CARBOfit – nova metoda fizikalne terapije v zgodnji rehabilitaciji tekaških poškodb

Tek je izredno pomemben del življenja mnogih ljudi. Tek ni le šport, saj mnogim tekačem predstavlja tisti segment življenja, kateremu se posvečajo skorajda z versko gorečnostjo.

Klinične študije dokazujejo pozitiven vpliv teka na depresijo, bolezni srca, fizično zmogljivost, osteoporozo, sladkorno bolezen, krvni tlak, prekomerno telesno težo in preprečevanje raka debelega črevesa.(1, 2)

Prav zaradi vsega naštetega se ljudje po najboljših močeh trudijo ohraniti zmožnost nebolečega gibanja – gibanje namreč pomeni zdravje. Kadar pa je tek povezan s preobremenitvijo prezgodaj,  prehitro, preveč, prepogosto, s premalo počitka), lahko pripelje do poškodbe.(3–6)

Najbolj pogoste entitete poškodb pri tekačih so:

• Bolečina v kolenu (PFPS, ITBS)

• Ahilova tendinopatija

• Zlom zaradi preobremenitve (stresna fraktura)

• Sindrom preobremenitve notranjega dela goleni (MTSS)

• Plantarni fascitis

V zgodnji rehabilitaciji mehkotkivnih poškodb (mišica, mišična ovojnica, vezi, tetive) se še vedno uporablja tako imenovan RICE-protokol, katerega posamične komponente so bile sicer znanstveno potrjene, ampak dokazi izvirajo iz zgolj eksperimentalnih študij. Potrebno je poudariti, da ne obstaja niti ena randomizirana klinična študija, ki bi potrjevala učinkovitost RICE-protokola pri zdravljenju poškodovanih mišic.(7)

Ključnega pomena pri regeneraciji poškodovane mišice je pospešena tvorba novih in reparacija poškodovanih žil (8–10). Obnova kapilar poškodovane mišice je prvi znak  regeneracije in pogoj za nadaljnjo morfološko in funkcionalno okrevanje (8), ki zagotovi ustrezno oskrbo s kisikom in aerobni metabolizem za poškodovana mišična vlakna (9,11).

Poškodovana mišična vlakna imajo zelo malo mitohondrij in samo omejeno sposobnost aerobnega metabolizma, toliko več pa je anaerobnih procesov, ki še dodatno zakisajo poškodovano tkivo (12).

Med zadnjo fazo regeneracije, aerobna presnova predstavlja najpomembnejšo energetsko pot za večjedrna mišična vlakna (12). Ta proces ponuja tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj regeneracija mišičnih vlaken ne napreduje preko novoustanovljenega tankega vlakna, če ni zadostne regeneracije kapilar. Edino regeneracija poškodovanega ožilja lahko zagotovi potrebno oskrbo s kisikom za aerobno presnovo (8, 12).

Povečana cirkulacija v mišici povečuje tudi temperaturo mišice, brez katere se ne bi smela pričeti nobena terapija v zgodnji fazi rehabilitacije,(12–15) saj ogrevanje zmanjšuje viskoznost mišice in jo sprošča. Poleg tega ogrete mišice absorbirajo več zunanje energije v primerjavi z neogretimi in tako zmorejo več obremenitve.(13–15)

Rešitev na zgoraj omenjene izzive ponuja, glede na zadnje raziskave japonskih znanstvenikov, terapija s plinom CO2.

Fiziologija delovanja plina CO2:

• Pospeši krvni pretok in izboljša mikrocirkulacijo

• Zaradi Bohrovega efekta poveča parcialni tlak kisika v poškodovani mišici

• Poveča ekspresijo koaktvatorja PGC-1 alfa

• Poveča število mitohondrijev in pospeši tvorbo ATP v mitohondrijih skeletnih mišic

• Stimulira diferenciacijo progenitornih endotelnih celic (povečana novotvorba ožilja)

CARBOfit je naprava, ki omogoča varno in kontrolirano izvajanje rehabilitacijskih terapij s CO2. Velika prednost CARBOfit terapije je možnost uporabe dejansko naslednji dan po poškodbi, s čimer se, glede na empirične klinične izkušnje, pospeši okrevanje športnika in skrajša doba rehabilitacije tudi za polovico v primerjavi z drugimi metodami fizikalne terapije, odvisno od značaja poškodbe, starosti športnika in drugih objektivnih dejavnikov. O učinkovitosti terapije poročajo tudi profesionalni športniki, za katere je postala Carbofit terapija rehabilitacijska metoda prvega izbora pri poškodbi mehkih tkiv.

Avtor članka: Peter Kurila, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine

1. President’s_Council_on_Physical_Fitness. Physical Fitness Facts/Healthy People 2010. 2007 (cited 2008 1/08/2008)
2. Willems, T. M., et al., Gait-related risk factors for exercise-related lower-leg pain during shod running. Med Sci Sports Exerc, 2007. 39(2): p. 330–9.
3. Chorley, J. N., et al., Baseline injury risk factors for runners starting a marathon training program. Clin J Sport Med, 2002. 12(1): p. 18–23.
4. Van Gent, R. N., et al., Incidence and determinants of lower extremity running injuries in long distance runners: a systematic review. Br J Sports Med, 2007. 41(8): p. 469–80; discussion 480.
5. Hreljac, A., Etiology, prevention, and early intervention of overuse injuries in runners: a biomechanical perspective. Phys Med Rehabil Clin N Am, 2005. 16(3): p. 651–67, vi.
6. Kelsey, J. L., et al., Risk factors for stress fracture among young female cross-country runners. Med Sci Sports Exerc, 2007. 39 (9): p. 1457–63.
7. Bleakley C., McDonough S, MacAuley D. The use of ice in the treatment of acute soft tissue injury: a systematic review of randomized controlled trials. Am J Sports Med. 2004; 34: 251–261.
8. Järvinen M. Healing of a crush injury in rat striated muscle, 3: a microangiographical study of the effect of early mobilization and immobilization on capillary ingrowth. Acta Pathol Microbiol Scand. 1976; 84A: 85–94.
9. Józsa L., Reffy A., Demel Z., et al. Alterations of oxygen and carbon dioxide tensions in crush-injured calf muscles of rat. Z Exp Chir 1980; 13: 91–94.
10. Snow M. H. Metabolic activity during the degenerative and early regenerative stages on skeletal muscle. Anat Rec. 1973;176:185–204.
11. Best T. M. , McCabe R. P., Corr D., Vanderby R. Jr. Evaluation of a new method to create a standardized muscle stretch injury. Med Sci Sports Exerc. 1998; 30: 200–205.
12. Magnusson S. P., Simonsen E. B., Aagaard P., Gleim G. W., McHugh M. P., Kjaer M. Viscoelastic response to repeated static stretching in the human hamstring muscle. Scand J Med Sci Sports. 1995; 5: 342–347.
13. Noonan T. J., Best T. M., Seaber A. V., Garrett W. E. Jr. Thermal effects on skeletal muscle tensile behavior. Am J Sports Med. 1993; 21: 517–522.
14. Safran M. R., Garrett W. E. Jr, Seaber A. V., Glisson R. R., Ribbeck B. M. The role of warm-up in muscular injury prevention. Am J Sports Med. 1988; 16: 123–129.
15. Safran M. R., Seaber A. V., Garrett W. E. Jr. Warm-up and muscular injury prevention. Sports Med. 1989; 8: 239–-249.
16. Resch K. L. , Just U (1994) Possibilities and limits of CO2 balneotherapy. Wien Med Wochenschr 144: 45–50.
17. Hartmann B. R., Bassenge E., Pittler M. (1997) Effect of carbon dioxide-enriched water and fresh water on the cutaneous microcirculation and oxygen tension in the skin of the foot. Angiology 48: 337–343.
18. Riggs A (1960) The Nature and Significance of the Bohr Effect in Mammalian Hemoglobins. J Gen Physiol 43: 737–752.
19. Yasuo O, e tal. (2012) Transcutaneous application of carbon dioxide (CO₂) enhances chemosensitivity by reducing hypoxic conditions in human malignant fibrous histiocytoma. J Cancer Sci Ther 4.7: 174–181.
20. Sakai Y., Miwa M., Oe K., Ueha T., Koh A., et al. (2011) A novel system for transcutaneous application of carbon dioxide causing an “artificial Bohr effect” in the human body.  PLoS One 6: e24137.
21. Oe K., Ueha T., Sakai Y., Niikura T., Lee S. Y., et al. (2011) The effect of transcutaneous application of carbon dioxide (CO2) on skeletal muscle. Biochem Biophys Res Commun 407: 148–152.
22. Hidekazu I., et al. (2005) Carbon dioxide–rich water bathing enhances collateral blood flow in ischemic hindlimb via mobilization of endothelial progenitor cells and activation of NO-cGMP system. Circulation 111: 1523–1529.