S pravilno tehniko teka v naravi do manj poškodb in več užitka

26 junija, 2012

549

Ko se odpravimo na tek v naravo, se le redkokdaj zgodi, da od začetka pa do konca tečemo po enoličnem terenu. Praktično vedno znova se podlaga zelo spreminja. To od tekača zahteva neprestano prilagajanje koraka. Takšen tek je tudi precej bolj naporen od teka na štadionu ali asfaltirani cesti. Na štadionu se dolžina in frekvenca koraka nekoliko bolj izrazito spreminjata le ob samem startu. V nadaljevanju pa ostajata bolj ali manj konstantna. Pri teku v naravi pa sta dolžina in frekvenca koraka precej bolj spremenljivi količini.

Pravilne tehnike teka po razgibanem terenu so sposobni le dobro pripravljeni tekači, ki imajo za sabo že daljše obdobje treninga. Zato je na začetku bolj priporočljiva izbira teren, kjer lahko od začetka do konca tečejo v bolj ali manj konstantnem ritmu. Prilagajanje koraka pri teku v naravi je potrebno vsaj iz dveh razlogov. Prvič zaradi korenin, kamenja in drugih ovir na poti in drugič zaradi spreminjajočega naklona. Ko pritečemo iz lepo urejene ceste na gozdno stezo, moramo takoj prilagoditi korak novim razmeram. Korak skrajšamo in tako omogočimo pravilen odziv na morebitne ovire na poti. Dolg pravilen tekaški korak, ki smo ga vzdrževali pred tem, sedaj ni več prava izbira, saj nam dopušča le minimalno svobode pri izbiri mesta pristanka našega stopala. Ob skrajšanem koraku pa imamo na izbiro veliko večji prostor, kamor bomo položili naše stopalo. Glede na oviro pred nami bomo korak podaljšali, ga skrajšali, stopili bolj v levo ali desno in se tako izognili kamenju, vodi, koreninam na poti. To je še zlasti pomembno ob spustih, kjer so hitrosti teka višje in imamo slabši pregled nad progo pred nami. Skrajšan korak in višja frekvenca nam bosta omogočila varen spust. Na tehnično najzahtevnejših spustih pa si dodatno pomagamo tudi z gibi rok. Roke takrat niso več strogo v pravilnem tekaškem položaju ob telesu, pač pa jih pogosto nekoliko dvignemo in s tem telesu nudimo dodatno ravnotežje.

Pri teku navkreber so tehnike teka precej različne. Najpogosteje tekači pri teku v klanec korak nekoliko skrajšajo in povišajo frekvenco (tako imenovano drobljenje). Poznamo pa primere tekačev, ki tudi v hrib tečejo z nekoliko daljšim korakom, vendar pa ta tehnika zahteva več moči pri odrivu. Nekoliko daljši korak pri teku navkreber je pogosto lepo izražen pri smučarskih tekačih, ki v zimskem času večino treninga opravijo s tekom na smučeh. Še zlasti, ko pri teku uporabijo še palice, se gibanje med tekom zelo približa gibanju teka na smučeh. Uporaba palic je pri premagovanju najstrmejših odsekov vsekakor v veliko pomoč. Njihovo korist pa občutimo zlasti na daljših razdaljah, ko je za nami pretečenih že precej kilometrov in so noge že zelo utrujene. Pri tem je potrebno opozorilo, da uporaba palic na tekmovanjih, razen v izjemnih primerih, ni dovoljena.

Torej, tek v naravi od tekača zahteva veliko pozornosti in prilagajanje terenu. Na začetku je potrebno zavestno paziti na tehniko teka in ne zgolj poskušati kar najhitreje priteči do cilja. S pametnim tekom bomo privarčevali veliko energije in tako bomo drugi del poti lahko pretekli v bistveno hitrejšem tempu. S pravilno tehniko teka tudi tek navzdol postane prava pustolovščina in ne predstavlja več tako velike nevarnosti za poškodbo. Predpogoj pa je doba pripravljenost celotnega telesa. Prav nezadostno izvajanje vaj za moč in za stabilizacijo trupa je eden najpogostejših razlogov, za ponavljajoče se poškodbe. V kolikor se takšne poškodbe pojavljajo vedno znova in znova, je potrebno razmisliti o okrepitvi mišic v predelu trupa. Pri tem je bistvenega pomena njihovo pravilno izvajanje, za kar potrebujemo pomoč strokovnjaka. Pravi naslov za izbiro ustrezno strokovno izobražene osebe so prav gotovo športni fizioterapevti. Po pravilno osvojenih vajah pa je potrebno z njihovim izvajanjem nadaljevati. Tako bomo poskrbeli za več užitka med tekom in predvsem manj poškodb.