Poročilo o ultramaratonu – 90km preizkušnji iz ust prvega Slovenca, ki ga je pretekel

Končno je prišel, 03.06.2012, dan, na katerega sem čakal več let, dan na katerega sem se intenzivno pripravljal pol leta, dan,
ko je moj oče dopolnil 92 let, dan, ko je bil pred menoj prvi ultramaraton, vsak od nas ima kakšnega, ki mu pomeni veliko in se ga
rad spominja, to je bil zame tak dan.

Alarm mobilnega telefona me zbudi ob enih zjutraj, nekaj sekund za tem se oglasi še alarm mojega Polarja, na tak dan te nič ne sme presenetiti:). Spanje je bilo kratko, pogosto se zadnjo noč pred tekmo ne spi dobro, tokrat sem še posebej težko prelisičil misli in spal vsaj nekaj uric. V naslednje pol ure se opravim. Vse teče gladko, ker sem si prejšnji dan vse pripravil in večkrat preveril.
Ob pol dveh zjutraj sem v recepciji, tam me čaka Sam in prične klicati taksista s katerim sem se dva dni prej dogovoril, da me pride iskat ob 01.45 in odpelje v Durban. Na vizitki taksista je več številk in šele po petnajstih minutah mučnih pogovorov z drugimi, Samu uspe priklicati pravega, ki pa me je že čakal pred hišo in se držal najinega dogovora. Točno ob drugi uri me odloži na eni treh točk v Durbanu, kjer čakajo desetine avtobusov na tekače. Plačam mu dogovorjenih 120 Randov, se postavim v vrsto in vstopim na avtobus. Le ta ima v vsaki vrsti pet sedežev, ločenih s koridorjem. Kmalu odrinemo proti Pitermaritzburgu. Po nekaj minutah se vse lučke v avtobusu pogasijo, le trije za menoj so tako zdelani od nervoze, da kar naprej govorijo in se ne morejo umiriti. Točno ob tretji uri zjutraj se izkrcamo v Pitermaritzburgu.

Presenečen nad hitro dostavo se sprašujem kaj početi dve uri in pol do starta. Je precej hladno, samo štiri stopinje Celzija in večino tekačev pošteno zebe, ko v tekaški opravi, samo s ogrinjalom glavnega sponzorja iz tankega filca postopajo naokoli in iščejo zavetje stavb pred mrazom. Sam sem dobro oblečen (izkušnje iz Bostona 2007:)). Sprehodim se po startnem prizorišču, ki obsega glavo cesto ob mestni hiši z ograjenimi startnimi korali od A do H in polno stranskih ulic in trge, vse ograjeno in zastraženo. Prisotno je pričakovanje, tekači posedajo ob stavbah, stojijo v vrstah za toaleto, v vrstah za odložitev torb z opremo na tovornjake, preverjajo opremo, pogovori so redki, skozi soje svetlobe uličnih svetilk prodira zvok moderatorjev in glasbe prireditelja. Čakam.

Odvečno opravo spravim v nahrbtnik in ga odložim na tovornjak, odpravim se v startni koral A, v koral te uvrstijo organizatorji na osnovi prijavljenega dosežka in črka korala je natisnjena na startni številki. Pravzaprav sta startni številki dve, ena mora biti na prednji, druga na hrbtni strani tekaške majice. Petnajst minut pred startom zaprejo korale in zamudniki se lahko postavijo le na konec vrste v koral H. Glasba dviguje vzdušje, ekipe televizije SABC2 lovijo kadre v živo, tečejo intervjuji z naključno izbranimi tekači. Direktni televizijski prenos na drugem programu nacionalne TV začne ob 5.00 uri zjutraj in traja 13 ur nepretrgoma..

START – Pitermaritzburg :

Start je pred mestno hišo v Pitermaritzburgu, eno največjih opečnih stavb na južni hemisferi. Jeklene konstrukcija startnega portala preko ceste Chief Albert Luthuli Road označuje startno črto, ki je letos oddaljena 89,282m do cilja na Kingsmead Cricket Stadium v Durbanu. Start je ob 5.30 uri, zadnji tekači bodo za prečkanje startne linije potrebovali cca 12 do 15 minut.

Sedem na robnik in opazujem temnopolte tekače v koralu B, ki se zabavajo s petjem, plesom. Petnajst minut pred startom odstranijo ovire med korali. Masa ljudi se strne. Župan Pitermaritzburga nas pozdravi z balkona mestne hiše. Stojimo obrnjeni v smeri starta in zadoni južnoafriška himna, katere verzi se vrstijo v petih jezikih: Xhosa, Zulu, Sesotho, Afrikaans in finale v angleščini.
 

Dlake se postavijo pokonci, ljudje prepevajo v zanosu (http://www.youtube.com/watch?v=Gr0414FrN7g). Himni sledi Shosoloza, ponarodela pesem izkoriščanih rudarjev, ki jo zapojejo s posebnimi čustvi, se pozibavajo, plešejo in ploskajo, ne moreš ostati anemičen, dlake, ki so stale pokonci sedaj otrpnejo ( http://www.youtube.com/watch?v=Qdi-L9fAtEI). Pet minut do starta sledi legendarna Vangelisova skladba Cheriots of fire, potem še posnetek petelinjega kikirikanja legendarnega Maxa Trimborna in nato župan sproži startni strel s pištolo. Tako se začne 87. Comrades.

Stisnem štoparico, moj prvi ultra, moj prvi Comrades. V temo se poženemo polni adrenalina. Previdno začnem, pazim na odvržene kose oblačil in gnečo. Prve kilometre tečemo skozi Pitermaritzburg, gledalci so mestoma kljub jutranji uri in mrazu že ob cesti, glasno nas spodbujajo, neverjetno. Moja taktika je zelo enostavna, stisniti štoparico prvič pri oznaki 85km do cilja in potem vsakih 5km. Če želim doseči srebrno medaljo, moram vsakih 5km preteči vsaj v 25 minutah.

Polly Shorts : 81 km do cilja

Do prvega izmed petih večjih klancev, ki jih imenujejo "big five" se razen prvega kilometra teče navzgor. Vrh Polly Shorts je cca 8km od startne črte. Tekači do tukaj že ujamemo svoj ritem. Dvokilometerski spust je dovolj strm, da se je ga je potrebno lotiti zadržano, sicer lahko računaš na posledice pri končnem času. Zlasti je to težko, ker so noge še spočite in bi tekle kar same. Pričenja se daniti.

Tumble Inn: 77km do cilja

Sledi vzpon do mesteca Ashburton in spust v Tumble Inn od koder začne devetkilometerski vzpon mimo Lion Parka, mimo "dišeče" piščančje farme s koncem na najvišji točki maratona. Mnogo tekačev pretirava s spustom in se preveč zažene v vzpon. Tekači v ospredju so tisti, ki lovijo denarno nagrado za prvega, ki priteče do Camperdowna. Zmagovalca maratona je iskati kakšnih 50 ali več mest v ozadju, nosilca zlate medalje, ki jo dobi prvih deset je pogosto najti okoli 1500 pozicije v tem delu teka.

Po spustu iz Ashburtona, nekje na 15km slečem dodatni majici, ki sta mi služili za gretje. Zvijem ju v svitek in čakam, da ob cesti najdem otroke, ki bi jim majice prišle prav. Tu so gledalci redki. Po nekaj sto pretečenih metrih z majicama v roki slišim pogovor dveh pametnjakovičev češ, ali bom nosil majice kar do cilja ? Na komentarje se ne oziram in po nekaj minutah mamici s tremi otroci, ki na nasprotni strani ceste pozdravlja reko tekačev vržem svitek majic, ki ga presenečena ujame in se zahvali.

Umlaas Road – najvišja točka : 68km do cilja

Na nadmorski višini 860m dosežemo najvišjo točko trase, ki je cca 170 m višje od starta. Tekač, ki do tukaj ni pritekel brez problemov bo doživel pravo dramo in "slavo" Comradesa v zadnji četrtini teka.

Camperdown: 65km do cilja

Še en vzpon in še en udar vonja po piščančji farmi vodi tekače do Camperdowna, kjer nas pričakajo množice gledalcev, ki nas izjemno bučno pozdravljajo. Prvi tekač, ki priteče do tu dobi nagrado 8000 Randov pogoj pa je, da ciljno črto prečka prej kot v 6.30 ure. VIDEO
 

Cato Ridge: 59km do cilja

Mala vasica je polna gledalcev. Do tu, po pretečenih 30km smo tekači že precej utišani v spoznanju, da je pred nami še 10 km sorazmerno ravnega terena, potem pa se prične zares. Veter močno piha v desni bok, prevrača kilometerske oznake koliko je še do cilja, nosi oblake prahu, nebo prekrivajo oblaki, prvi, ki jih vidim po tednu dni bivanja, zame je to zelo ugodno.

Inchanga: 50km do cilja

Ta veličastni hrib je v grobem 5km vzpona in spusta, prvi kilometer vzpona je pogosto usoden za tekače, ki pretiravajo s tempom. V letu 2009 je na tem mestu rekorder proge Leonid Shevtsov naredil napako, ko je pokrival napad Marca Mamboja. Stephen Muzinghi, ki je bil tedaj minuto zadaj je dosegel svojo prvo od treh zaporednih zmag. Do vrha Inchange je pet pravih alpskih ovinkov, spust pa je pravi uničevalec stegenskih mišic in strup za kolena do Drummonda. Pred vrhom Inchange pretečemo maratonsko razdaljo, gre mi dobro, veliko jih hodi in morda mi je ta vzpon v nadaljevanju pustil posledice.

Drummond : polovica proge

Množice gledalcev, glasno spodbujanje, plesi ob progi, marsikoga ponese, napaka. Potencialni zmagovalec se lahko nahaja okoli 20. pozicije, in nosilci zlatih medalj (prvih 10) se lahko skrivajo tja do 200. mesta. VIDEO
 

Arthurs Seat in Comrades Wall of Honour: 43km do cilja

Tek mimo Arthurs Seat (Arthurjevega sedeža) v spomin na Arthurja Newtona, petkratnega zmagovalca od leta 1922 dalje. Legenda govori, da se je Arthur, sicer oče teka na dolge proge, tukaj ob rastoči vertikalni skalnati steni posedel in se med počitkom zagledal v dolino 1000 hribov (Valley of 1000 Hills). Po izročilu ga lepo pozdravim, "Dobro jutro Arthur" in na ta način si zagotovim uspešno drugo polovico teka. Sledi ovinek in na levi stena s ploščicami z imeni in številkami zmagovalcev, legend in drugih uspešnih tekačev Comrades Marathona. Oblaki se nenadoma pretrgajo in močno zimsko "afriško" sonce prične pošteno greti.

Alverstone : 41km do konca

Sledi cca 1,5km dolg strm vzpon s tremi gorskimi ovinki, ki tiste, ki so pritiskali prehitro in prekmalu psihično uniči. Tukaj in na naslednjih štirih kilometrih vzpona na Bothas Hill se vrstni red tekačev začne dodobra mešati.

Zaenkrat mi gre dobro, le stegenske mišice se prično oglašati. Mnogi iščejo pomoč pri masažnih postajah, kjer zakrknjenim mišicam neutrudne roke maserjev prostovoljcev poskušajo povrniti prožnost. Na tem vzponu za seboj slišim večjo grupo tekačev, malce popustim v tempu tako, da me ujamejo in se jim pridružim. V skupini cca 20 tekačev je Bruce Fordyce, King of Comrades, danes 56 letni šampion z devetimi zmagami (največ do sedaj) iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. On teče svoj trideseti, jaz prvi Comrades. Pridružim se mu in naslednji dve uri tečeva z ramo ob rami. Počutim se izredno, cela skupina lovi rezultat pod 7:30 in Bruce je odločen, kot mi je povedal dva dni prej na International Runners Meeting, tokrat ujeti srebro. Lani ga je zgrešil za slabe pol minute.

Bothas Hill in Kearsney College : 38km do cilja

Tradicionalno vpitje ljudi iz Kearsney Collegea se sliši daleč preden dosežemo vrh Bothas Hilla. Kot magnet nas vleče proti vrhu in potem izstreli navzdol proti Hillcrest Hillu v boleč trikilometerski spust in nato zopet navzgor na Hillcrest. Tukaj prvič opazim indijski ocean, ki se mu bližamo. Toda, ta je še zelooo daleč. Ti spusti uničujejo stegenske mišice, ki postajajo kot iz želatine in vedno bolj bolijo. Zaenkrat z Bruceom še loviva rezultat, vendar navzdol ni napredka kot bi si želela. Okrepčevalne postaje si sledijo na cca 2km. Na njih v polivinilastih vrečkah ponujajo hladno vodo, Energade, v drugi polovici se vedno pogosteje pojavlja tudi Pepsi, na nekaterih ponujajo piškote, kasneje kuhan in osoljen mlad krompir, krhlje pomaranč, kose banan. S seboj sem na pot ponesel 6 Powerbarovih gelov, za vsakih 10 km enega, dogovor z Bruceom je, da na njegovi Needbank (en glavnih sponzorjev) okrepčevalnici pod Fields Hillom dobim gele za preostanek tekme. Med spustom iz Bothas Hilla vem, da bo s kvadricepsi težko, bolečine postajajo iz koraka v korak večje.

Hillcrest in Winston Park: 34km do 31km do cilja

Z vstopanjem v zadnjo četrtino teka se tekači srečamo pretežno s tekom navzdol. Gledalcev je kot v New Yorku. Čeprav v bolečinah, še vedno poskušam loviti tempo za željen rezultat. Bruce prvič potarna, da čuti bolečine, tako kot jaz in še mnogi. Gledalci neusmiljeno vzklikajo "Come on Bruce", "Lets GO Bruce", "Doing Good Bruce", "Brucie", Go King"…. Tako kot mi je svetoval Roman uživam v vsakem koraku. VIDEO

Fields Hill: 25km do cilja

Drevoredi ceste skozi Everton in Kloof lajšajo uničujoče učinke sonca in rahel spust omogoča tek v hitrejšem tempu, kot preko pretečenih zloglasnih hribov. Gledalcev je vedno več.

Za menoj je več kot 60km, telo se prične upirati, vročina me vedno bolj zdeluje, pospravim še zadnji gel. Bruce ugotovi, da srebra ne bo moč ujeti in večji del njegove spremljevalne skupine se počasi odlepi. Tečeva z ramo ob rami, na okrepčevalnicah vedno bolj posegava po vodi in Energadeu. V tem delu prehitiva Zolo Budd Pieterse (http://www.youtube.com/watch?v=JziXi_NS3YY), ki izmučena hodi. Gre za legendo južnoafriške atletike, ki je kot bosonoga deklica v začetku osemdesetih razburkala atletski svet in je zaradi takratne politike apartheida v Južni Afriki utrpla velike posledice ter nazadnje na olimpiadi v Los Angelsu tekla pod zastavo Velike Britanije. Bruce upočasni tempo,
Zola se nama uspe pridružiti, teče svoj prvi Comrades, trenirala je pod Bruceovim očesom. Bruce jo psihično pripravi za nadaljevanje in z njo odteče do cilja. Sam tečem z njima a se v želji po času pod 8 urami, kar je moj plan B, ločim nekje na 25km do cilja. Tukaj zavijemo na avtocesto, gledalcev nenadoma ni več, spust je strm, cesta visi zdaj v levo zdaj v desno, sploh ne veš kako bi polagal noge. Zaradi bolečin v stegnih ne morem več teči navzdol. Na strmih spustih lahko samo še hodim. Misli mi vse pogosteje uhajajo v Poreč, Ljubljano in Lizbono, kjer me gotovo spremljajo in stiskajo pesti moji zvesti,Vanda, Petra in Matevž.

Cowies Hill: 18km do konca

Po brutalnem spustu s Fields Hilla sledi dvokilometerski vzpon na Cowies Hill in nato zopet 6km spusta. pred tem vzponom me na kratko ujameta Bruce in Zola. V klanec se zopet odlepim, navzdol pa so težave, pogosto hodim, od 25km do cilja na vsaki okrepčevalnici veliko več pijem, voda, Energade in Pepsi. Po cca 50 minutah Pepsijev sladkor prične delovati, misli so spet bolj ostre in začnem kovati načrt za uspeh pod 8 urami. Na kolikor toliko ravnih delih tečem pospešeno, enako v klance, navzdol pa je bolečeee. Tečemo še vedno po avtocesti, skupine gledalcev so množične le tam, kjer imajo dostop, navijanje je evforično. Durban je vse bliže. VIDEO

45 Cutting : 9km do 8km do cilja

Na tem delu spusta po avtocesti M13 se je v zgodovini večkrat odločalo o zmagi, gledalci vohajo kri in se kot nalašč množično zberejo ne tem delu proge.

Toolggate : 5km do cilja

Velika večina tekmovalcev je prisiljena v hojo na tem zadnjem 600m dolgem vzponu do cestninskih boksov. Od tod dalje le še spust in cca 3km do cilja izstop iz avtoceste na mestne ulice Durbana. V izmeničnem ritmu hoje in teka zberem moči in zadnje tri kilometre pretečem v dokaj hitrem tempu. Gledalci vedo kaj je za nami, stojijo v grozdih za ograjami ob cestah in glasno spodbujajo. Oni so tisti, ki preženejo agonijo mnogih in te ponesejo do cilja. VIDEO
 

Kingsmead Cricket Stadium: CILJ

Na tem stadionu je cilj že vse od leta 1976, ko je zmagal veliki Alan Robb. Bližam se stadionu, zadnjih dveh kilometerskih oznak sploh ne vidim, uživam in trpim v širokem koridorju KE Masinga Road, spodbujanju gledalcev. Končno jo zagledam, tabla 1km TO GO, hrup iz stadiona postaja vse bolj razločen, oster zavoj v levo v koridor rdečih zastav, rdeče oblečenih vrstah vzklikajočih deklet in množice gledalcev, televizijske kamere so na ovinku, ko se na desno ostro zavije na stadion, ovinek na levo, cilja še ni, gledalci pozdravljajo, moderator pozdravlja tekače, ki tečejo po ciljni ravnini, še en zavoj, ciljne ravnine še ni, maham gledalcem, še en zavoj, juhu, ciljna ravnina, razprem roke, pošiljam poljube prvega Slovenca, ki je kdajkoli pritekel skozi cilj. Neponovljivo. Zadovoljstvo je popolno. VIDEO
 

Sem preko ciljne črte! Občutkov ne znam opisati, stopim do velikega znaka Comrades v ciljni preprogi se oprem na kolena in se mu poklonim. Brutalen tek, je za menoj, noge so zdržale, uživam v opoju doseženega cilja, ki ga poznamo tekači. S strani me nekdo pokliče in spomni, da nisem stisnil štoparice. Zahvalim se mu, stisnem gumb Polarja, ustavi se pod 8 urami, super. Odpravim se naprej, stiski rok osebja na cilju, ovesijo mi zasluženo medaljo, ki se imenuje po prvem zmagovalcu Billu Rowanu, ki je davnega 1921 enako progo pretekel v 8:59. "Congratulations Matjaz", "Well done", "Was it hard?", "Thank you for coming Matjaz, will you join us next year?, me sprašujejo organizatorji na cilju in stiskajo roko? Če bom prišel naslednje leto odteči "UP Route"? me vpraša dekle z mikrofonom. Vsaj dan prezgodaj je za odgovor odvrnem:).

Bruce in Zola uspeta nekaj minut za menoj, slišim glasno pozdravljanje ob njunem prihodu v cilj. Moj čas je 7:55:53, 40 v kategoriji od 50 do 59 let med 2634 konkurenti, skupno 937 mesto.
http://results.comrades.com/Splits.aspx?RaceId=93&EventId=1&AthleteId=111585

Zahvala

Hvala vsem, ki ste kakorkoli udeleženi v mozaiku te zgodbe, ki sem jo živel kot otrok, predvsem hvala najdražnim, soprogi Vandi za spodbujanje in razumevanje, mojima inspiratorjema Petri in Matevžu; Franciju, Katji, Žani, Davorju in drugim, ki so mi pod Romanovim očesom pomagali na zahtevnih treningih na ŽAKu, sodelavkam in sodelavcem, Evi, ki me vedno s tekom ob meni pospremi v cilj, Miriam, Tanji, Stanki, Dini, Mileni, Davorinu z družino, nekdanjim Prulčanom, še posebej tistemu, ki bi mi rekel "Maži, včasih si bil čisto normalen človek. odkar tečeš si pa čist p……."