Zadnje novičke

[cafy]

Zdravo,

v petek 25.4. popoldne grem iz Celja za Beograd na maraton, prostor imam še za dve osebi, vračam pa se v ponedeljek zjutraj.

Ali pa da se pridruživa h komu in se vračamo po dogovoru.

Info na 041 866 820 Miha

[Enkica]

Da ne odpiram nove teme, bom poročilo zapisala kar semle.

Konec lanskega leta se nam je porodila dilema - naj se spomladi udeležimo polmaratona v Pragi, kar je bilo že skoraj domenjeno, ali pa spremenimo načrte in gremo raje pogledat, kako se teče v osrčju Balkana, v Beogradu? Po krajšem preštevanju argumentov za in proti, pade odločitev. Beograd naj bo! Predvsem zato, ker je letos to tudi balkansko prvenstvo v maratonu in si obetamo številčnejšo udeležbo ter solidno organizacijo - ne po enem in ne po drugem Beograjski maraton do letos pač ni bil poznan.

V soboto razen precej majhnega in neopaznega prijavnega šotora ter nekaj ograj, pripravljenih za namestitev, prav nič ne govori o tem, da naj bi se po Beogradu naslednji dan teklo. Sem ter tja se po mestu sicer najde kak plakat, a prav vsi beograjski sorodniki, prijatelji in znanci mi govorijo enako - če jim ne bi povedala, zakaj sem prišla v Beograd, sploh ne bi vedeli, da se ima zgoditi 27. Beograjski maraton . Dvig številke poteka normalno, gudibeg nič posebnega: bombažna Asics majica in bon za testeninko, ki se je nisem udležila. Le kdo na svetu bi v Beogradu jedel makarone ob vseh tistih dišavah z roštilja, hehe. Pa karbolouding gor ali dol !

V nedeljo sem bila v centru 2 uri pred startom. Vse postavljeno, vse pripravljeno. Sonce že fino pripeka, vroče bo. Okrog prijavnega šotora in štartno-ciljnega prostora je bilo vse polno tekačev, le ulico ali dve stran pa o maratoncih ne duha ne sluha. Kot da se nič ne dogaja. Hecen občutek. Hitro se vrnemo v območje adrenalina in kavico spijemo tam. Slečemo se, garderobo pustimo kar pri navijačih in jo mahnemo na štart. Vzdušje je na vrhuncu, povsod baloni, dobra volja, hec in smeh. Zajčkov kolikor hočeš, celo polmaratonski za rezultat 2:30 . Manjka zvočna vzpodbuda, zelo. The Stroj v Ljubljani so zakon, ob takšnile startni "tišini" je to še toliko bolj jasno. Znaka za start nismo slišale, človek bi v Beogradu pričakoval pošten pok pištole, a nisem prepričana, če je bil začetek dirke povezan s kakšnim orožjem . Glede na to, da nas je startalo okrog 3500, je šlo seveda vse gladko in v kakšnih 2 minutah smo že vsi tekli. In po 3 minutah je že tudi teklo z vseh nas . Sonce je bilo neusmiljeno, trasa pa na začetku pestra - malo dole puno gore, hehe. Po nekaj km ožjih ulic pridemo na Brankov most. Tam nam najprej kocine postavijo pokonci bobnarji, nato pa stečemo po širokih avenijah in bulevarjih vse do Novega Beograda in še naprej. To so veličastni občutki teka po resničnem velemestu! Ljudi ob progi je za moje pojme veliko, vsekakor mnogo več kot sem jih pričakovala. Energija je izjemno pozitivna, prav čuti se občudovanje gledalcev do vsakogar, ki teče. "Svaka čast maratonci" je slišati iskreno in iz srca na vsakem koraku, čeprav me tečemo počasi in temu primerno bolj na repu. To tukaj sploh ni važno, frajer si že zato, ker sploh tečeš. Majka! Pa še nekaj je fletno. Gledalci nas naslavljajo s curicama in devojkama . Pri nas me v glavnem "obmetavajo" z gospo, kar me, moram priznati, ne motivira ravno kaj preveč .

Sonce nažiga, pridruži se mu močan veter, (pre)večkrat nam piha naravnost v prsi. Postaj je na srečo dovolj, voda prijetno hladna, čakajo nas 4 dcl lončki. Bingo! Povsod lahko dobiš tudi pollitrsko plastenko, če želiš. Ma ni potrebe, kljub vetru in vročini, saj so postaje na vsakih 2-3 km. Prima! Nekje bolj proti koncu delijo slanike. Zadiši mi sol, vendar se na srečo ne odločim za pojedino. Večini tistih, ki jih premami, je žal. Suh kruh pač ne gre dobro dol po tekaškem grlu . Dva kilometra pred ciljem edino neprijetno presenečenje in edini minus celotnega maratona. Proga se obrne navzgor in se kar noče nehati vzpenjat, bolj ko se bližamo cilju, bolj se postavlja pokonci . Ojej! Nekje sredi tega mučenja so si postojanko na srečo izbrali Vitezi. Ob namigu, da smo iz Slovenije, dobimo bučno vzpodbudo, ki nas nese naslednjih par 100 metrov. Zadnji klanček pred ciljno ravnino je ubitačan, malo ga celo prehodimo , nato proga spet zavije in končno zagledamo cilj. Zdaj pa no polno, punce, hehe!

Naj se tole bere kot reklama! Res je bilo lepo in zanesljivo bom Beograjski (pol)maraton odtekla še kdaj!

Za pokušino pa: https://www.youtube.com/watch?v=UPEJUVvCt4U

[jezo]

kako pa je z vonjavami? slišal sem namreč, da ena najbolj zoprnih zadev je to, da vmes med tekom praktično že vse gostilne na polno roštiljajo in zato je tek še toliko težji

[Enkica]

Jezo, to me vpraša prav vsak . Jaz sem dobrote z roštilja zavohala le enkrat, nekje na prvih kilometrih, ko še ni bilo krize. Kasneje jih je najbrž odpihnil močan veter, kolikor jih je sploh bilo. Polmaratonska proga v veliki meri poteka po res širokih in odprtih avenijah, kjer niti ni toliko tistih tipičnih roštilj lokalov.

Je pa Mravljetov zapis o mukah beograjskih maratonov, povezanih s temi vonjavami, dejansko bil eden od argumentov za to, da smo izbrale Beograd. Da vidimo, a smo al nismo .

[mojchka]

Bravo, deklice!

Zdaj mi je pa še bolj žal, da nismo šli še mi!

[miroR]

Poročilo na :

http://mirorezonja.blogspot.com/

[Deniz]

Super poročilo Miro...in seveda vse čestitke!

[Tajataja]

Bravo cure!