Elektrostimulacija mišic in športni trening

Za izboljšanje športnega dosežka je veliko rekreativcev pripravljenih narediti mnogo, skoraj vse, celo preveč. V poplavi sodobnih pripomočkov se premnogokrat ne znajdejo, podvrženi so vsem vrstam propagande – od korektne do zavajajoče. Ker so praviloma brez pomoči zdravnika, fizioterapevta, trenerja, psihologa (z njimi so obkroženi namreč le vrhunski športniki), so prepuščeni lastni presoji, vse morajo preizkusiti na sebi ali za mnenje povprašati prijatelja – praviloma zopet rekreativca.

Tu bo govora o enem najpomembnejših odkritij in tehnologij, ki so v zadnjih 10 letih preplavile športni svet: elektromišični stimulaciji. Če gre za tehnologijo svetovno vodilnega proizvajalca malih priročnih napravic, bodo športniki na varni strani; v nasprotnem pa so lahko podvrženi tokovom in impulzom, ki so vse prej kot koristni.

Ali ima lahko elektrostimulacija mišic magični učinek ?

Na to vprašanje bi slovenski športniki, ki so že na OI v Atenah osvojili kolajne in dosegali vrhunske rezultate, odgovorili z  DA !

Celotna slovenska reprezentanca je bila v pripravljalnem obdobju in na samih Igrah opremljena s švicarskimi stimulatoji na iniciativo samega OKS-a, ob predhodnem strokovnem usposabljanju trenerjev in zdravstvenega osebja ter nekaterih športnikov neposredno.

Poleg naših športnikov so kolajne ob pravilni uporabi teh stimulatorjev osvojili tudi Justine Henin-Hardenne v tenisu (zlata), Tony Estanguet in Fabien Lefevre s kanujem (zlata in bronasta), Alberto Gilardino z italijansko nogometno reprezentanco (bronasta) …

Hermann Maier se je tudi na ta način triumfalno vrnil na smučarska tekmovališča po poškodbi, Janica in Ivica Kostelić bi brez tega inštrumenta težko dosegala vsem znane rezultate.

Na fizioterapiji Ortopedske Klinike KC v Ljubljani npr. so na ta način s strokovno pomočjo in tehnologijo INTACT-COMPEX leta 2004 pričeli dosegati rezultate, kakršne so si do takrat le želeli;  danes je ta elektromišična tehnologija nepogrešljiva v vsakdanjem tretiranju tisočev pacientov.

Zdi se mi pomembno navesti resnične–žive primere iz prakse, saj zgolj razprava o potencialnih možnostih uporabe EMS vodi le v kresanje mnenj bolj ali manj navdušenih privržencev ali oponentov tej metodi v procesu treninga ali pri rehabilitaciji po poškodbah.

Zato navajam uradni podatek Olimpijskega komiteja Slovenije o uporabi stimulatorja vodilnega svetovnega proizvajalca s švicarskim poreklom v okviru OI Atene 2004:

• aktivno ga je uporabljalo 22 športnikov;

Poročilo navaja tudi komentarje slovenskih Olimpijcev iz Aten:

• »Pozitivno presenečenje!«
• »Uporabno v treningu, za relaksacijo in za rehabilitacijo!«
• »Hitrejša vrnitev na športni teren po poškodbi!«
• »Dobro za razvoj moči v pripravljalnem obdobju«
• »Zelo dobro in uporabno!«
• »Super za potovanja, če nimam fizioterapevta!«

Nekateri športniki niso vedeli, da imajo ta inštrument na voljo in so ga pričeli uporabljati po Olimpijadi.

V zadnjih 10 letih je bilo s strani strokovnjakov švicarskega svetovno vodilnega raziskovalca in proizvajalca »Compex« (preko slovenskega partnerja IntAct)  precej narejenega tudi za pozitivno seznanjanje rekreativne populacije s to izjemno koristno tehnologijo za regeneracijo, za trening v obdobju poškodbe in po njej,  za kombinacijo EMS in voljnega treninga.  Ravno slednje je tematika, ki mnoge športnike–tudi vrhunske- še kako intrigira, ravno zaradi izjemnega delovanja IntAct Akademije.  Vedo za izjemne rezultate z njo v rehabilitaciji po poškodbi, bolj malo pa o izjemnih učinkih v procesu rednega treninga;   tudi zato, ker so sodobne tehnologije slabo obravnavane v toku usposabljanja trenerjev, posledično pa to pomeni nezaupanje in celo strah trenerjev pred njim ne dovolj poznanimi sodobnimi tehnologijami, ki so sicer v svetu v veliko pomoč njihovim kolegom. 

Svetle izjeme pri tem so v Sloveniji prej redkost kot pravilo.

Magični efekt elektrostimulacije mišic torej – DA! 

Toda:  v tem ni nobene čarovnije;  gre za preprosta fiziološka dejstva, ki so s švicarsko natančnostjo upoštevana in vgrajena v inštrument velikosti človeške dlani. Temu izdelovalcu dandanes poskušajo slediti tudi nekateri drugi proizvajalci elektronike, a morajo biti potencialni uporabniki pazljivi pri izboru, saj je kakovost elektroimpulza odločilnega pomena pri razmejitvi med koristnim in škodljivim, med učinkovitim in neučinkovitim, med varnim in nevarnim.  

Če na mišična vlakna delujemo z elektriko, lahko povzročimo: 

• izžganje (npr. uporabljeno v kirurgiji;  česar pa pri elektromišični stimulaciji–EMS  nočemo);
• povzročanje električnega polja (uporabljeno pri iontoforezi, kar pa ni tematika EMS);
• VZBURJENJE mišičnih vlaken; to pa želimo doseči z EMS.

Živčni  impulz potuje iz možganov preko hrbtenjače do mišičnih vlaken;  učinek tega je t.i. akcijski potencial ali vzburjenje. 

KAKO lahko enako dosežemo z elektriko iz zunanjega vira?   Gotovo ne z 9V baterijo, pa tudi ne s tokom 110V.   Potrebujem t.i.  OPTIMALNI IMPULZ.

Če z njim poskušamo doseči vzburjenje z vplivanjem direktno na mišico, potrebujem za to ogromno energije, tudi občutek je zelo boleč.  Take metode se uporabljajo v medicini, če gre npr. za denervirane mišice.  

Z optimalnim impulzom pa pri EMS delujemo  na motorni živec v t.i. MOTORIČNI TOČKI;

Za vzburjenje mišice potrebujemo na ta način kar 500-krat manj električne energije kot pri neposrednem vzburjanju mišice, omenjenem prej.

Tako smo prišli do osnovne zahteve učinkovite EMS:

Potrebujemo  električno napravo, ki je sposobna brez povzročanja električne bolečine in »zažganja« mišic  vzburiti motorni živec ob minimalnem vnosu elektrike v telo.

Po Lapique-ovem  pravilu je jakost impulza za doseganje zgoraj navedenih zahtev za vsako mišico drugačna;  odvisna je od njene specifične vzdražljivosti.

Na tem mestu ne bom zašel predaleč v fiziologijo kontrakcije;  dobre osnove le-te za boljše razumevanje delovanja mišičnih elektrostimulatorjev lahko dobite npr. na katerem od seminarjev INTACT Akademije.

Po zakonih fiziologije mora biti optimalni impulz:

• pravokoten;
• njegovo trajanje mora biti točno enako t.i. kronaksiji;
• mora biti simetričen (zato je tudi kompenziran in na koncu ne pušča elektrike v telesu);

Da lahko takšen impulz ustvarimo, potrebujemo izjemno natančen inštrument – generator el.toka.

Kdaj treniramo svoje mišice učinkovito ?  

• A/ Kadar zajamemo v delo čim večji volumen mišice, t.j. čimveč vlaken;
   
• B/ Če delamo pravilno opravilo/vajo za željeno trenirano sposobnost mišice.

Pri EMS to pomeni, da moramo:

Ad A/ 

• + pravilno namestiti elektrode
• + imeti pravo intenzivnost/moč generatorja el.toka
• + imeti visoko kvaliteten impulz
• + doseči lastno aklimatizacijo in toleranco na EMS

Ad B/

Programirati parametre stimulacije glede na:

• + fiziologijo kontrakcije
• + fiziologijo športnega treninga

Temu primerno so v  dober/pravi inštrument vgrajeni parametri (frekvence in dolžine trajanja impulzov, režim kontrakcije in odmora, ipd.), ki upoštevajo fiziologijo napora:

• + metabolne principe (aerobno, anaerobno,….)
• + karakteristike počasnih in hitrih mišičnih vlaken
• + razvoj sposobnosti:  moč, odpor, vzdržljivost, eksplozivna moč, ………

Če je temu tako, lahko govorimo o specifičnih prednostih treninga s pomočjo EMS:

+  Aktivacija hitrih vlaken že pri nizki intenzivnosti treninga !
Pri običajnem treningu pri nizki intenzivnosti treniramo le počasna vlakna, pri EMS pa s ciljano frekvenco signalov že pri nizki intenzivnosti vzburjamo tudi že hitra vlakna;  s povečanjem intenzivnosti na inštrumentu se odločamo le še, kako globoko v mišico gremo z razvijanjem željene sposobnosti hitrih vlaken.   To je gotovo eden od »čarobnih« učinkov EMS !

+ Vzburjenja pri izredno visokih frekvencah dlje časa, česar mišice ob signalih iz možganov sicer ne zdržijo dolgo.  Intenzivnost mišičnega dela pri voljnih eksplozivnih obremenitvah visoke intenzivnosti pri običajnem treningu pade že po 0,5 sekunde na 80%, po 4 sekundah pa že na 50% moči. Z izvajanjem istega treninga z EMS pa se lahko cele 4 sekunde drži intenzivnost mišice na 100 % !

+  Trening na nivoju tekmovalnih obremenitev, kar se pri t.i. voljnem treningu izredno težko dosega.

   Utrujenost centralnega živčnega sistema  je pri treningu visoka, na  tekmovanju manjša (adrenalin, visoka motiviranost, …), pri EMS pa je ni !

    Utrujenost treniranih mišic pa je na treningu manjša kot na tekmi; pri tekmovanju pa največja(adrenalin ipd., visoka motivacija,…) – enaka kot pri izvajanju treninga z EMS !

OPOZORILO:

Elektrostimulacija mišic ni namenjena nadomeščanju treninga!  Razen v primeru kratkotrajnega nadomestka in vsekakor kot nadomeščanje dela z utežmi (to še posebej, kar so presenečeno in hvaležno spoznali mnogi športniki).

Pretežno jo uporabljamo kot dodatek treningu, ali še večkrat kot hkratno kombinacijo voljnega in EMS treninga.

V obdobju poškodbe predstavlja EMS praktično edini možen način treninga.
 

Nekaj sposobnosti, ki jih na način EMS vsakdo lahko izdatno razvija:

+ Povečanje oksidativne kapacitete mišičnih vlaken (izboljšanje VO2max!)

+ Izboljšana odpornost proti utrujenosti.  Dosegamo jo z razvojem kapilar, posebno okrog hitrih vlaken =  t.i. »kapilarizacija«;

+ Popolna regeneracija mišic po naporu.  Dosežemo jo s frekvencami impulzov, katerih učinki so: 

• povečanje krvnega obtoka v kapilarah (odpravljanje odvečne mlečne kisline !),
•  sproščanje endorfina za ugodno počutje, relaksacija mišic.

Regeneracijski učinek so s presenečenjem in hvaležno spoznali tisoči rekreativnih tekačev in kolesarjev, ki jih je takšna napravica ob prijazni poljudni razlagi strokovnjakov IntAct Akademije vse od leta 2002 na slovenskih množičnih prireditvah brezplačno zregenerirala do te mere, da niso imeli nobenih bolečin tipa »muskelfiber«.

Tovrstna storitev ponudnikov športne opreme je na rekreativnih prireditvah še kako dobrodošla, saj organizatorji sami praviloma ne poskrbijo za masažo tekačev v cilju.  Mnogi rekreativni tekači imajo takšno napravico kar sami v svoji športni torbi;  podobo kot pulzmeter je postala nepogrešljiv del sodobne treninške opreme.

Andrej Švent
strokovni vodja IntAct Akademije