Zadnje novičke

[Fotr]

Ravno prav pride tale forum, da vsaj lahko nekomu poveš svoje občutke pri teku.

Pravkar sem se vrnil iz teka v Završnici (45 minut teka, nekaj minut hoje in razgibavanja). Kot v pravljici. Sveže splužena cesta, obakraj ceste veliki grebeni napluženega, še nedolžno belega snega, sonce sem in tja posije skozi zasnežene smreke, ki obložene s snegom sklanjajo svoje veje. Tu pa tam se iz njih usuje droben prah snega ki pada proti tlem kot majčkeni konfetki vseh mogočih barv, da ne bom spet rekel, da je bila mavrica. Pot je gladka in ne ledena, samo trd, splužen sneg je na njej, tako da New Balance grabijo po snegu kot motorne sani. Ko sem končal s tekom in razgibavanjem, sem za zaključek malo tekel še po gozdni jasi po nedotaknjeni, kakih 30 cm debeli snežni odeji, kot to počenjajo smučarji (oni seveda smučajo) in jim je v največji užitek. Slaba ura čiste uživancije pri temperaturi minus 8 stopinj.

[runner]

Fotr ti si faca!

[Fotr]

Fotr ti si faca!

Če ne izgleda preveč romantično, lahko še marsikaj napišem o doživljajih in občutkih na laufanju.

[gams]

Se strinjam o teku v snegu.Tudi sam sem včeraj pretekel dolgi tek (okoli 25 km) večinoma po snegu in je res dober občutek ko škriplje pod nogami!!!

[nada]

Včeraj je bil očitno en ak "laufarski" dan. Tudi jaz sem delala svoj regeneracijski tek ob gozdu, sicer na asfaltu, ampak bilo je dobro gledati zasnežene smreke in malo sončka.

[Tjaša]

Nada,
kdaj pa ti prideš domov, da lahko tekaš med zasneženimi smrekami in jih tudi vidiš? Upam, da bom danes tudi jaz te sreče tja proti Ponovičam!
Prosim, poglej zasebna sporočila.

Pozdravček,

[Fotr]

Dogodek je tak, da ga moram povedati še drugim. Hvala za tale forum, da to omogoči. Mogoče se bo komu zdel nenavaden, ampak tako sem ga videl skozi svoje oči.

Tek skozi Radovno je kar pogosto na mojem urniku, dolina je dolga 12 km in označena, zelo razgibana in zanimiva. Preden odženejo krave na Pokljuko se pasejo na travnikih v Radovni. Neko jutro sem dohitel čredo krav. Ker jih nisem mogel prehiteti, saj jih je bila polna cesta, ob straneh ceste pa električni pastirji, sem jih hotel nagnati h kraj ceste. Naredil sem nekakšno kretnjo, ki so se je krave ustrašile in se pognale najprej v počasen, nato pa vse hitrejši stampedo, jaz pa seveda za njim. Ravno takrat je naproti privozila skupina kolesarjev, ki se je ustrašila črede, se jadrno obrnila in hotela pobegniti nazaj. A ne boste verjeli, nasproti se je pripeljala skupina nemških motoristov, nežnejša različica Hells Angelov, ki pa se je še hitreje obrnila kot kolesarji in hotela pobegniti nazaj, kajti stampedo je bil vedno glasnejši. Seveda bi lahko tako kolesarji in motoristi ušli, če se ne bi zgodilo še naslednje dejanje. Nasproti je pripeljal velik tovornjak, do vrha naložen s hlodi. Sunkovito se je ustavil, obrniti pa se ni mogel, zato je začel voziti nazaj. Torej: na čelu kamion s hlodi v vožnji nazaj, za njim trop Hells Angelov, nato skupina kolesarjev, za njimi kravji stampedo in nazadnje moja malenkost, tekač s trebuhom v pajkicah. Na srečo me je z lahkoto pri teku ujel pastir, ki je v gumijastih škornjih pritekel za mano in ob prvi luknji v električnem pastirju krave pognal na travnik. Za njim sem zavil tudi sam in se skril za bližnja drevesa, dokler se promet ni umiril. Od tam sem videl, da se je tovornjaku v rikvercu umikalo še nekaj osebnih avtomobilov. Pa naj kdo reče, da tek ni zanimiv in koristen tako za telo kot dušo.

[Matej]

S takimi opisi doživetij bi lahlo v prihodnosti izdali knjižico "Tekaške zgode in nezgode"

[ero]

To! Bravo, fotr!

Hasova mama bi rekla - vidi ga, goni sve ispred sebe

z nekaj zbranimi zgodami in nezgodami pa lahko definitivno izdamo kako (vsaj spletno) knjižico!

[5rca]

hahaha ... še kaj napiši, Fotr!

[Fotr]

hahaha ... še kaj napiši, Fotr!

Saj bom, ampak bolj počasi, da vse prigode skupaj zberem!

[t]

Ej Fotr, tale s kravami je pa od sile.
Sem jo malo naprej po mailih razmnožila kolegicam, ki sicer ne delijo z mano tekaškega navdušenja, a so se nad tvojo prigodo super zabavale.
Napiši še kaj, da se bomo še zabavali (v pozitivnem smislu seveda)!

[Fotr]

Krožna pot okoli Blejskega jezera je kar standardna tekaška trasa in kot vidim jo tudi udeleženci Foruma pogosto uporabljamo.

Lansko poletje sem neko lepo jutro začel tek v Zaki. Počutje je bilo krasno, meglice nad jezerom so se leno dvigovale, sonce je počasi stegovalo dolge žarke, tako da je bilo vsak čas pričakovati da se bo odgrnila čipkasta, meglena, z jutranjo oranžno svetlobo izvezena koprenasta tančica z otoka, kjer se bo kot Kip svobode pokazala Bogomila, iz nemirno vzvalovanega jezera, ki ga je vzburila jutranja sapica, pa se bo dvignila prelepa rusalka. Z otoka so prihajali zvoki zvona želja, kar je pomenilo, da se ljudem uresničuje njihovo koprnenje po sreči. Vso idilo so zmotili lovci, ki so streljali divje race na jezeru.

No kakorkoli, na poti okoli jezera sem ravno pod vilo Bled izza ovinka slišal nekakšno žvrgolenje, kot bi se mešalo žuborenje vode in ščebetanje ptic. Zvok je bil glasen in enakomeren, pa tudi precej ubran. Radovednost me je gnala, da sem pospešil tek, da vidim, kdo spušča tako blagoglasne zvoke. Komaj sem verjel sam sebi, ko sem videl za kaj gre. Ko sem pritekel izza ovinka, sem zagledal kakih dvajset živahnih in simpatičnih japonskih turistk, ki so v zveneči japonščini glasno občudovale blejske lepote, japonska govorica pa se je pomešala s ptičjim petjem in šumenjem valov na jezeru, ki jih je popestrilo še šklepetanje fotoaparatov.
Moja radovednost je bila takoj kaznovana. Ko so me zagledale, so se vse japonske glave obrnile proti meni, blagodejni zvok se je takoj povišal za eno oktavo, vsi fotoaparati so se namerili vame in škljocali še hitreje in pogosteje kot prej. Nisem vedel, kaj naj naredim, pa sem se spomnil, da se je treba prikloniti. To sem storil in s tem nevede še povečal navdušenje Japonk, ki so priklone tudi vračale. Naj je bila situacija še tako čudna, iz tona njihove govorice in iz njihovega vedenja sem razbral (saj drugače nisem mogel, ker ne znam japonsko) veliko spoštovanje do tega, kar sem počel. To pa je bilo še dodatno zadovoljstvo ob že tako lepem doživetju.

Prav zanima me, s kakšnimi občutki japonski otroci pregledujejo slike, na katerih se trebušasti belec s strupeno zelenimi pajkicami nerodno priklanja in pri tem še debelo gleda. Dobro, da teh slik niso dale razviti v Sloveniji.

[Fotr]

Takoj moram poročati o dogodku, ki se je zgodil na današnjem teku, ko sem tekel z majico Tekaški forum. Takoj v začetku sem opazil, da današnji tek ne bo v ničemer podoben prejšnjim. Že ko sem še tekel med hišami pred gozdom, sem videl, da se majejo zavese na oknih, slišalo se je loputanje vrat in kričanje:»Kje je moje kolo?« in pa »Kaj pa naj zdaj oblečem?« Kmalu sem zaslišal za sabo nekak trušč in opazil sem, da vozi za mano nekaj kolesarjev, nekaj ljudi pa teče. Ko sem pritekel na čistino pred gozdom, kjer so se rekreirali tekači na smučeh, so se vsi nenadoma obrnili v mojo smer in tudi počasi tekli za mano. »Kaj je zdaj to?« sem se vprašal in se naenkrat obrnil ta 180 stopinj. Vsi so počakali, da sem tekel mimo njih, potem pa spet vsi za mano. Spomnil sem se tiste pripovedi, ko je tekla gruča petelinov, nihče pa ni vedel kam. Ko jih je nekdo vprašal: »Kam pa tečete?« je eden izmed petelinov odgovoril: »V klavnico gremo nage kure gledat!« Sedaj petelini ne tečejo več, saj imajo kure ptičjo gripo. Zato sem se obrnil in strogo in zajedljivo vprašal: »Kaj pa je tako zanimivega na meni, da me vsi gledate v hrbet?« Kot v en glas so z gromkim vpitjem odgovorili: »Maaajiiicaaa!« »Aaaaaaaaajaaaaa!« sem odvrnil, »potem pa kar za mano!« in vsi smo srečno tekli do cilja. Nato je nekomu na kolesu zazvonil zvonec in povestice je konec.

Naj kdo reče kar hoče, nekaj je zagotovo res:
To je čudodelna in čarobna majica. V njej si vedno prvi. Ne zato, ker si najhitrejši, ampak zato, ker te hočejo vsi gledati v hrbet in na majici občudovati Tekaški forum.

[Matej]

Fotr, kaj bi bilo, če bi to majčko nosil takrat, ko si v Zaki srečal japonske turistke. Nerazgledane kot verjetno so, bi zlahka zamenjale naš simbol s čim drugim.