Zadnje novičke

[Krema]

Verjetno vas tu ni dosti takšnih, ki bi se s tekom ukvarjali zgolj in predvsem zaradi telesnega vidika (hujšanje ...). Zanima me predvsem to, kakšno je bilo vaše psihično stanje, preden ste zaželi s tekom, in kakšno je zdaj. Kaj vas je "prisililo" v to, da ste začeli? Koliko mislite, da lahko pridobivanje fizične pripravljenosti pripomore k večji notranji moči, če lahko uporabim ta zlajnan izraz? Torej, premagovanje kompleksov, izboljšanje samopodobe, asertivnosti, premagovanje strahov, travm, drugih težav ... Zanimajo me vaše osebne izkušnje, ne to, da je nekje pisalo, kako se sprošča hormon sreče. Zadeve so mi v teoriji jasne. Upam, da nisem preveč široko in filozofsko zastavila.

[Wega]

Res je, tek ni za hujšanje. Pa vednar je pri meni bila prelomnica, ko se je dvomestna cifra prevesila v tromestno. Res pa je, da mi je Dedek Mraz tisto leto prinesel tudi knjigo "Tek za začetnike". Morda je želel kaj povedati?

Sicer pa je tek sploh idealen za začeti. Samo vstaneš in greš. Ne rabiš nobenih priprav, nobene opreme, nič. Lepo se primerno oblečeš in obuješ in to je to. Seveda potem, če te prime, pač kupiš kakšno antipronatično čudo za na noge in HALa za na zapestje ampak to je potem.

Bi bilo pa zanimivo, če bi tej temi dodala še anketo - KDAJ smo začeli...

[Joc61]

Sam nimam težav s kilogrami. Teči sem začel kot dopolnilo h kolesarjenju, saj po službi praktično ni časa za dve ali triurno vožnjo. Za tek pa je neprimerno lažje najti čas kadarkoli. Zakaj pa sem se sploh začel ukvarjati s kolesarjenjem ali tekom? Kaj pa vem, je prišel dan, ko sem si rekel, da sedenje pred TV ni ravno tisto kar bi rad v prostem času počel (sicer v poznih letih pa vseeno). In tako sedaj tečem in kolesarim kot mi duša in vreme dopuščata.
LP

[marčni zajec]

...Koliko mislite, da lahko pridobivanje fizične pripravljenosti pripomore k večji notranji moči, če lahko uporabim ta zlajnan izraz? Torej, premagovanje kompleksov, izboljšanje samopodobe, asertivnosti, premagovanje strahov, travm, drugih težav ...

popolnoma nič če mene vprašaš.
ajd, če se pališ na: najti samega sebe, premagati samega sebe... pol mogoče ja, pred resničnim življenjem pa s tekom ne pobegneš.

[Mambli]

Meni je šefica v službi začela težit, da se morem na polovičko prijavit. Seveda sem šefico ubogal in šel na 21km. To je bilo dve leti nazaj, sedaj pa pretečem 42 v 3:30. Je pa tek postal del življenja in če sem dva dni brez mi že nekaj manjka.

[skylinegtr]

Na »grobo«, sem tudi sam pričel s tekom zaradi prekomerne teže. Zgodba je sicer malček daljša, pa vendar je bil poglavitni razlog ravno ta.
Kot dodaten bonus, pa bi izpostavil blagodejen učinek na psiho. To je dejansko tisti del dneva, ko sem lahko uro ali dve popolnoma sam s sabo in svojimi mislimi. Vedno imam sicer s sabo MP3 player, vendar se pogosto zalotim, da dejansko nisem slišal niti ene pesmi, pa čeprav mi je celo pot glasba igral v ušesa. Preprosto misli premagajo vso okolico.
Zame je tek neka hecna kombinacija zaposlenosti možganov. En del je zaposlen s premagovanjem napora in siljenjem naprej, drugi del, pa z analiziranjem lastnega življenja in tekočih težav.
Je tudi neke vrste boj samega s sabo. Ko bi noge in razum rada prenehala, tvoja vztrajnost pa sili naprej.

Nedvomno je pozitivno to, da imaš čas zase, brez telefona, otrok (tisti, ki jih imate), TV,… ali kakršne koli druge oblike motnje. In tek, ti da prav to.

[b0j3]

Vedno sem sanjal o triatlonu, ker mi je bolj všeč ukvarjanje s športom, kot gledanje.
Nikoli pa se nisem zares lotil.
Lani sem za novo leto dobil knjigo Deana Karnazesa Ultramaratonec. Jo prebral in naslednji dan šel kupit Goretex nikice in začel teči.
Kolesaril sem že itak malo po malo in sedaj hodim še plavat.
Ja, lani je bil tudi prvi triatlon, 21ka v Lj in sedaj pač nadaljujem.

Na vprašanje zakaj, odgovarjam zato.

[pajo]

Zakaj sem začel? Zaradi žene. Meni na kavču ni manjkalo prav nič. Ker pa so njej svetovali naj zardi astme začne z tekom ( še hoja je bila problem kaj šele tek) in na njeno nerganje naj ji delam družbo pri teku... Pač sem šel kaj pa naj. Kaj prida tekač sicer nisem ampak toliko bolj uživam pri vsem tem. Tečeva sedaj vsak različne razdalje. Če se hočeš sprostiti od vsega kar se dogaja okoli tebe... Superge pa gremo. Ni važno kam. Pomaga. Tek pa hujšanje... Pri meni ne pomaga. Ravno obratno.

[ris9]

S tekom začel zaradi veselja do tekmovanj oz. zmag (nad časom ki si ga zastavim ali nad tekmeci. Ni važno) in ker sem že v OŠ kar precej hitro tekel, sem pač malo več tekel kot pa se ukvarjal z ostalimi športi (da se zastopimo: še vedno se veliko ukvarjam tudi z ostalimi športi). Še en razlog: nikoli nisem nič redno treniral a sem si zmeraj to želel in si tudi še želim. Zmeraj sem imel nekoga, ki me je "dražil", da je boljši, da je hitrejši (sošolci, sodelavec,...) in tako sem tudi s časom napredoval do stopnje kjer bolj kot ne tekmujem s časom zastavljenim v svoji glavi (v bistvu kdaj to ni čas ampak samo cilj tekmovanja). Večinoma se ne obremenjujem tudi, če mi kaj spodleti ampak nadaljujem z nekim drugim ciljem. Rad imam tudi statistiko zato že več kot dve leti uporabljam GPS uro, ki mi daje še dodatno veselje do teka. Zaradi prekomerne teže nikoli nisem športal, ker je tudi nikoli nisem imel. Sem pa "odprt" za prav vse športe, ki obstajajo in če je le čas in € vedno probam kaj novega (predlani akvatlon, lani triatlon...). Najraje pa tečem v dobri družbi pa tudi, če je to počasneje kot sicer zmorem. Teren mi pa ni toliko pomemben, kdaj mi paše teči tudi po glavni cesti med prometno konico . Važno je da se "laufa"

[bush81]

Zelo zanimivo vprašanje. Sam sem začel kej je takrat še moja bodoča punca laufala in sem jo želel osvojiti in zato sem šel z njo na tek. Zdaj sva že dosti cajta skupaj.....ona laufa malo manj, jaz pa mal več. Enostavno je tek postala moja navada, .... , sploh je lepo, če greš tečt v dvoje in včasih na kako tekaško prireditev.

[Koci]

Zakaj začel?
Že dolgo tega, sem videl, da sosed s tekom poskuša tromestno številko, ki jo je videl na tehtnici, popraviti na dvomestno. In pridružil sem se mu.
Sosedu je uspelo, meni pa je tek postal del življenja. Ker sem tudi kolesar, sem pričel tek, kombinirati s kolesom in tako tudi danes, ko nisem več mladenič.

[tae]

Mojo zgodbo sicer že marsikdo pozna, pa naj bo vseeno še enkrat. Pred tekom sem se tekmovalno ukvarjal s športnim plesom, karatejem in taekwondojem. Z zadnjim tekmovalnim delom sem moral nehati zaradi družine in pomanjkanja časa, še vedno pa sem imel manjše skupinice svojih učencev. O teku prej nikoli nisem razmišljal. Nekega dne pa dobim v roke vsakodnevno reklamo ene od športnih trgovin, kjer je bil na zadnji strani razpis za maraton v Radencih. Najbolj me je navdušilo, da vsak udeleženec dobi medaljo. Iz svojih prejšnjih športov sem bil navajen, da so medalje rezervirane za najboljše tri. Prijavil sem se na 10 km razdaljo z edinim ciljem, da jo pretečem in na koncu dobim to medaljo. In sem jo. Potem mi je postalo všeč in se začel s tem malo bolj ukvarjati. Letos maja bo 6 let. Je pa zanimivo, da mi sedaj npr. medalje nič več ne pomenijo.

[Andreja_T]

fizično ne bi mogla reči, da sem "začela". od vedno. tek je bil vedno sestavni del mene, vzroki se pa z leti spreminjajo.

ko sem bila še malo dete, je bil tek posledica naravne potrebe po gibanju. sem bla pač eden tistih otrok, ki se kasneje tudi v OŠ "niso dali", tako da smo besno plezali po drevesih ter s tem spravljali vzgojiteljice v grozo in ob živce.

potem tudi to ni bilo dovolj in so se spontano začeli treningi in tazaresne tekme ekipnih športov in atletike. moj prosti čas je bil en sam šport in praktično nisem počela drugega. sledila je usmeritev v več smeri bolj specializiranih športnih področij.

ko sem počasi odraščala, so se zaradi takih in drugačnih pretresov pojavile nekajmesečne prekinitve. takrat so prišli tudi začetki. ne toliko fizični-z-nule, saj sem bila kadarkoli sposobna preteči več km brez problema, ampak bolj psihični.

in vzroki so prehajali od kurjena presežka energije, urejanja misli, tudi gašenja besa všasih do enostavnega uživanja v naravi, bolšega psihofizičnega počutja, spoznavanja sebe, itd. trenutno je moje športno udejstvovanje (ki obsega precej več, kot samo tek) posledica vsega zgoraj naštetega. poleg tega, da je to postalo del mojega življenja in se mi zdi tako naravno kot dihanje, se zavedam tudi naložbe v prihodnost - kjer je po mojem prepričanju enako potreben tako trening telesa, kot tudi uma. torej, doživljenjski študi in šport, oboje trdo, vendar z zdravo mero (nekako prosto po l. štuklju). s časom izbiram vedno manj čredne športe in vedno bolj tiste entuziastične, brez sponzorjev, denarja in hord navijačev.

si pa nikakor in pod nobenim pogojem ne predstavljam nekoga (in tudi ne poznam nikogar), ki bi mu bil edini cilj teka/športanja izguba telesne teže, pa bi s tem (edinim) ciljem tek ali drugo fizično aktivnost obdržal skozi življenje brez občutka mučenja in slabe vesti.

po mojih izkušnjah tek lahko pomaga trenutno prelomit težko življenjsko situacijo, kot brca v rit, da se spraviš k sebi, nikakor pa zaradi teka ne postaneš nič bolj srečen, odločen ali notranje močen. za to je potrebno veliko več dela, mentalnega, ne fizičnega. da bi ovrgla to mnenje, bi lahko podala veliko protiprimerov, ampak naj bo samo en, pogost in značilen: anoreksija. veliko anoreksičnih punc se (tudi) s športom izčrpuje do onemoglosti, vendar tek ne popravlja njihove samopodobe, ne izboljšuje počutja in notranje moči. tek je samo eno izmed orodij. kot kladivo - z njim lahko zabiješ žebelj, ali pa se treskaš po prstih.

[UršaR]

Prav velik tekač jaz nisem in nikoli ne bom, pa bom kljub temu odgovorila. Torej, jaz sem začenjala večkrat, že precej let nazaj. In sem tekla enkrat, dvakrat,... pa je prišlo slabo vreme in je bilo sezone zame konec. In tako kar nekajkrat - zares začela nisem. Pred 3 leti pa sem se, bolj zrela in odrasla , zamislila, da bi pa spet lahko poskusila začeti. Ja, tudi zaradi izgube odvečnih kilogramov. Predvesm pa zato, da bi se malo "odklopila" od vsega. Mlajši otrok je imel že 3 leta in logističnih težav (da bi nujno rabil edino in samo mamo) je bilo vse manj. In sem šla. Ko sem tavelko peljala na "trening", je bila tista urica moja. In sem tekla. In tako ostaja še danes. Še vedno tečem počasi, še vedno ne premagujem velikega števila kilometrov, ampak še vedno nekajkrat na teden tečem.

Kaj sem ugotovila v tem času? Da se lahko teče tudi v slabem vremenu, da tudi, če se težko spravim ven, mi kasneje nikoli ni žal in predvsem, da se bolje počutim, če redno tečem. Pri sebi sem opazila eno veliko spremembo - veliko lažje in predvsem manj stresno doživljam razne manjše pretrese, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju. Ne obremenjujem se z vsako malenkostjo, bolj "flegma" sem postala. Verjetno tega ne gre pripisovati samo teku, ampak živi se pa lažje. In če verjamem, da tek pri tem vsaj malo pomaga, bom s tekom tudi nadaljevala. Pa čeprav počasi!

LP, Urša

[*Irena*]

Zelo zanimivo je prebirati tole temo, saj ima vsak neko svojo zgodbo. Pa bom svojo povedala še jaz. Bilo mi je že rutina, da sem vedno po kosilu morala na kavč in zadremat eno kitico al pa dve . To sem kar dolgo prakticirala, hkrati pa bila vedno bolj brez volje in energije . Seveda pa se je neaktivnost poznala tudi na telesu, kjer so šlaufki že opazno rastli. Pa sem samo sebe imela nekega dne dovolj - to je bilo pred tremi leti, zbrcala sem se ven in začela s hojo . Kmalu sem ugotovila, da mi je hoja premalo in sem postopno uvajala tek. Počutje je bilo krasno, energije polno. Kakšno zmagoslavje je bilo, ko sem prvič pretekla moj krog (3 km) v enem kosu. Uspeh mi je dal še več motivacije. Energije imam po teku vedno dovolj, vse stvari lahko ponaredim, kar mi prej ni uspevalo . Seveda sem s tekom izgubila odvečne kilograme, brez da bi se tega sploh zavedala in tako postala bolj samozavestna. Lansko leto sem se prvič udeležila teka okoli Blejskega jezera, potem pa še na LM 10-ko. Letos že razmišljam o polmaratonu.
Mi pa tek pomaga tudi, če sem potrta, takrat se spopadam z mislimi sama s seboj, ko pridem s teka, tudi stvari niso več tako črne. Name tek vsekakor pozitivno vpliva. Glede hujšanja pa - sedaj se ne odrekam ničemur, itak sem prehranjevalne navade nevede spremenila, prej sem jedla 2 krat na dan, sedaj 5 - 6 obrokov. Seveda pazim, da s polnim trebuhom ne grem tečt, prazen žakelj pa tudi ne stoji pokonci, ane?
Pa še eno stvar sem pozabila omeniti. Ker imam astmo, sem imela stalne probleme z dihanjem že ob najmanjšem naporu. Hoja v klanec me je tako zdelala, da sem morala vedno vzeti vpihe Ventolina. Teh težav nimam več že dve leti .