- 16 Feb 2011, 14:23
#246482
Pozdravljeni!
Pred letom dni sem na Tajskem doživel "bosonogo tekaško razodetje". Svoje impresije sem v isti sapi strnil v zapisek, ki bi ga rad delil z vami v upanju, da še koga pritegne klic narave. Bil sem v dvomu, ali naj izvirno besedilo prečistim, a sem se odločil, da ga pustim v celoti (večino se dotika teka in je označen s krepkim tekstom, čeprav je okvir zgodbe malce širši od teme na forumu - se opravičujem)...
Tajska, Roi Et, Banwai, Puenghen, 7. Januar, 2010
objavil Peter Dirnbek dne 20. januar 2010 ob 9:06
Kje naj začnem?
Vtisi, ki sem jih zbral od ponedeljka (danes je četrtek) se kar prerivajo med seboj kdo bo zapisan prvi . Še včeraj sem napisal pesem Imam svoj mir, danes pa je bilo razburjenja na pretek. Bolje bi bilo reči - vznemirljivosti! No, pa naj bo - opisal bom današnji dan, ki je še vroč. Ko sem že pri temperaturi - cca. 32 stopinj celzijev, veter prijetno pihlja, ura pa je 13.30... Dovolj bo statistike!
Moj današnji dan se je začel ob 3. uri zjutraj, ko me je dokončno (občasna perbujanja so del zborovskega petja psov, petelinov, ptičev in ostale meni neznane favne) zbudilo udarjanje zvonov in bobnov. Iz svojih prejšnjih potepanj po Japonski sem hitro sklenil, da so to zvoki, ki se razlegajo iz budističnega samostana na koncu ulice zaselka Puenghen, kjer sem na obisku pri svojih sorodnikih. Ženo Wanpen sem dregnil: "Hej, Peni, from where are comming this sounds? From the temple?" Nejevoljno je odgovorila: "I guess, I don t know, I am sleepinng..." Da ne bi zamudil priložnosti za svojo dozo cinizma, sem pripomnil: "Thanks to be an excelent guide." V bistvu sem z veseljem sprejel ponujeno priložnost da vstanem, potešim svojo radovednost in se na lastne oči prepričam za kaj gre. Tako ali tako se je moj počitek zaključil, saj sem k njemu legel že ob osmi uri s kokoškami, kar je tukaj na vasi itak navada. Če sem čisto natančen in boleče iskren, sem to naredil že kakšno uro prej na drugi lokaciji, v skrivnem mini casinoju moje tašče, ki se nahaja... hmm, kakšen izraz imamo Slovenci... ne vem... angleško bi rekli " In a back yard". Da ne zaidem... čeprav je to tudi dobra zgodba... K tem uradnem počitku je potrebno prišteti še vse dnevne dremeže, ki sem si jih dovoljeval zaradi trideseturnega popotovanja in menjave raznih časovnih pasov, zdaj pa jih postopoma črtam iz seznama ravno zaradi nespečnosti. Sicer pa - kaj za vraga bi počel podnevi, ko si v sušnem obdobju in se pod nadstreškom hladiš z ventilatorjem... Torej, nazaj k skrivnostnim zvonovom...
Na koncu omenjene ulice vasice Banwai, ki si jo bralec lahko predstavljaš kot šahovnico s pravilnimi pravokotnimi ulicami (spotoma - to je delo pokojnega starega očeta moje žene, ki je bil nekoč župan), nekaj takega kot so vojvodinske vasi (primerjava ustreza v vseh pogledih - relief terena, struktura kmečkega življa in izobilja, ki ga nacionalne žitnice ponujajo), se nahaja samostan. Mimo številnih vaških psov, ki noč in dan gospodarijo po ulicah, vendar ne znam tajsko, zato ne vem, če me glasno pozdravljajo ali se jezijo name, sem z zaigrano indiferentnostjo in s teatralno samozavestjo ignorantsko odkorakal mimo njih (srce pa sem lovil in na koncu našel v hlačah) po prašni vaški poti. Na koncu ulice sem prečkal glavno široko asfaltirano lokalko in se ustavil na vhodu v samostan ter zvedavo opazoval kaj se dogaja. Od trenutka, ko sem zaslišal zvoke, do takrat, ko sem prispel na ogled, je minilo približno 15 minut. Čez dvorišče velikosti dveh nogometnih igrišč sem v levem kotu zagledal nadstrešek in pod njem boben, ki pa je kot nalašč utihnil. V civilna oblačila odet moški je prihajal od tam, namesto pričakovanega povabila, saj sem bil pod vhodnim obokom vidno obsijan z javno razsvetljavo, je ugasnil luč, ki je osvetljevala spodnjo etažo. Ko sem na zgornji opazil obešene številne meniške zlatorumene halje, sem zopet cinično pomislil: "Sredi noči zganjajo hrup in cirkus, ne ljubi pa se jim obleči haljo, ker itak ne gre za sliko ampak za ton, kakor pri televizijskih napovedovalcih poročil, ki poleti sedijo v spodnjicah, zgoraj pa so napravljeni v suknjič in kravato."
Malce razočaran sem se vrnil preko ceste nazaj v domačo ulico a sem ob pogledu na obcsetni "pograd", ki služi dnevnemu senčenju, sklenil, da jih bom v zasedi pričakal in si končno ogledal ceremonijo jutranjega meniškega pohoda v špecarijo, ko jim vaščani ob glavni cesti prinesejo del svojega živeža, največkrat riža. Usedel sem se na omenjen obcestni bambusov oder. Pomišljal sem, da bi celo legel ampak sosedov beli pudelj se mi je počasi približal na pol poti. Resda je zehal in si pretegoval najprej sprednje tačke (pomislil sem - glej ista poza, kot jo mi delamo pri karate strechingu), vendar v glavi mi je odzvanjalo - boj se psa, ki ne laja, ker tisti ki laja... sej veš... Potem si je pretegnil še zadnje tačke in sem si rekel, pametna žival, ni hodila na fakulteto za šport a obvlada osnove treninga, zato sem se ji sede, malo tudi zaradi neverbalne komunikacije in sklepanja zavezništva s pripadnikom pasje vrste, pridružil pri pretegovanju svoji krakov. Na terasi vogalne hiše, ki je nekakšna vaška butična šivalnica ( v njej si je žena pred slabimi štirimi leti sposodila "zlato" poročno obleko) se je pojavil še črn pudl pekinezer (ne spoznam se na pasme psov, pekinezer je v moji nomenklaturi mišljeno kot manjši po rasti, pudl pa zato, ker ima minival). Pomislil sem - bel dobro, potemtakem črn... ne, videl sem, da ima revež pokvarjeno zadno desno šapo in da me ne bi ujel. Nadaljeval sem s pretegovanjem, ko sem zaslišal: "Šk, šk...!" Vidim, list, ki ga veter premika po cesti. Potem pa spet isti zvok! Vendar veter piha v nasprotno smer kot se premika ta objekt. Vstanem. Se približam... in... vidim R I B O ! Jp! Ne, ni vic. Ribo. Z blesavim občutkom se vsedem nazaj in v hipu pozabim na menihe. Na glas ponovim: Ne me j... riba miga! Pogledam proč od nje v smeri samostana. Kaj je zdaj to?! Ali sanjam? Šok traja kakšnih deset, morda petnajst sekund, potem pa nagonsko ukrepam. Pogledam naokoli, vidim plastično vrečko, zgrabim ribo za rep (pomislim: riba reže raci rep) in že hodim čez minsko polje psov nazaj v bazo 20. Pomislim, da riba ne bo preživela, če ne pospešim, vendar če bom tekel, bo to napačen signal za trop lajajočih psov, ki bi se utegnili lotiti mene in ribe, zato sem se odločil za kompromisno hitro hojo. Že tretjič v dvajsetih minutah sem doživel cinični preblisk - rešujem življenje ribi, ki bo itak končala v loncu. Pa vendar, če je temu bitju usojeno umreti, je gotovo bolje, da ima njegova smrt smisel, kajti če pogine od zadušitve sredi ceste in se potem suši na soncu in po njej stikajo muhe (eh... tudi to je ena od tradicionalnih metod priprave ribe, jaz ji rečem stinky fish, žena pa smrtno resno, hundred years old fish, tako, da nisem prepričan, da je to šala),saj tudi samuraj raje umre častno, v boju, čeprav za še tako trapasto idejo svojega gospodarja... In že sem na dvorišču. Najdem škaf, dam notri vodo in ponesrečenca. Medtem se prižgejo luči in na dvorišče pride gospodar Paa (ženin oče Tawee, ki ga moram klicati oče, se pravi Paa) s svetilko v rokah. Možakar, ki ima 65 let mi namigne, naj mu sledim, jaz pa ga streljam nazaj: "Paa, Paa," in mu gestikuliram z rokami, naj stopi bližje. Ker on vztraja pri svojem, stopim odločneje par korakov do njega čez dvorišče. Paa se pod zadnjim strelom preda. Ob pogledu na ribo v škafu, ki sem ga zaprl v kopalnico, mi pokaže drugi škafec. Pomislim dvoje - šhit, al nisem vzel pravga škafa al pa je to kakšna vraža, da se mrtvakov ne zapira v bivalne prostore, kajti že sem po njegovih navodilih prestavljal kompletno inštalacijo ven na dvorišče. No, na koncu se je izkazalo, da sem z drugim škafom moral zgolj pokriti ribona. Ribona zato (tudi na ribe se ne spoznam), ker je bil velik za moj laket (nedvomno kapitalni ulov mojega življenja) in, ker je imel brke. Spomnim se, da me je oče (identiteta naj zaradi krivolova ostane skrita, tisti, ki pa ga pznate veste, da je ata Tonček) podučil, da takim pri nas rečemo AMERIŠKI SOMIČEK. Šele danes sem pri prevajanju in iskanju vrste s svojo ženo pomislil, da smo morebiti tako poimenovali ribo, ker ima mustače kot Clark Gable. Tukaj se zgodba z Ribakom konča, kajti jaz sem že sledil svojemu tastu, ki se je ogreval in mi s trzaji glave sporočal naj mu sledim... Ura je bila, tako po občutku, približno pol štirih in morate priznati, da je bilo to za pol navsezgodnje ure kar precejšenj input... Spontano in vdano sem sledil svojemu žlahtniku, saj sem se kaj hitro spomnil, da imava še neporavnane dolgove iz prejšnjega dne.
Preidem k dogodku dneva številka dve. Tek s tastom. Medtem, ko je bil on že na drugi strani drsne ograje in mi nestrpno prikimaval, naj mu sledim, jaz pa sem bil še vedno vidno ganjen nad svojim cestnim ulovom, sem najprej odvrgel natikače, nato pa se še enkrat vrnil na zaletišče, da na verando odvržem majico s kratkimi rokavi. Hotel sem, da imava iste pogoje v štartu in da skusim tajski trimček v popolnosti. V torek, ga nisem razumel, ko me je pričakal na dvorišču, jaz pa sem se ob petih in petnajst pripravljal na tek. Zdelo se mi je, da mi je predlagal tek po dvorišču. Jaz sem se odločil na tek po vasi, ki se je izkazal bolj za beg pred psi, vendar sem junaško vztrajal do konca, dokler nisem po dolgem in počez prečesal vasi. Vajo sem ponovil tudi proti večeru.
Naj pojasnim, zakaj tek. Vedno sem tekel bolj iz nuje, ker je spadalo k delu fizičnih in splošnih kondicijskih priprav za trening karateja. Poleg poletnih šprintov v hrib pri mladinskem centru in premagovanju stopnic s poskoki pri brežiškem pokopališču, sem se približno dvakrat letno odločil tudi za daljši tek. Ponavadi ob posebnih priložnostih. Lani na križarjenju po zahodnem sredozemlju sem trmasto vztrajal na ladijski tekalni napravi. Pri obisku japonske sva s poročno pričo, Jernejem, tekala po jutranjih ulicah Tokija... Skratka, tek, sploh na daljše proge in to je zame več kot sto metrov, je zame nujno zlo. Zanj vlečem motivacijo v posebnih priložnostih in se tolažim, da je to dober način za spoznavanje novega kraja bivanja. Podobno je tudi s smučanjem. Ko se na vsakih par let brez pretiranega tveganja spustim po najbolj strmi progi, ki jo smučišče premore in preživim brez padca, se zadovoljen nad svojim znanjem vrnem na toplo. Sem pa za vse športe (razen smučanja) vrhunsko opremljen. Imam fetiš na opremo. Tako kot vojaški obveznik v Švici hrani v domačem regalu mitraljez, čeprav se ne spomnim, da bi se kdaj šli vojne, saj tisti papeževi švicarski vojaki še dandanašnji nosijo opravo iz srednjega veka, tako tudi jaz v svojih omarah hranim vse potrebno za različne športne aktivnosti. Recimo kolesarjenje. Pred leti, ko sem bil friško samski in me nobena nova ni marala, sem se z že omenjenim Jernejem odpravil na Korziko. Na štartu sem se pojavil z novim kolesom, kolesarskim trikojem, rokavičkami, bisagami, camel bagom, čutaricami, kuhalnikom, vso potrebno opremo za preživetje v naravi in še čim, vendar bi za bolj natančno inventuro moral pregledati zaprašeno skladišče. Da bi dočaral paradoks naj brez pretiravanja navedem, da se je vse našteto stilsko in barvno ujenalo, tako, da me je ob pogledu v ogledalu postalo sram. K sreči se ves čas dogodivščine nisem bril in mi je bil sram deljno omiljen - bodisi, da sem bil težje razpoznaven, bodisi, da je brada pokvarila brezhibno kičasto kataloško podobo. Nejc je prišel s starim škripajočim gorskim kolesom, ki je prevozilo Mongolijo, Islandijo, Slovenijo in Hrvaško obalo po dolgem in čez, pa Škotsko, morda je kasneje celo romalo na Kamčatko, skratka, Nejc je bil moj negativ, kar pa se je predvsem nanašalo na izkušenost... Korzika je sama posebi čudovita zgodba, ki zasluži svojo pozornost in lasten naslov, zato se vrnem k teku.
Tokrat sem si zbral tek za pokoro, zaradi slabih dest kil odvečnih kilogramov, ki so se nabrali vsled poroke in s tem prehoda na dualni sistem hranjenja (beri: hvališ kuhinjo mame in žene in se v izogib sodbi katera je boljša pitaš v obeh), opustitve tekmovalnega karateja, katerega nesmiselnost pehanja sem spoznal po osvojitvi naslova svetovnega prvaka v bojih v Kofukan Shito ryu šoli leta 2005 v Glasgowu, turneji 48 nastopov Z Glavo Na Zabavo v zadnjih dveh mesecih in številnih neprespanih glasbenih nočeh v zadnjih letih. Nazaj k tastu!
V torek nama skupen tek ni bil usojen, zato me je v sredo ob štirih pričakal za vsak slučaj na cesti, kjer je že trimčkal na mestu in obojeročno veslal z rokami naprej , kar je pomenilo le eno - sledi me, jaz sem pripravljen! In sva šla kakor Pipi in Melhijad. Le da pri tisitih dveh pujshih že na začetku veš kam in s kakšnim namenom gresta, v najinem primeru pa je bila ta odprava že v izhodišču zenovska. Najprej sva dve, tri ulice prehodila in nekajkrat zavila, se enkrat zmotila, se vrnila in ob koncu vasi v ulici, ki je vodila v temo, pričela s tekom. Po nekaj korakih sem videl, da bo j... .Desna kolenska vez me je dan poprej začela svinjsko boleti. Težavi sem bil kos le, če sem pospešil tempo. Vsak futing je bil naravnost porazen izbor. Vendar je ravno to bil Taweejev slog. Ob bolečinah, ki sem jih premagoval s stiskanjem zob in delanjem brezizraznega obraza, saj mu težav nisem znal predstaviti, sva nadaljevala začeto kalvarijo. Z lahkoto bi ga dohiteval s počasno hojo, a to bi bilo lahko videti podcenjevalno. Čez kakšnih pet minut se je ustavil in pokazal, da mu primanjkuje zraka in, da ima probleme s kolki. Evo ga! Tukaj je iztočnica. Vidno potožim z grimaso in trepljanjem kolena, da, jao, mene tudi, auč! Stari pa hop v galop... Trpi telo, što si htelo! V treh kilometrih sva se trikrat ustavila in stric me je resnično impresioniral. Svojo težavo sem naposled reševal s šprinti in vračanjem s hojo do njega. Pomislil sem, da bi utegnilo tudi to izgledati kot dejanje napuha, a sem tvegal in požel navdušujoči vzdih. Prišla sva do jezera, ki služi namakanju riževih polj in črpanju pitne vode. Zakorakal je vanj in zaplaval. Rekel sem si, ne, tukaj me ni zraven, ker nisem ravno junak, ko so v igri neznana močvirja, v katerih je lahko tudi krokodil, jaz pa ne bi hotel biti niti blizu pijavke. Ata ni niti malo silil vame. Ko sva se vračala, mi je s kretnjo roke pokazal, naj grem naprej. S srednjim tempom sem nadaljeval in ga po nekaj sto metrih počakal. Spet me je poslal, tokrat nazaj v drugo smer. Razumel sem, da mi hoče privoščiti svobodno gibanje, zato sem ga poslušal in se odpravil svojo pot. Vmes sem preverjal vsemogoče nastavitve zakrilc in podvozja, da bi zmanjšal obrabo moje načete vezi. Brezuspešno. Ko sem pritekel do roba vasi, kjer sva pričela turo, sem nekajkrat zaklical v noč: "Paa Tawee!" Ker ni bilo odgovora, sem sklenil počakati. Po petnajstih minutah čepenja med miroljubnimi psi (z izjemo enega primerka, ki mi je z zaganjanjem vame in renčanjem nekaj skušal razložiti v Isanskem dialektu) sem se odpravil domov. Tast je bil doma in zalival banane. Žena mi je nato prevedla, da je hotel povedati, da greva naokoli na daljšo turo in da se vrneva nazaj ob sedmih, kar je pomenilo, da je načrtoval uro in pol dolgo seanso razkazovanja riževih polj. Opravičil sem se mu za svojo nevednost in mu preko žene sporočil, da bova to naredila jutri, oziroma danes v četrtek, ko pišem zdaj končno drugo zgodbo svojega dne. Večerni tek sem izpustil.
Za svoje bolečine v kolenu sem poleg vztrajanja v trdicionalnih položajih sedenja sumil tudi svoje tekaške čevlje, ki se navzven sicer držijo super in bi bile dobre za rdečo kapico ali za lepo blondinko, ki razkazuje novo športno kolekcijo pod pogojem, če bi bilo to leta... kaj pa vem... mogoče 2003? Za tek, kot rečeno, niso bile kaj prida uporabljane, lahko pa da je zračne blazinice predrl kak žebelj pri prenovi hiše. Ravno zato sem danes pod vplivom tradicionalnih vzorcev, pod vtisom odpiranja k naravnemu in prvinskemu, pod dojemanjem sebe kot dela narave, odvrgel od sebe vse razen hlač in se podal za tastom, tokrat v dugo smer, proč iz vasi, proč od samostana iz prve zgodbe, kar pomeni, da sva se brez ovinkarjenja, ki sva ga opravila včeraj, po slabi minuti znašla med riževimi polji. Prvih par korakov po makadamu je bil šok za stopala in za mojo psiho, vendar umik ni nikoli del moje strategije. Hitro sem spoznal priložnost za novo dogodivščino današnjega dne. Prvo razveseljujoče spoznanje je bilo, da ni bolečine v kolenu! Kar naenkrat sem bil vznesen nad preprostim spoznanjem, ki mi včeraj v agoniji ni prišlo na to zahojeno evropejsko analitično in cinično pamet - saj tast ni mogel tečt hitreje, če je bil pa bos!!!
Včeraj sem vrtel samo dve misli - joj boli, teče počasi, še bolj boli! Danes, ko sem tudi jaz naredil par korakov z bosimi nogami po makadamu, mi je kapnilo kar nekaj poant. Upal bi trditi, da sem se razsvetljeval iz koraka v korak. Stopal sem budno, previdno, v to novo pikajočo vznemirljivost. Namesto, da bi se osredotočal na neizprosen ritem štirih korakov za vdih in štirih za izdih, da bi strumno dvigoval pete, suval s koleni in grebel z rokami, tako, kakor sem si sam definiral koliko toliko zgleden tek, sem v hipu bil primoran zamenjati bivolje topotanje podplat tekalnih čevljev s previdnim in spretnim stopicanjem mačke. Sodelovanje celega telesa, života in rok pa ni bilo zgolj estetski dodatek in ekonomična izraba kinetične energije ampak preživetvena nuja, če enačim nepoškodovanje stopal s preživetjem. Prvi ukrep tehnične narave s tem hipnim spoznanjem novih okoliščin je bila pregled terena. Če že pika, naj pika čim manj! Zato sem cikcakal po makadamski cesti in iskal najugodnejši koridor za svoja stopala.
Kje je makadam najbolj mehki? Po tej cesti se dvakrat dnevno vali vsaj sto glav govedi, krav in bivolov. Zjutraj, zarana, med peto in šesto grejo na pašo, zvečer med sedemnajsto in osemnajsto (ravno sedaj slišim zvončkljati "mažoretko" na začetku kolone) se vračajo. Dobra stran te rogate karavane je, da zmeljejo kamenje do granulacije pudra. Druga skrajnost istega kolovoza so ostri in štrleči kamni, ki jih še niso obdelala kopita sodokopitarjev. Vendar to ni tista druga stran medalje, ki sem vam jo hotel zaupati. Tako številna množica, za katero so nas v osnovni šoli učili, da najprej travo pomuli, kasneje pa jo prebavlja in prežvekuje (od tod tudi izraz prežvekovalci in slabšalna primera ali komparacija - prežvekuješ kot krava).. no, veš, dragi bralec, to krdelo, ta trop ali čreda tudi neznansko veliko poserje! Kaj hitro sem se spomnil naše stare črno - bele televizije. Pri izzivu nočnega izogibanja tovrstnih bio bomb ne bi pomagal niti tisti trobarvni filter, ki je obarval travo na zeleno, nebo na modro, vmes pa je bila rdeča, da so bili vsi, ki so bili na terenu, rdeči z različnim kontrastom ali svetlobo - odvisno od moštva. Res vsaka čast izumitelju! Genialac! Tudi v tej inštalaciji, kakor to noč, bi bili ti kupčki zagotovo najtemnejši.
Kasneje, ko so mi maligni kami parkrat pokazali ostrino svojih argumentov in sem se tolažil, da bi tudi kakšno nagazno mino mirno preživel, saj se je moj oče, po pripovedovanju, v jesenskih dneh, ko je že dišalo po zimi, bose otroške noge pa so s hvaležnostjo absorbirale toploto svežega kravjega gnoja, redno aboniral na njihovem naslovu, se nisem več oziral na to namišljeno nevarnost. Odločil sem se tvegati na manjših primerkih in ugotovil, da so to lažni kupčki gnoja. Bili so le listi odpadli iz dreves. Kolikor mi je znano, nisem trofil nobenega večjega srečnega dobitka. Spoznal sem, kako majhne šanse so, da zadenem na lotu. Osnovni problem je, da sem do sedaj le enkrat izpolnil srečko. Tudi tekel nisem velikokrat, sploh ne med kravjimi dreki. Danes, ko je bilo ob petih zjutraj res tema kot v rogu, saj se zaradi vlažnosti in oblačnosti luna ne izprsi kot pri nas doma, sem imel idealne pogoje za srečni dobitek, pa nič. Najbrž je paša v sušnem obdobju bolj slaba.
Čisto preveč sem se razpisal o tej temi, ker me je misel na to možnost zgolj zabavala in nikakor ne strašila. Tast kar naenkrat več ni bil dolgočasni počasne. Bil je ravno pravšnji in na trenutke s svojimi domorodskimi podplati, težko priznam, ampak celo bolj poskočen od mene. S seboj je vzel tudi baterijsko svetilko s katero je od časa do časa posvetil. Predvsem, ko sva menjala smer iz enega na drugi kolovoz. Tokrat sva do istega jezera prišla po drugi poti. Zelo jasno mi je povedal, da sem tokrat res svoboden in da naj malo raziščem ta riževa prostranstva. V meni se je nekaj prelomilo. Kot da bi odrastel, kot da bi menjal kožo! Vse kar sem o teku napisal uvodoma, vse je postalo majhen in preživet okvir, perspektiva teka se je v popolnosti spremenila. Hitrost več ni bila pomembna. Tehnika je služila namenu, skladnost in uravnoteženost gibanja pa je postala nujnost. Tempo je variral od teksture tal. Čeprav sem tekal uro in pol, stopal po krajih, ki jih nikoli nisem videl podnevi, tekal čez riževa polja, čez kolovoze, ki so jih obdajala močvirja, visoka trava, kjer so se slišali zvoki premikanja bitij, me ni bilo strah. Običajno bi bil na oprezu tudi pri belem dnevu in gumi škornji do vratu. Danes se se počutil kakor v transu. Prav nič ni moglo iti narobe. Zakaj? Ker sem odkril nekaj tako neznansko lepega. Gibanje v naravi, kjer ti veter boža preznojeno telo, kjer noga čuti zemljo, kjer te obdaja voda in v sebi čutiš ogenj. Vsi štirje elementi se združijo v eno. Danes se za trenutek nisem počutil izobčenega. Tek nisem dojemal kot nujno zlo, pokoro ali preizkušnjo. Začutil sem, da imam enkratno priložnost za novo spoznanje. Zato sem tekel in tekel v neznano. Dvakrat se je pot končala, ker sem prišel do zadnjega pašnika oziroma zadnjega riževega polja. V tretje sem se napotil proti nekim lučem. Rekel sem si, da bom v to smer tekel do zore, potem pa se vrnem. Pot me je sama, po meni neznani logiki, krožno pripeljala nazaj v vas okoli šeste ure zjutraj. Naredil sem krog v realnem in simboličnem smislu. Najbolj važno se mi zdi, da sem pri tem početju neznansko užival, saj se enostavno nisem želel ustaviti. Imel sem nasmešek na obrazu in pomislil sem na Foresta Gumpa. Saj vem, da je ta scenarij preosladen za realnost, ampak meni se je to dogajalo danes in pod vtisom sem se odločil zabeležiti vse, pa naj si bo še tako pocukrano. Zaradi avtentičnosti zgodbe in malo tuzemeljske krutosti naj povem, da sem ob povratku našel glavnega igralca iz prve zgodbe razkosanega na tri dele. Mislil sem, da je padel iz bisage ribiča, ki se je vračal iz nočnega ribolova, a se je izkazalo, da je pobegnil iz zapora (škafa nekega vaščana) in se napotil proti reki v slogu Bojana Križaja... Dejstvo je, da sem pretekel vsaj petnajst kilometrov bos in da nisem bil ne utrujen, ne žejen. Celo več - do sedmih sem nadaljeval s treningom karateja, kakor sem to počel po vseh svojih dosedajšnjih tajskih tekih, vendar mi je tovrstna dnevna rutina nekaj tako vsakdanjega, da jo pozabim omeniti.
Ura je že pol šestih. Pišem že štiri ure, ostali sta mi še dve zgodbi. Povedal ju bom na kratko.
Ob deseti uri sem imel nastop na vaškem radiu. Pri ženinem žlahtniku sem si izposodil kitaro, ki sicer ni imela spodnje prečke... no, bila je na pol defektna. Na list sem si napisal v tajščini: Lepo pozdravljeni. Sem peter. Prihajam iz Slovenije. Želim vam srečno novo leto! Zapel vam bom pesem, Za vse ljudi. Pozdravljam Taweeja in mamo Kamnang. Zapel sem pesem, klicala je poslušalka, če lahko še eno, pa sem jo! Pen je pomagala pri vprašanjih, jaz sem se zahvaljeval in jim pošiljal lepe pozdrave, kaj več pa itak nisem znal.
Potem smo se z dvemi skuterji odpeljali med riževa polja kakšnih sedem kilometrov globoko. Ponosno sem razlagal, da sem to vse pretekel že zjutraj. Jaz sem vozil moped, košaro z živežem in tekača tasta. Naj povem, da je moj tast zadnjih sedem let bil menih in se je pred kratkim vrnil v civilne vrste... Žena je peljala žlahtnico in malega sina. Na tajskem je običajno, da se na enem motorju vozijo po trije odrasli. Po ogledu polj, ki so nekoč pripadale ženinem dedu, medtem jih je prodal, zdaj pa jih je žena pomagala odkupiti za žlahtnika, ki jih obdeluje, smo se usedli k obedu. Piknik v naravi. Že prej so se na vejo pritrjene pekle štiri ribe, na krožniku pa se je gnetlo ducat polžjih hišic. Oboje sem že jedel, polže davno tega. Posebno ribe so izgledale slastno! Sledili so običajni artikli - lepljivi riž iz tradicionalnih soparnih košar, papaja pokpok, kar bi lahko prevedel kot pekoča solata iz papaje z limono, paradižnikom in seveda čilijem. Posegel sem celo za na soncu sušenimi ribami, ki so se izkazale za zelo dobre, vse je dobro kazalo, bil sem lačen, prepojen z zmagoslavjem in vznemirljivostmi današnjega dne, zato sem se odločil, da bom poizkusil tudi stoletno ribo, ki je zmleta v nekakšen biftek. Kako naj vam razložim za kaj gre? Saj veste za eno od tistih klasičnih vprašanj - je najprej kokoš ali jajce? No, po čemu smrdi riba? O.K. To smo obdelali. Diši, kakor diši, ampak okus pa je dober! Potem so dodali na "mizo" še en priboljšek. Najprej niso hoteli povedati, kaj je. Rekel sem, da mi je vseeno, da bom poizkusil, ker je izgledalo okusno, a da bi rad vedel, kaj jem. Bila je P O D G A N A ! Izgledalo je okusno in po zatrditvi, da si privoščijo le tako, ki biva med neoporečnimi polji, sem jo poizkusil in bila je zelo dobra.
V strahu, da se mi še kaj ne pripeti, sem se zatekel v taščin mimi casino iz začetka pripovedi, da zabeležim današnje dogodivščine. Ura je sicer šele osemnajst a mislim, da se bom umaknil v spalnico.
Današnji dan posvečam japonskemu pisatelju in tekaču Harukiju Murakamiju, ki me je s svojim zapisom tekačevega dnevnika, ki sem ga pred dobrim letom prebral v eni sapi, ga začutil, ne, da bi ga razumel, tako pritegnil, da sem na tek začel gledati s spoštovanjem in občudovanjem vedoč, da moj čas tekaškega razodetja šele prihaja.
Peter Dirnbek
in sem zvečer se obul pa gremo užitkom naproti 
ko je prav lepo bilo zasneženo že in še je padalo…….. 
prav na veselje me je gnalo naprej po zasneženih poteh čez polja skozi gozd pa tjakaj na Sorško polje do štreke……….ni bilo takorekoč žive duše, da bi uživala v takem pregrešno lepem večeru 
ko ne potrebuješ luči da kaj vidiš………….je vse belo.
ko se v temi prebijajo po tekaških straneh, sem mu kar šenkal eno svetlikajočo se ovratnico za na roko………. 
.škoda bi bila prevelika če se kaj nepredvidenega zgodi zaradi slabega videnja takih fantov brez svetlobnih teles na sebi…………… 
je že res de je pol šofer 
kriv ponavad…sam je pa že bolš de te prej vid kt pa čut ta oba dva??? 
Tja do doma je blo še malce lepega, sem pa malce prepozno šel od doma, ker so ene poti že bile splužene pa ni tko fajn kot po celcu.
žal že zvženo in utrjeno. Nekaj sprehalcev je šlo naproti odzdravim… 
odcep za Lavtarski vrh pod cerkvijo sama ena ozka gaz….. 
božansko a naporno….. 
Sem z mislimi nekje nekam odtaval: 
…glej ga no, ti pa kar napo bos okol letaš….se sevš prehladu 
; ne ni tko hudo je super tkole naokol jet pa užitkom roko podat… 
….j treba skoristit takele urce, pa kar vzet si čas, k nam uhaja, vsem nam……… 
mal za posladkat za tele dneve 
paše...
