Pašman škraping - poročilo

[žine]

Hoj,

prav dolg tale uvod v poročilo ne bo, ker je čisto možno da me sredi tipkanja prime kakšen krč tudi v prste....

Sicer pa smo optimalno prišli v Biograd, naravnost na trajekt ob 16 in še nekaj, prišli na Pašman po jarki spomladanski svetlobi, kjer je trava že bujno zelena in drevesa cvetijo, ljudje sadijo krompir in sploh je vse neznansko lepo. Komaj smo stopili s trajekta, evo prijave, stvar dobro špila, še posebej ker je tam Melita, organizatorka z najlepšim nasmehom na otoku (tudi zato ker je našla moj izgubljeni mobitel!! se ti oddolžim naslednje leto Melita !) Če bo kdo kdaj večerjal v oštariji Sovinje " po popularnim cijenama" naj si zapomni, da se da naročiti tudi pol-pol porcije, meni je zapasalo pol črne rižote in pol hobotnice na buzaro, dobil sem pa dve skoraj celi porciji za ceno ene , seveda oboje dobro za s kruhom pomazat....
dirka....divja. Prvih petnajst lepo, vse ostalo tudi lepo, celo nebeško lepo, ampak zdajle, z varne razdalje po škrapah se teče približno tako kot po navzgor obrnjenih sekirah (ne ravno sveže nabrušenih, ampak vseeno), po šikari pa vse skupaj spominja na pravljico o trnjulčici , predlagam da se naslednje leto v obvezno opremo vključi mačeto .
Zmagala stav dva mariborčana, menda orientacista. Vem, da sta bila na KT7 še vsaj 10 min zadaj, v cilj pa sta prišla kar z uro prednosti pred tretjim - tekmovalcem s Hrvaške (me zelo zanima njuna zgodba . Četrti in peti, z roko v roki Mirko1 in Tone Jerič - čestitke! Moram pa omeniti dva osmoljenca: Šavs Ivan je pretekel vsaj 10 km več kot vsi ostali, nekajkrat je zašel, pa spregledal kontrolno točko in se vračal nazaj, pa nas vedno znova dohiteval in prehiteval....na zadnje ni našel najbolj zaguljene KT11, pa še vedno prišel v cilj med prvih 10....Pa Matej-jethro, s podobno zgodbo.....čestitam obema za toliko psihološke moči!! Kup slik sledi, lpŽ

[mirko1]

ker sva z žinetom edina, ki sva se že vrnila domov(ostali so pravkar sredi največjega rajanja na pašmanu), se spodobi da še jaz kaj napišem.
žine je pozabil napisat, da je on prišel na cilj odličen šesti, ter če ne bi imel hudih problemov z krči bi prišel v cilj med med prvimi tremi. pohvale in to velike si zasluži simona, saj je prišla v cilj kot prva ženska. skozi cilj je prišla kot manekenka-niti malo se ji ni poznalo, da je za njo dobrih 40 km in to nenavadnih.vse pohvale tudi idi, ki se je simoni lepo približala.bravo sploh vsem ženskam ki so sploh prišle v cilj.
žine , hvala za vožnjo in ostalo logistiko. vse je potekalo tekoče.čakanje za trajekt za pašman 15 min, za vračanje domov;ko smo prispeli v cilj, malo odmora, 10 min fotografiranja in že je bilo treba na trajekt. zato smo pa že doma in nas čaka jutri regeneracijski pohod,...
za šavsa mi je res žal, sigurno je bil favorit za zmago, okoliščine so bile na trenutke res zanimive, hude, marsikateri cl krvi je ostal na makijah. naprimer, če si le malenkost zgrešil progo zi zašel v takšno grmovje ki ga v sloveniji še nisem videl.za prehod 100 metrov si porabil sigurno 15 min ali več
kar se mojega teka tiče-parkrat sem zašel iz idealne možne poti.izgubil sem približno pol ure, sicer pa se je to dogajalo vsem več ali manj-manj očitno prvima dvema mariborčanoma.tudi mene zanima njuna zgodba. tu sem pa smeškota namensko postavil.sam sem z svojim nastopom izredno zadovoljen, in ko pridem malo k sebi , si bom rekel :drugo leto spet.
jutri čakamo poročila ostalih...
lp ,mirko

[firbec]

Dokazni material
LP

[miro]

To Marjan , kaj bi mi brez tebe? Le kdo bi nas oskrboval z dokaznim materialom?

Vsem udeležencem iskrene Čestitke!
Firbec mi je s svojimi fotkami vzudil skomine , tako , da ne vem...
Lp
Miro

[marjan]

Res je bil zanimiv tale vikend na Pašmanu.
Najprej bi se zahvalil Firbcu za varno vožnjo, hvala Josipu (Perdurabo) in ostalim, da so organizacijo tekme dvignili še na višji nivo. Lep pozdrav pa tudi „gorenjski navezi“, ki je bila tokrat ojačana še z nekaterimi zelo močnimi posamezniki in posameznicami.
Poseben pozdrav pa tudi vsem ostalim TF-ovcem, ki so se trudili po svojih najboljših močeh in dokazali, da so vsi iz pravega testa. Čestitke vsem (pa ženkici za 1 mesto tudi).

Aja kako je bilo.
Že doma sem skoval načrt, da bom tokrat sopotnik Simone, dokler bo šlo. In šlo je še z rezervo do začetka „zloglasnega“ Zaglava. Po cca 3 urah pa se je začela kazati utrujenost, tako da sem že zelo zgodaj začutil, da tokrat ne bom videl cilja. Popustil sem, na moje mesto pa je zelo uspešno skočil ZdravkoC, ki je Simono spremljal do cilja. Vztrajal sem še 1 uro po škrapah ( ne bom jih opisoval, kajti vsi smo bili soglasni, da jih je treba doživet).

Po 4 urah sem rekel: Dost mam, kajti enostavno mi je zmanjkalo moči. Začeli so se krči in neznanska utrujenost. Sumim, da mi je zmanjkalo soli(zraven pa morje ). Še večja verjetnost pa so premalo ojačane noge in premalo dolgega treninga. Eno uro so me prevažali z jadrnico in med tem časom pobrali še trojico, ki je odstopila. Pa nič zato, saj kot je rekel nekronani kralj Šavs Ivan – trening je bil pa dober.

Vreme je bilo idealno, mogoče celo prevroče (vsaj zame). Skratka Slovenci so pobrali vse vidnejše uvrstitve, tako da so dokazali, kdo je bolj trmast.
Fotka s cilja:


Še ostale slikce
http://www.tekaskiforum.net/galerija2/thumbnails.php?album=90

Vsi, ki ste opravili s celotno progo, ste lahko res ponosni nase.

Morski pozdrav,
Marjan

[zvone]

Bravo Simona in "gorenjska naveza" ( Iztok, Janez, Marjan ... )!

Iskrene čestitke za prvo (Simona) in "ostala prva mesta"(gorenjaska naveza) na zahtevnem Škrapingu.
Za Simono sem bil prepričan da ne bo imela konkurence, za ostale da bodo bili hud boj za prva mesta.

Res ste se izkazali.

Lep dan še naprej in lep pozdrav do naslednjega srečanja(12 ur Kališča) . Zvone

[klatez]

BRAVO VSEM!

Ej, s kakšnimi asi(cami) sem jaz čez Pohorje laufal...

[meduza]

V mislih zvami, po progi

čestitke vsem

[Perdurabo]

Se nekaj vtisov z prve roke.Prosim kar vec slikcov.

http://skraping.blog.hr/

[ZdravkoC]

O škrapingu je res težko še kaj dodati, saj so fotografije najbolj zgovorne. Pomembna pa je bila seveda tudi priprava na tale Škraping.
Pravilna obutev je zakon, na kar je bilo tudi opozorjeno. V ta namen sem se odpeljal v Ljubljano na Čopovo in v TS povprašal po najboljšem (najprimernejšem), kar mi lahko v ta namen ponudijo. Strokovno svetovanje seveda na nivoju. Med drugima dvema modeloma je bil tudi tale (foto) Pumin tekaški model, primeren za hitre teke po terenu in tudi za gorske teke. V podplatu je vgrajena posebna plošča, ki nudi zaščito pred kamenjem istočasno pa poveča stabilnost. Oprijem in počutje noge je fantastično, saj se obuva kot nogavica (nima jezika). Zato je oprijem stopala in stabilnost fantazija.


Pa še nekaj fotk
http://www.tekaskiforum.net/galerija2/d ... 2409&pos=0

Potek Škrapinga je bil nekaj posebnega. Pred startom je lokalni pašmanski župnik, ki je vidno izžareval veselje do življenja, blagoslovil prisotne nakar se je tudi sam podal na pot. Bog je res moral biti z nami vsemi, saj je bilo po poti videti le tu in tam kakšno kapljo krvi. Ne verjamem, da kdo ni videl svoje krvi vsaj na prstih na rokah. Prsti so bili namreč zelo izpostavljeni, saj so morali nenehno odrivati bodeča grmičevja, posušena stebla in oprijemat ostre robove skal pri lovljenju ravnotežja na škrapah. Da bi bilo vse to »noro« zadovoljstvo zares poplačano je poskrbelo čudovito vreme, ki je bilo res, kot da je bilo naročeno in seveda mirno morje, kar je pogoj za dosego cilja. Vso začrtano pot sem namreč naredil ob obali – po škrapah, z izjemo ne omembe vrednih nekaj metrov.
Iz kontrolne točke KT1 (vrh M. Bokolj 174 m) do KT2 se je pot spustila čisto v dolino. Ko sem se dvigoval proti KT2 (vrh V. Bokolj 272 m), so mi nasproti že pritekli najhitrejši. Menil sem, da so se povzpeli po isti poti in se že vračajo, nakar zagledam Simono in Marjana, ki povesta, da obstajajo tudi bližnjice. Uh, jaz sem pač tekel okrog v koloni in se trudil, da mi skupina ne uide. Po spustu iz KT2 sem še bolj pritisnil na gas, saj se je kolona zelo razredčila in sem le še s težavo koga ujel.
Pa naj omenim, da smo imeli precej težav najti KT4. V skupini, ki sem se je takrat držal, smo jo namreč spregledali in tekli dalje. Nasproti so nam prihajali hitrejši tekači, ki so prav tako spregledali in se vračali nazaj na zgrešeno KT4, nekateri že neverjetno daleč. Kar nekaj SLO odličnih tekačev je tu izgubilo precej časa, zaradi vračanja pa je šla tudi kakšna dobra uvrstitev.
Dalje je pot potekala zelo umirjeno. Lepo smo skakljali iz skale na skalo ali iz škrape na škrapo in zraven uživali, kolikor se je dalo. Tega užitka je bilo v izobilju in nikdar konca. Vrhunec je seveda Zaglav, ki se kaže v vsej svoji lepoti. O tem priča kar nekaj fotografskega materiala različnih avtorjev. Po škrapah tečeš v glavnem nenehno navzdol ali navzgor, tako kot so usmerjene tektonske plasti apnenca. Vsake toliko metrov naprej je bilo potrebno prestopiti ali se povzpeti na višjo/nižjo tektonsko plast. Te kamnite plasti so bile na nekaj mestih na vrhu celo topo zaobljene, v glavnem pa so vso pot ostro sekale po podplatih. Že lep čas sem se držal skupine. Na Zaglavu nas je zapustil Marjan, nadaljevali pa smo Boltez, Simona, Jagoda in Davor iz Opatije, ki je bil tudi naš kompas po obali.
Na KT 9 smo skoraj spregledali kontrolno točko na pomolu. Od tod smo se poslovili od škrap in tempo se je stopnjeval. Po KT10 sta mi Boltez in Simona ušla daleč naprej, Jagoda in Davor sta ostajala daleč zadaj. Nisem imel izbire, treba je bilo pospešit. Dol po bregu sem ga začel žgat, kot da bi ravnokar štartal. Ko sem ju ugledal v daljavi mi je bila glavna le ena misel – ne ju izgubiti, saj sta moj smerokaz. Sam karte namreč sploh nisem uporabljal, temveč sem se šlepal za drugimi.
Vrhunec pustolovščine je bila KT11 (Pustograd), to je zapuščena nedostopna ruševina na vrhu dobrih 100 m visokega hriba. Dosegljiva je bila s prebijanjem skozi neprehodno goščavo makije in kaj še za nekega bodljikavega rastlinja, ki je raslo iz vsake strme skalne razpoke, kamor bi lahko stopil ali se prijel. Pa saj ni res, tudi tega smo z lahkoto preplazili. Ob spustu s Pustograda se je na ozki potki prikazal Marjan s Coca colo. Do cilja res ni bilo več daleč in vendar sem ga zaprosil, da mi je odnesel v cilj nahrbtnik, ki mi je ves dan neprijetno poskakoval na hrbtu. Simona in Boltez sta ga žgala proti Tkonu, kjer je bil cilj, jaz sem se pa trudil, da sem ju še gledal v hrbet. In tako smo prispeli do cilja.
Pivo je res pasalo, to je bil prvi obliž na rane. Potem sem se za apartmaji LUKA spustil na plažo in ohladil podvozje. Še malo masaže od maserke, ki me je pričakala v cilju. Žena in hči sta bili baje bolj veseli, ko sem prišel v cilj, kot jaz? Kmalu za tem pa seveda slovesne podelitve v ritmu Tovareće mužike iz Dugega otoka.

Za konec čestitke vsem udeležencem, predvsem pa Simoni in ostalim zmagovalcem. Zahvala vsem, v katerih senci sem se šlepal in so me tako peljali preko vseh KT.

Tudi nedelja je bila lepa. Vračali smo se preko Zadra in sem tako tudi hčeri pokazal, kje sem služil vojsko. Ni naključje, da je v tisti kasarni sedaj nov športni center.

[marjan]

Poročilo slovenskih ultra junakov na AS portalu:
Bojan Jevševar

[Jožko]

Pozdravljeni!
Vsem res VEEEEEEEEEEELIKE čestitke. Prav vesel sem, skoraj vse te laufarje poznam in mi je v veliko čast, da sem z njimi kakšen kilometer tudi že prelafal.
Res ste pravi asi, kjer koli se pojavite. BRAVO!
Pa lepo se imejte in lep pozdrav iz prelepe Baške grape. Jožko

[firbec]

Na posebno željo: Tovareća mužika na filmu, v živo!
LP

[Zdravko]

Še nekaj mojih vtisov o tem
Kako smo "tekli" Pašman.

Enkratna in nora izkušnja .
400 km treninga januar - februar in na prvem dolgem teku na Kopah odločitev pripravljen za zmago na prvem trekingu - le nekaj me je motilo (kaj je hudiča treking ).
Če so drugi preživeli bom še jaz poskusil.. in smo šli.
2 ure pred odhodom nakup "obvezne" opreme, in če smo že tam še ene poceni copate za "treking" kdo bo to obul če so tako trde.
Prijava, namestitev in gremo pogledat "progo". Prvo presenečenje za "tekače" ni nobenih označb, trakcev, puščic. Po 1 uri vožnje po "gozdi" cesti in odkril sem 1 KT, dost je za danes, druga je ziher na sosednem hribu, gremo gledat zadnji del (pomemben je finiš) . 2 ure pozneje sem odkrili kamp, smetišče, prekrasne razglede, le 11KT ne, seveda so skrili vse poti do nje.
Bo že jutri boljše saj sem prišel po zmago
Zvečer sem na karti le dojel da naj bi to blo nekje na hribu.
Zjutraj priprava "okrepe" malo vode (itak jo imajo na progi), med, izostar. Prijava (ni številk, pišejo jih - super) in presenečenje - opozorilo voda ob progi na le 2 mestih (bo že saj ni vroče).
"Lagani start", prehitevanje, pred KT 1 15 jih čaka luknjanje kontrolnih kartonov (ajme gospe jaz bi tekel). Spust, dohitevanje vodilnih. Na polovici vzpona na KT2 - Fero krajša desno v hrib, jaz za njim (človek je zmagal 2006, jaz bom 2007 mar ne). 8 minut pozneje vodilni na KT2 (čas 25 min), jaz v brinovem pragozdu Fera nikjer. poskušam levo, desno ne gre. 16 minut za vodilnim Fero pod vrhom in 20 minutah za njim na KT 2 še jaz (vsaj vrste ni) Praznjenje čevljev, nogavice kot ježki in spust (saj so le 36 minut pred mano). Par kilometrov pozneje mimo zastavice, po 50 metrih se spomnim KT3 nazaj luknjat kartonček. Spust, pogled na Brione in na KT4. V zalivu presenečenje vsi stojijo in iščejo KT. Gremo nazaj, 600m, ideja mora biti pred nami gremo naprej, 4oom klic telefonom in zvemo da smo 1 km mimo in je na rtu 10 m višje od obale katero smo sledili. Luknjanje in naprej-končno "voda". Srečen sem le vsakič ko zadanem skalo, da imam tiste oklopnjače na nogah. 1 km teka in odločitev nič krajšanja grem ob obali dohitim Iztoka in Janeza pri skoku dobim krč se spomnim na energetsko ploščico v torbi jo pojem. Groza . 10 minut pozneje sem se komaj premikal huda žeja, razen sladke mešanice izostar, voda, med in morja nič ni za pit. Nič ne bo z zmago. Vseeno gremo do cilja. KT 5 skupina ki je bila za mano je spet pred mano (bližnjica). Dohitim vodilno Jagoda gremo skupaj na KT 6 in na poti na KT 7 Jagoda ostane pomagati poškodovanem tekaču. bravo Jagoda. Dehidracija je popolna, komaj se premikam in želim le vodo, zgrešim pot čez zaliv(grem v hrib), nazaj na obalo in v zalivu dobim končno vodo.Do KT9 prehodim (Simonina skupina je le 300 m za mano) se končno opomorem in v hrib spet pospeševati in prehitevam. Stečem v dolino in le zagledam KT11. Groza saj je na hribu in vsi lezejo skozi makijo. Ne jaz ne bom, jaz grem okrog po poti – pritečem na obalo in dojamem da le ni slaba ideja slediti drugim. 4 minute teka nazaj in z glavo v goščo le da tokrat naravnost na vrh. Hiter pridem na KT 11 in »modra odločitev«, grem desno, ne, ne jaz ne bom oviral tiste ki se vzpenjajo. 100 metrov nižje se poskušam rešiti iz gošče stopim na skalo in končam 2 metra nižje na glavi, sreča cel. Obrišem kri in nadaljujem. V dolini spet stečem do cilja. Pod tuš, 1 uro spat in najlepši del večerja in ples do pol 1.

Enkratna izkušnja in končno vem kaj je treking.

[ZdravkoC]

...in končno vem kaj je treking.

Ta ti je dobra ... ha ha hiii hoooooo ...