Brez obžalovanja, samo uživajte!

07 aprila, 2015

424

Na lanskem Ljubljanskem maratonu sem srečal znanca, ki je v cilj polovičnega maratona pritekel v času malce čez uro in 24 minut, v tempu okroglo štiri minute za kilometer torej. To je za človeka pri 45-ih in brez omembe vredne športne mladosti več kot spodoben dosežek. Čestital sem mu in mu, tako vitkemu in hitremu, kot je bil, izrazil svoje iskreno spoštovanje. Pa ni bil videti nič kaj posebej zadovoljen. Kasneje, ko se je iztekel in opravil še vso ostalo proceduro, sva se dobila na kavi. No, on si je naročil le kozarec vode, sicer pa je iz bidona srkal napitek, ki si ga je pripravil doma. Od obujanja spominov na stare čase v študentskem domu za Bežigradom, kakršnim se po navadi vdajajo znanci, ki se že dolgo niso srečali, ni bilo kaj dosti. Prav tako moj znanec tudi ni izgubljal besed o otrocih, po katerih sem ga povprašal, pa o službi in podobnih stvareh. Zato pa je bil toliko bolj zgovoren glede teka; ob tem bi lahko, kot sem lahko takoj videl, prebil ure in ure.

Priznati moram, da sem mu kar malo zavidal. Tek je namreč odkril pred nekaj leti, pri 40-ih, ko so se mu začeli nabirati kilogrami in ko je ob naporni službi in še ne prav velikih otrocih rabil nekaj, kar bi mu omogočalo držati glavo nad vodo. Otroci so zrasli, razmere v službi so se tudi nekoliko umirile, on pa je postal eden od tekačev, ki v svojih srednjih letih trenirajo z osredotočenostjo 20-letnikov. Tek ga je, tako kot mnoge, čisto posrkal vase. Prevzel ga je tako, kot je prevzemal mene, ko sem jih imel 18 ali 20, ko so bili šola, študij in še vse ostalo neprimerno manj pomembni kot treniranje. To navdušenje, kakršnega danes ob teku, ki me resda še vedno zelo zanima, sam ne morem več občutiti, sem mu zavidal.

Nisem pa mu mogel zavidati nečesa drugega. Zelo hitro sem namreč izvedel za razlog njegove ne najboljše volje ob dosežku, ki se je meni zdel odličen. Njega ni zadovoljeval, saj je računal, da bo tekel kaki dve minuti hitreje. Spomladi je nameraval na maraton in za čas, ki ga je želel doseči, bi moral teči v tempu, ki bi bil le malo počasnejši od tempa, v katerem je malo prej odtekel polovični maraton. Slabe volje mu seveda nisem mogel zavidati.

Bil pa je še ena stvar zaradi katere si sploh ne bi želel biti v njegovi koži.

»Nisem imel sreče. V prvem letniku srednje šole sem na šolskem tekmovanju pretekel 1000 metrov v času 3:05,« je rekel. »Vendar ni iz kluba nihče prišel do mene in me vprašal, ali bi treniral. Pa poglej, koga danes premagujem!« je dodal in povedal nekaj imen. Naštel je imena tekačev, ki jih večinoma kar dobro poznam.

»A misliš, da bi jih pred 20 ali 25 leti tudi premagoval?« sem vprašal, ne da bi kaj posebej razmislil. Na srečo je preslišal podton vprašanja. Če ga ne bi, se najbrž ne bi razšla v prav prijateljskem vzdušju.

»Če bi treniral tako kot oni, gotovo ne bi bil nič slabši,« je rekel prepričano.

Tu nisem imel kaj dodati, vsaj ne naglas. Kar sem si mislil, sem zadržal zase.

Znanec, zaprisežen skoraj novopečen tekač srednjih let, je bil vse prej kot prvi, ki si je iz svojih rezultatov in iz zmag nad nekdanjimi atleti »izračunal,« kakšni bi bili njegovi rezultati, če bi se treninga lotil v mladosti. »Izračun,« ki mu je kazal, da bi lahko pretekel deset kilometrov v 31 minutah in polovični maraton hitreje kot v uri in 10 minut, je bil najverjetneje še ena od mnogih utvar, kakršne si ljudje radi delamo. Do nje je prišel potem, ko je redno premagoval tekača, ki je v mladosti dosegal take rezultate. Žal ni upošteval, da ta tekač, ki ga dokaj dobro poznam, zdaj teče in tekmuje res le rekreativno, toliko kot mu je še v veselje in zabavo. Človeka, ki bi v srednjih letih treniral kot »profi,« če je to počel pri 20 ali 30-ih, ne boste tako zlepa našli. Premagovati takega nekdanjega atleta je resda lepo, a iz tega sklepati, da bi ga premagovali tudi v njegovih najboljših časih, je bržkone zmotno.

V 80. letih, ko je bil moj znanec, tako kot jaz, srednješolec, je imelo Celje, od koder je doma, dober sistem novačenja mladih tekačev. Kdor je pokazal nadarjenost, so ga povabili v atletski klub, kjer je lahko z manjšim ali večjim uspehom zbrusil svoj talent. Kdor je, tako kot on, pri 16-ih letih pretekel 1000 m v dobrih treh minutah, je nekaj tekaškega talenta gotovo imel. A najverjetneje ne takega, da bi lahko imeli nepovabilo v klub za prvovrstno malomarnost. Z nadarjenostjo je žal tako, da se v večini primerov pokaže že zgodaj – zgodb uspešnih tekačev, ki ne bi na tak ali drugačen način že dokaj zgodaj pokazali svojega talenta, ni veliko. Nekdanji atlet, ki ga je moj znanec v srednjih letih, redno premagoval, ga je, tega se jasno spomnim, saj je bil moj tekmec, pokazal veliko več.

Znančevo obžalovanje, da ga niso »odkrili« kot srednješolca, je bilo povsem odveč – rezultati, ki si jih je »za nazaj« izračunal, so najverjetneje zgolj iluzija. Zato si za njemu podobne lahko privoščim en malce starčevsko zveneč, a dobronameren nasvet: Nikar ne obžalujete, da niste tekmovali v mladosti! Uživajte v strastni prevzetosti, ki jo čutite ob teku, tu in zdaj! Uživajte, saj čas neogibno jemlje svoj davek, in ne pozabljajte, da pri teh letih ne more iti le še hitreje in hitreje, pač pa le obratno. Kmalu bo prišel čas, ko boste lahko ugotavljali, kako ste bili še pred nekaj leti čvrsti in poskočni, pa s tem niste znali biti zadovoljni.

A tega takrat znancu seveda nisem omenil, saj imamo ljudje navado, da sla, ki pride na dan s slabimi novicami, najraje kar potolčemo …

Marjan Žiberna, 1968, je novinar in pisce, sicer pa nekdanji atlet, tekač na srednje proge. Urejal je revijo Atletika in spisal številne poljudno-strokovne članke o teku. Letos je pri založbi Modrijan izšel njegov tekaški roman Norma.