Organizator je sicer pošiljal obvestila (v francoščini), kjer je menda pisalo marsikaj
.
Spali smo v šotorih sredi puščave in bil sem edini brez spalne vreče, brez sponk, nisem jemal tablet proti malariji... V vroči Afriki me je vse noči zeblo, kot le redko doslej. Tekma je bila organizirana tako, da se organizator za naše težave veliko ni menil
. Vstajanje ob 6,00, start ob 8,00, koordinate za CP1 in CP2 in gremo. Ko sta se tretji dan dve tekmovalki izgubili, so tudi oni menjali taktiko. Po trasi teka so bile vidne sledi gum, na količke so vezali trakove, na zadnji okrepčevalnici naj bi dobili svetleče rakete in tudi "brifingi" naj bi bili (poleg francoščine) še v angleščini. Vseh obljubljenih ukrepov niso uspeli izpolniti, meni pa so sledi avtomobilov veliko pomagale. Moj kompas je v praksi uporaben predvsem za streljanje in tudi z branjem "Road Bookov" nisem imel nobenih izkušenj.
Iz tekmovalnega stališča je tekma izgledala drugače, kot sem načrtoval. Edini cilj pred odhodom je bil, priti do cilja. Tudi Aleš Jurančič, s katerim sem se pogovarjal pred odhodom, me je svaril pred prehitrim začetkom
. Prve kilometre sem tekel zelo zadržano in že na prvi okrepčevalnici dotakal vodo v moj "Camelbag". Hkrati pa je bilo to tudi zadnjič. Od drugega dneva je to zame postala tekma in na okrepčevalnicah sem se ustavljal le še za nujno pitje. Po drugi etapi sem že imel krvavo ahilovo tetivo in velike žulje. Po tretji etapi so mi odrezali en noht, po četrti pa drugega 
. Zadnjo etapo so skrajšali za 10 km, a se mi zdi, da ne samo zaradi mene. Tekma je bila menda mišljena kot lažja varianta Maratona des Sables, a se organizatorju po mnenju tekačev, ki so tam bili, le to ni posrečilo. Temperature so tukaj sprejemljivejše, podlaga pa veliko bolj zahtevna.
Na cilju je imel težave s hojo celo zmagovalec (http://www.philipperemond.com/), sam pa se predvsem opiram na ograje. Vesel sem, da je konec, a če bi tekel še enkrat, bi tudi prvo etapo poskušal teči hitreje.
Fotografije sledijo.
Iztok
). Rezultatna lista potrjuje, da so. 
