Meritve aerobne vzdržljivosti za rekreativne športnike

Že res da nisem profesionalni športnik, vendar to ne pomeni, da ne morem trenirati kot profesionalec.
Izžrebanec nagradne igre, Bojan Ambrožič

Trenirati kot profesionalec je zelo težko, če ne veš kako se tvoje telo obnaša pod vplivom različnih fizičnih obremenitev. Še pred kratkim je bila edina možnost za vsaj približno spremljanje napredka pri treningu uporaba napredne športne ure z merilcem srčnega utripa. Od letos dalje pa v laboratoriju na Fakulteti za šport izvajajo natančne meritve aerobne vzdržljivosti tudi za rekreativne športnike. Na voljo je Smutek test za smučarske tekače, Conconijev test za kolesarje in Praha test za tekače.

Zelo sem vesel, da sem eden izmed prvih rekreativnih tekačev, ki so imeli priložnost preizkusiti slednji test, saj sem bil izžreban na Tekaškem forumu za brezplačen test. Nestrpno sem čakal, da ga že končno enkrat opravim. Vendar sem po žrebanju na gorskem teku na Polhograjsko Grmado zbolel. Teku sem se moral odpovedati kar za celih 14 dni. Zame sama bolezen ni bila tako velik stres, kot je bilo kruto dejstvo, da nisem mogel teči. Seveda je vsa prigarana forma šla po zlu…

  Foto: Spirometrija

Šele tri dni pred testom sem spet začel teči. Vendar to ni šlo za tek, ampak bolj za poskakovanje od sreče, da končno lahko spet laufam (I am back)! Zato pred testom nisem imel nobenih apetitov po kakšnem spodobnem rezultatu. Preizkus bi mi sicer lahko prestavili, vendar sem v zadnjem času tako zelo zaposlen (in to si štejem v dobro), da si kasneje niti ne bi mogel utrgati dve urici časa, kolikor traja test.

 Foto: Nameščanje maske za merjenje porabe kisika

Tako sem se znašel v moderno (vsaj meni, laiku, se je zdelo tako) opremljenem laboratoriju. Pred testom me je medicinska sestra stehtala, izmerila in mi preverila količino laktata v krvi ter opravila meritev mojih respiratornih sposobnosti. Potem pa so mi nadeli posebno masko za merjenje maksimalne količina kisika, ki ga bom porabil med tekom. Za tem pa sem začel počasi teči po tekočem traku. Sprva ima preproga počasno hitrost za nekaj minutno ogrevanje. Torej malce drugače, kot sem vajen iz tekem, kjer se teče od prvega do zadnjega metra na polno. Vendar je bilo to prav, zato da sem se navadil steze in dobil občutek. Potem pa je trak začel pospeševati, njegov naklon pa naraščati. Kot gorskemu tekaču mi je bilo seveda v veliko olajšanje, da je šlo vsaj malce v breg, ampak to še zdaleč ni taka strmina, kot sem jo vajen z gorskih preizkušenj.

Foto: Naklon (in s tem obremenitev) se je postopoma povečeval

Vse bolj sem se moral naprezati, da sem se obdržal na stezi. Vseeno sem užival v teku v skorajda "astronavtski" opravi. Po približno pol ure teka sem se končno približal robu svojih trenutnih spodobnosti. Zdravnik mi je dejal naj zdržim še minuto in potem bo konec. Brez težav mi je uspelo in malce mi je žal da smo končali že kar tu, saj sem bil pripravljen še kako minuto dlje potrpeti. Na tekmah je ravno to ključno, da zdržiš še zadnji kilometer, ko si navadno že na meji ''zavesti''. Vendar sem bil s svojim tekom zadovoljen, saj sem prikazal največ, kar sem bil takrat sposoben.

Foto: Odvzem krvi za analizo laktata

Čisto na koncu je sledil še posvet z zdravnikom in interpretacija doseženih rezultatov. Ti so bili kar dobri, a sem prepričan, da bi se brez tiste bolezni odrezal še veliko bolje. Na podlagi številnih nasvetov in podatkov, ki sem jih dobil od zdravnika in koordinatorke meritev za rekreativne športnike sem sklenil, da bom odslej pravilneje treniral. Sedaj namreč vem, pri katerem srčnem utripu dosegam laktatni in anaerobni prag, točko respiratorne kompenzacije ter VO₂max. Izravnati moram zgornji del hrbta, da bo moja ventilacija učinkovitejša. Ker se pri gorskih tekih vedno slabše odrežem na ravninskem delu, bom poskusil s predlaganim treningom.

Foto: Pogovor po končanem testiranju

Čez čas (ko bom spet v dobri formi) bom prišel na vnovičen test.

Hvala Fakulteti za šport za zanimivo izkušnjo!