Uspelo mi je! Kaj pa sedaj?

Redna telesna aktivnost dolgoročno koristi našemu zdravju, pripomore k boljšemu fizičnemu in tudi psihičnemu počutju ter je učinkovito sredstvo za spopadanje s stresom. Presenetljivo pa se lahko tudi pri športnikih po pomembnih dosežkih pojavijo obdobja razpoloženj, ki jih navadno ne pričakujemo in ne povezujemo s telesno aktivnostjo. Ste se po uresničitvi vaših tekaških želja počutili izpraznjeno, razočarano ali otožno? Kako si razložiti vse prej kot evforične občutke po uspešno doseženem tekaškem cilju? Odgovor tiči v postmaratonskem sindromu oziroma potrtosti po teku!

Ljudje si nenehno postavljamo cilje. Biti uspešen pomeni dosegati cilje, ki so čedalje višji in zahtevnejši. Za njihovo uresničitev moramo navadno trdo delati, izkazati veliko mero odločnosti, vztrajnosti, včasih pa celo poguma. Težnja po nenehnem uspehu je prisotna tudi v športu, vključno s tekom.

Priprave za pomembno tekmo, ki tekaču predstavlja izziv ali izpolnitev njegovih želja, zahtevajo od tekača velike količine časa, prav tako pa je potrebno v priprave vložiti veliko truda, napora, vztrajnosti, predanosti in tudi nekaj drznosti. Kljub temu se nam lahko pripeti, da po koncu tekme, za katero smo se s trudom pripravljali, ne občutimo samo zadovoljstva, sreče in ponosa, temveč se nepričakovano pojavijo občutki razočaranja, žalosti, otožnosti, popolne odsotnosti motivacije za prihodnost ali praznine. Opisani pojav se lahko pripeti vsem športnikom, tudi tekačem, prav tako pa se pojavi neodvisno od resnosti ali nivoja tekmovanja, saj lahko doleti tako rekreativne kot tudi vrhunske tekače. Po uspešno pretečeni tekmi ali premagani želeni razdalji se nenadoma pojavi vprašanje, kaj potem. Željo po dosegu pomembnega cilja in uresničitvi velike želje nadomestijo senca dvoma o svojih sposobnostih, razočaranje, otožnost, praznina ali izguba motivacije, četudi smo morda dosegli lep uspeh.

Našteti mešani občutki se pri teku še posebej radi pojavijo po prvem uspešno pretečenem maratonu oziroma kateremkoli teku, na katerega smo se intenzivno in dolgotrajno pripravljali.

Treniranje za maraton ali katerokoli drug tekaški izziv namreč močno vpliva na naš vsakdan. Čeprav so lahko priprave vznemirljive in prijetne, so obenem tudi naporne in od nas zahtevajo veliko predanosti, truda in napora, soočenja s samim sabo, seveda pa tudi obilo veselja in zadovoljstva. Številni tekači se za uresničitev zadanega cilja več mesecev osredotočajo le na tek, pri čemer praktično živijo za svoj dan D, njihove misli in telo pa so osredotočeni le na eno – svoj tekmovalni tek, ki ga seveda želijo odteči najbolje in v skladu s svojimi pripravami. Zagrizeni tekači večino svojega prostega časa izkoristijo za trening ali premišljevanje o teku. Še posebej tekače, ki se pripravljajo za dolge teke, lahko močno posrka v svoj tekaški svet. Namesto velikega zadovoljstva po uspešno pretečenem teku pa se naenkrat pojavijo občutki otožnosti in dvomov v naslednje cilje, pojavi se praznina, ki so jo prej zapolnjevali treningi in priprave na tek ter prijetna misel o načrtovanem podvigu.

Prepričanje, da se razočaranje in praznina po koncu velikega tekmovanja, ki je bil vrsto tednov edini cilj v mislih tekača, pojavi le pri tistih tekačih, ki niso uspeli uresničiti svojih načrtov in ciljev, je zmotno. Pravzaprav se s tem pojavom srečuje več tekačev, ki so bili pri svojem teku uspešni. Kadar katerikoli športnik ne uspe uresničiti svojega cilja, se namreč navadno hitro pobere in se kljub začetnemu razočaranju ponovno zagrizeno in vztrajno bori za svoj cilj. Uspešnejši športniki pa se lahko ob izpolnitvi svojega cilja, za katerega so garali več mesecev, počutijo nekoliko izgubljeno. V trenutku uspešno pretečenega teka občutimo olajšanje, veselje, zadovoljstvo in ponos, ki pa trajajo omejeno količino časa. Za vedno nam sicer ostanejo prijetna čustva in lepi spomini na doseženi podvig, vendar pa se pri nekaterih ljudeh kmalu po koncu tekmovanja pojavijo znaki potrtosti po teku. Motiva, ki je tekaču osmisloval dneve in ga gnal naprej, ni več. Glavna gonilna sila in osredotočenje, za katera je tekač živeli zadnje mesece in svoje navdušenje delili tudi z drugimi, sta izginila.

Če ste se z omenjenim pojavom že srečali, zdaleč niste edini. Opisano stanje se angleško imenuje post marathon syndrome (postmaratonski sindrom) ali after-race blues (potrtost po teku), kmalu po pretečenem teku pa ga lahko prepoznate po sledečih znakih:

• nenaden, nerazložljiv občutek žalosti

• zmanjševanje pomena pretečenega teka

• občutek brezciljnosti v bližnji prihodnosti

• občutki žalosti, črnogledosti ali nevrednosti

• občutek izgubljenosti ob prenehanju treninga

• negativne misli s spremljajočo izgubo apetita in brez energije

• povečano število ur spanja

• občutek tesnobe, razdraženosti ali brezupa

• težave s koncentracijo

• odsotnost želje po zastavljanju novih ciljev

Krajši oddih od teka v primeru, da se pri tekaču pojavi opisani sindrom, ni le naraven, ampak tudi priporočljiv. Telo in um potrebujeta čas za počitek po zaključenem teku. To obdobje je izvrsten čas, da se vrnemo k osnovam in tečemo izključno zaradi užitka, brez stresa. Če smo vajeni teka v samoti, se lahko na tek odpravimo v družbi drugih tekačev, ki nam bo pomagala pri premiku z mrtve točke. Ponovno se spomnimo razlogov, zaradi katerih radi tečemo in si postavimo nove cilje, ki so lahko tudi le kratkoročni. Za cilje si lahko zadamo tudi nove preizkušnje, na primer tek na nove razdalje ali udeležbo na še nepoznanih prireditvah, v še ne obiskanih krajih. Tekači smo lahko razočarani tudi v primeru slabše doseženega časa na tekmovanju, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je končni čas relativen, saj zagotovo obstaja veliko ljudi, ki bi bili našega rezultata izjemno veseli.

Čeprav so našteti občutki potrtosti po teku neprijetni, so lahko tudi koristni, saj tekaču omogočajo, da upočasni svoj ritem, si fizično opomore ter se tudi miselno osveži. V kolikor smo še na začetku in še nismo redni tekači, se nikar ne prestrašimo in vrzimo puške v koruzo. Tudi preko omenjene potrtosti lahko odlično spoznamo vse faze tekaškega cikla ter priložnost izkoristimo za rednejšo rekreacijo, s čimer bomo svoj prosti čas kar najbolje izkoristili. Tudi redni tekači lahko opisano krizo izkoristijo sebi v prid, saj lahko čas, ki so ga prej namenjali intenzivnemu treningu teka, izkoristijo še za druge športne aktivnosti, namesto strogega treninga pa lahko tečejo le za užitek ter tako še vedno vzdržujejo svojo formo. Brez skrbi, kako bi to vplivalo na njihov tekmovalni uspeh, lahko preizkušajo tudi različne oblike tekaškega treninga (izvajanje šprintov, intervalov, teka v hrib in podobno). Namesto zaskrbljenosti lahko tako potrtost po teku razumemo kot čas, v katerem ima telo priložnost, da si opomore po teku, za katerega smo se pripravljali, v nov cikel treningov pa lahko vstopimo z novim, svežim zagonom.

Pri premostitvi potrtosti po teku so vam lahko v oporo naslednji nasveti:

• Po teku svoj nastop analizirajte ter ocenite, kaj je bilo dobro in kaj ne. Vzemite si čas za analizo in ne načrtujte novih podvigov vsaj en teden.

• Omenjena faza bo čez čas minila. Šele nato načrtujte nove podvige, za katere pa ni treba, da so povezani s tekom.

• Če se je vaša volja do teka zmanjšala, poskusite z drugimi športi, preden načrtujete nov tekaški podvig.

• Za čustveni odklop od tekmovanja ali opravljenega teka se družite s prijatelji in družino, za katere med treniranjem in pripravami morda niste imeli veliko časa.

• Po maratonu telo rabi čas za počitek, vendar popolna odsotnost telesne aktivnosti ni koristna. Zato za ohranjanje svoje forme izvajajte redno, a blago telesno aktivnost.

• Že med pripravami upoštevajte, da se lahko po opravljenem cilju pojavijo mešani občutki praznine in potrtosti. Tako boste to fazo, če se bo pojavila, z lakoto predelali.

Tudi tekači se torej zavedajmo možnosti, da se po uspehu lahko pojavi obdobje krize, ki pa ga lahko prav tako uspešno prestanemo in se v tekaški vsakdan, ki nas razveseljuje in nam povrhu še koristi, vrnemo še bolj zadovoljni in motivirani za nove osebne zmage.

Prispevek pripravila: Ajda Ulčnik

Viri:

• http://running.about.com/od/marathontrainingfaqs/tp/Tips-For-Recovering-From-The-Post-Race-Blues.htm

• http://www.runnersworld.com/running-tips/6-signs-you-may-have-post-marathon-syndrome

• http://completewellbeing.com/article/blues-after-the-marathon/

• https://coachdeanhebert.wordpress.com/2009/10/22/post-race-depression/