred novim letom, saj sem bila odločena, da se letos po dveh letih zopet podam na 100-tko. Z mojimi že tako premalo treningi je to 'podvig z jajci', letos, ko me je pa že od januarja 'rihtal' išias, je pa to 'odbitek na polno'. Pametni odnehajo, bi kdo rekel, ma kaj, ko pa Alen ne vrača denarja za neudeležbo. In tako sem šla na pot. V petek popoldan dvignit štartni paket v Umag in potem v hotel, še malo pamet lovit, če ne bi mogoče bilo vseeno dobro, da pač ne grem na štart. Ampak naša je pogumna čez vse…in tako sedim ob 9h zvečer na avtobusu za Lovran…in moj dragi z mano.
Na startu v polnočnem Lovranu je vzdušje na višku. Muzika moje in tvoje mladosti se na glas vrti, da nihče v mestu ne more spat. Pravzaprav po moje odmeva do vrha Učke. In 276 parov nog se požene v črno temo, najprej po ulicah Lovrana in potem po pobočju proti gori. Gora ni nora…bla, bla, bla…In tako se reka luči razteza po stopnicah in po potkah in po skalah in po….snegu! Deloma pot deluje, kot da je Martin Krpan stresel ta veliko pošiljko debele soli. Previdno preizkusim, kaj bo rekla podlaga, pa se dejansko melje, kot bi se valila po soli. Dva koraka naprej, pol koraka nazaj….potem imamo tudi blato…mehko blato, da ne veš, ali bo zdržalo ali se ima namen kam vgreznit. Tudi potoček po kamniti poti ni manjkal….najbrž mu ni nihče povedal, da je potok za v potok, ne za na potko…pa še noč je. In tako jo počasi primaham ven iz hoste in se ozrem naokrog….MAGIJA! Pol lune sveti kot ubrisana, zvezd je toliko, da se mi zdi, da vidim dva Velika voza, luna od površine morja odseva tako, da se mi zdi, da vidim osvetljeno fasado velike hiše, in v daljavi se vidijo vse luči Opatije…na drugi strani pa vasi bolj v osrčju Istre. Veter zebe, da se je treba obleč v anorak, vrha, ki sem ga videla že pred eno uro čisto od blizu pa še kar ni. Pravzaprav ga je nekdo odnesel kajvemkam. Mogoče je Martin Krpan zamenjal raztreseno sol za stolp z rdečimi lučkami. Kdo bi vedel. Ampak sem tudi tega našla…in hoooop preko vrha na drugo stran proti dolini.
Nekaj me čudno otresa. Res je, da je mraz, ampak tole otresanje pa ni od mraza, ampak od čudne bolečine, ki se je začela pojavljati v križu in noge hočejo it nekaj po svoje. Po nekaj drsalnicah in spotikih se pridrajsava na Poklon. Tam imajo okrepčevalnico, ampak kaj, ko pa ne vem, kaj bi pojedla, če bi sploh kaj pojedla, al bi šla mogoče kar naprej. Pa zajamem malo Coca-Cole, banano in nekaj čokolade, natočim vodo v rezervno joško in greva dalje. Otresam pa tako, da bi lahko moko sejal. Stopinje niso sigurne in k sreči je pot dokaj lepa. Pričakujem naslednji hrib, ki se ga prav dobro spomnim izpred dveh let, pa je zgleda tudi tega nekdo ukradel. Po dobršnem delu poti med Poklonom in Brgudcem skontam, da je pot spremenjena in da so na moje veselje ukinili drugi najvišji hrib. Tako se po 'skoraj' ravnem terenu že ob svitanju in prvih sončnih žarkih privlečem na Brgudac. Kak kilometer pred okrepčevalnico Damjana obvestim, da nima smisla delat iz sebe mučenika, saj niso več moderni (no v nekaterih verah so še vedno) in da bi jaz počasi kar nehala, saj glavna tekma sezone še pride in se res nima smisla uničit že na prvem letošnjem trailu. Se je descu kar zasmejalo okol glave. Je tuhtal, kaj bi rekel, da mu ne bi bilo treba it naprej. No, pa se je babnca zrajtala, da neha. In tako je bil volk sit in koza cela (beri: Damjanov ego ni trpel, ker je itak nehal zaradi solidarnosti do mene, meni pa ni bilo treba sami čakat na prevoz v Umag). In tako se je najina odisejada končala na dobrih 26 km. Za kar smo zračunali, da znese 24% dolžine in kar nekaj več % višine. Rezultat….oba zadovoljna, da sva sicer šla na štart pa vendar se nisva uničila do kraja zaradi trme ali kake podobne moderne karakteristike. Po prihodu v Umag malo počit, potem pa veselica do noči.
Česa vse človek ne vidi, če je v cilju pravi čas. Take trenutke namreč vedno zamudim, ker v cilj vedno prihajam med zadnjimi ali morda celo zadnja. Tokrat sem pa ujela večino glavnega dogajanja. Tako večina mojih fotk ni posneta na progi ampak v cilju. Kakšne emocije…od huronskega smeha, do joka, do krikov, do…ma vsegasorte, kar si lahko zamisliš, se je prihajalo skozi cilj. Od takih, ki so komaj še stali, do takih, ki so na koncu še poskakovali ali morda celo delali sklece. Od novih poznanstev, do objemov starih prijateljev. Od novih zmagovalcev, ki so z ultro opravili prvič, do takih, ki jim je to skoraj rutina, vse pa lepo zapakirano v lep sončen vikend.
Ob moji objavi, da sva z Damjanom zaključila po 26 km, je bilo v nekaterih komentrjih začutiti, da bi me nekateri hoteli tolažit. Se zahvaljujem za simpatije, ampak res ni bilo nobene potrebe po tem. Odstop je bil modro pretehtan, nič manj kot pričakovan (vprašljiva je bila samo dolžina), za bonus sem pa dobila neskončno zalogo dobre volje in pozitivne energije, ki se lahko zgodi samo na takem dogodku, kot je trail. Ko nebo poka od pozitivne energije, ko zato zvezde dvakrat močneje svetijo. Če sploh ne bi šla na štart, bi ga pobikslala, ker bi falila energijo na štartu, če bi vztrajala do konca, bi se verjetno uničila in poleg tega zamudila velik del dogajanja. Menim, da je bilo vsega ravno prav. Dragi moji, hvala ker ste….bodite še dolgo. Rada vas imam!!!
Na startu v polnočnem Lovranu je vzdušje na višku. Muzika moje in tvoje mladosti se na glas vrti, da nihče v mestu ne more spat. Pravzaprav po moje odmeva do vrha Učke. In 276 parov nog se požene v črno temo, najprej po ulicah Lovrana in potem po pobočju proti gori. Gora ni nora…bla, bla, bla…In tako se reka luči razteza po stopnicah in po potkah in po skalah in po….snegu! Deloma pot deluje, kot da je Martin Krpan stresel ta veliko pošiljko debele soli. Previdno preizkusim, kaj bo rekla podlaga, pa se dejansko melje, kot bi se valila po soli. Dva koraka naprej, pol koraka nazaj….potem imamo tudi blato…mehko blato, da ne veš, ali bo zdržalo ali se ima namen kam vgreznit. Tudi potoček po kamniti poti ni manjkal….najbrž mu ni nihče povedal, da je potok za v potok, ne za na potko…pa še noč je. In tako jo počasi primaham ven iz hoste in se ozrem naokrog….MAGIJA! Pol lune sveti kot ubrisana, zvezd je toliko, da se mi zdi, da vidim dva Velika voza, luna od površine morja odseva tako, da se mi zdi, da vidim osvetljeno fasado velike hiše, in v daljavi se vidijo vse luči Opatije…na drugi strani pa vasi bolj v osrčju Istre. Veter zebe, da se je treba obleč v anorak, vrha, ki sem ga videla že pred eno uro čisto od blizu pa še kar ni. Pravzaprav ga je nekdo odnesel kajvemkam. Mogoče je Martin Krpan zamenjal raztreseno sol za stolp z rdečimi lučkami. Kdo bi vedel. Ampak sem tudi tega našla…in hoooop preko vrha na drugo stran proti dolini.
Nekaj me čudno otresa. Res je, da je mraz, ampak tole otresanje pa ni od mraza, ampak od čudne bolečine, ki se je začela pojavljati v križu in noge hočejo it nekaj po svoje. Po nekaj drsalnicah in spotikih se pridrajsava na Poklon. Tam imajo okrepčevalnico, ampak kaj, ko pa ne vem, kaj bi pojedla, če bi sploh kaj pojedla, al bi šla mogoče kar naprej. Pa zajamem malo Coca-Cole, banano in nekaj čokolade, natočim vodo v rezervno joško in greva dalje. Otresam pa tako, da bi lahko moko sejal. Stopinje niso sigurne in k sreči je pot dokaj lepa. Pričakujem naslednji hrib, ki se ga prav dobro spomnim izpred dveh let, pa je zgleda tudi tega nekdo ukradel. Po dobršnem delu poti med Poklonom in Brgudcem skontam, da je pot spremenjena in da so na moje veselje ukinili drugi najvišji hrib. Tako se po 'skoraj' ravnem terenu že ob svitanju in prvih sončnih žarkih privlečem na Brgudac. Kak kilometer pred okrepčevalnico Damjana obvestim, da nima smisla delat iz sebe mučenika, saj niso več moderni (no v nekaterih verah so še vedno) in da bi jaz počasi kar nehala, saj glavna tekma sezone še pride in se res nima smisla uničit že na prvem letošnjem trailu. Se je descu kar zasmejalo okol glave. Je tuhtal, kaj bi rekel, da mu ne bi bilo treba it naprej. No, pa se je babnca zrajtala, da neha. In tako je bil volk sit in koza cela (beri: Damjanov ego ni trpel, ker je itak nehal zaradi solidarnosti do mene, meni pa ni bilo treba sami čakat na prevoz v Umag). In tako se je najina odisejada končala na dobrih 26 km. Za kar smo zračunali, da znese 24% dolžine in kar nekaj več % višine. Rezultat….oba zadovoljna, da sva sicer šla na štart pa vendar se nisva uničila do kraja zaradi trme ali kake podobne moderne karakteristike. Po prihodu v Umag malo počit, potem pa veselica do noči.
Česa vse človek ne vidi, če je v cilju pravi čas. Take trenutke namreč vedno zamudim, ker v cilj vedno prihajam med zadnjimi ali morda celo zadnja. Tokrat sem pa ujela večino glavnega dogajanja. Tako večina mojih fotk ni posneta na progi ampak v cilju. Kakšne emocije…od huronskega smeha, do joka, do krikov, do…ma vsegasorte, kar si lahko zamisliš, se je prihajalo skozi cilj. Od takih, ki so komaj še stali, do takih, ki so na koncu še poskakovali ali morda celo delali sklece. Od novih poznanstev, do objemov starih prijateljev. Od novih zmagovalcev, ki so z ultro opravili prvič, do takih, ki jim je to skoraj rutina, vse pa lepo zapakirano v lep sončen vikend.
Ob moji objavi, da sva z Damjanom zaključila po 26 km, je bilo v nekaterih komentrjih začutiti, da bi me nekateri hoteli tolažit. Se zahvaljujem za simpatije, ampak res ni bilo nobene potrebe po tem. Odstop je bil modro pretehtan, nič manj kot pričakovan (vprašljiva je bila samo dolžina), za bonus sem pa dobila neskončno zalogo dobre volje in pozitivne energije, ki se lahko zgodi samo na takem dogodku, kot je trail. Ko nebo poka od pozitivne energije, ko zato zvezde dvakrat močneje svetijo. Če sploh ne bi šla na štart, bi ga pobikslala, ker bi falila energijo na štartu, če bi vztrajala do konca, bi se verjetno uničila in poleg tega zamudila velik del dogajanja. Menim, da je bilo vsega ravno prav. Dragi moji, hvala ker ste….bodite še dolgo. Rada vas imam!!!
Tonek...,bi blo fajn če premestiš sem tvoje poročilo,... da ne bom preveč iskala, ko bom v domu... 
)… 