Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
Uporabniški avatar
 sosed
#85677
Baje je šport zdrav. Tako so nas v šoli učili hiperaktivni profesorji športne vzgoje, tako nas učijo zdravniki in v to nas prepričuje marketinško usmirjena športna industrija. Ta nas vztrajno zasipa z bolj ali manj posrečenimi izpeljankami slogana 'Zdrav duh v zdravem telesu', s pomočjo katerega nam skuša prodati celo paleto športnih oblačil, rekvizitov, dodatkov k prehrani in celoletnih fitnes kart. Seveda ob tem nikakor ne morem mimo najrazličnejših naprav, s katerimi lahko, ob vadbi do pet minut na dan, shujšaš do 10kg na mesec in sočasno pridobiš do 7kg čiste mišične mase. Da, govorim o istih napravah, ki jih že mesec dni po nakupu razočarani lastniki praktično nerabljene množično prodajajo po spletnih oglasnikih. V praksi stvari pač niso tako enostavne kot na televiziji in prehrana ter rekviziti sami po sebi še zdaleč niso dovolj za doseganje cilja, pa naj bo ta še tako trivialen. Potrebna je volja. Volja in motivacija. Potrebuje ju vsak, ki se želi ukvarjati s športom. Na začetku je pri tem potrebno kar nekaj discipline, ko šport postane del življenja pa disciplina ni več potrebna. Zamenja jo odvisnost. Tu pa tiči težava. In ta težava me muči od konca novembra...

Po večkratnem obisku fizioterapevta, po nekaj treningih s trenerjem usposobljenim za rehabilitacijo športnih poškodb, po vseh bolečinah in razočaranjih ob tem, ko sem se vedno znova šepajoč vračal s tekaške steze, si bom dovolil uvodno misel nekoliko popraviti. Šport je zdrav - a le ob določenih pogojih. Tudi rekreativni šport. Ali pa zlasti rekreativni šport.

In kdaj šport za športnika postane ne-zdrav ali bolje rečeno škodljiv? Po mojem mnenju se to zgodi v trenutku, ko volja in motivacija prerasteta posameznikove telesne sposobnosti. Pri vrhunskih športnikih je stvar precej jasna - zavedajo se tveganja, hodijo po tanki črti med uspehi in poškodbami, med 'dodatki k prehrani' in dopingom, med vrhunsko formo in fizično izčrpanostjo.

Pri rekreativcih pa so stvari precej bolj nejasne. Prepuščeni smo samim sebi. Svojih telesnih zmožnosti in omejitev ne poznamo, dokler jih ne prestopimo - takrat pa je velikokrat prepozno. Pehamo se za cilji, bodisi gre za boljši čas, daljšo razdaljo, dvig večje kilaže v fitnes centru ali pa zniževanje telesne teže oz. deleža maščob, ob tem pa nam primanjkuje ustreznih znanj in teoretične podlage, ki je nujno potrebna za načrtovanje kvalitetnega in predvsem zdravju koristnega treninga.

Volja. Volja in motivacija... Kakšna ironija - ko sem začel s tekom, sem se neprestano bal, da ju bom izgubil. Kasneje, ko je tek postal velik kos mene, moj hobi, odvisnost, ventil za sproščanje, sredstvo za čiščenje glave pred negativnimi mislimi in energijo, sem začel dojemati, da volja in motivacija nista in tudi ne bosta več težava. Težava bi lahko postalo telo. Jima bo sposobno slediti? Prepričan sem bil, da ga bom znal poslušati, ko se bo začelo pritoževati.

In potem so prišla rekreativna tekmovanja. Osem, deset, dvanajst kilometrov. Vse daljši teki - vse boljši rezultati. In noro dober občutek ob doseganju zastavljenih ciljev, ne glede na uvrstitev. Prišel je september in z njim Rokov polmaraton. Moj prvi. Preživel sem, uspelo mi je! Rezultat je bil boljši od pričakovanega. Vendar prisegel sem si, da bo že na Ljubljanskem (pol)maratonu, ki sledi čez dobrih mesec dni, še boljši. In za to so, časovni stiski navkljub, potrebni dolgi in naporni treningi. Oddelal sem jih in rezultat je bil boljši. Volja in motivacija! Že tri tedne za tem je sledila Palmanova - novih 21km in nov najboljši čas. S to razliko, da je ta terjal svoj davek.

V dneh, tednih, mesecih po zadnjem pretečenem polmaratonu so kot milni mehurčki počasi popokali vsi zastavljeni cilji, skrite želje in tiha pričakovanja. Letos ne bom odtekel polmaratona pod uro trideset, ne bom se udeležil 28 km dolgega teka trojk in naslednje leto ne bo padel moj prvi veliki maraton. Vesel bom, ko bom naslednjič lahko pretekel 10km brez bolečin. Verjetno precej bolj vesel kot sem bil v Palmanovi po tistem zadnjem polmaratonu.

Že tedne izvajam najrazličnejše vaje za noge v želji po čim hitrejši sanaciji poškodbe kolena in odpravo neznosne bolečine pod pogačico ob vsakem teku. Obljubil sem si, da bom z vajami dosleden, čeprav mi ne dišijo preveč. Kljub temu jih bom izvajal zelo pogosto in s čim več ponovitvami. In res sem jih. Telovadil sem vsak večer. Izvajal sem vse predpisane vaje. Trening sem prekinil le takrat, ko me je iz nepojasnjenih razlogov začela boleti peta. Bolelo me je tako močno, da sem teden dni šepal in hodil po prstih.

Ko je bolečina po desetih dneh minila, sem se vrnil k treningom, dokler nisem pred kratkim, ko se je bolečina vrnila, presenečen ugotovil, da jo je povzročila ena od predpisanih vaj za jačanje mišice zadnje lože. Če sem bolj natančen: povzročilo jo je pretiravanje. Izčrpanost. Volja. Volja in motivacija...

LP, sosed
Uporabniški avatar
 tae
#85678
Jaka, sosed

Upam, da ti je sedaj lažje pri srcu, ker si nekomu povedal, kar te teži. Sočustvujem s tabo. Morda bo to pomagalo nam, ostalim rekreativcem naj ne pretiravamo. Sicer pretiravanje vedno škodi na vseh področjih življenja. Saj vem, teoretično vse to vemo, v praksi pa nas kar nekaj potegne.

Vidim, da imaš zelo močno voljo, zato verjamem, da boš ravno s pomočjo le te, saniral poškodbo. En pregovor pravi tudi: ČAS ZACELI VSE RANE (tako psihične, kot fizične).

V skrajni sili pa obstaja še veliko športov, poleg teka, kjer se boš morda tudi našel.

Trenutno tvoja situacije zgleda sicer precej negativno in pesimistično. Vendar pa moraš kljub vsemu na svet gledati pozitivno. Kitajska filozofija JIN & JANG (simbol krog, polovica bel, polovica črn, v notranjosti še manjša krogca). Zelo kratka razlaga je, da je v vsaki dobri stvari nekaj slabega in v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Se pravi je tudi v tvoji situaciji nekaj dobrega. Verjetno še nisi ugotovil kaj je to. Vsekakor si se žal na sebi naučil nekaj o sebi. Morda je to tvoja priložnost, da boš spoznal še kaj novega v življenju, česar nebi, če nebi bilo omenjene poškodbe.

Zdaj že malo filozofiram, zato bom raje nehal, ker me bo zapeljalo čisto v druge vode.
Uporabniški avatar
 klatez
#85683
Sosed, glavo gor!

Vsi tekači (sploh tisti, ki tečemo daljše razdalje) imamo predvsem dve lastnosti: trmo in voljo. Ko pričnemo teči, nas bolj kot hitrost navduši razdalja, ki smo jo naenkrat sposobni premagati. In pride 5k, 10k, polmaraton, maraton,... In seveda so te razdalje za telo šok (dejansko gremo takole: iz kavča na maraton). Prvi znak, ki ga dobimo, je kakšna poškodba. Predvsem kolena...

Tudi sam sem dal to šolo skozi. Teči sem začel zaradi stave, da bom pretekel polmaraton. In šlo je res hitro. Po dobrem mesecu že 10k v Radencih (takrat sem bil res najbolj ponosen nase), po dveh že prvi polmaraton v Celju. Pred tem polmaratonom sem bil še na nekaj krajših tekih, potem so me zanimali se samo še polmaratoni. Jeseni sem jih nanizal pet (Črna, Ptuj, Varaždin, Šmarje in Ljubljana).

Čez zimo je bilo treba najti nov iziv. Seveda odgovor je bil na dlani - maraton (torej v enem letu teka preteči maraton). Izbral sem Rim in se začel pripravljati. Najprej je šlo vse OK, potem ko so prišle daljše razdalje, pa je koleno začelo štrajkati. Ampak trma je prekosila vse in šel sem z glavo skozi zid in seveda tudi na maraton v Rim. Tam je šlo vse po načrtih do 30km, potem pa je koleno zablokiralo, tako da sploh nisem več mogel teči. In tako sem naslednjih 12km hodil in šepal do cilja (spet trma). In to je bil moj prvi maraton!

Nato je sledila streznitev. Začel sem teči precej manj, redno delati vaje za koleno. Na internetu sem zasledil Gallowayev nasvet o vložkih hoje na maratonu (http://www.jeffgalloway.com/training/walk_breaks.html). In potem me je po dobrem mesecu zamikal izlet v Beograd. Plan je bil 21km, ko pa sem bil že enkrat tam, pa sem seveda izbral 42km. Tokrat sem spočit pretel cel maraton brez težav (in seveda skoraj uro hitreje kot prvič).

Kljub opisanim težavam še vedno tečem. Sem pa si zaenkrat postavil limit, da je zaradi drugih obveznosti v življenju zaenkrat maraton najdaljši uradni tek, za katerega se bom pripravljal. Pa še ti uradni maratoni (teki), katerih se udeležim, so zame samo cilj, ki mi osmislijo bolj pomembno zadevo (pot) oziroma mi dajo dodatno motivacijo.

Pa še nekaj bi rad opozoril. Ko pričneš teči in se začneš udeleževati prireditev, te navadno prime, da bi šel na vsako. Tudi to je nevarno za zdravje, saj tečeš tam navadno na zgornji meji svojih sposobnosti. In če to počneš iz tedna v teden, hitro pride do poškodb. Telo pač potrebuje čas za regeneracijo.

Kljub vsemu pa menim, da je vredno teči zaradi splošnega počutja in kondicije, ki ju dobiš s tekom. Človek kar lažje prenaša ostale napore v življenju in ima ventil za sproščanje napetosti in stresa. Paziti je res treba, da ne prevlada tekmovalni nagon. Pa tudi druge športe je pametno vključiti, da damo tekaškim mišicam malo prosto.
Uporabniški avatar
 Vlajko
#85684
Tekaško se, sicer, ne morem primerjati z nobenim med dosedanjimi pisci v to temo, a si bom vendarle drznil tukaj zraven obesiti link na eno temo, katero sem odprl lani. :roll: :wink:

Obenem bom dodal, da se tega odtlej držim skoraj "kot klop". Pretežni del tekov opravljam v lastno zadovoljstvo, sam ali v družbi, takole lepo počasi (aerobno, :wink: kot se temu učeno reče). Na tekme pa le tja, kjer je veliko družbe. 8)

Hitrostno, seveda, prav nič ne napredujem. :arrow: Obratno sorazmerno temu pa narašča veselje do teka. Poškodbe pri meni pa, odtlej (moram potrkati na les), kaj je že to? :D :wink:

PS:
Sosed, seveda ti tudi jaz želim čimprejšnjo premostitev tvojih trenutnih težav. 8) :wink:
Uporabniški avatar
 raziskovalec
#85689
Sosed, poškodba je res kruta stvar. Tudi za nas rekreativce.

Moje izkušnje in razmišljanja.
Pred dvemi leti ko sem bil zaradi hrbta kakih 14 dni na tleh (dobesedno ne v prenesenem pomenu), so mi slikali krbtenico, potem pa sem spraševal zdravnika, glede športa:
- tenis? (ni šans je bil odgovor zdravnika, preveč rotacije), prej sem imel 3 leta letno karto in igral vsaj šest ur na teden, in se mi še danes kolca po teh časih,
- košarka? (ni šans je bil odgovor zdravnika, preveč sunkovitih gibov), pa smo vsaj enkrat na teden igrali tri na tri, a to sem lažje preživel,
- smučanje? (ni šans preveč pretresa), pa sem vsako leto imel vsaj sedem smučarskih dni, in to je bilo zame vedno najleših sedem dni v letu,
- kolo?(ne priporočam, preveč sključena drža), pa tako luštno je na kolesu, poleti, spomladi, jeseni, ko si gibljiv, močno gibljiv, na lasten pogon,
- tek ? je bilo moje zadnje upanje. Pa ne vem ali se me je končnao usmilil ali res. Tečete pa lahko kolikor hočete, je rekel zdravnik. Morda tudi še kaj drugega, ko boste utrdili (hrbtno-trebušne)mišice.
Pa sem postal najprej tekač, kasneje pa sem se malo pregrešil (kolo), pa je bilo vse Ok, pa sem se še malo pregrešil (košarka) pa je bilo ok. , pa sem šel malo za hec tenis žogco podajat pa je bilo ok.
In potem sem prebral, kar je napisal član TF (mislim, da Inot), ki je rekel nekako tako. tekel bom, ko ne bom mogel bom hodil in če ne bom mogel hoditi se bom plazil.
Tega nisem razumel kot pretiravanje, ampak kot gibanje v okviru svojih zmožnostih.
In potem sem na maratonih videl invalide.
In od takrat sem se odločil, da je poškodbe treba premagati, prvič je vedno najtežje, s trajnimi je trenba živeti in se zavedati svojih omejitev.
Tudi Vlajkov pristop do tekem mi je blizu. Sicer uživam, če sem hitrejši kot prejšnjič, ampak mi pomeni veselje tudi, če pridem do cilja, še posebej, če je ostalo še kaj moči.
Včasih pa se vklopi tudi egometer. Morda pa tudi to ni samo slabo. Morda pa s tem koristimo svoji psihi bolj, kot škodujemo telesu na kratki rok.

Sosed želim ti, da boš čimprej zopet na svoji najljubši tekaški progi, pa ne hiti, proga te bo čakala zvesto in potrpežljivo in bo vedno tvoja.
Uporabniški avatar
 milkec
#85694
Sicer nisem dolgih postov bral, pa vendarle sklepam o čem se govori.

Jaz kot rekreativec sem alergičen na besedo trening (to jih že večina ve), preprosto zato, ker je to že pretiravanje in ne vem kaj. Rekreacija je zadovoljevanje samega sebe in poslušanje samega sebe. Če ti ne paše laufati ne greš, če nisi hiter pač nisi.
Uporabniški avatar
 tek_v_snegu
#85696
Ja fajn je bilo malo brati zgodbo svoje preteklosti.
Ne vem ce ima kaksen smisel zraven jamrati kaj sele dajati potuho ali vzpodbudo. Namrec nekako sem se ze navadil po ene par takih razpolozenjih ki vejejo iz tvoje zgodbe da nima smisla nacrtovati nic pricakovati.

JAz sicer nisem imel problemov s poskodbami vsaj na tako hudih
( Božja previdnost ali se mi tako posreèijo treninigi ) imel pa sem druge strese...služba, problemi na zdravju ( ne poškodbe ampak na notrnjaih organih nikakor posledica kakšne pretirane rekreacije ) skratka stvari zaradi katerih si jezen na ves svet in ljubosumen na druge tekaèe ko bereš njihove prijetne zgodbe ali jezen ko si že malo pozabljen med tekaèi ali s tistimi ki si z njimi skupaj ušpièil ali celo bil gonilna sila. Ampak potem vidiš da je vsak tek darilo. Vsak trening velja tako peljati in nacrtovati da ob njem dozivis se kaj drugega kot rezultat, izpolnitev plana. Vem da smo v danansjem casu obremenjeni z nacrti plani in kako super nam je na dusi ko cutimo da obvladamo. Ampak to je res tako kot si rekel to je droga. Vedno se bo nekaj zlaomilo. Odkril sem da je to celo se vec neke vrste otrocje razmisljanje. Ne zanima me kako razmislja vrhunski sportnik ki zagotavlja tudi financno koeksistenco. Verjetno mu je boljse kot meni ker si lahko privosci plan. Jaz si finance moram zagotalvjato od drugod ne iz teka in igrati na karte kompromisa in obvladovanja casa pa se zdravja.

Vem samo jaz da preporsto ze jutri na turi se mi lahko zgodi da se polomim ali da potem vec ne bom mogel to traso tect ..da je morda jutri zadnjic. MAlo ze blabla floskulirano razmisljanje ampak po ene par stresih ti kar pride pod kozo. Teces samo zase samo za tisti obcutek obvladovanja terena ne za uro ne za plan ne za LJ maraton...vazen je samo naslednji korak samo jutrisnji tek ali popoldanska tekma Bog v kaj se bo... In izplen ko prezivis tek....to kar radi pozabljamo....ne uspesno pretecen tek v nekem casu, ne osvojeno mesto, ne trepljanje in cestitke tekacev iz foruma....najvaznejse je tisto s cimer si napolnjen bil med tekom ter se nekaj pomembnega: REGENERACIJA po teku...od tu dalje bi pa iskal tudi tisti ki imate probleme s poskodbami ( ali tisti ki jih se bomo imeli ) tukaj dalje bi torej iskal eden od vzrokov zakaj se rekreiram ce se moram potem hecati s poskodbami. Kje sem delal narobe kaj lahko naslendjic popravim kako izvajam regeneracijo. Saj tudi jaz imam se rezerve ampak marsikaj pa mi je ze prislo v kri.

Pa uspesno regeneracijo in urejenost iz te zmede s poskodbo.
 Nataša
#85702
Sosed, po vsem povedanem ti lahko le predlagam, da se vpišeš med zen tekače :D Sicer nas pa kar nekaj tvojo ali podobno zgodbo dobro pozna. Naj ti bo šola za naprej. In ja, šport ni vedno zdrav, sploh pa ne vrhunski. Kot vsako drugo stvar v življenju - treba ga je jemati v pravilnih dozah. Koliko pa to je, pa vsak zase dobro ve ali pa sčasoma spozna.
Uporabniški avatar
 spiridon
#85706
vec ni zmeraj bolje.tako kot je treba telo obremeniti,ga je treba tudi spociti,regenerirati...dobro trenirani vrhunski tekaci si ne privoscijo takega niza dolgih tekmovanj in zraven se trdega treninga.telo je zahtevalo svoj davek-ali ko pravijo,ce telesu ne das pocitka si ga vzame samo.a ne obupat,tudi po tezjih poskodbah se da vrnit med aktivne,a po pameti,pod strokovnim vodstvom,se pravi vodenim treningom,kjer bo razmerje med obremenitvijo in pocitkom pravo.zelim ti hitro okrevanje in vrnitev na tekaske poti. :) glavo gor!!!
Uporabniški avatar
 shash
#85719
Sosed - le naprej. Kot je že bilo mnogokrat napisano - ni problem pasti s konja, važno se je pobrati.

Vsaka šola nekaj stane - če se iz nje nekaj naučimo, se mi zdi seveda to koristno. Vprašanje je seveda cena - je pa res, večja ko je cena, več naj bi bilo znanja. Nekdo je nekoč dejal: ko prvič narediš napako, to ni napaka. Če to ponavljaš, ja pol si pa nor. Čeprav pri poškodbah je lahko tudi kaj kroničnega, kakšna poškodba iz otroštva, ki ni bila zaceljena, ... včasih ni tako enostavno.

Ahimsha - nenasilje. Nenasilje nad živimi bitji, ki pa naj bi vključevala tudi nenasilje nad našim telesom. Mnogokrat mislimo, da lahko delamo kar hočemo, saj je naše telo. Ampak nam hitro pokaže napake, oziroma se odzove na naše nepravilnosti. Jaz sem po pravici povedano bolj cvikator. Ob malo večji bolečini ustavim konje, vzamem si počitek,... Mogoče je zato moj napredek počašnejši, je pa zato tek užitek, večjih poškodb ni, rezultat pa bo počasi že napredoval, če pa ne pa ne.

Včasih se mi zdi, da rezultat zagospodari nad nami, čeprav naj bi bilo obratno - mi bi morali zagospodariti rezultatu. Zadamo si nek cilj in ga hočemo doseči za vsako ceno - ponavadi za ceno poškodbe. Predvsem je tek ( mislim na rekreativni tek) stvar užitka v prvem planu. Lepo je imeti plane in cilje, verjetno jih imamo vsi, vendar naj nas to ne obremenjuje. Manj se primerjajmo z drugimi, zadanimo si realne cilje. Je pa seveda problem, ker tudi postavljanje ciljev je povezano z izkušnjami. Kako že pravijo - izkušnje pridejo z leti.

Mislim da vse te stvari veš tudi sam, nam pa včasih paše slišati še od drugih kaj, da dobimo malo samopotrditve.
V glavnem ne obupat, iz tega se kaj nauči. Tudi vsem nam koristi takle zapis izkušnje, zato hvala da takole napišeš na forum. Mogoče bomo tudi mi kdaj v podobni situaciji in se bomo spomnili tvojega dogodka.

Torej, želim te vse naj naj, čimprejšnje okrevanje. Ne se dat kar tako.

LP
Uporabniški avatar
 ZdravkoC
#85723
Zdravo
po treh dneh sem le pogledal, kaj je zapisano v tej temi. Po naslovu sodeč "misli zagrenjenega odvisnika" sem si predstavljal zadrogiranega otroka, ki leži z iglami v rokah pod mostom. No, kako so pomembni naslovi.
Seveda mi ni žal, da sem pokukal v to temo. Lepo Sosed, da si delil z nami svoje grenke izkušnje. Všeč mi je tudi večina komentarjev in skoraj v vsakem se malenkost najdemo. Res je, da ne beremo radi dolgih postov, a le v teh lahko nekaj poveš. V teh par prispevkih je več dobrih misli, kot v marsikateri knjigi. Jaz sem jih našel.

Hvala.
 sempja
#85725
Sosed, točno vem o čem govoriš. Tek pač lahko povzroča odvisnost zaradi vseh seratoninu podobnih molekul, ki jih možgani dobivajo. Tako da se je včasih potrebno pošteno brzdati in razmišljati s trezno glavo.

Nikjer nisem zasledil kas sploh se ti je zgodilo - kakšna poškodba?
Uporabniški avatar
 sosed
#85727
sempja napisal/-a:Nikjer nisem zasledil kas sploh se ti je zgodilo - kakšna poškodba?


Zelo po domače povedano gre za to, da imam povsem porušeno razmerje med mišicami (kvadriceps, notranja stegenjska in zadnja loža), verjetno še iz časov ko sem igral rokomet. ker vse te mišice sodelujejo pri drsenju pogačice čez koleno in ker pri daljših naporih breme prevzame močnejša mišica, je prišlo do rotacije pogačice in posledično do trenja, ki povzroči vnetje in z njim močno bolečino pod pogačico...

Zaradi tega nisem opravil daljšega teka že od novembrske Palmanove. Sem pa prejšnji teden po dolgem času ponovno poizkusil. Zelo zelo počasi in z veliko vmesnimi postanki sem pretekel približno 5km brez bolečin. To je bilo prvič po skoraj 4 mesecih, da sem pretekel takšno razdaljo, pa čeprav sem tekel kot po jajcih. :) upam, da se bodo vse vaje in vložen trud končno začeli kazati tudi pri teku...

hvala vsem za vzpodbudne besede. ko jamram kolegom (heretikom) o svojih težavah, dobim običajno odgovor v stilu: "Zakaj pa tečeš če imaš takšne probleme? pejt rajš v kino al pa na ročni fuzbal!"
Nazadnje spremenil sosed, dne 17 Mar 2007, 11:06, skupaj popravljeno 1 krat.
 jelena
#85730
Živio, Sosed!
Tudi jaz trenutno hodim v to šolo. Lahko bi se reklo, da sem slab učenec -ponavljalec 8) . Tokrat sem se (upam vsaj) naučila, da si moraš dat DOVOLJ ČASA (se mi zdi, da je to najtežja kontrolka :roll: ) , seveda poleg terapij,... Hribi, gozdovi, reke, ceste počakajo :D ! Je že res, da je vsaka stvar za nekaj dobra, samo najti moramo za kaj...
Želim tebi, meni in nama podobnim, da se kdaj srečamo s pogonom v nogah in nasmehom na licu :D !
Uporabniški avatar
 perpetruum
#85734
...sem kar malo debelo pogledal, ko sem pred časom v Poletu prebral koliko tekačev je v povprečju poškodovanih v enem letu...mislim, da je bil podatek dva od treh :?:

sam imam že par mesecev problem z spodnjim delom mečne mišice...tako, da že itak počasni tek spreminjam v "tek po jajcih"...včasih se zdim sam sebi smešen, ko stopicam s celim stopalom v neskončno kratkih korakcih...ampak premikam se pa le :D

epur si muove...

lep dan in dober tek!!!
perpetruum

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA