INTERVJU: Rajko Koražija, rekreativni tekač in organizator prireditve Sladkih 6

Rajko kot vodja obrata opravlja delo v A&E Europa, ki spada med vodilne svetovne proizvajalce sukancev za avto in konfekcijsko industrijo. Kljub naporni službi, ki se občasno prevesi v pozno popoldne, še vedno najde čas tudi za svoje hobije. V ospredju sta predvsem dva. Prvi je tek, drugi pa vreme in vse, kar je povezano z njim. Od tod izhaja tudi njegov vzdevek na forumu – Vreme. Vreme ga zanima že od nekdaj; pred leti je postavil tudi eno izmed prvih privatnih vremenskih postaj v Sloveniji; hkrati pa je tudi eden izmed ustanoviteljev vremenskega društva Zevs. Vse to pa mu kot sam pravi, ne bi nikoli uspevalo brez izdatne podpore in razumevanja čudovite družine, ki mu stoji ob strani.

Poznamo vas kot dolgoletnega člana Tekaškega foruma in tudi kot organizatorja prav posebne tekaške prireditve Sladkih 6. Povejte nam kaj več o začetkih te prireditve. Od kje ideja? In kaj v bistvu sploh pomeni Sladkih 6? Marsikomu pridejo na misel verjetno kakšne sladke dobrote ob tem imenu?

Ideja za ta tek je nastala čisto po naključju. Ko sem po nekaj letni tekaški odsotnosti začel ponovno teči in to predvsem čisto na »izi«, se je kar samo po sebi postavljalo vprašanje, koliko bi bil sploh sposoben preteči v tako počasnem tempu. Kje so meje? Nekako v tem času, v oktobru 2007, se je tudi na tekaškem forumu razvila debata, v kateri je bilo zaznati, da pri nas skorajda ni 6, 12 in 24-urnih tekov, kot jih poznajo v nekaterih drugih državah. In padla je ideja, da bi tak 6-urni tek lahko organizirali pri nas. Iskreno moram povedati, da nas je v začetku kar skrbelo, koliko tekačev se bo sploh udeležilo tega teka. Predvsem pa smo se spraševali, kdo pa sploh teče šest ur. No ampak vseeno se nas je na prvo soboto v mesecu novembru na startu prvih Sladkih6 zbralo 30 tekačev, od tega 24 moških in 6 žensk. Kar se tiče imena je tako kot tek nastalo popolnoma spontano. Iz imena kraja in šestice, ki predstavlja šest urni tek je nastalo Sladkih6. Ima pa beseda »sladki« še en pomen; ker smo za organizacijo prvega teka imeli na razpolago le dobrih 14 dni in nismo vedeli, kako in kaj s prehrano, smo se z ostalimi tekmovalci dogovorili, da vsak prinese tudi kaj sladkega za pod zob. In tako je nastalo to, kar je danes naša sladka prednost pred ostalimi tekaškimi prireditvami – mize polne domačega peciva, ki se jim je res težko izogniti že med samim tekmovanjem.

Že peti tek Sladkih6 je vse bližje, verjetno so priprave že v polnem teku, vsi ki sodelujete pri organizaciji pa zagotovo že z nestrpnostjo pričakujete tekače? ?

Seveda. Zadnji tedni so za nas, ki organiziramo zadevo, najbolj naporni. S pripravami sicer začnemo že nekje konec avgusta in vse do štarta se intenzivnost samo še stopnjuje. Treba je poskrbeti za veliko stvari, ki so pomembne tako za potek tekmovanja, kot za dobro počutje udeležencev.

Lani se je teka udeležilo več kot sto tekačev, letos jih bo zagotovo še več? Koliko je bilo udeležencev na prvi prireditvi in koliko jih je danes (letos)? Imate že morda kakšne podatke o številki? Bojda ste tudi omejili število udeležencev? Zakaj?

Kot sem že omenil, se je naša skrb, da za tek ne bi bilo dovolj zanimanja, pokazala za popolnoma neupravičeno. Leta 2007, na prvem teku, nas je bilo 30, v naslednjem letu 64, leta 2009 88 in lani 105. Zanimanje je iz leta v leto večje, naše zmogljivosti pa žal omejene. Prav zato je bilo lansko leto na nek način tudi prelomno, saj smo prvič omejili število tekmovalcev. Enako smo storili tudi letos, ko smo razpisali 120 prostih mest, kar je po našem prepričanju tudi skrajni limit tega teka. Ta je potreben predvsem iz dveh razlogov: prvi je v samem načinu tekmovanja. Tek se namreč izvaja v kilometrskem krogu in ob večjem številu tekačev bi na progi nastala gneča. Predvsem takrat, ko hitrejši tekači prehitevajo počasnejše, bi znalo biti na pločniku tudi nevarno in moteče. Druga stvar pa je, da bi za zaključno prireditev potrebovali večji prostor, kot ga imamo na razpolago sedaj. No, mogoče pa bodo sčasoma tudi na naši občini prepoznali vrednost naše prireditve in nam kdaj v bližnji prihodnosti priskočili na pomoč pri organizaciji.

Obstajajo tudi kakšna posebna pravila pri tej prireditvi?

Seveda obstajajo. Tekmovalci imajo na razpolago 6 ur teka. V tem času so možni postanki v neomejenem času. Drugače povedano, možno je teči vseh 6 ur skupaj ali pa tudi manj. S tekom je treba končati po natančno šestih urah. Do lani je bilo možno narediti zadnji krog še, če je tekač v času 5:59:59 pretekel štartno ciljni prostor. Letos to ne bo več mogoče. Po preteku šestih ur se bo tekmovanje zaključilo. Vsem, ki bodo pritekli v cilj po 6-ih urah, se zadnji krog ne bo več štel. Tako se bodo morali tekmovalci proti koncu tekmovanja sami odločiti, ali imajo še dovolj časa za zadnji krog.

Odzivi udeležencev so zelo pozitivni, kar je razbrati iz objav na Tekaškemforumu in ostalih medijih. Nad čim menite so najbolj navdušeni? Zakaj se vsako leto vračajo? … ste pred prvo izvedbo prireditve dolgo razmišljali, kakšne vrste tek bo pritegnil tekače?

Veseli nas, da je vsako leto takšen odziv. Vedno znova se zelo trudimo, da bi se pri nas tekmovalci počutili najboljše, vendar včasih to ni dovolj. V prvi vrsti so predvsem tekmovalci tisti, ki naredijo vzdušje, ki ga zlepa ne vidiš na kakšni podobni prireditvi. Tekaške sezone je v tem času skorajda konec in mnogi vzamejo ta tek kot druženje, za kar je naš krog še kako primeren, vmes pa seveda pretečejo še kakšen kilometer. Tek je primeren tudi za to, ker je možno na njem preizkusiti svoje meje. Na vsakem kilometru je pač možno odstopiti ali nadaljevati in ni redko, ko vidiš izmučenega tekmovalca, ki pravi, da bo tekel samo še en krog, oziroma samo še 1 km. Mnogi so tukaj pretekli svojo prvo polovičko, svoj prvi maraton ali celo svoj prvi ultramaraton. K odličnemu vzdušju pa nekaj malega prispevamo tudi organizatorji, predvsem na zaključni prireditvi. Za nas je enako pomemben tako zmagovalec, kot tudi tisti, ki je končal na koncu rezultatske lestvice. Zato na zaključni prireditvi, na kateri ne manjka nihče od tekmovalcev, podelimo medaljo in diplomo z vpisanimi pretečenimi km prav vsakemu tekmovalcu, dodatno pa ga nagradimo še z izdelki naših sponzorjev. Aplavz, ki ga na tej podelitvi prejme prav vsak tekmovalec je le še pika na i. Priznam, da je s tem tudi nam organizatorjem poplačan ves trud. Kot sem že omenil, si na začetku sploh nismo predstavljali, da bo odziv tekačev tako množičen. Mnenja smo bili, da si upa le peščica tekačev spoprijeti se s šesturnim izzivom. V mislih smo imeli predvsem tekače, ki jih je zanimal dolgi tek, pa naj bo to maraton ali ultramaraton.

Pri sami organizaciji je vključena tudi vaša družina? Bi lahko rekli da gre za neke vrste kar vašo družinsko prireditev. Povejte kaj več o tej povezanosti vaše družine in prireditve.

Res je. V resnici gre, kar se tiče organizacije za družinsko prireditev. Tako kot me družina podpira pri mojih tekaških avanturah, tako me je brez pomisleka podprla tudi pri organizaciji te prireditve. Vključili smo še nečaka in nečakinjo in vsi skupaj smo že dobro uigran tim. Vsak ve, kaj mu je postoriti, tako da kakšnih večjih težav z organizacijo nimamo. Seveda pa je pri tem potrebno še enkrat izpostaviti Tekaški forum, brez katerega te prireditve ne bi bilo in vodstvo OŠ Sladki Vrh, ki nam že od vsega začetka stoji ob strani.

Kaj vam osebno pomeni ta prireditev? Imate namen jo kdaj narediti še bolj množično ali jo boste organizirali bolj v eksluzivi kot dosedaj? Torej kakšni so načrti za prihodnost?

Kot sem že omenil, sama prireditev ne bo nikoli delovala v smislu množičnosti. Zaenkrat bomo ostali kar pri omejenem številu tekmovalcev. Se pa vidi, da je zanimanje zanjo iz leta v leto večje, kar se kaže predvsem pri prijavah na razpis. Prosta mesta so se namreč zapolnila v nekaj dneh. Veseli nas, da se nam pridružujejo tako tisti, ki so najboljši v svojih kategorijah (mimogrede naj omenim, da bosta letos tekmovala oba državna prvaka v maratonu, tako v moški kot ženski konkurenci) kot tudi tekači, ki komajda odkrivajo skrivnosti dolgih tekov. Seveda pa smo vsako leto najbolj veseli tistih, ki se vračajo. Tako imamo letos kar 10 tekačev, ki so bili na vseh dosedanjih prireditvah.

Ste tudi sami tekli na vseh štirih dosedanjih tekih ali ste samo v vlogi organizatorja?

Seveda sem tekel na vseh dosedanjih štirih prireditvah, tudi na petem bom v štartni vrsti. Ne vem, kako bi se počutil, če ne bi imel te možnosti. Velika zasluga gre pri tem seveda moji družini, saj vse organizacijske skrbi med tekom preložijo na svoja ramena. Po svojih močeh jim sicer pomagam, kljub temu pa še vedno uspem preteži razdaljo blizu maratona.

Kdaj ste se sploh začeli ukvarjati s tekom in zakaj?

Moji tekaški začetki segajo v otroštvo, ko so me pri telesni vzgoji med tekom po gozdu izgubili. S preveč kilogrami in pomanjkanjem kondicije pač nisem mogel slediti skupini. Naslednji poskus in srečanje s tekom segata v začetek leta 1992. Zakaj sem takrat pričel teči, se ne spomnim več. Vem samo, da sem bil vesel kot otrok, ko sem prvič neprekinjeno pretekel 2 km. Počutil sem se kot zmagovalec. Naslednje leto sem prvič stal na štartu 10-km teka v Radencih. V začetku leta         1994 sem pretekel svoj prvi polmaraton, prav tako v Radencih, novembra pa še maraton, ki je bil organiziran v Mariboru. Na žalost je to ostal prvi in edini Mariborski maraton. Po tem maratonu je moja tekaška kariera šla strmo navzdol. Takrat se mi ni niti sanjalo, kako se trenira. Prepričan sem bil, da je ena polovička več kot dovolj, da si zmožen preteči maraton. Kako se je končalo si lahko prestavljate. Takrat se mi je tek zameril in za kar nekaj let sem presedlal na kolo. Malo sem začel sanjati tudi o triatlonu, ki je še vedno neka moja skrita želja, mogoče želja za prihodnost. Temu je sledilo obdobje popolne neaktivnosti in posledica tega je bila tudi trištevilčna cifra na tehtnici. V letu 2006 sem odkril Tekaški forum in od takrat sem samo še bral z odprtimi usti, kaj vse nekateri zmorejo. Ultramaraton Logarska dolina, SAM, Ljubljanski maraton…, pa še kaj se je našlo in vse to v enem letu. Nisem mogel verjeti. Potem je prišlo leto 2007, ko sem si rekel, da se s temi tekači pač ne morem primerjati, primerjam pa se lahko le sam s seboj in tako je še danes. Tu, na tem mestu, pa moram še enkrat povedati, da mi marsikdaj brez Tekaškega foruma ne bi uspelo. Toliko pozitivne energije, kot se je najde tukaj, se zdaleč ne najde nikjer. Toliko pristnih stikov in srečanj se je v tem času nabralo, da lahko sedaj samo rečem -Tekaški forum, hvala za vse, kar si mi dal.

Koliko tekov ste se v letošnjem letu že udeležili in kakšni so načrti za prihodnje leto?

Sladkih6 bo moja letošnja trinajsta tekaška prireditev. Večinoma so to bili maratoni ali ultramaratoni. V lanskem letu sem se namreč odločil, da se hitrosti ne grem več. Enostavno se nisem videl v postavljanju svojih osebnih rekordov. Videl pa sem se teči počasi in daleč. Tako sem sklenil, da se bom podal v ultramaratonske vode, predvsem za dosego dveh ciljev, dveh tekov, o katerih sem pred leti bral in se čudil in niti sanjalo se mi ni, da bi lahko kdaj sam stal na štartu teh dveh tekov. Enostavno se nisem čutil sposobnega. Prvega sem premagal letos. Ultramaraton Celje – Logarska dolina, v dolžini 75 km, sem uspešno pretekel z nasmehom na ustih, kar je vedno moj glavni cilj na vseh tekih, ki se jih udeležim. Drugi me čaka v mesecu juniju, naslednje leto. To je tisti znameniti 100-km tek v švicarskem mestecu Biel, kateri bo naslednje leto doživel že svojo 53. ponovitev. Tako si bom darilo za abrahama dal kar sam.

Tole vprašanje je sicer že kar nekako standardno, pa vseeno… o čem razmišljate med tekom?

Sploh ni standardno vprašanje, predvsem zato ne, ker sam med tekom ne razmišljam standardno. To pomeni, da se mi po glavi mota tisoč in ena stvar. Tako od službe, družine, samega teka, pa še veliko bi se našlo. Velikokrat pridem med tekom do idej, ki so se velikokrat pokazale za najboljše. Takrat se telo sprosti in takrat čutim, kot da živim v drugem svetu. Velikokrat se mi dogodi, da sploh ne vem, kdaj sem pretekel določen del proge. Takrat vem, da me je tek popolnoma sprostil in takrat se zavem, da sem prav zaradi teka postal drugi človek.