runner napisal/-a:...Me pa prav firbec matra kako je bilo, ko si tekel skozi črvino ... (OK, OK ... tipkovnico pod roke) in opali!
Runner, tole doživetje pa je napisano zate, ker nisem napisal vse o ustnicah.
Mogoče kdaj pozneje. V črvini pa se mi je zgodilo tole:
Že večkrat sem omenil, da je tek vedno čudežno in zdravilno deloval name. Tekel sem ob lepih in hudih trenutkih, tekel sem, kadar sem bil neizmerno srečen, kadar sem bil zaskrbljen, žalosten obupan ali utrujen. Tek mi je vedno utrdil optimizem ali pregnal žalost in melanholijo. Ob enem takih občutkov, ko je vse kazalo, da se izgublja volja, ko ni bilo nobene perspektive, ko je hrepenenje za lepimi trenutki prevladovalo v duši, sem se podal na tek na skrite gozdne jase in stezice. Že vnaprej sem vedel, da me bo tek pozdravil, a take intenzivnosti nisem pričakoval.
Gozdna pot se je izvila izmed dreves in pokazala se je dolga ravna črta poti. Na koncu te poti je bil črn oblak, edini in debel kumulus na jasnem nebu. Počasi sem se mu približeval, tek je že prijetno deloval name, telo je delovalo brezhibno, možganska otrdelost je popustila, prihajale so sanje, kot bi name začel delovati dremež. V tem trenutku sem pritekel v oblak.
Najprej sem mislil, da me je potegnilo v črno luknjo. Ko pa sem se navadil na novo situacijo, sem ugotovil, da se nahajam ne v črnem stožčastem tunelu, kamor vleče vse živo in mrtvo, vse temno in svetlo, ampak v središču prozorne poti, skozi katero se je videlo na vse strani. Spredaj se je svetlikalo novo vesolje, nov prostor, nov čas, nove dimenzije. Na drugi strani črvine je bil viden svet iz katerega sem prišel. Svet s samo nekaj znanimi dimenzijami, z vsemi srečami in tegobami, z lepimi in hudimi spomini, z ljudmi, ki jih imam in me imajo radi.
Imel sem občutek, da sem v sredini mnogih prostorov, med neštetimi dimenzijami v neskončnosti in sedanjosti časa. Okoli mene so se dogajali čudni pojavi, odpirala so se nova vesolja, črvine so se pojavljale in ponikovale, bile so vesoljske magistrale, pa tudi vezi med možganskimi vozli, povezave med občutki, spomini, čustvi, bolečino, radostjo, med hrepenenjem in ljubeznijo. Naprej, nazaj, navzgor je bilo isto in v vse dimenzije so se videle naenkrat. Lahko sem opazoval napis na hrbtu majice, lahko sem obenem zrl v daljavo naprej, videl sem modra in zelena sonca, srebrne in azurne lune, lesketajoče mlečne ceste in očarljiva ozvezdja vseh vesolj. Perspektive so potekale v vse smeri. Dimenzije so bile nekatere kristalne oblike, ravne, druge zmečkane kot kepa papirja, nekje se je vlekla kot polnomastno mleko ali sluzasti geli.
Vsa materija okoli in okoli je bila eksotična, barvni spekter v neskončno dimenzionalnem prostoru je imel status trdne snovi, tekočina je imela veliko trdoto, plini so se valili kot biljardne krogle med odprtinami črvin. Pokazalo se je, da črvina ni samo tunel, ampak neskončnost prepletenih poti iz časa v čas, iz prostora v prostor ali iz dimenzije v dimenzijo, pa tudi iz dimenzije v čas, iz prostora v dimenzijo, skratka na vse možne strani in poti, vesolje v velikem, neskončno vesolj v velikem in eno majhno miniaturno vesolje, neskončnost misli in vedenja v glavi, nadgrajeno s čustvi in spomini.
Naenkrat mi je postalo jasno, da vse vem. Kot bi naredil permutacijo vseh črk, s katerimi bi dobil vse besede, ki so, ki obstajajo in bodo obstajale. Iz teh besed so se izračunavale nove možnosti in oblike, da so se izoblikovali stavki, ki so bili, so in bodo kdaj napisani. Iz teh stavkov so se kombinirale vse možnosti in nenadoma se je vedelo vse. Vsa vprašanja, ki so bila, so in bodo izrečena, so nenadoma dobila vse odgovore. Vse je bilo jasno, vse se je vedelo, na vse se je dalo odgovoriti, vse kar se je in se bo izgovorilo je bilo že napisano. Samo odgovor je treba poiskati. To pa v črvini, v neštetodimenzionalnem, v neskončno časovnem in vseprostorskem kontinuumu ni bilo težko. Vse je bilo na dosegu roke, vsaka misel se je takoj jasno izkristalizirala, tegobe, ki so me trle so izginile.
A izginila je tudi sreča, veselje in radost lepih trenutkov, navdušenje ob drobnih doživljajih, ki jih je sicer v življenju malo, a so zato toliko bolj dragoceni. Dobil sem odgovore na vsa vprašanja, vse se je izšlo, vse tegobe, ki so me trle so spremenile dimenzije in iz drugega prostora časa je prispelo vedro razpoloženje in optimizem, volja do življenja in radost, da sem tukaj, da lahko živim, da imam prijatelje in ljudi s katerimi se razumem.
Lahko bi šel nazaj pogledat svojo mladost, lahko bi se spoznal s svojo prihodnostjo, lahko bi si zapisal vse bodoče loterijske zadetke, lahko bi poskusil vplivati na usodo in jo spremeniti. Toda izguba lepih trenutkov je bila hujša in težavnejša od olajšanja zaradi pozabljenja vsega hudega, od spoznanja preteklosti in prihodnosti. Če v sanjskem vesolju ni čustev in ni prijateljev, če ni oseb, ki te vsakodnevno radostijo, čeprav te obenem velikokrat prizadenejo in zaradi njih doživljamo tudi hude trenutke, potem je naš, navaden tridimenzionalen svet z enim prostorom in časom, čeprav sta ukrivljena, lepši in prijaznejši.
S hrepenenjem sem se oziral na vhod črvine, ki pa je bil zaradi čudnih poti svetlobe neviden. Vso moč in voljo sem vložil v pogled nazaj in črvina je izginila. Znašel sem se na gozdni poti in še kar naprej tekel. Vendar je bila to steza, dva dni hoda oddaljene od steze, kjer sem začel teči. Tudi datum na sigmi je bil dva dni pred datumom, na katerega sem se podal na tek.
Zadovoljen, da sem spet v našem svetu, sem dva dni taval po gozdu, končno prišel na izhodiščno mesto, tudi čas in prostor sta se ujemala, sedel v avto in se odpeljal domov. Samo nekaj ur sem bil odsoten, a brez skrbi in poln nove energije.
Tebi, Fotr se pa svašta dogaja pa še super znaš opisati doživljaje.
To moraš obvezno, ob priliki, zbrati ter izdati v knjižni obliki. Nekaj v smislu "Miti in resnice .....". 
