Zadnje novičke

[Tjaša]

Odziv Primoža Kališnika na naša deljena mnenja v zvezi z njegovim člankom v zadnjem Poletu me je spodbudi k novi temi.

Priznam: sem Tjaša in POLET JE KRIV, da sem pred natanko dvemi leti začela lomastiti po gozdu in dihat na škrge, leto kasneje pa teči.

Konec aprila 2002, zadnji dan pred prazniki. Brezvoljna in depresivna sem se vračala iz službe, kjer so vladale vojne razmere in se smilila sama sebi, ker moram priti še do doma. Po mislih se mi je preganjala le ena želja, ups, dve, ki sem ju hotela nemudoma zadovoljiti: da se fino nažrem in grem spat vsaj za eno uro, s ciljem, da pobegnem s tega sveta.

A glej , vlak je bil tako poln, da sem moral stati med študentarijo, ki se vrača domov na Štajersko in loviti ravnotežje med vsemi potovalkami, ki so ležale okoli mene. Mislila sem si »do Litije bom crknila«. Ko pridem domov, se name najprej obesi že polnoletna hči in žvrgoli, kot da že pol leta ni z nikomer govorila, poleg nje pa Šik (naš pes) veselo skaklja in mi prinese vse igrače, kar pomeni – pojdiva ven! OK, ampak najprej v hladilnik. Prazen, klinc, treba bo še v trgovino! Grem v spalnico, tam zagledam Lučkota v sanjskem svetu, ležečega čez obe postelji. Najraje bi skočila iz kože, a ne gre, ker mi je premajhna. Zlajam se na hči, ki je bila ravno pri roki in čeprav nič kriva, obujem superge, nataknem trenirko in grem ven. Za menoj ves presrečen pribremza Šik, ki ga kar razganja od veselja, da gre lahko »čitat cajtnge«. O, matr, a zdej bom pa še tega cucka čakala za vsakim voglom. A domov se nisem hotela vrniti, pa sva jo družno mahnila v hrib. Čisto počasi – prvič sem bila vesela, da mora markirat vsako biljko, saj hitrejšega sprehoda v hrib fizično nisem bila sposobna. Po skoraj dveh urah sva se vrnila domov. Oba neskončno utrujena, a tudi neverjetno zadovoljna, skoraj srečna.

Tako! Zdaj, ko sem si posteljo pošteno zaslužila, pa hajd pod kovter. Sproščeno ležim v pričakovanju spanca, po nogah mi prijetno gomazi in v meni vse valovi od zadovoljstva. Celo nažret sem se pozabila, pa kaj pol! Toda zaspati nisem mogla. Pozabila sem gužvo na vlaku, sranje v službi in kot bi zagledala izhod iz tunela, so se začele porajati nore ideje: takoj zjutraj grem ponovno v hrib, rada bi shujšala, kako lahkotno bom hodila, ko bom pridobila kondicijo, pa nove cunce bo treba kupit, pa …. Tako so se moja sanjarjenja nadaljevala med prazniki in pridno sem uresničevala vsakodnevno zadane cilje – vsak dan na Svibno.

Prazniki so se bližali koncu in misel, da bo vsega veselja konec, pa tako uspešno sem začela, je bila grozna. Odpravila sem se k zdravniku in prosila za teden dni bolniške, da se spravim k sebi in jo tudi popolnoma izkoristila v smislu rekreacije, razmišljanja, brskanja po sebi. V tem tednu sem si postavila cilje: 100 vzponov na Svibno, telešček olajšati vsaj za 5 kg in ne dovoliti, da me zunanji dejavniki mečejo iz tira.

V tem tednu sem se nekako dokopala do nekega Poleta, ki je tedaj oznanjal tek v Radencih – prebrala sem ga nevemkolikokrat in postal je moja biblija. Zdelo se mi je, da mi govori »pridna punca, prav si se odločila…«. Od tedaj vsak četrtek, že ob petih zjutraj čakam raznašalca, da pridem do Poleta. Obiskala sem vse sosede, si zagotovila vse številke Poleta in jih neštetokrat prelistala.

1. januar 2003 – Vsi cilji uresničeni in za menoj je 7 mesecev srečnega življenja v sozvočju z naravo, po svetu hodim 7 kg lažja in imam kup novih cunc. Iz zrcala se mi smeji srečna podoba, v službi odsevam pozitivizem na katerega se lepijo sodelavci, doma je veliko smeha, mene pa kar naprej vleče ven. Hrib osvajam s polovičnim časom glede na prvi vzpon, in ob povratku ne potrebujem več počitka, tudi naporen delavnik me ne sesuje, ne zaustavijo me ne dež, ne sneg ne mraz… Lučko mi od samega navdušenja podari Polarja, potem pa rišem in pišem tabelice, računam porabljene kalorije, medtem sem začela zahajat tudi v fitnes. Hkrati pa goltam literaturo s področja fitnesa, hoje, teka, prehrane….

Medtem se Polet razpiše o teku v Sežani in na sliki vidim našo Heleno. Lučkota prepričam, da greva gledat. V Sežani vstopim v nov, zame še neodkrit svet – množico tekačev, navijačev in gledalcev. Po licih mi tečejo solze, ko gledam izmučene, prešvicane, zariple in nadvse zadovoljne tekače, ki prestopajo ciljno črto in sramežljivo navijam. V mislih tečem z njimi in v meni se nekaj zgane: »kaj če bi še sama poskusila laufat«?

Hja, nastopi največja ovira. Moje srce. Ob rojstvu je bilo preluknjano kot ementaler, moj obraz pa je imel pridih modrine. Osem let so me nosili po stopnicah, ker sem se takoj utrudila, divjanja z vrstniki nisem poznala, čepela sem doma, zabavali so me starši. Pa je prišel dan D, ko so mi krirurgi zacvirnali vse nedovoljene luknjice v srcu in me iz bolnice odpustili sicer kot zdravo, a sem bila naslednjih petnajst let opravičena telovadbe. Karkoli sem lahko počela, je moralo biti zmerno. Seveda so na to budno pazili starši, ki so mi še dodatno omejevali vsak poskok, me z avtom spremljali na vse šolske športne dneve… Torej, za začetek je bilo potrebno najti kardiologa, ki bi mi povedal, če lahko tečem ali ne. Po ultrazvoku in testu zmogljivosti mi kardiolog izjavi »gospa, saj z vami ni nič narobe, le tecite, a zmerno«. O hudiča! Ko slišim besedo zmerno, dobim kurjo polt.

Sklenem: TEKLA BOM! Prvič se bom teka udeležila v Sežani. Raje vam ne povem, kako težki so bili moji tekaški začetki, glede na mojo nerekreativno preteklost. Včasih sem se bala, da bom kar umrla, ko sem hlastala za zrakom. Prvič sem lahko pretekla še ne 50 m! Hvala Bogu, da sem tolikokrat prehodila Svibno in ob tem razvila vsaj nekaj mišic na nogah, da še te niso trpele. Največji problem je bil natrenirat srce, da bo načrpalo dovolj kisika. Za 1 pretečen kilometer sem potrebovala čas od lanskega februarja do novembra. Od tud dalje pa sem si naredila program teka 3 krajše, 1 daljšega v tednu in napredovala toliko, da sem si letošnjo pomlad upala v Sežano na 8 km in bila neizmerno ponosna.

Pod črto: vsestranski stresi so me pripeljali do tega, da je potrebno narediti nekaj zase. Delno je bila kriva tudi prelomnica, da sem zapustila trideseta leta in si pri 40-tih nikakor nisem želela biti povsem izmozgana. Zelo, zelo velik vpliv, da sem vztrajala, čeprav mi je bilo velikokrat neskončno težko, pa je imel POLET. Primož, hvala za uresničeno idejo. Prepričana sem, da je pomagala mnogim na noge in mnogi so danes ponosni, da lahko tečejo. Mislim, da ste dosegli cilj, jaz pa tudi.

Zanima me, je še kdo med vami, na katerega je POLET odločilno vplival? Opišite svojo zgodbo!

Zdaj pa moram domov!

Pozdravček,

[Lučko]

Žena, zelo sem ponosen nate

[Fotr]

Tale dopis sem napisal za Polet leta 2002, potem ko se je bližal Ljubljanski maraton in sem se pripravljal na tek na 21 km v Ljubljani. Objavljen sicer ni bil, ker je bil predolg, pa tudi veliko dopisov je bilo. Nekatere stvari so bile že napisane v rubrikah na TF, iztrgal sem jih iz tega dopisa, pa saj so to moja doživetja. Primož Kališnik se mi je po e-pošti iskreno zahvalil za ta dopis.
Takole sem pisal v jeseni leta 2002:
Takoj po novoletnih praznikih sem ves napet od prazničnih dobrot sedel za mizo in tuhtal. Tehtam 115 kg, nobene kondicije nimam, vnučke niti do vrha stopnic ne prinesem, brez da bi vmes počival. Čevljev ne morem zavezati brez da bi se usedel, pa še potem težko diham preden naredim mašno. Tedaj sem razumel debele ljudi (posebno v filmih), zakaj vedno hodijo v odvezanih supergah. Nekaj bo treba storiti s sabo. Kot nalašč mi pride v roko časopis in njegova priloga Polet, kjer piše o tem, kako pretečeš maraton. Tudi sam sem se že ukvarjal s tekom, vendar brez kakšnih strokovnih nasvetov, zato sem vedno ali kmalu nehal ali pa celo zbolel. In ker sem že ob začetku leta delal obračun sam s sabo, sem takoj začel upoštevati navodila iz Poleta. Nekaj zaradi tega, ker sem včasih že tekel, nekaj pa zaradi tega, da se ne bi spet crkljal, sem začel uporabljati navodila za tekače z nekaj podlage.

Točno sem se držal navodil, tako kot je v Poletu pisalo. Pri svoji zdravnici sem se javil za preventivni pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da sem sicer zdrav, vendar imam preveliko telesno težo. Kot da sam tega že ne bi vedel. V preventivni pregled je spadalo celo cepljenje proti tetanusu, kar se mi je zdelo precej za lase privlečeno, ampak ko me je med tekanjem ugriznil pes, je to cepljenje prišlo zelo prav.

Napisal sem dopisnico, se prijavil za Poletovo ekipo in jo poslal. Takoj mi je bilo žal, kaj če me bodo izbrali, debeluha nerodnega, brez kondicije in izkušenj. Zato se sploh nisem sekiral, ko nisem bil izbran. Ampak volja je ostala.

Začel sem za vadbo. Šlo je veliko lažje, kot sem najprej domneval, čeprav sem se imel za tekača z nekaj podlage. Nabavil sem si štoparico, dvojne tekaške copate (ki jih do prikaza v Poletu nisem znal prav zavezati), pajkice in vso ostalo opremo za tek. Izbral sem teren za treniranje, kar ni bilo tako lahko. Ko sem v pajkicah in s trebuhom, ki je opletal preko pasu, po intervalnih tekih hodil nazaj kot je pisalo v navodilih v Poletu, ali se pri razgibalnih vajah z eno roko vlekel za glavo (vaja 1), so nekateri mislili, da se mi je utrgalo. Še krave na pašniku so me gledale nekako posmehljivo in pomilovalno, koze in ovce so meketale in blejale za mano psi pa lajali in se hoteli iztrgati iz vrvic lastnikov, da so jih komaj obdržali, ko sem tekel mimo njih. Vendar sem se iz tedna v teden počutil bolje, salo pa je kar hlapelo. Teža se sicer ni hitro zmanjševala, ker se je maščoba spreminjala v mišice (tako se tolažim, ko teža ne gre tako hitro dol), zato pa sem postajal okretnejši in vzdržljivejši.

Da ne govorim o doživetjih v naravi. Nepozabni trenutki teka skozi dolino Radovne (dolina Radovne od Krnice do Krme, čudovita pokrajina, enkratno okolje, čist in zdrav zrak, označene 500 metrske razdalje), nevihta je pojenjavala, skozi nekaj lukenj v oblakih je sijalo sonce, droben dež pa je še pršel iz preostalih oblakov. Vsaka luknja v oblakih je imela svoj snop žarkov, vsak snop posebej je ustvarjal mavrico. Skale na pobočju Mežaklje in Pokljuke so se bleščale, drevje je bilo umito od obilnega dežja, studenčki čiste vode so curljali izpod skal in dreves v gozdu in tekli navzdol proti deroči Radovni. Na beli cesti, posuti z apnenčevim peskom, je kot prekrasna preproga ležala plast odpadlega listja vseh mogočih barv in oblik. Prelestno kot v nebesih, kri je plala po mojih žilah kot bi Bog hotel dokazati, da nam je resnično daroval večno življenje.

Ali gozdne poti po neokrnjeni Mežaklji (ki so jo poznale že evropske kraljeve družine po čistem in zdravilnem zraku), polni jelk, macesnov in smrek, ki dišijo po smoli, da se med tekom pljuča čistijo, kot bi jih ometal dimnikar in kroglice starega sluza kar same od sebe skačejo iz grla. Pretekel sem alpske doline Krmo, Kot in Vrata, dolino reke Završnice, vse gorske poti od Stola do Golice. Tudi za zrak v gozdovih in naseljih pod Stolom je znano da blagodejno vpliva na dihalne organe. Pitna voda, ki izvira iz mnogih studencev na tem področju, je znana po svoji svežini in zdravilnosti. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja so imeli v načrtu zgraditi polnilnico vode na Potokih, ker se je izkazala ne samo za zdravo ali zdravilno, ampak celo za čudodelno. Sedaj ta voda odteka skupaj z Završnico v jeseniški vodovod.

Krožna pot okoli Blejskega jezera je kar standardna tekaška trasa. Na enem izmed tekov se je na poti pod vilo Bled izza ovinka slišalo nekakšno žvrgolenje, kot bi se mešalo žuborenje vode in ščebetanje ptic. Radovednost me je gnala, da sem pospešil tek, da vidim, kdo spušča tako blagoglasne zvoke. Komaj sem verjel sam sebi, ko sem videl za kaj gre. Kakih dvajset živahnih in simpatičnih japonskih turistk je v zveneči japonščini občudovalo blejske lepote, japonska govorica pa se je vklapljala v to okolje kot ptičje petje in šumenje tekoče studenčnice, ki jih je popestrilo še šklepetanje fotoaparatov.

Ker sem se striktno držal (razen dvakrat, ko me je napadala gripa) vseh navodil (slike razgibalnih vaj sem nosil s sabo na teke, dokler se jih nisem naučil na pamet), je bilo včasih kar hudo, pa je bilo vse skupaj krasno doživetje. Stalno gibanje po gozdu, pridobivanje kondicije, izgubljanje teže in uživanje v teku, se pa res ne da primerjati s čimer koli. Ko je bilo včasih že tako naporno, da sem mislil, da takega tempa ne bom zdržal, pa je bilo naslednji teden svetovano manjše naprezanje. Kot da bi strokovnjak, ki je dajal navodila v Poletu točno vedel, kaj lahko, kaj pa je preveč. To pa je res nekaj, ki zasluži pohvalo, saj ti ne odvzame volje, telo pa se napreza ravno toliko, da se ne muči ampak pridobiva moč, spretnost in kondicijo ter izgublja odvečno težo.

Na vrsti je bil maraton v Sežani. Prepričan sem bil, da se bom prijavil na krajšo razdaljo, ampak ob prijavi mi je jezik sam od sebe mignil, da bom tekel mali maraton. Ker je bilo že izrečeno, tega nisem hotel preklicati. Udeležil sem se polmaratona, razdalje, ki je še nikoli nisem pretekel. Prvih 10 km je šlo kar dobro, tekel sem sicer vseskozi na repu, potem pa se je začela kalvarija. Sam sebe sem zmerjal, najprej svoj jezik, nato svojo neumnost, potem sem zamerljivo razmišljal o tistih, ki tehtajo samo 75 kg pa tečejo eno uro in pol, pa opravijo manjše delo kot jaz, ki tečem dve uri in pol in tehtam 105 kg (do takrat sem izgubil že 10 kg). Naslednji ukrep možganov je bil, da so se izključili in niso hoteli več razmišljati, zato sem avtomatsko (in počasi) tekel proti Sežani. Tudi na cilj sem prišel, sicer s časom nad dve uri in pol, ampak cel in zadovoljen. Nič mi ni bilo žal, ko sem na dušek izpraznil poldruglitrsko plastenko soka in ko sem v avtomobilu vse sedeže naravnal v vodoravno lego, da sem počival. Ko sem se vozil nazaj proti Gorenjski, sem bil zadovoljen sam s sabo in dobil sem še večjo voljo do take rekreacije.

Tekanje se je nadaljevalo, tudi uživancija je bila vedno večja. Potem pa je v Poletu prišlo navodilo, da je treba teči tudi dolge razdalje. Zjutraj navsezgodaj, v kratkih hlačah ali bermudkah sem se spravil na avtobus za Rateče in potem od Rateč tek proti domu na Slovenski Javornik. Pa je bil to res izlet, kot je za triurni tek pisal Polet. Trasa poteka večinoma po opuščenih železniških tirih, ki je krasno urejena od Rateč do Martuljka, naprej pa je na njej nekaj ovir. Le z malo truda bi jo bilo možno podaljšati vse do Mojstrane ali celo do Jesenic in še malo naprej.

Hitro se bliža maraton v Ljubljani. Vseskozi sem si govoril, da bom tekel pravi maraton, ampak zadnji testi (ki jih je svetoval Polet) so mi pokazali, da za veliki maraton še nisem dobro pripravljen. Bom pa letos tekel malega (mogoče celo pod dvema urama), drugo leto pa bom vse nasvete iz Poleta ponovil in skušal teči na pravem maratonu.

Že sedaj pa me skrbi, po kakšnih navodilih bom treniral do konca leta, če Poletovih nasvetov ne bo več, kajti tek je postal del mojega vsakdana, kot kosilo, časopis ali spanje. Zato bi trenerju, ki je po mojem resnični strokovnjak, malo namignil, da bi taka navodila napisal v kakšnem priročniku. Navodila, za neizkušene tekače, tekače z nekaj podlage, tekače s težo nad 100 kg, nad 80 kg ali nad 60 kg, za starostne razrede, za moške, ženske, za mladince in starejše, saj jih je v Sloveniji kar precej tisoč. Za vsak dan v letu, poleg teh navodil bi svetoval še telesne vaje za razgibavanje, načine teka, vse tako, kot je bilo napisano v Poletu. Mnogi ljudje bi tekli, pa sami ne vedo kako in koliko naj tečejo. Še dnevne obroke jedi bi lahko vseboval priročnik, z izračunanimi kalorijami. Pa sem spet pri hrani. Samo jedel bi. Takoj v copate in za eno uro na tek. Sedaj tehtam 100 kg, a nisem več debeluh, ker so maščobo zamenjale mišice, vsaj upam, da je tako.

Hvala Poletu za pomoč, za dobljeno voljo, za lepe trenutke, za dobljeno kondicijo, za izgubljene kilograme in za udeležbo na maratonih.

November, 2002

[Ursa]

Jaz pa priznam, da sem bila lani v zacetku maja cist zalostna, ker sem prepozno odkrila Poletovo akcijo za tekaske zacetke. Imela sem idejo, da bom sla v knjiznico, vse skopirala in nato sama tekla.... pa nic od tega. Letos sem pa odkrila TF in sem cist srecna Le tako naprej!!

Lp, Ursa

[mojA]

Pa še kako je vplival - name, celo družino, delno celo sorodstvo in znance. In to TAKOJ s prvo številko ! Sem celotno zadevo opisala že v drugih temah zato tokrat samo tole: HVALA ! Hvala predvsem Primožu, Benotu, Nadi, Jaku, Rafku, Boštjanu in celotni ekipi Poleta. Danes je Polet naša najljubša revija ! Upam, da bo revija nekoč dobila zasluženo priznanje za poletovo gibanje. Kamorkoli greš, vse miga, teče, kolesari, hodi s palicami. Prav neverjetno !