Trojke – več kot običajno tekaško tekmovanje

No, tole sem natresel takole po spominu, in če sem kje zgrešil oz. če je kdo o teh zgodovinskih rečeh bolje poučen, kar z besedo na dan, se pravi na forum. Ne vem, ali te strani prebira tudi Ljubljančan Anton Majcen; on bi znal o teh stvareh pripovedovati iz prve roke. »Zvone,« kot mu pravijo prijatelji, je namreč nastopil na vseh »Trojkah« doslej, lani v družbi sina in vnukinje. Katanec bi rekel: »Kapo dol!«
 
Kakorkoli že, sčasoma je Tek trojk postal običajno tekmovanje, kjer puška ni več žulila hrbtišča, proga se je skrajšala za nekaj kilometrov, ekipa zmanjšala na tri člane, oprema postala običajna za tek. No, »Žica« – starejši tekači se dobro spomnijo tega njenega imena – v resnici ni bila nikoli običajno tekmovanje. Tu se poleg rednih udeležencev rekreativnih tekov pojavijo tudi tekači, ki sicer le redko ali sploh ne tekmujejo. Nekaterih ne boste videli niti na marčevskem Kraškem maratonu, niti maja v Radencih, ne oktobra na Ljubljanskem maratonu, morda sploh na nobeni od tekaških prireditev. Zanimajo jih le »Trojke«, ki so razen za peščico najboljših, ki želijo zmagovati, odrešene teže običajne tekmovalnosti; »Trojke« so motiv za redno gibanje za mnoge rekreativce, ki nimajo pravih tekmovalnih želja in morda tudi za mnoge, ki bi si sicer le občasno obuli copate.

 
Tudi pri »Trojkah« gre za tekmovanje, a ima to razsežnost, ki je za običajno tekaško tekmovanje, kjer nastopajoči tekmujejo z uro in nasprotniki, neobičajna – člani ekipe se morajo ozirati drug na drugega in priti v cilj skupaj. Rezultat trojke torej ni enostaven seštevek časov, ki so jo dosegli njeni člani. Če želita hitrejša tekača, da bi ekipa dosegla čim boljša čas in uvrstitev, se morata ves čas ozirati na tretjega, na »najšibkejši člen«, saj je vedno nekdo vsaj nekoliko slabši od drugih dveh. Nanj morata »paziti«: ga obzirno spodbujati; ga rahlo potisniti v klance, ki vodijo čez Golovec (če je seveda tak njihov dogovor); ga ne za vsako ceno priganjati, saj bi se v zaključnem delu teka to lahko izkazalo kot pogubno tako zanj kot tudi za uvrstitev in zadovoljstvo celotne ekipe.
 
In seveda je na najšibkejšem, da se občutku izčrpanosti ne vda kar takoj in močno upočasni tempo. Ali se celo ustavi in odstopi, kar bi morda napravil, če bi tekmoval le z odgovornostjo do samega sebe. Na njem je, da vztraja pri tistem še razumem naporu, ki ga ne bo povsem izčrpal še pred zadnjimi kilometri, ko so že tako ali tako vedno precej naporni. Pa še ena pomembna odgovornost je na plečih najšibkejšega: da ostalima pravočasno prizna, da je tempo zanj prehiter, če se zanos prvih kilometrov izkaže za varljivega. Kar ni majhna stvar, zato je zelo pomembno, s kom se podate na »Trojke.«
Nekako tako bi lahko popisali bistvo Teka trojk, ki so zrasle iz duha partizanskega tovarištva. In točno to je stvar, ki jo izrecno podpira tudi organizator tekmovanja.
 
Seveda pa se najdejo tudi na »Trojkah« nezadovoljneži, ki pozabljajo na bistvo. Zato namigujoče ali pa kar naravnost očitajo svojim sotekačem, da bi lahko bila njihov izid in uvrstitev občutno boljša. A za te »Trojke« preprosto niso pravi naslov. Ti tekači bi se jim morali izogniti in se spopasti s kilometri, uro in nasprotniki na enem od običajnih tekaških tekmovanj, ki jih je dandanes v Sloveniji kolikor komu srce poželi. Na takih tekih je mogoče prevzemati polno odgovornost za lastne dosežke. Kakršnikoli že ti so, bodisi razveseljujoči bodisi slabši od načrtovanih. No, v zadnjem primeru je treba po razlogih za nezadovoljstvo pobrskati nekoliko globlje in ne zgolj okriviti sotekača, češ da ni bil dovolj hiter …
 
Na »Trojkah« je vselej veliko druženja, razpravljanja o teku in športu nasploh, neobveznega klepeta ob soku ali pivu, ki teku sledi. In tako bi pravzaprav na vsakemu rekreativnem teku tudi moralo biti. Tekmovalno ukvarjanje z rekreativnim športom bi pač moralo pomeniti predvsem razlog za dobro voljo. Začenši s »Trojkami.« Ljudje smo narejeni tako, da nam težave manj težko sedajo na grbo, če se v njih ne znajdemo sami, pa tudi veselje je večje, če ga imamo s kom deliti.
 

Marjan Žiberna, 1968, je novinar in pisec, sicer pa nekdanji atlet, tekač na srednje proge. Urejal je revijo Atletika in spisal številne poljudno-strokovne članke o teku. Letos je pri založbi Modrijan izšel njegov tekaški roman Norma.