@Nejc1986, jaz kolesarim in tečem in pozdravljam obojne. Odzdravljam takisto.
So pa kolesarji hecen fenomen: če se peljem s starim Ponyjem, ali s hibridom, oblečen v trenirko in brez čelade, me noben ne povoha in na kraj pameti jim ne pride, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili prvi.
Ko pa se zapeljem s specialko, v dresu in s čelado na glavi, me pa ti isti kolesarji, ki me prej niso, zdaj pozdravljajo kar vsi.
Sem pa med tekom tudi jaz dostikrat toliko zatopljen v lastne misli in skoncentriran na tek, da ne vidim mimoidočih pešcev in tekačev in takrat se res ne trudim, da bi skrbel za pozdrave. In pri tem ne mislim nič slabega, ne gojim arogantnih misli, ampak preprosto mislim, da si kdaj pa kdaj zaslužimo biti tudi sami s sabo, ne da bi čutili potrebo, ali dolžnost, da kažemo svoj občutek za vljudnost in kulturo. Smola pač, da tečemo tam, kjer se najde še kdo!
Prepričan sem, da se mimoidočemu zdi grdo, ko v tistih trenutkih ne pozdravim, ampak prepričan sem tudi, da se mu ne sanja, v kakšnem stanju sem in kako morda s koncentracijo poskušam prebroditi rahlo krizo, vzdrževati tempo, kontrolirati srčni utrip in nasploh poskusiti opraviti trening, kot sem si ga zamislil.
Kdo je zdaj tu do koga pošten/nepošten?
Mene v bistvu sploh ne moti, če ljudje ne pozdravljajo. Njihov problem.
Ven ne hodim testirat kulture množic, ampak razmigat telo in duha, odvreč breme stresa in se nadihat zraka. In da bi se še pri tem ukvarjal z vprašanji, kje je družba naredila odklon in postala to, kar je, mi na kraj pameti ne pride.
Bi se pa dalo spregovoriti o (ne)kulturi pasjih sprehajalcev in njihovih sralcev!
Izjemno me pogreje, ko vidim, da na skritih kotičkih, kjer vedo, da jih nihče ne vidi, prišparajo tisto vrečko in breme transporta! Če jim je drek, na katerega naletimo vsi ostali, za svojim cuckom težko pobrati in odnesti, potem naj se znebijo cucka in si prihranijo zoprno delo!
Brrrrr, kako me to jezi!