Pozdravljeni,
končno sem našel čas, da napišem nekaj malega o osvajanju T24.
Na začetku bi se rad zahvalil Klemnu za organizacijo, vodenje, držanje tempa, potrpežljivost/razumevanje, druženje,... Velika zahvala gre tudi vsem, ki ste nam nudili odlično oskrbo pod Vrtačo, na Ljubelju, na zgornji Dolgi njivi in na Javorniškem sedlu.
Čestitke vsem so-osvajalcem. Drugič pa do konca
To je bilo moje drugo osvajanje T-24. Prvič sem odstopil na Javorniškem sedlu. Takrat preprosto ni šlo več naprej. V soboto pa sem nekako čutil, da mi bo uspelo. In mi je ampak brez težav ni šlo.
Startali smo iz Tržiča in kot za stavo začeli osvajati vrhove. Na Dobrči me je še malo zeblo, na Velikem vrhu (Begunjščica) pa se je naredil zelo lep topel jesenski dan brez vetra. Begunjščica mi je zelo lepa gora s prekrasnimi razgledi. Z mislimi sem šel po trasi T-24 in si rekel Vau
. Kot bi mignil smo bili že na poti na Vrtačo. Tukaj mi je postalo prvič vroče
Hitro zapustimo Vrtačo in že smo na Ljubelju (1/3 poti) kjer nam družina Triler s prijatelji pripravi pravo pojedino. Mogoče je to vzrok zakaj je prišlo do prvega usiha so-osvajalcev. V miru pojem odlične testenine in si ogledujem naslednje tri cilje: Košutico, Veliki vrh (Košuta) in Veliko Kladivo. Neverjetno kako visoko je Košutica. Slednjo osvojimo brez problema. Sledi Veliki vrh z odličnim zavarovanim delom. Plezanje na Veliki vrh zelo popestri T-24. Na vrhu Velikega vrha pogledam na že osvojeno pot. Neverjetno lepa je T-24. Razgledi so bili fenomenalni. Oči sem si najraje spočil na Storžiču (meni najlepši gori v KS alpah) in na Triglavu. Slednjega sem s spoštovanje opazoval.
Košuta, kljub njeni dolžini in zahtevnosti, mine zelo hitro. Pogled iz Košute je bil prav tako fenomenalen. Spomnil sem se kako hitro je Klemen lani osvajal Košuto na T-24. Neverjetno hitro je šlo takrat. Po osvojenem Velikem Kladivu in Košutnikovem turnu smo končali z 2/3 poti. Veselim se prihoda na zgornjo Dolgo njivo zaradi ponovnega srečanja z Urošom Feldinom in njegovo Anito. Enkratna prijatelja. Hitro se pripravimo za zadnjo tretjino poti. Žal smo ostali samo še trije, in sicer jaz, Luka Mihelič in Klemen. V glavi sem si rekel, da to ne bo v redu.
Začeli smo tudi teči. Do Stegovnika je bilo vse OK. Na poti smo doživeli lep sončni zahod. Pot je bila tudi OK (beri ni bilo mokrišča). Na Stegovniku je bila že mrzla noč. Slednjega smo osvojili brez težav. Sledilo je Javorniško sedlo kjer je bilo zelo mrzlo zato smo hitro nadaljevali na Storžič. Na poti na Storžič sem imel majhno krizo ampak sem jo hitro "prebolel". Klemen in Miha sta suvereno in brez težav prišla na vrh. Sledil je hiter spust iz Storžiča po melišču in rahel tek do Male Poljane. Nato je zame sledila čista agonija na Tolsti vrh. Komaj sem prišel na vrh. Na poti do koče na Kriški gori sem prišel dokaj hitro k sebi in si mislil, da je vsega hudega za mano. Močno sem se zmotil. Najhuje mi je bilo do Tržiča. Vzpon na Tolsti vrh je bila mala malica v primerjavi s spustom v Tržič
Spust je bil neverjetno dolg in naporen. Kljub temu sem prišel v Tržič in uspešno zaključil T-24.
Za zaključek lahko napišem, da je T-24 najtežja izkušnja, ki sem jo doživel. Po drugi strani pa je trasa T-24 zame najlepša od vseh 24 urnih izzivov.
Definitivno jo bom še osvajal
Na spodnji povezavi imate tudi videoposnetek, ki je nastal v času osvajanja T-24:
https://www.youtube.com/watch?v=rcrNN5E ... e=youtu.beLp, Nino
Čestitke vsem. 
