- 12 Mar 2005, 18:33
#34541
Mislim, da smo amaterski tekači (vsi,ki kolko tolko resno jemljemo svoj šport in nam tek ni ravno več samo in zgolj rekreacija,ter priložnost,da malce razgibamo svoje telo) tudi eni redkih rekreativnih športnikov, ki se zaradi same narave tega športa moramo marsičemu odrečti. Tisti, ki ste kdajkoli imeli ali ki imate vsaj kolko tolko dosegljive cilje, veste, o čem govorim. O tem, da tek ni samo tiste pol ure,uro ali dve teka dnevno ampak veliko veliko več. Je tudi velika mera discipline, samodiscipline, reda, volje in včasih tudi ene vrste samoprisile. Je kratkomalo način življenja. Vsaj pri meni je tako in tudi pri sotekačih,ki jih osebno poznam. Kljub temu, da imamo vsi še druge obveznosti, od službe, do družine, pa vsega,kar sestavlja vsakdanje življenje, je tek pomemben del vsakdana.
Kot tekač se moraš odrekat veliko stvarem. Če sodim po sebi, so to raznorazni "užitki" ; nič cigaret, alkohol le poredko, nič prekomernega nažiranja s hrano, tudi ponočevanja skoraj nič. Ko prijatelji gredo ob petkih zvečer v "lajf", se sam odpravim pred TV, računalnik ali vzamem v roke knjigo in potem čez čas v posteljo. Dobro se je treba spočiti, v soboto imam vedno na programu dolge teke. Ne gre, da bi do treh,štirih zjutraj ponočeval in potem v soboto odtekel 15, 20 ali 25 km...Nekateri pravijo: pa zakaj si tako nor,kaj imaš od tega? Saj nimaš nič od življenja!
Ampak takšni preprosto ne razumejo, v čem je bistvo vsega.In ne razumejo in ne doživijo tistega božanskega občutka po 20 ali več pretečenih kilometrih; občutka, ko si natočiš polno kad tople vode in se sprostiš , poglobiš vase in se prepustiš tisti prijetni in izpopolnjujoči utrujenosti, ki preplavlja tvoje mišice...In ko že kuješ načrte za prihodnost. Si vizualiziraš kakšen cilj, ki se ti zdi dovolj realen in ko veš, da ga boš z veliko trdega treninga in tudi z malce sreče izpolnil. Ja, vredno je. Vso odrekanje in samodisciplina ni nič v primerjavi z občutkom , ki te preplavi, ko izpolniš svoj cilj. Pa čeprav je to prvih 10 pretečenih km, polmaraton ali maraton...
Veliko ljudi, ki niso nikoli izkusili takšnih občutkov, nas ima (tekače) za čudake in včasih me kdo vpraša tudi - ali te ni vendar nič sram teči ob robu ceste, skozi vas ali mesto in še v španarcah povrhu? In to sredi dopoldneva, popoldneva ali celo navsezgodaj zjutraj? Ko te vendar vsi vidijo!!! Sicer je takih bolj malo,pa vendar - kaj naj mu odgovorim? Nič. Preostane mi le, da se nasmehnem in pomislim na to, da ne ve,kaj zamuja... Vsem naporom, bolečinam in utrujenosti navkljub!
Kot tekač se moraš odrekat veliko stvarem. Če sodim po sebi, so to raznorazni "užitki" ; nič cigaret, alkohol le poredko, nič prekomernega nažiranja s hrano, tudi ponočevanja skoraj nič. Ko prijatelji gredo ob petkih zvečer v "lajf", se sam odpravim pred TV, računalnik ali vzamem v roke knjigo in potem čez čas v posteljo. Dobro se je treba spočiti, v soboto imam vedno na programu dolge teke. Ne gre, da bi do treh,štirih zjutraj ponočeval in potem v soboto odtekel 15, 20 ali 25 km...Nekateri pravijo: pa zakaj si tako nor,kaj imaš od tega? Saj nimaš nič od življenja!
Ampak takšni preprosto ne razumejo, v čem je bistvo vsega.In ne razumejo in ne doživijo tistega božanskega občutka po 20 ali več pretečenih kilometrih; občutka, ko si natočiš polno kad tople vode in se sprostiš , poglobiš vase in se prepustiš tisti prijetni in izpopolnjujoči utrujenosti, ki preplavlja tvoje mišice...In ko že kuješ načrte za prihodnost. Si vizualiziraš kakšen cilj, ki se ti zdi dovolj realen in ko veš, da ga boš z veliko trdega treninga in tudi z malce sreče izpolnil. Ja, vredno je. Vso odrekanje in samodisciplina ni nič v primerjavi z občutkom , ki te preplavi, ko izpolniš svoj cilj. Pa čeprav je to prvih 10 pretečenih km, polmaraton ali maraton...
Veliko ljudi, ki niso nikoli izkusili takšnih občutkov, nas ima (tekače) za čudake in včasih me kdo vpraša tudi - ali te ni vendar nič sram teči ob robu ceste, skozi vas ali mesto in še v španarcah povrhu? In to sredi dopoldneva, popoldneva ali celo navsezgodaj zjutraj? Ko te vendar vsi vidijo!!! Sicer je takih bolj malo,pa vendar - kaj naj mu odgovorim? Nič. Preostane mi le, da se nasmehnem in pomislim na to, da ne ve,kaj zamuja... Vsem naporom, bolečinam in utrujenosti navkljub!
Benjamin