Najbolj prijetna, najbolj zanimivo, naj… tekaška izkušnja

Kot obljubljeno bomo med vsemi poslanimi prispevki o naj … tekaški preizkušnji izžrebali 4, ki bodo prejeli na dom knjigo Teči ali umreti Jornet Kiliana.

O j…. ti. Merjasec, ogromeeen merjasec …

Zgodnje jutro, mokrota, očitno je ponoči deževalo. Namen imam, da pretečem eno traso v obratni smeri kot ponavadi – to pomeni malce več kot pol urice v hrib.

Lepo mi gre, uživam, metri hitro minevajo, super mi gre, odločim se, da ugasnem glasbo in uživam v tišini, vzpončke premagujem z lahkoto. Pot postane ravna, povečam tempo, zdi se mi, da na poti vidim psa… zmanjšam, tako da hodim, sem bojazljivec, kar se tiče psov, nepoznanih psov. Kje je lastnik?

Pes izgine v grmovje, samo malo – tamle je še eden, sam tole pa ni pes!!!

Čisto počasi stopam naprej, kar naenkrat zagledam čekane in nekaj ogromnega,  črnega, ki na spodnji strani poti zre vame. O j…. ti. Merjasec, ogromeeen merjasec, pa zraven njega še nekaj zelo podobnega njemu, pa še nekaj… ustavim se, v delčku sekunde se odločim, grem ritensko nazaj – a veste, kaj je bila moja edina misel?Da imam rdečo jakno!!!

Jo pričnem slačit, pa ugotovim, da ravno ni dobro,  da preveč gibov izvajam… še vedno stopam ritensko, molim, da se ne spotaknem ob kakšen kamen ali korenino, še vedno zrejo vame in se odločijo … in v diru izginejo, jaz pa pozabila na fotoaparat, ki ga premore moj telefon. Smolaaa!!! No, pa se je po 20 minutah končal moj tek v hrib nad mestom in moj predragi očka mi prepove teči po naravi. Mogoče sem se kakšen mesec njegove prepovedi celo držala. Ampak  jaz postanem jaz v gozdu in tega se ne da vzeti.

Ksenija

Zgodba z letošnjega londonskega maratona …

Kot srečni izžrebanec sem bil eden od treh Slovencev na štartu letošnjega londonskega maratona. Po predvidenem času sem bil v coni 2 in kar presenečen, ker sem bil tako blizu štartnega oboka. Sledila je predstavitev elitnih tekmovalcev, ki smo jih nagradili z aplavzom in sam štart. Po dobrih 20 sekundah sem bil na progi in mahal vsaki kameri, da bi me morda le videli vsi, ki so doma spremljali neposredni prenos na Eurosportu. Po pričakovanjih so kazali le prve tekmovalke in tekmovalke. Po nekaj miljah se je nepregledna množica 37.227 tekačev z vseh treh štartov združila in se kot reka zlila ob Temzi.

S svežimi nogami in premalo izkušnjami sem veselo prehiteval sotekmovalce in se čudil vsem kostumom. Angleži jemljemo dogodek kot veliko zabavo in se našemijo v Rimljane, Elvise, nune, poročne obleke, neverjetno se mi je zdelo v čem lahko ljudje pretečejo maraton, ki je že sam po sebi dovolj zahteven podvig. Doma sem kasneje prebral, da so letos postavili 29 rekordov za Guinessovo knjigo, med njimi za najhitrejše pretečeni maraton s plinsko masko, na hoduljah, maratonec našemljen v Drakulo je tekel celo krepko pod tremi urami.

Skratka, bilo je zabavno, dokler se ni začelo pričakovano trpljenje. Prvo polovico sem pretekel prehitro (1:37) in po 30km me je začelo pošteno pobirati. Dejstvo, da na progi ni bilo nobene okrepčevalnice s hrano je še dodatno pripomoglo k občutnemu padcu tempa v zadnjih km. Vodo so delili na vsaki milji, na 5 milj tudi energijske napitke, na 14. in 21. milji pa gele. Pomaranče in bonbone s sladkorjem sem zato dobil pri prijaznih gledalcih, ki so bili res neverjetni. Ni bilo metra proge, kjer ne bi spodbujali tekačev. Spodbujanje, ploskanje, vpitje, muzika prek zvočnikov, glasbeniki, ki so nastopali v živo, bobnarji pod vsakim nadvozom, da jih je bilo še glasneje slišati …, vsi so ustvarili nepozabno vzdušje. Vsakogar, ki je začel hoditi in obupoval so bodrili, da se ne sme ustaviti, da naj se samo premika naprej in bo prišel do cilja. Vsi, ki so imeli na dresih imena so imeli še posebej veliko navijačev. Kaj bi dal, da bi tudi pri nas tako prijazno spodbujali tekače.

Kljub vedno težjim nogam so milje vztrajno kopnele. Proga je bila označena v miljah (1609 m), kilometrske oznake so bile na 5km. Dovolj trmast nisem nikoli pomislil, da ne bi vztrajal do konca in sem grizel v vedno počasnejšem tempu proti cilju pred Buckinghamsko palačo. Na koncu mi je uspelo pospešiti in z velikim in ne tako trpečim nasmeškom na obrazu odteči zadnji kilometer mimo tribun proti cilju. Cilja avenija oz. The Mall je res ogromna in počutil sem se zelo olimpijsko. Navijanje je bilo nepopisno in na koncu nisem vedel ali me bolj bolijo noge ali ušesa.

Andrej

Prvega ne pozabiš nikoli

Bilo je na Ljubljanskem maratonu, leta 2008. Zame kot prvi in res je: »prvega ne pozabiš nikoli«. Ampak bolj kot preteči prvi maraton, me je spremljala misel na načrtovan dogodek v cilju. Volje in motivacije mi ravno zaradi tega ni manjkalo, čeprav sem imel prvo polovico drugega kroga nekaj težav. Na dnu torbice za bidon sem nosil varno prilepljeno škatlico z zaročnim prstanom. S takrat še punco sva sicer že načrtovala poroko, ampak o tem še nisva govorila ostalim. Po prihodu v cilj sem bodočo ženo v družbi najbližjih zaprosil za roko.

Bojan

Treker pade v zasedo

Trekerska horda se je letos zbrala drugič, Bojan Jevševar pa je vnovič spisal roman, začinjen z romantično traso, vpeto med kontrolne točke. Odkrivale so nam žlahtno pokrajino položeno med vinograde, sloke breze, mline in Kolpo. Prepredeni suhi kolovozi neke krajine, ki je nisem poznal, a sem jo začutil! Trnje in ostalo bodičevje so vedno všteti. Ultraši štartamo.
 
Po začetnem »biksanju« okrog KT2, ki je spominjala na povest o Trnuljčici obkroženo z nizkim bodičavim rastjem, sva s Silvom izdahnila, usmerila najini telesi v smer, noge so stekle in tempo vzdignil. Šlo je gladko in pri visokem tempu s katerim naj bi nadoknadila prejšnjo napako je bil moj promet na relaciji nahrbtnik-usta, močno ohromljen. Proti KT8 sem začutil usihanje energije in vzpon proti cerkvi na Žežlju je bil dejansko kalvarija, nahrbtnik pa težak križ! Vzpon so namreč spremljala znamenja s prikazom »križevega pota«. Ko je v eni izmed kapelic padel prvič, sva se gledala. Oprt z rokami na kolena sem čakal……. Vsrkal sem nekaj njegove močne volje, se vzravnal in se prazen kot bančni račun odplazil do cerkve. Silvo se je oddaljil. Bil je vrhunska družba.

Okrepčevalnica. Vodo? Ja. Slive? Ja. Ali bi še vode? Seveda bi! Frutabela, gel, sladkor…fuuj kateri okusi! A brez vnosa lahko kar zaključim z današnjo tekmo. Jem in pijem, telo spravljam nazaj v držo tekača.

Tko, fantje, meni se je začela svetlikati zelena in lov za točkami se lahko nadaljuje.
Baaaam!!!! Obstal sem kot vkopan! Evo njih! Trije divji prašiči in med tri do pet zelo majhnih mladičkov!!! Divje nevarno……Presentil sem jih v kotlini, na pol obkroženi z neprehodnim smrečjem kamor sem se namenil po azimutu. Dva večja sta ušla v drugo smer, mladički pa vsak po svoje in mati svinja tam med njimi, kot da bi jih kontrolirala. Ja, ustrašil sem se, a bil hkrati nekako razumno pripravljen na beg. Kam bi bežal in kako dolgo, v stanju kakršnem sem bil, nimam pojma! Bi kam splezal? Ne vem. Počasi sem šel zadenjsko, se obrnil in zlagoma, zelo nežno, z očmi na hrbtu odtekel do kolovoza ter nadaljeval strogo po njem. V gozdu pa je še malo ropotalo. Moram reči, da sem nekaj časa glavo vrtel kot zelo živčna sova in tudi steze nisem zapuščal, če sem videl, da je gozd pretirano zaraščen. Je bil to del kvalitetnega izgubljanja? Hmmm…. Slovenska treking liga res piše zgodbe. Življenske!

Matej

In kdaj ste vi zadnjič kakšno stvar naredili prvič?

Malo je dogodkov v življenju, ki jih nikoli ne pozabiš. Eden takih je moj Berlinski maraton leta 2008. Tja sem potoval neobremenjen, v dobri družbi, turistično uživajoč. Nekje zadaj v malih možganih je menda tlelo, da je čas dozorel, da poskusim. Celega, brez obutve, bosih nog. Te misli in želje sem zadržal zase. Na predvečer teka sem se bos sprehajal okoli štarta premleval. Nisem bil še gotov. Tudi zjutraj ne. V dvomih, malo prestrašen, z ogromno spoštovanja. Naj bo, kar ima biti. Če bi želel biti, bi lahko rekel, da me je cesta poklicala. 🙂

Štiri urice in pol ter vseh 42 plus kilometrov pozneje je nastala tale fotka. Posebnega komentarja najbrž ne rabi. In kdaj ste vi zadnjič kakšno stvar naredili prvič? 🙂

Marko