V nedeljo sem po 28 km teku po pst-ju izgubil mobitel. Nasel ga je nek idiot, ki se je enkrat oglasil potem pa o njem ne duha ne sluha. V ponedeljek je bil v sluzbi cel kaos, propadel mi je dogovor za kosilo, ipd. Cuden obcutek odvisnosti od moderne tehnologije. Saj res, odvisnosti se zaves sele ko droge ni. Uglavnem, sele v ponedeljek zvecer je dokoncno padla odlocitev da jutri pa grem v Dubrovnik z biciklom. Ne glede na to, da so priprave potekale ze kak teden (nakup prtljaznika za specialko, poizvedovanje o izkusnjah drugih, ki so to pot ze opravili, ipd) je bil v ponedeljek zvecer odlocilen moment, ki je pomenil novo stanje duha.
Pricakovanje.
Pakiranje in pripravljanje prtljaznika zjutraj pred odhodom v sluzbo je bilo svojevrstno dozivetje. S seboj sem hotel vzeti fotoaparat pa sem ugotovil, da skupaj z objektivi vaga okol tri kile in pol. Prevec. Prvo pakiranje in zavezovanje je slo v franze. Jovo na novo, misko. Reduciram tezo, razmisljam a bi vzel ene gate s sabo al ne, v glavi mam to da na Pagu dobim zraven se sotor (tam so namrec kampirali starsi in brat)brata in bratovo prtljago. Ko nekako spakiram najnunejse se odpravim v sluzbo, kjer prijavim dopust, vmes pa skocim se do BTC-ja, kjer kupim 2 power bara in 12 power gelov. Ura je dvanajst in cas je da grem domov.
Zacetek.
Okoli pol enih sem na biciklu na poti iz Grosuplja proti Crikvenici (Cerknca po nase o.p.). Cusperk me ze zjebe in sam sebi se cudim kako sem lahko na zacetku take avanture tako malhav. Pa bo ze res, da je vsak zacetek tezak. Ko prevozim Cusperski klanec, sem kmalu, na mejnem prehudu in ze kolnem svoje prednike pri Mariji Trost. V Delnicah sledi postanek. Pojem hamburger in spijem tri kokakole. Med jedjo mi lokalc razlaga, da so bili tisti z dobrimi avti na "pozicijah" ko je vladala HDZ in da je prijetnje prezivljati popoldneve v Delnicah v pajzlju ob pivu kot pa na Brodu pri zeni. Picim naprej in spet kolnem vse po vrsti dokler ne pridem na vrh velebita, vidim morje in prestavim v zadnjo. Prehitim kamion, ki me ne ujame do Krizisca. Prvi postanek je v Crikvi pri Nini. Ura je pol osmih. Sledi voznja z gliserjem in kopanje kasneje pa mi z masazo in fenomenalnimi spolnimi praksami punca povrne moci in drugi dan se kot prerojen zbudim ob 5h zjutraj. Khm. Niti ne. Zbudiva se okoli desetih, v miru spijeva kavico, pojem obilen zajtrk, gledava Mr.Beana, gosposko serjem in pocasi se poslovim. Startam okoli pol dvanajstih.
Voznja.
Od Crikvenice proti Pagu je magistrala lepa. Ta del poti sem ze preizkusil dva tedna nazaj, ko sem po tej isti poti sel do Jablanaca, kjer sem se ukrcal na trajekt in sva z Nino kampirala v Loparju. Vendar je bila obcutna razlika. Takrat je bila prtljaga v avtu pri Nini, sedaj pa prtljago vozim sam. V Senju se ustavim na pivu. POzabim rokavice.Par kilometrov za Senjem najdem osamljeno plazo malo pod cesto. Dvajset minut namakanja v vodi ohladi se tako pregretega biciklista.
Dan je vroc, vendar je volja mlada. Raste in temperatura nanjo ne vpliva. Pri trajektu v Prizni sledi se eno pivo. Klanci, ki sledijo s trajekta se ne morejo primerjati s tistimi z Velebiske na Cres (pot na Mali Losinj, ki sem jo opravil v enem dnevu dve leti nazaj - avgusta pri 36 stopinjah v senci (230km)). Kaj hitro pridem v kamp Strasko. Ura je pol petih popoldne. Sledi obilno kosilo (cevapi in pecen krompir, paradajz v solati), z bratom se uskladiva, nalozim na bicikl se sotor, v rukzak dobim se Andrejevo prtljago. Pade partija taroka, spim ze ob 11h. Bujenje je malo pred peto zjutraj, malicava ovsene kosmice z mlekom in se odpraviva. Sledi voznja cez Pag do Zadra. Cesta je lepa. Takoj na zacetku srecav par sto mladih, ki se vracajo iz zura v Zrcah. Ocitno so spet v modi alkohol in amfetamini. Peljeva se ob paskih solinah, hribcki in dolince, kot nama postane jasno malo kasneje, postanejo stalna praksa. Pred Zadrom sekava magistralo, cesta zategalj postane malo slabsa, pa vendar v okvirih zmoznosti mojih zracnic in moje riti (specialka namerec nima blazenja). V zadru se ustaviva, najdeva biciklisticno trgovino,kjer si kupim rokavice, spijeva kafe, si ogledava zelo zelo lepo staro mesto in piciva dalje. Pedale poganjava do Pirovca kamor prispeva okoli dvanajstih. Tam pojeva hamburgerje in spijeva vsak svojo kokakolo. Saj ne da ne bi jedla skampov na buzaro, samo 60kun je pa le prevec za plitek zep. Ker je bilo vroce sva se okopala in malo polezala. Okoli stirih popoldne sva startala in par trenutkov kasneje ze prispela do Sibenika. V konzumu kupil banane, lubenico,prsut, sir, kruh in mleko za vecerjo. V Sibeniku sva si ogledala katedralo in razgled iz trdnjave. V parku sva se v senci hladila in jedla lubenico, ki sem jo razkosaval kar z olfa nozem. Kako mi je uspelo s seboj ne vzeti gat, olfa noz pa je nasel pot v moj nahrbtnik - twin peaks varijanta. Je pa prisel prav. Iz Sibenika sva startala okoli sedmih in okoli osmih sva ze nasla najino naslednje prenocisce. Z bicikli na rami sva se spustila do morja. Po vecerni kopeli sva se najedla in se pred zvezdami zaspala. Zjutraj sva okoli sestih startala berez zajtrka, za razliko od mravelj, ki so verjetno celo noc imele pojedino in se mastile z najinim v vrecko zavitim, v nahrbtnik polozenim, kruhom. Prav pride ploscica stisnjenih ogljikovih hidratov in ostalih pizdarij. Od prenocisca (par km pred Gradcom) do Splita sva potrebovala cc. stiri ure. Klancki in dolinice so na tem delu se posebej izraziti. Splitska dekleta so super. Senca starih hrastov tudi. Na promenadi ob morju sva se ustavila, jaz sem pil pivo, mali si je privoscil pol litra vode. Naj mimogrede omenim, da kafici na rivi tekmujejo v tem kdo bo stlacil skoljko, pisuar in umivalnik v cimmanjsi prostor. Na kolodvoru sem se pozanimal o vlaku za Zagreb in naprej Ljubljano. Split je z izjemo starega mesta, nagravzna stvar. Ogromna blokovska naselja, smog, nezadovoljni ljudje. Ko sva v parku pomalicala vsak dve zemlje namazane z Mjesano marlmelado iz Podravke in litrom mleka vsak sva se odpravila naprej. Malo pred Omisom sva nasla precej lep zalivcek, kjer sva se hladila v vodi in kasneje v senci. Okoli enih sva zaspala in se zbudila okoli stirih. V Makarski sva bila okoli pol sedmih, kupila stvari za jest, Slobodno dalmacijo in liter jabolcnega soka. Plazo sva si nasla okoli osmih blizu Podgore. Res lepa plaza s kamencki in vsem, v to vse so vsteti tudi komarji (se ko to pisem se vcasih popraskam). Zvezde so fenomenalne iz dalmatinske perspektive. Zjutraj okoli sestih startava naprej odlocena da prideva v Dubrovnik v enem susu.
Zakljucek.
Ta zadnji del poti je bil najbolj pester, najbolj zelen, najbolj hribovit, obenem pa tudi najbolj nevaren. Temperatura je bila ze okoli pol desetih dvaintrideset stopinj v senci, midva pa se 60 km do Dubrovnika. Bacinska jezera, zeleni Peljesac, z bosanskim temperamentom zasoljeni Neum in obala (trobljenje in mahanje iz vsakega drugega belega golfa). Dva velika vzpona pred koncnim ciljem, eno pivo in skok v vodo. Most Dr. Franje Tudmana. Udarec po tabli pri vhodu v mesto, klanec na drugo stran, pogled, obzidje, zmaga. Na dviznem mostu pred vrati obzidja sva razjahala in zmagoslavno vkorakala. Vodnjak na koncu straduna, hladna voda, senca, turisti. Se vedno se mi smeji.
Epilog.
Okoli stirih sva se odpeljala do avtobusne postaje, kjer sva se ob pol petih vsedla na avtobus za Split. Na postaji srecal Kanadcanko, ki je s prijateljem do Dubrovnika prikolesarila iz Trsta preko Ljubljane, Zagreba, Banja Luke in Mostarja. Zazelim ji sreco. Zaradi zastojev na cesti smo v Split prispeli sele ob pol desetih. Vlak za zagreb je peljal malo cez osem. POdaljsava kar z avtobusom do Zagreba kamor prispemo okoli pol treh zjutraj. Ob pol stirih se z Makedoncem, voznikom avtobusa smeri Skopje-Ljubljana, dogovorim za prevoz do Ljubljane. Na meji izstop, popolna kontrola. Iz ljubljane okoli pol sedmih startava proti Grosuplju.
Fakti.
Pot je dolga 720km. Prvi dan sem vozil neto 6h in pol, drugi dan 4h in pol, tretji dan 9h, cetrti dan 7h in pol in peti dan 6h. Za dobro voznjo je pomemben dober zajtrk (marmelada, kruh, mleko), hidracija in hlajenje v prijetni morski vodi, ko postane prevroce. Za izgubo soli sem imel v rukzaku vrecko isostarja, ki sem ga v bidone tresel po potrebi. Pri vmesnih obroki je pomembna kolicina kalorij, mascobe in sladkor. Hamburger in kokakola delata cudeze. Zvecer pred spanjem sta dobro naredila prsut ali salama s precej sira oz mleka. Niti jaz niti moj precej slabse pripravljen brat nisva imela problemov z krci, izcrpanostjo, bolecinami. Power geli so prisli prav v dopoldnaskih urah, ko sva zaradi ugodnih vremenskih razmer gonila precej bolj kot popoldne. Voda je problem. Na dolocenih odsekih tudi po 40km ni zive duse kaj sele vodnjaka. Govorim predvsem o delih, ki se dvignejo precej nad morsko gladino. Za karkoli se mora clovek spustiti precej v dolino in kasneje tudi nazaj, zato je pameto pogledati na karto kje so taki odseki. Takrat se kupi ekstra liter in pol vode za v rukzak. Na koncu sva v nosilce za bidone vtaknila kar liter in pol flase Jane, s prelivanjem v bidone nisva izgubljala casa. Vodo tocijo tudi iz pipe v gostilnah, se pa morate zavedati da je dol voda dragocena in je tista iz pipe lahko sumljiva. Pri hisah, kjer imajo zbiralnike dezevnice se pa le ustavite. Dezevnica je zelo mehka in super za pitje. Na poti so vsaj trije vzponi hujsi od Vrsica.
Evo se v sliki:
http://www.sportosplet.net/galerija/displayimage.php?album=557&pos=0
Ce koga se kaj zanima z veseljem pomagam.
lp,LL.
!
