- 01 Feb 2013, 14:42
#298593
Spet sem na začetku. Po miljonih uporabljenih besed in približno enaki količini storjenih tekaških korakov sem se spet vrnil k vprašanju zakaj tečem? Odgovori na to niso zapleteni. Med tekom vidim svoje življenje drugače kot v običajnem življenjskem ritmu. Ko sem na cesti med avtomobili, v gozdu med krošnjami dreves, na travniku med rožami,...., takrat se znajdem sam in rešujem uganke, kako iti naprej. Najbolj enostaven primer odločanja med tekom je, kdaj boš prečkal cesto med tekom. Med tekom sem postavljen pred dejstva, kaj narediti v tisti klanec, kam stopiti, s kakšnim tempom iti naprej,....., ali je teči pravilna izbira. Odločitev je samo moja. Življenjske odločitve so prav tako odločitve posameznika. Pri tem ti življenje že namigne, kaj storiti, da boš v trenutnem stanju izbral najboljšo možnost. Izbrana odločitev ima nek razlog in vsaka posledica je stvar trenutne odločitve. Pri teku so razlogi in posledice podobni, pri tem pa ne boš imel težav, če boš na primer stopil na drugo, namesto na prvo skalo. Nihče ti ne narekuje tempa, ni se potrebno ozirati na razloge in ne na posledice. Stvar je popolnoma samo v tvojih rokah, je posledica tvojega trenutnega miselnega stanja. Preostalo življenje je povezano s kopico trenutnih odločitev, ki imajo lahko posledice. Tako človek ni povsem prepričan, ali je sprejel pravilno odločitev ali bi bilo mogoče bolje, da bi se odločil za malo drugačno varianto. Sam sistem nas je pripeljal do tega, da smo njegovi sužnji. Teči pa pomeni imeti kontrolo nad lastnim jazom, odločevati se o stvari, iti teči kadarkoli in kolikor daleč ti paše. Skratka s tekom ne silim sebe v nič, uživam v samoti sam s seboj, opazujem stvari okoli sebe, pogovarjam se sam s sabo, razmišljam o stvareh, katerih bi se lahko lotil malo drugače,... Tek me reši in osvobaja vseh težav, med tekom vsaka težava dobi svoj enastavno sprejemljivi razlog, domov vedno pridem kot zmagovalec. Vsaka stvar, ki se mi je zgodila, med tekom dobi svoj pomen, zakaj in s kakšnim namenom se je zgodila. K temi parimi stavki dodajam citat gospoda biologa, ki je z ultralahkim letalom obletel zemljo in pravi, da je s ptičje perspektive vse malo drugače: "... zaupati je potrebno brez razloga. Če iščeš argumente, to ni več zaupanje, temveč verjetje. Tu se zelo približaš religioznemu dojemanju sveta oziroma mišljenju, da je vendarle večina stvari vnaprej določenih. Pravzaprav je vsak sedanji trenutek posledica prejšnjega in razlog bodočih."
Tek je način življenja. Celo življenje tečemo. V življenjskem teku je nekaj odločitev zelo pomembnih, pri teku so odločitve samo tvoje. Življenje je pot, ki mi je bila začrtana ob rojstvu oziroma spočetju. Ne odstopam od te poti, po kateri me vodi življenje. V teku se pa veliko naučim o sebi in dogodkih v okolici. Tek je življenje v malem. Kdaj, koliko, kako,..... tečeš je tvoja lastna izbira. Kaj boš imel obuto pri teku je prav tako stvar lastne izbire, tvojega počutja, tvoje želje po kvaliteti teka. Prav tako je življenje. V karkoli že se boš obul, oblekel, zavil v celofan ali "okoli sebe naredil trdnjavo", tako boš živel. Boljše tekaške copate ko imaš, boljši je odziv tvojih nog, telesa in duha na tekaško podlago. Boljše misli, razmišljanja, reakcije, dojemanje,..... ko imaš, bolje se boš odzival v življenju, bolje boš živel. Enkrat na leto se odpravim tečt bos. To je pa popoln stik z naravo, z zemljo, z realnostjo, tedaj začutim pravo povezavo. Več o tem bom spoznal in se naučil v prihodnjih letih.
Razmišljanje se je končalo tako kot že veliko ostalih razmišljanj: Boljše kot razmišljaš, boljše boš živel. Tako kot tisti rek: Kar boš sejal, to boš žel!
Tale odstavek končujem z že napisanim izrekom: Tekel bom dokler ne pretečem! Imam pa še kar dosti za preteči.
Najraje tečem v miru, v samoti. V samoti sem lahko tudi med avtomobili, med ljudmi. Samo takratno miselnost si tako naravnam in že sem tam, kjer sem med tekom najraje. V temi, predvsem zjutraj, ko večina še spi, se najraje odpravim na magistralno cesto med Radovljico ali Mošnjami in Žirovnico. Sam biti na tej prostrani cesti, mi pomeni veliko. Spopadam se z veliko in spoštovanja vredno cesto. Spoštujem jo, tako kot tudi vsako drugo, ki mi omogoča premik v svoj svet, v prosta razmišljanja, v "biti" sam s sabo in vse premagati z lahkoto. Ne spoštujem samo velike ceste. Spoštujem vsak najmanjši delec, kateri sestavlja to veliko stvaritev. Vsak kamenček, bilko, rožico, mravljico, čebelico, zajčka, srno, vsako drevo,.... Premalokrat se zavedam, da je okolica živa in da je deževnik prav tako živo bitje kot jaz. Človeštvo je zelo prepričano samo vase, kot da bi bilo ono samo perpetum mobile in da je ono edino, ki drži "življenje pokonci". Tako kot spoštujem vsako svojo celico, vsak svoj živec, mišico, kost, del telesa,....., ki mi omogočajo živeti, ki mi omogočajo prosto razmišljati.
Naj spet citiram gospoda iz zgornjega odstavka:
"... biološko gledano je človeška vrsta slepo črevo v razvoju, prva vrsta, ki bo sama sebe izkoreninila. Na eni strani živalski nagoni po nadvladi vsega in vsakogar, na drugi zavedanja zmožnosti manipulacije. Smrtonosna kombinacija. Tako pokvarjenega živega bitja na tem svetu enostavno ni. To je tudi razlog uspeha te nesrečne spake življenja. Nenehne testosteronske vojne, gojenje in pobijanje živali za nepotrebno prehransko verigo. Po eni strani se slepimo z etično dimenzijo, ki osmišlja človeka kot čuteče socialno bitje. Po drugi je v človeku nekaj temnega, destruktivnega, hordnega, nekaj, kar se dogaja vsak dan v džungli. Napredek, zmaga, prevlada za vsako ceno. Zato legalizira grabežljivost - predatorstvo, krajo, laganje, zavajanje; legalizira primitivni boj za obstanek in nam to prodajajo kot vrednoto, zavito v celofan duhovnosti in altruizma. A če si zmagovalec, so vsi okoli tebe poraženci. In kako naj družba, v kateri so vsi frustrirani, dobro deluje? Pa saj ni problem tekmovanje, problem je poveličevanje in nagrajevanje zmage. Seveda so med nami tudi posamezniki, ki so resnično ljudje, ki se lahko uprejo nagonu in sebičnemu genu, vendar mislim, da jih je precej premalo, da bi ustavili našo civilizacijo pred propadom. Poleg tega človeštvo sploh ni kakšen poseben faktor na tem planetu, uničijo ga lahko mikrobi, hkratni izbruhi vulkanov, klimatske spremembe,..... Veliko je vrst, ki bodo uspešnejše od nas. Najbolj idiotsko je pa trenutno vzbujenje občutka, da nam lahko uspe. Zmagovalca pač osmišljajo spodnja nadstropja piramide poražencev in obratno. Definicija uspeha v naši družbi je povsem zgrešena. Uspeh posameznika je lahko zgolj njegovo notranje počutje, uravnoteženost v odnosu do okolice in ne velik avto pred še večjo hišo, mesto v parlamentu, vladi ali na čelu uspešnega podjetja. Ekonomska manipulacija in zabloda, da denar ustvarja denar, je zgolj izjemno podel, kriminalni proces, ko se s špekulacijami piramidno koncentrira bogastvo in na drugi strani ustvarja bedo. Če nekje vzameš, potem tem tega ni. Ekonomisti, ki trdijo drugače, pa si gotovo zaslužijo Nobelovo nagrado za fiziko. Ljudje si nismo enaki, imamo pa vsi pravico do družbe, ki nam omogoča zadovoljno in dostojno življenje. Seveda današnji vzgojni, izobraževalni in poslovni sistem delujejo v popolnoma drugi smeri. Kako bodo ljudje, ki jih vse življenje prepričuješ, da morajo tekmovati, se prerivati, biti uspešni in zmagovati, živeli zadovoljno življenje? Zdaj imamo navidezno zadovoljno peščico "uspešnežev" in frustrirano množico, kateri se vsake toliko utrga in gre na ulice. Takšna nenormalno razslojena družba nima nobene perspektive. Potrebujemo vzajemno priznavanje razlik in spoštovanje okolice in vsakogar. Družba ne spoštuje niti kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov, če niso vpleteni v finančne lobije. Vse, kar je v tej družbi vredno, je kopičenje gmotnih dobrin. Klavrno primitivni boj, ki je nastal z izgubo iluzij v ideale. Kupovanje varne prihodnosti z nikoli dovolj premoženja. Tako vse bolj en segment družbe izriva drugega, tistega, ki še verjame v etični privid. Ni čudno, da ste novinarji, ki na to opozarjate, nezaželeni v takšni družbi.
Dokler bo hrana na borzi, nafta na borzi, kmalu bosta na borzi voda in zrak, je vse en grozno velik posel. Navadni ljudje, ki nimamo vpogleda v vse skupaj, nasedamo propagandi. Ko pa pogleda človek okoli sebe s ptičje perspektive, vidi malo drugače vse skupaj."
Da na življenje gledaš od drugod, z druge perspektive, pa ni enostavno. Današnji tempo ne dopušča tega. Nekaj bistvenega se mora zgoditi, da lahko to vidiš. Sprememba v načinu življenja in razmišljanja, dogodek, ki te spremeni, biti nekje dalj časa sam,....
Zadnjo nedeljo v januarju, tako kot veliko nedelj, sva se s taščo ob sedmih zjutraj udeležila vsak svojega bogoslužja. Ona cerkvenega, jaz pa tekaškega. Vsak ima svojega boga. Verjame v stvar, v katero sam želi. Polni se z energijo, kjer se sam želi in kjer jo sam najde. Uravnava svoja razmišljanja in življenjske poglede, pri tem dobiva podporo, spoznava življenje, se uči o njem. Domov se vrne napolnjen in zadovoljen, da je opravil nekaj zase.
Jaz najdem energijo in veselje prav v tem, da nekaj storim zase. Včasih sem energijo pridobival v gorah. Ob današnjem tempu življenja pa mi del življenjske energije doda že jutranje kikirikanje petelina. Tistega, ki še v temi budi kokoške in piščančke, tistega, kateremu dvakrat na teden voščim dobro jutro. Energijo oddaja tista luna, ki mi osvetljuje pot. Tiste skromno svetloče zvezde, tiste zamrznjene luže, tiste kolesnice v snegu, tista travna ruše, ki gleda iz snega, tisti posušeni grmiček, ki bo ob prvem močnejšem soncu pozelenel,..... Tako grem jaz naprej. Kako greste vi je v vaših rokah, je vaša lastna izbira.
Tek je način življenja. Celo življenje tečemo. V življenjskem teku je nekaj odločitev zelo pomembnih, pri teku so odločitve samo tvoje. Življenje je pot, ki mi je bila začrtana ob rojstvu oziroma spočetju. Ne odstopam od te poti, po kateri me vodi življenje. V teku se pa veliko naučim o sebi in dogodkih v okolici. Tek je življenje v malem. Kdaj, koliko, kako,..... tečeš je tvoja lastna izbira. Kaj boš imel obuto pri teku je prav tako stvar lastne izbire, tvojega počutja, tvoje želje po kvaliteti teka. Prav tako je življenje. V karkoli že se boš obul, oblekel, zavil v celofan ali "okoli sebe naredil trdnjavo", tako boš živel. Boljše tekaške copate ko imaš, boljši je odziv tvojih nog, telesa in duha na tekaško podlago. Boljše misli, razmišljanja, reakcije, dojemanje,..... ko imaš, bolje se boš odzival v življenju, bolje boš živel. Enkrat na leto se odpravim tečt bos. To je pa popoln stik z naravo, z zemljo, z realnostjo, tedaj začutim pravo povezavo. Več o tem bom spoznal in se naučil v prihodnjih letih.
Razmišljanje se je končalo tako kot že veliko ostalih razmišljanj: Boljše kot razmišljaš, boljše boš živel. Tako kot tisti rek: Kar boš sejal, to boš žel!
Tale odstavek končujem z že napisanim izrekom: Tekel bom dokler ne pretečem! Imam pa še kar dosti za preteči.
Najraje tečem v miru, v samoti. V samoti sem lahko tudi med avtomobili, med ljudmi. Samo takratno miselnost si tako naravnam in že sem tam, kjer sem med tekom najraje. V temi, predvsem zjutraj, ko večina še spi, se najraje odpravim na magistralno cesto med Radovljico ali Mošnjami in Žirovnico. Sam biti na tej prostrani cesti, mi pomeni veliko. Spopadam se z veliko in spoštovanja vredno cesto. Spoštujem jo, tako kot tudi vsako drugo, ki mi omogoča premik v svoj svet, v prosta razmišljanja, v "biti" sam s sabo in vse premagati z lahkoto. Ne spoštujem samo velike ceste. Spoštujem vsak najmanjši delec, kateri sestavlja to veliko stvaritev. Vsak kamenček, bilko, rožico, mravljico, čebelico, zajčka, srno, vsako drevo,.... Premalokrat se zavedam, da je okolica živa in da je deževnik prav tako živo bitje kot jaz. Človeštvo je zelo prepričano samo vase, kot da bi bilo ono samo perpetum mobile in da je ono edino, ki drži "življenje pokonci". Tako kot spoštujem vsako svojo celico, vsak svoj živec, mišico, kost, del telesa,....., ki mi omogočajo živeti, ki mi omogočajo prosto razmišljati.
Naj spet citiram gospoda iz zgornjega odstavka:
"... biološko gledano je človeška vrsta slepo črevo v razvoju, prva vrsta, ki bo sama sebe izkoreninila. Na eni strani živalski nagoni po nadvladi vsega in vsakogar, na drugi zavedanja zmožnosti manipulacije. Smrtonosna kombinacija. Tako pokvarjenega živega bitja na tem svetu enostavno ni. To je tudi razlog uspeha te nesrečne spake življenja. Nenehne testosteronske vojne, gojenje in pobijanje živali za nepotrebno prehransko verigo. Po eni strani se slepimo z etično dimenzijo, ki osmišlja človeka kot čuteče socialno bitje. Po drugi je v človeku nekaj temnega, destruktivnega, hordnega, nekaj, kar se dogaja vsak dan v džungli. Napredek, zmaga, prevlada za vsako ceno. Zato legalizira grabežljivost - predatorstvo, krajo, laganje, zavajanje; legalizira primitivni boj za obstanek in nam to prodajajo kot vrednoto, zavito v celofan duhovnosti in altruizma. A če si zmagovalec, so vsi okoli tebe poraženci. In kako naj družba, v kateri so vsi frustrirani, dobro deluje? Pa saj ni problem tekmovanje, problem je poveličevanje in nagrajevanje zmage. Seveda so med nami tudi posamezniki, ki so resnično ljudje, ki se lahko uprejo nagonu in sebičnemu genu, vendar mislim, da jih je precej premalo, da bi ustavili našo civilizacijo pred propadom. Poleg tega človeštvo sploh ni kakšen poseben faktor na tem planetu, uničijo ga lahko mikrobi, hkratni izbruhi vulkanov, klimatske spremembe,..... Veliko je vrst, ki bodo uspešnejše od nas. Najbolj idiotsko je pa trenutno vzbujenje občutka, da nam lahko uspe. Zmagovalca pač osmišljajo spodnja nadstropja piramide poražencev in obratno. Definicija uspeha v naši družbi je povsem zgrešena. Uspeh posameznika je lahko zgolj njegovo notranje počutje, uravnoteženost v odnosu do okolice in ne velik avto pred še večjo hišo, mesto v parlamentu, vladi ali na čelu uspešnega podjetja. Ekonomska manipulacija in zabloda, da denar ustvarja denar, je zgolj izjemno podel, kriminalni proces, ko se s špekulacijami piramidno koncentrira bogastvo in na drugi strani ustvarja bedo. Če nekje vzameš, potem tem tega ni. Ekonomisti, ki trdijo drugače, pa si gotovo zaslužijo Nobelovo nagrado za fiziko. Ljudje si nismo enaki, imamo pa vsi pravico do družbe, ki nam omogoča zadovoljno in dostojno življenje. Seveda današnji vzgojni, izobraževalni in poslovni sistem delujejo v popolnoma drugi smeri. Kako bodo ljudje, ki jih vse življenje prepričuješ, da morajo tekmovati, se prerivati, biti uspešni in zmagovati, živeli zadovoljno življenje? Zdaj imamo navidezno zadovoljno peščico "uspešnežev" in frustrirano množico, kateri se vsake toliko utrga in gre na ulice. Takšna nenormalno razslojena družba nima nobene perspektive. Potrebujemo vzajemno priznavanje razlik in spoštovanje okolice in vsakogar. Družba ne spoštuje niti kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov, če niso vpleteni v finančne lobije. Vse, kar je v tej družbi vredno, je kopičenje gmotnih dobrin. Klavrno primitivni boj, ki je nastal z izgubo iluzij v ideale. Kupovanje varne prihodnosti z nikoli dovolj premoženja. Tako vse bolj en segment družbe izriva drugega, tistega, ki še verjame v etični privid. Ni čudno, da ste novinarji, ki na to opozarjate, nezaželeni v takšni družbi.
Dokler bo hrana na borzi, nafta na borzi, kmalu bosta na borzi voda in zrak, je vse en grozno velik posel. Navadni ljudje, ki nimamo vpogleda v vse skupaj, nasedamo propagandi. Ko pa pogleda človek okoli sebe s ptičje perspektive, vidi malo drugače vse skupaj."
Da na življenje gledaš od drugod, z druge perspektive, pa ni enostavno. Današnji tempo ne dopušča tega. Nekaj bistvenega se mora zgoditi, da lahko to vidiš. Sprememba v načinu življenja in razmišljanja, dogodek, ki te spremeni, biti nekje dalj časa sam,....
Zadnjo nedeljo v januarju, tako kot veliko nedelj, sva se s taščo ob sedmih zjutraj udeležila vsak svojega bogoslužja. Ona cerkvenega, jaz pa tekaškega. Vsak ima svojega boga. Verjame v stvar, v katero sam želi. Polni se z energijo, kjer se sam želi in kjer jo sam najde. Uravnava svoja razmišljanja in življenjske poglede, pri tem dobiva podporo, spoznava življenje, se uči o njem. Domov se vrne napolnjen in zadovoljen, da je opravil nekaj zase.
Jaz najdem energijo in veselje prav v tem, da nekaj storim zase. Včasih sem energijo pridobival v gorah. Ob današnjem tempu življenja pa mi del življenjske energije doda že jutranje kikirikanje petelina. Tistega, ki še v temi budi kokoške in piščančke, tistega, kateremu dvakrat na teden voščim dobro jutro. Energijo oddaja tista luna, ki mi osvetljuje pot. Tiste skromno svetloče zvezde, tiste zamrznjene luže, tiste kolesnice v snegu, tista travna ruše, ki gleda iz snega, tisti posušeni grmiček, ki bo ob prvem močnejšem soncu pozelenel,..... Tako grem jaz naprej. Kako greste vi je v vaših rokah, je vaša lastna izbira.
Pozdrav, Primož