Zmagovalec dvojnega IRONMANA Matej Markovič o svoji opremi

Njegovo življenje spremlja šport v vseh pogledih, a pri vseh projektih ga vedno žene humanitarnost in želja po pomoči najmlajšim. Matej Markovič je v težkih razmerah DVOJNEGA IRONMANA v Bakovcih s časom 21 ur in 43 minut kot zmagovalec pritekel v cilj. Blagovna znamka Salomon ga spremlja pri njegovih ekstremnih avanturah že vrsto let in tokrat nam je namenil nekaj besed o svoji opremi.

Tisti, ki me poznajo vedo, da sem neke vrste grdi raček med Salomonovimi tekači, saj Salomonovo neokrnjeno naravo rad zamenjam za asfaltne ulice in ceste. Na nek način je to posledica športa, ki od mene zahteva kroženje po vnaprej določenem asfaltnem krogu; da pa se temu najlažje psihično in fizično približaš, pa moraš seveda tudi trenirati v takih okoliščinah.  Ampak, tudi jaz vidim vizijo tam kjer jo vidi celotna Salomonova vizija… tam v neokrnjeni naravi, tam kjer si eno z vsemi živimi bitji. A da pridem do tja, moram najprej izpolnit svoje sanje, ki sem si jih postavil pred začetkom moje ultra triatlonske poti.

V letošnjem letu sem ponovno popeljal svoje S-LAB SENSE na potovanje po desetih večjih slovenskih mestih, kjer so z menoj vsak dan, deset dni zapored, pretekle 105 krogov ali vsak dan maratonsko razdaljo na stadionih omenjenih mest. Šlo je za tradicionalni humanitarni projekt 10 krogov za 10 nasmehov, kjer smo z maratoni pomagali zbirati sredstva za 10 socialno ogroženih družin iz celotne Slovenije. Ponovno, že drugo leto zapored, so mi moje »salomonke« zvesto služile, pa čeprav sem zadnje štiri maratone odtekel z močno vneto tetivo.

Po tem dogodku sem moral prisilno nekaj časa počivati, vmes pa sem se seznanil z sestrico teh mojih zvestih spremljevalk, s »salomonkami« Sense Mantra. Copat, ki je prav tako v isti kategoriji lahkotnosti kot S-LAB SENSE, a zato malo bolj blažen in s tem malce bolj prijazen nogam tekačev. Sam sem jih preizkusil z velikim pričakovanjem in kmalu smo postali nerazdružljivi. Zaradi poškodbe in obveznosti, sem jih uporabljal le nekajkrat tedensko na relaciji do 21km… V tem času dobre ure in pol pa nisem zasledil pomanjkljivosti. Ampak, kvaliteta se začne kazati šele mnogo kasneje.

Da bom lahko preizkusil v popolnosti to kar naj bi bile, se je pokazalo ko sem se prijavil na tekmo svetovnega pokala v dvojnem IRONMANU. Tam bi poleg zaključnega dvojnega maratona v razdalji 84km, moral odplavati še 7,6km in odkolesariri 360km. Prijavil sem se skoraj brez treninga, in izključno z namenom, da preživim tekmo, s tem pa pomagam družini, ki je ostala brez očka in mamice. Ne vem kaj je bilo v zraku in ne vem kaj se je dogajalo v moji glavi, vem pa, da me je naprej potiskalo srce… In to tako močno, da sem na koncu premagal prav vse in za debelo uro prehitel drugo uvrščenega. Tekaških 84km je minilo brez ene same krize in enega samega žulja, pa čeprav je kar lep čas deževalo in so bile salomonke prepojene z vodo. A zgleda, da so bile na moji strani…da so začutile mojo srčnost in željo po nekem višjem cilju. Namesto urejenih gozdnih in makadamskih poti sem jih odpeljal na 56 krogov in 84 kilometrsko dolgo kroženja…One pa so mi vrnile na najboljši možni način. Na način kakršen znajo le Salomonke. Seveda jim nisem ostal dolžan in sem jim poklonil prvo ultra triatlonsko zmago v svetovnem pokalu.

Zaradi uspeha, ki sem ga doživel, sem, si za letos postavil še tretji, največji cilj, to je, premagati desetkratni IM. To so bile moje sanje in verjamem, da jih bom letos končno uresničil. Ali mi bodo pri tem pomagale Sense Mantra ali pa Sensa Ultra, pa se še odločam. A v vsakem primeru imam zmagovalke že na nogah!