Zadnje novičke

[vencelj]

V današnji številki Gorenjskega glasa je član TF Janez Ferlic spet objavil branja vreden članek:
www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/ind ... k&id=16988 , za katerega menim, da sodi v tole temo.
LP

[semjul]

res sodi v razmišljanja,
lahko bi dejal , da smo podobne zaključke in ugotovitve glede rekreacije na teh straneh že podajali, pa vendar ima avtor prav, ko zapiše, da dobi vse skupaj pravo težo, ko človek zna pridobljeno na športnem področju prenesti na zasebno življenje.
razmislek........

[mediterano]

Finta je v tem, da po tekmi vedno govorimo, kdo je bil dober in kdo slab- kljub temu, da sta se oba maksimalno potrudila in -recimo- dala vse od sebe.

Kljub temu se po moje stopnja truda razlikuje. Ko sem jaz tekel svoj prvi maraton (Berlin), sem še dolgo gledal tiste, ki so prihajali v cilj za mano. Pri tem so bili tudi taki, ki so do cilja rabili tudi po 7 ur, kar pomeni, da so praktično celotno progo prehodili. Jaz sem jo pa pretekel. Kakorkoli, tukaj vseeno mislim, da sem se jaz trudil več, ker sem laufal celotno progo, oni pa celotno hodili, kar je veliko lažje.

[vencelj]

Žal bodo torkove številke GG v bodoče osiromašene za Janezove članke... , kar pa, če ste brali zgornji (zadnji) prispevek, že veste.

V VD november- december 98 je bil objavljen članek pod naslovom Sestavine uspešnosti (avtor dr. Terry Orlick). Avtor kot dve izmed bistvenih sestavin uspešnosti omenja nadarjenost in motivacijo in ob tem tekače na dolge proge deli na štiri vrste:
Nadarjeni in tudi motivirani, da izkoristijo nadarjenost: ti so skoraj vedno dobri, iz te vrste izhajajo prvaki;
Nadarjeni, a niso motivirani: športniki, ki skoraj praviloma razočarajo trenerje, ker kažejo zelo malo želje, da bi izkoristil nadarjenost;
Nenadarjeni, a zelo motivirani: navadno razočarajo sami sebe, so najbolj resni kandidati za pretreniranost;
Nenadarjeni in nemotivirani: zelo verjetno so si izbrali napačen šport...

[vencelj]

Finta je v tem, da po tekmi vedno govorimo, kdo je bil dober in kdo slab- kljub temu, da sta se oba maksimalno potrudila in -recimo- dala vse od sebe.

Kljub temu se po moje stopnja truda razlikuje. Ko sem jaz tekel svoj prvi maraton (Berlin), sem še dolgo gledal tiste, ki so prihajali v cilj za mano. Pri tem so bili tudi taki, ki so do cilja rabili tudi po 7 ur, kar pomeni, da so praktično celotno progo prehodili. Jaz sem jo pa pretekel. Kakorkoli, tukaj vseeno mislim, da sem se jaz trudil več, ker sem laufal celotno progo, oni pa celotno hodili, kar je veliko lažje.

Mogoče Na te stvari je veliko različnih pogledov (nekateri so bili obelodanjeni že v odgovorih), možna so samo razmišljanja o tem, brez jasnega odgovora. Tega niso prinesla niti razglabljanja okrog pulza...Navsezadnje sta oba opravila enako delo- pretekla 42 195m. Eden se je trudil npr. 3ure in pol, drugi 7 ur (torej je prvi že počival, drugi je imel pred sabo še težji del "posla"...itd...
lp, vencelj

[tae]

Glede na to, da se je v tej temi pojavilo že nekaj različnih tem, si bom dovoli Vencelj, da še jaz omenim delček mojega razmišjanja v zadnjem času okoli teka. Vsi mi verjetno radi tečemo, drugače tega nebi počeli, vsak naj bi tudi zase vedel, zakaj sploh teče, po teku se vsi počutimo dobro. V človeški naravi je, da vsak želi biti boljši, bodisi bolj vzdržljiv, bolj hiter, manj zmatran,... Lastno zadovoljstvo načeloma dosežeš vsakič, ko dosežeš enega od zastavljenih ciljev, pa vendar se mi pojavlja bistveno vprašanje: ZAKAJ naj bi se mi, "klasični rekreativci" tako trudili za nek rezultat in kaj pomeni doseženi čas poleg lastnega zadovoljstva. Če pogledamo npr. ljubljansko ali radenško desetko. Ali je kdo od nas sposoben preteči to razdaljo v dobrih 32ih minutah ne glede na treninge? Že za čas 37 minut je potrebno zelo veliko treninga, pa to pomeni rezultat okoli 20. mesta (govorim na pamet). Še huje je npr. pri polmaratonu. Če nisi res kakšen hud talent, po mojem šele v par letih treninga prideš do časa uro in pol. Tisti, ki to razdaljo pretečejo v npr. uri in 20 minutah so že sploh hitri. Pa vendar kaj ta čas sploh pomeni v skupni uvrstitvi. Podobno je pri maratonih. Za konkretno uvrstitev mislim, da je potrebno teči krepko pod 2h in pol. Jaz sem npr. po naravi bolj tekmovalen, vendar imam še vedno motivacijo le izboljšanje lastnega rezultata, kar mi sicer zadovolji trenutno zadovoljstvo, ne glede na dosežen rezultat pa vem, da to še vedno nič ne pomeni v primerjavi s konkurenco. Zdaj boste rekli, pa teči za dušo, kot ti paše neobremenjoče na pulz, čase, tempo, uvrstitev. Problem pri tem je v tem, ker potem sploh nebi imel motivacije za treninge, verjetno bi počel raje kaj drugega. Nekako nisem zadovoljen le z dobrim počutjem po treningu, ampak želim z rezultati upravičiti treninge.

[vencelj]

Razmišljal sem o tvojem razmišljanju, tae, in najbolj primeren komentar našel v že omenjenem članku, predvsem v zadnjem odstavku:

www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/ind ... k&id=16988
LP

[Damijan]

ZAKAJ?

He, he, prijatelj: dobrodošel v klubu!

Naj malce pojasnim: lani sem imel katastofalno tekaško leto. Zdi se mi, da
sem dosegel neke vrste plafon, da napredek ni bil več tako premosorazmeren
kot sem bil vajen iz prejšnjh let, zato so se - jasno - začela postavljati
podobna vprašanja, med njimi seveda tudi "zakaj". Za rezultat? Ne...več.
Opazil sem tudi, da me je tek preveč zasvojil. Marsikaj se je moralo temu
podrediti.

Glej, Tae: se spomniš, ko si se nekoč spraševal, kako nekateri med nami
prelaufajo po x00 km mesečno? Kje da je družina, kino, knjiga? No, jaz
sem se precej potegnil nazaj, vesel pa sem, da sem našel novo veselje,
ki me trenutno zaposljuje: akvarij!

Evo, meni lauf trenutno pomeni en ventil, skozi katerega spustim dnevne
pritiske, z njim ohranjam fizično kondicijo (nočem se zaležat, prehitro bi
kipnil kot sveže zamešano testo), a ker bo moj naslednji maraton v Barceloni
že čez slab mesec, "treniram" le toliko, da ga pač pretečem,
jemljem ga kot uživancijo, ogled mesta "trčečim korakom".

A hudič bo, ko me bo spet prijelo: upam, da mi kdo ne servira tega posta

Aja, zakaj že? Eh, samo razmišljanja...

[vencelj]

Zanimivo: oglej si tri poste z 19.10. 2007 v tej temi (nekje na 2. strani)!

[Obivankenobi]

Glede na to, da se je v tej temi pojavilo že nekaj različnih tem, si bom dovoli Vencelj, da še jaz omenim delček mojega razmišjanja v zadnjem času okoli teka. Vsi mi verjetno radi tečemo, drugače tega nebi počeli, vsak naj bi tudi zase vedel, zakaj sploh teče, po teku se vsi počutimo dobro. V človeški naravi je, da vsak želi biti boljši, bodisi bolj vzdržljiv, bolj hiter, manj zmatran,... Lastno zadovoljstvo načeloma dosežeš vsakič, ko dosežeš enega od zastavljenih ciljev, pa vendar se mi pojavlja bistveno vprašanje: ZAKAJ naj bi se mi, "klasični rekreativci" tako trudili za nek rezultat in kaj pomeni doseženi čas poleg lastnega zadovoljstva. Če pogledamo npr. ljubljansko ali radenško desetko. Ali je kdo od nas sposoben preteči to razdaljo v dobrih 32ih minutah ne glede na treninge? Že za čas 37 minut je potrebno zelo veliko treninga, pa to pomeni rezultat okoli 20. mesta (govorim na pamet). Še huje je npr. pri polmaratonu. Če nisi res kakšen hud talent, po mojem šele v par letih treninga prideš do časa uro in pol. Tisti, ki to razdaljo pretečejo v npr. uri in 20 minutah so že sploh hitri. Pa vendar kaj ta čas sploh pomeni v skupni uvrstitvi. Podobno je pri maratonih. Za konkretno uvrstitev mislim, da je potrebno teči krepko pod 2h in pol. Jaz sem npr. po naravi bolj tekmovalen, vendar imam še vedno motivacijo le izboljšanje lastnega rezultata, kar mi sicer zadovolji trenutno zadovoljstvo, ne glede na dosežen rezultat pa vem, da to še vedno nič ne pomeni v primerjavi s konkurenco. Zdaj boste rekli, pa teči za dušo, kot ti paše neobremenjoče na pulz, čase, tempo, uvrstitev. Problem pri tem je v tem, ker potem sploh nebi imel motivacije za treninge, verjetno bi počel raje kaj drugega. Nekako nisem zadovoljen le z dobrim počutjem po treningu, ampak želim z rezultati upravičiti treninge.

Se podpišem pod tole... Tae, ker nama rezultat nekaj pomeni, se bova verjetno težko sprijaznila, da sva v teku kar veliko zamudila...
Ko sva midva odkrivala skrivnosti borilnih veščin, so nekateri že pridno nabirali tekaške kilometre , tako, da je sedaj verjetno brez veze primerjati z njimi in še en problem je, da je tek verjetno edini šport, kjer športniki oziroma tekači niso razdeljeni po kvaliteti oz. hitrosti tekanja, pa še po čem...tako, da veliki ZAKAJ ostaja
aja, pa tole je samo moje razmišljanje...


Lp!

[ton]

Tae, veš, da spoštujem tvoj tekmovalni duh, na nek način sem tudi sam mahnjen na cifre, na desetinke in podobno - ampak kar milo se mi stori, ko vidim, kako spregleduješ ono bistveno... kako naj povem? Poskusimo dialektično: spregleduješ ves proces, ki te bo potem pripeljal (ali pa tudi ne, morda čez leto, morda nikoli) do nekega željenega rezultata. In četudi ga dosežeš - ga boš znal potem videti kot zgolj špičko cele piramide? Ko obsega tudi mikro-zmage, povsem ne-treninške napredke in razvoje (morda še najbolj tisto alkimistično enačbo, kako uskladiti trening z družino in drugimi družabnimi nalogami a bogami i užitki...).
Meni se zdi, da si zdajle samo zmatran od baze, neučakan, ker je do prvih tekmovalnih testov še daleč (kje je še Sežana!) in seveda negotov, ali bo nov način treninga res rezultiral v želene rezultate.

Meni se je zdelo nekaj najbolj vrednega s filozofično-športnega stališča, ko mi je zadnjič naš legendarni Matej, ko sva nekaj žalostno drncala zadaj za prvaki, rekel: ma eden od ciljev tega obdobja je tudi, da ne zbolimo!

[kovit]

Glede na to, da se je v tej temi pojavilo že nekaj različnih tem, si bom dovoli Vencelj, da še jaz omenim delček mojega razmišjanja v zadnjem času okoli teka. Vsi mi verjetno radi tečemo, drugače tega nebi počeli, vsak naj bi tudi zase vedel, zakaj sploh teče, po teku se vsi počutimo dobro. V človeški naravi je, da vsak želi biti boljši, bodisi bolj vzdržljiv, bolj hiter, manj zmatran,... Lastno zadovoljstvo načeloma dosežeš vsakič, ko dosežeš enega od zastavljenih ciljev, pa vendar se mi pojavlja bistveno vprašanje: ZAKAJ naj bi se mi, "klasični rekreativci" tako trudili za nek rezultat in kaj pomeni doseženi čas poleg lastnega zadovoljstva. Če pogledamo npr. ljubljansko ali radenško desetko. Ali je kdo od nas sposoben preteči to razdaljo v dobrih 32ih minutah ne glede na treninge? Že za čas 37 minut je potrebno zelo veliko treninga, pa to pomeni rezultat okoli 20. mesta (govorim na pamet). Še huje je npr. pri polmaratonu. Če nisi res kakšen hud talent, po mojem šele v par letih treninga prideš do časa uro in pol. Tisti, ki to razdaljo pretečejo v npr. uri in 20 minutah so že sploh hitri. Pa vendar kaj ta čas sploh pomeni v skupni uvrstitvi. Podobno je pri maratonih. Za konkretno uvrstitev mislim, da je potrebno teči krepko pod 2h in pol. Jaz sem npr. po naravi bolj tekmovalen, vendar imam še vedno motivacijo le izboljšanje lastnega rezultata, kar mi sicer zadovolji trenutno zadovoljstvo, ne glede na dosežen rezultat pa vem, da to še vedno nič ne pomeni v primerjavi s konkurenco. Zdaj boste rekli, pa teči za dušo, kot ti paše neobremenjoče na pulz, čase, tempo, uvrstitev. Problem pri tem je v tem, ker potem sploh nebi imel motivacije za treninge, verjetno bi počel raje kaj drugega. Nekako nisem zadovoljen le z dobrim počutjem po treningu, ampak želim z rezultati upravičiti treninge.

Ej Tae tud jest bi bil rajš deset na maratonu kot pa 282 ti.Ampak če clovek ni narejen za kaj tazga pac ni in me prav mal briga.Jest se recimo sam sebi čudim da sem sposoben pretečt to kr trenutno pretecem in to je vsaj zame res zelo lep občutek zmage. Absolutne zmage...dej ga srat veš da so za nas nedosegljive.Porkaš a veš kolk enga znanja in km je treba. Jest vem da sam nisem sposoben narest enga treninga kot je treba.Ne vem kaj so ti hudiča stopil v glavo teli absolutni rezultati...ce pač nismo talenti pač nismo in upam da te to nekoč ne odvrne od teka ali pa še huje da te ne zamikajo kakšni špageti z epo omakco.

[tae]

Tale razmišljanja bi se morala počasi deliti na različne teme, ampak naj zaenkrat ostane tako, kot je, saj je tema aktualna. Skušal bom po vrsti odgovoriti vsem, ki ste moje misli prebrali in nanje kaj komentirali.

Vencelj, ponovno sem si prebral članek od Janeza. Lahko je govoriti njemu, ki ima za sabo že veliko zmag. No, vseeno se bomo vsi mi nekje našli na njegovi piramidi.

Janez pravi v svojem članku:
Pomembnejše od zmagovanja je zagotovo prizadevanje za dosego cilja.
Če se nimaš interesa prizadevati za dosego cilja, si ga ponavadi niti ne zastaviš. Zato mislim, da vsi, ki imajo cilje, kakršnekoli, si želijo, da bi jih uresničili in ponavadi delajo na tem, res pa je da eni bolj, eni pa manj uspešno.

[tae]

He, he, prijatelj: dobrodošel v klubu!
Naj malce pojasnim: lani sem imel katastofalno tekaško leto. Zdi se mi, da sem dosegel neke vrste plafon, da napredek ni bil več tako premosorazmeren kot sem bil vajen iz prejšnjh let, zato so se - jasno - začela postavljati podobna vprašanja, med njimi seveda tudi "zakaj". Za rezultat? Ne...več.
Opazil sem tudi, da me je tek preveč zasvojil. Marsikaj se je moralo temu
podrediti.

Čaki, čaki Damijan. Res je, da sem razmišljal naglas oziroma napisal svoje misli, vendar to še ne pomeni, da sem se kar vdal. Ne, ne, ne. V planu imam še vedno dosti treningov, različnih načinov, metod, ker rad treniram in eksperimentiram. Priznam, trening (kakršenkoli) je del mojega življenja in težko bi brez športa. Zaenkrat se ne obremenjujem s tem, da bi me tek zasvojil (pravzaprav tudi, če bi me, še ne vidim nič slabega v tem). Mislim, da imam še dosti fore, glede mojega osebnega napredka, še posebej če računam na to, da človek doseže svojo vrhunsko formo po 7-ih do 10-ih letih ukvarjanja z nekim športom. Vendar bodo to še vedno le moje številke, konec koncev tudi moje zadovoljstvo, ki pa v širni množici ne pomeni nič.

Komaj čakam tvoj maraton v Barceloni in poročilo. Srečno.

A hudič bo, ko me bo spet prijelo

Zakaj, (spet zakaj), naj te prime, bil si že high, zaradi bolezni si malo padel, zato si začel bolj razmišljati in lahko se ponovno dvigneš. Jaz verjamem vate, ker vem, da si med najboljšimi rekreativnimi tekači vsaj tu na forumu.

[klatez]

No Tae, v tem Janezevem stavku pa se tudi jaz najdem:
Pomembnejše od zmagovanja je zagotovo prizadevanje za dosego cilja.

V bistvu je to filozofija poti - cilji so samo sredstvo za opravljanje določene poti...
Torej Tae - seveda imam cilje ampak imam jih zato, ker bi rad opravil pot.
Pa tudi če cilja ne bom dosegel, pot pa bom opravil, bom zadovoljen...

Da pa bom hitrejši od koga ali pa 1.254 na maratonu ali pa pretekel več km ali pa... - to pa mi je čisto vseeno.