- 18 Jan 2005, 10:33
#30495
Polet št. 34, 26. avgust 2004
INTERVALNI TRENING
Dr. Branko Škof, predstojnik katedre za atletiko, Fakulteta za šport
To si res velja zapomniti: intervalni trening ni za tekače začetnike ali tiste, ki se po nekaj mesecih vadbe pripravljajo na svoje prvo tekmovanje!
Razvoj bazične aerobne vzdržljivosti namreč temelji na nepretrganih obremenitvah, izboljšanje tekmovalne učinkovitosti tekačev, ki se resno pripravljajo na tekmovanja, pa ni mogoče brez višje intenzivne vzdržljivostne vadbe. In intervalni trening je osrednje sredstvo te vadbe.
Kaj je intervalni trening?
Najpreprosteje lahko intervalni trening opišemo kot sistem vzdržljivostne vadbe, pri katerem se teki v določenem tempu izmenjujejo z vmesnim počitkom. Čeprav je bil »naravni intervalni trening« že dolgo poznan, saj so tekači v krosu in smučarji tekači že celo prejšnje stoletje izvajali vadbo z menjavanjem teka po ravnini, po klancu navzgor ali navzdol v naravi, je intervalni trening postal priljubljen v petdesetih letih z olimpijskim zmagovalcem Emilom Zatopkom, ki je na olimpijadi 1952 zmagal (doslej še edini) v vseh treh dolgih tekih: 5 km, 10 km in v maratonu. Od takrat tekači na srednje in dolge proge in številni drugi športniki uporabljajo to metodo za treniranje pri hitrosti blizu njihove posebne tekmovalne hitrosti.
S spreminjanjem dolžine posameznega intervala teka, hitrosti teka, skupne količine teka ter z dolžino in načinom odmora uravnavamo zahtevnost intervalnega treninga. Glede na razmerja naštetih dejavnikov, ki določajo zahtevnost vadbe, ločimo aerobni in anaerobni intervalni trening. Anaerobni intervalni trening je zaporedje tekov z veliko ali maksimalno hitrostjo na določeni razdalji (hitrost tekov je med 130 in 200 odstotki hitrosti tekača pri VO2max). To je vadba za razvoj anaerobnih sposobnosti, pomembna za razvoj tekmovalne učinkovitosti naprednih in vrhunskih tekačev. Zato tokrat tega treninga ne bomo podrobneje predstavljali. Aerobni intervalni trening je zaporedje tekov in vmesnih odmorov, ki pomeni predvsem aerobno vadbo (ob tem so bolj ali manj aktivirani tudi anaerobni presnovni procesi). Intenzivnost je blizu vaše največje aerobne zmogljivosti (VO2max) in najvišjega srčnega utripa. Hitrost aerobnih intervalnih tekov (odvisno od njihove dolžine, dolžine in intenzivnosti odmora) spada v raven napora med področjem najvišjega »stady state« (stabilnega stanja) laktata v organizmu (imenovano tudi področje anaerobnega praga) in področjem največje aerobne zmogljivosti (hitrost VO2max). To so hitrosti tekme na 5 km (ali Cooperjevega teka), 10 km in nekoliko nižje od 10 km tekmovalne hitrosti.
Glede na dolžino intervalov hitrega teka in odmora ločimo kratkotrajni in dolgotrajni aerobni intervalni trening.
Kratkotrajni aerobni intervalni trening.
Kratkotrajni aerobni intervalni trening pogosto imenujemo tudi »prekinjajoči« tek. Trening s kratkotrajnimi intervali pomeni ponavljanje od 10 do največ 60 sekund dolgih tekov pri hitrosti od 85 do 115 odstotkov hitrosti teka pri VO2max. Bistvena sestavina te vadbene metode je zelo kratek in aktiven počitek (od 5 sekund do največ 1 minute), kar zagotavlja, da je aerobna funkcija športnika ves čas vadbe na visoki ravni. Hitrost teka v odmoru je pogosto za 50 odstotkov nižja od intervala napora. Vadba traja 20 do 40 minut (5 do 10 km in več). Srčni utrip ob končanih hitrih odsekih bo 90 do 95 odstotkov največjega srčnega utripa, med odmorom se bo znižal za 10 do 15 utripov ali celo manj, kar je odvisno od dolžine in intenzivnosti aktivnosti v odmoru. Med tako vadbo bo aktivnost aerobnih funkcij tekača v povprečju 90 odstotkov VO2max.
Primeri vadbenih enot s kratkotrajnimi intervalnimi teki:
1 do 3 serije 15 do 25krat 15 do 20 sekund (100 m) trajajočih tekov; odmor med njimi je 10 do 30 sekund počasnega teka.
1 do 3 serije 12 do 15krat 200 m tekov v hitrosti Cooperjevega testa ali hitrosti teka na 5 km; odmor 100 m počasnega teka (ne daljši od 1 minute);
Zanimivo: tipičen primer intervalne vadbe Emila Zatopka je bil tudi 100 krat 400 m (v serijah po 20 do 40 ponovitev) v hitrosti okrog 72 sekund (približno 85 do 90 odst. hitrosti VO2max) in 200 m teka za odmor.
Dolgotrajen aerobni intervalni trening
Ta trening je zelo učinkovit za izboljšanje VO2max in tekmovalne učinkovitosti v tekih, daljših od 3 km. Tipični vzdržljivostni trening z dolgotrajnimi intervali pomeni ponavljanje 1 do 8 minut dolgih tekov pri 90 do 100 odst. hitrosti VO2max in aktivnih vmesnih odmorov, ki trajajo enako dolgo ali za polovico manj kot napor.
Nekaj primerov:
3 x 1000 m (100 odst. hitrosti VO2max hitrost Cooperjevega testa ali teka na 3 km); odmor 3 min.; taka vadba ima že zelo močan anaerobni značaj
5 x 1000 m (92 do 95 odst. hitrosti VO2max »supra kritična hitrost«); odmor 3 min. 5 x 1600 m ali 4 x 2000 m ali 3 x 3000 m ali 2 seriji po 5 x 1000 m (90 do 95 odst. hitrosti VO2max »kritična hitrost«); odmor 35 min.
V znanstveno podprtem tekmovalnem športu se za določanje hitrosti dolgotrajnih intervalnih tekov uporabljajo zelo natančni kriteriji. Veronique Billat (ena najpomembnejši raziskovalk metodike vzdržljivostnega treninga) je uvedla kriterija »kritična hitrost« in »supra kritična hitrost« teka. Kritična hitrost je izračunana iz tekmovalnih hitrosti tekov od 3 do 10 km, supra kritična hitrost pa intenzivnost med hitrostjo najvišjega stanja »stady state« laktata v krvi (85 odst. VO2max) in hitrostjo VO2max to je približno 92 odst. VO2max). Določanje optimalne dolžine tekov dolgotrajnega intervalnega treninga izhaja iz razdalje, ko jo tekač lahko preteče pri hitrosti VO2max, pri supra kritični oziroma kritični hitrosti.
Te razdalje (oziroma trajanje) so pri različnih tekačih z istim VO2max lahko zelo različne, zato bi morale biti tudi dolžine intervalov različne pri različnih ljudeh. Čas vzdrževanja teka pri hitrosti VO2max je od 6 do 8 minut, čas vzdrževanja sura kritične hitrosti (9295 odst. VO2max) 8 do 15 minut in okrog 30 minut pri kritični hitrosti. Raziskave kažejo (Sports Medicine, 2001), da je optimalna dolžina dolgotrajnih intervalov polovična razdalja teka pri supra kritični hitrosti. Ker je čas do izčrpanja pri tej hitrosti od 8 do 15 minut, pomeni optimalna dolžina intervala čas od 4 do 7,5 minute pri 92 odst. hitrosti VO2max. Vmesni odmori trajajo od 2 do 3:15 minute. Skupna dolžina intervalne vadbe je okrog 20 do 30 minut torej 3 do 8 izbranih ponovitev. Odmor naj bo aktiven: hitrost teka v hitrosti okrog 50 odst. hitrosti VO2max, razmerje med delom in odmorom pa 2 :1 do 1:1.
Kako lahko aerobni intervalni trening pomaga vam
Aerobni intervalni trening ima ob ustreznem izvajanju lahko v primerjavi z nepretrgano tekaško vadbo številne prednosti: biološkofiziološke, psihološke in sociološke narave. Skupaj z aerobno bazično vzdržljivostjo in vadbo moči boste z aerobnim intervalnim treningom izboljšali hitrost dolgotrajnega teka in tekmovalno hitrost. Zakaj? Zato ker boste s to vadbo lahko tekli hitreje oziroma zmogli večjo razdaljo kot pri isti hitrosti z nepretrgano vadbo. Skratka, opravili boste več dela. Skandinavski raziskovalci (Sports Medicine, 2001) so ugotovili, da so tekači pri visokointenzivni nepretrgani vadbi pri hitrosti VO2maxlahko tekli 4 do 6 minut, v prekinjajočem teku 15 sekund napora: 15 sekund odmora pri intenzivnosti 112 odst. hitrosti VO2max pa so lahko vztrajali 60 minut. Tudi v raziskavi (International journal of sports medicine and physical fitness, 2000), ki je primerjala fiziološko dogajanje v organizmu pri dolgotrajnem intervalnem treningu pri supra kritični hitrosti in nepretrganem teku pri tej hitrosti, se je izkazalo, da je bil čas vadbe pri intenzivnosti platoja VO2max pri intervalni obremenitvi dvakrat daljši kot pri nepretrgani obremenitvi pri isti hitrosti (10:23 vs 5:07).
Kratkotrajni aerobni intervalni trening je učinkovitejši za povečanje vrednosti oksidacije maščob kot nepretrgan napor. Kratkotrajna aerobna intervalna vadba v primerjavi z neprekinjeno metodo pri isti hitrosti teka na račun izkoriščanja lipidov porabi manj glikogenskih zalog. Napor je bolj aeroben, obnova po njem je hitrejša.
Dogajanje je v telesu
Tako pri prekinjajoči kot dolgotrajni intervalni obremenitvi bo vsebnost laktata v krvi in s tem zakislenost organizma značilno nižja kot po nepretrgani obremenitvi iste intenzivnosti. V kratkotrajnih (10 do 20 s) intervalih kisik, ki je vezan na mioglobin (0,5 litra) v mišični celici, zagotovi polovico kisika, potrebnega za napor. Zato in zaradi izkoriščanja kreatinfosfata (varčevanje glikogena) je vloga anaerobne glikolize in s tem vsebnost laktata v krvi pri taki vadbi razmeroma majhna. Zanimiva je primerjava te vadbe z nepretrgano »tempo« obremenitvijo, ki so jo opravili pri veslačih. Primerjali so srčni utrip, raven porabe kisika in vsebnost laktata v krvi po 5 serijah šestminutnega veslanja (15 s veslanja: 15 s odmora; med serijami 30 s odmora) v tekmovalni hitrosti z veslanjem na 6 minut nepretrgoma v isti hitrosti. Srčni utrip je pri prekinjajoči obremenitvi dosegel 89 odst., VO2 78 odst. in laktat 32 odst. vrednosti ob koncu nepretrgane obremenitve.
Aerobna intervalna vadba zelo močno spodbuja tako srčnožilno kot mišično adaptacijo ter povečuje tekmovalno učinkovitost tekačev in drugih športnikov. Toda vpliv različnih vrst aerobne intervalne vadbe na oba sklopa mehanizmov aerobne zmogljivosti športnika je nekoliko različen. Vpliv kratkotrajnih intervalov je najbolj izdaten pri izboljšanju mišične funkcije: povečanje števila in velikosti mitohondrijev, povečanje količine aerobnih encimov v njih in povečanje gostote kapilarne mreže v mišici. Najpomembnejši učinek dolgotrajne aerobne vadbe pa je poudarjen vpliv na transportni sistem tekača, zlasti na učinkovitost srčnega dela, regulacije distribucije krvi v aktivne in manj aktivne telesne segmente med obremenitvijo in na regulacijo trošenja mišičnega glikogena.
Psihološke in sociološke prednosti intervalne vadbe
Intervalna vadba je lahko izjemno raznovrstna, saj lahko vsako vadbeno enoto oblikujete drugače, a bo njen namen še vedno enak. Kombinirate lahko različne razdalje, spreminjate hitrosti in dolžine odmorov, kar pomembno razbija monotonost in tako pripomore k višji motivaciji. Nekaterim za oblikovanje močne motivacije ni dovolj le dober notranji občutek. Potrebujejo zunanje potrditve potrebujejo natančno informacijo o teku, koliko so pretekli, kako hitro, koliko hitreje kot pred enim mesecem itd. Pri motivaciji pomaga tudi to, da lahko zelo natančno vse izmerimo in ovrednotimo. Intervalni trening omogoča zelo natančne analize. Intenzivnejša intervalna vadba daje tekaču večjo samozavest. Že po nekaj vadbenih enotah boste dobili občutek, da lažje in dlje časa tečete pri višji hitrosti, močni boste postali tudi ob koncu dirke, kajti s tem treningom se bo povečala tudi vaša anaerobna sposobnost ali mišična vzdržljivost. Ob intenzivnejši vadbi boste postali močnejši hitrejši. Tudi tek v klanec bo postal lažji. Vse te biološkofiziološke in psihološke prilagoditve prinesejo tekaču sposobnost teči pri visokih hitrostih skozi daljši čas. Z večjo aerobno zmogljivostjo se bo zmanjšal kisikov dolg in tekmovalna hitrost bo prijaznejša. Pri intervalni vadbi se pridobiva in izpopolnjuje tudi občutek za ritem teka pri tekmovalni hitrosti. Ta izkušnja bo tekaču pomagala izbrati pravi tempo v začetnem delu tekme in omogočila ustreznejše taktične variante v tekmovalnih nastopih.
Praktični nasveti za izvajanje intervalne vadbe
Intervalni trening ni celoletna vadbena vsebina tekačev in tudi ne omogoča celovitega razvoja tekača. Zato mu ne pripisujmo prevelikega, vsemogočnega pomena. Smiseln in učinkovit je le v kombinaciji z drugimi sredstvi (lahkotno in intenzivno nepretrgano vadbo in drugimi netekaškimi sredstvi). Pri rekreativnih tekačih naj bi bil navzoč le v obdobju priprav na tekmovanja. Intervalni trening bo učinkovit samo ob pravilni rabi. Intervalna vadba lahko ima zelo različne vplive. Z njo lahko razvijate aerobno funkcijo, ne da bi stimulirali anaerobno, lahko razvijate aerobno in anaerobno hkrati, lahko razvijate zgolj anaerobno. Pomemben je vaš cilj katero funkcijo želite razvijati. Že s spremembo enega od parametrov, ki določajo zahtevnost vadbe (hitrosti in dolžine teka, dolžine in tipa odmora, skupnega obsega vadbe), lahko povsem spremenite fiziološke lastnosti vadbe.
Ob premajhni disciplini in neznanju načrtovana aerobna vadba zelo hitro postane nekaj drugega. Zato za učinkovito izvedbo aerobnega intervalnega treninga potrebujete kar nekaj izkušenj in samoobvladovanja. Hitrost v začetku vadbe se vam bo morda zdela smešno nizka. Obvladajte se in vadite po načrtu. Kmalu ne bo več čisto enostavno. Potrebna je potrpežljivost. Začenjajte počasi! Zahtevnost intervalne vadbe stopnjujte počasi in postopno. Ken Doherty (eminenca med tekaškimi trenerji) svetuje, da je upravičeno povečati zahtevnost intervalne vadbe šele, ko neki sistem vadbe tekač povsem obvlada; torej ga lahko izvaja brez telesnega in duševnega napora. Zahtevnost vadbe spreminjate s spremembo enega parametra. Nikoli ne zaostrujte zadeve na več koncih hkrati. Intervalni trening naj ne bo prepogost gost tekaškega programa. To je fiziološko, biokemijsko in psihološko zahtevna vadba, ki zahteva dolgotrajnejšo obnovo. Vsaj dva do tri dni! V obdobju pred tekmami je smiselna vadba dvakrat na teden, v zgodnejšem obdobju pa največ enkrat tedensko. Zelo koristno bo, če boste intervalno vadbo opravili s tekaškimi prijatelji. V homogeni skupini boste veliko lažje kot sami premagovali napor. V vadbi boste pridobivali tudi občutek za tek v skupini, ki vam bo prav gotovo koristil na tekmovanju. Vadbo lahko opravite na atletski stezi, še bolje pa v naravi na ravni podlagi in ob zmerjenih razdaljah. Ponovimo še enkrat! Intervalni trening ni za tekače začetnike ali tiste, ki se po nekaj mesecih vadbe pripravljajo za svoje prvo tekmovanje!!!
Dokler tečem upam!