Helena, z veseljem sem prebral tvoje poročilo in znova podoživel dirko. Iskrene čestitke tebi in vsem ostalim, ki si sploh upajo spopasti s take vrstami izzivi.
----------
Tudi sam sem se lotil zapisa potopisa, sledi...
----------
Pravijo, da je tek individualen šport, a tokratna dirka je bila vse prej kot to! Tokrat je bil v ospredju kolektivni duh, medsebojna naklonjenost, posluh, prijateljstvo.
Šest fantov, od tega trije (Rok, Boris, Filip) z odlično popotnico z vsaj enim neuspelim poizkusom dokončanja 100 miljske dirke, en dlje od lumpi teka (dirke krajše od 100 km) še ni tekel (Škarja), en pa je šel prvič na trail dirko in to kar na 69 km (Bojan).
Ob zaključku leta 2023 smo se zbrali na Moji 100-tki okoli Brda, kjer smo ob nabiranju kilometrov ob kroženju okoli posesti Brda pogumno kovali plane stopnjevanja treningov in gradili potrebno samozavest za prihajajoč podvig. Dnevi, tedni in meseci so minevali, kilometrina se je podaljševala, višinci so kopneli, vsak navdih o daljšem in napornejšem treningu je padel na plodna tla. Še 14 dni do dirke, v planu znižanje intenzitete treningov nam ni šlo najbolje od nog, saj so nas podplati srbeli, v meni pa je naraščala skrb pred morebitnimi poškodbami. Enega malo boli koleno, drugega, tetiva, tretjega podplat, vse še v tistem razredu bolečine, ko lahko rečem, da bo po 80. kilometru, ko se telo do konca nafila z vsem lepim, ta bolečina povsem zbledela. Začele so se odštevati ure do dirke, pregledi in priprava opreme in prvi del zmage je bil dosežen. Vseh šest se je namreč zbralo dan pred dirko na prevzemu štartnih številk, kar pomeni, da smo uspeli celotno pripravljalno obdobje uspeli predelati brez poškodb, bolezni ali drugih dejavnikov, ki nas bi lahko zadržali stran od štartne črte. Da pa ni ostalo zgolj pri tem, da je cilj zgolj priti do cilja, sem zadevo začinil z napovedjo časov za vaškega izmed nas. Formula za določitev svojega časovnega cilja je izgledala nekako tako. Lani sem potreboval dobrih 28 in 22 minut ur in sem posledično moral za zadnje kilometre znova povleči iz nahrbtnika naglavno lučko, kar mi ni bilo najbolj simpatično, v račun dodam kar nekaj opravljenih kilometrov in višincev od lanskega leta, v tem času sem ratal še bolj nor, kot stabilno konstanto v formuli upoštevam družbo Škarje, ki bo skrbel za dolivanje goriva v peč, torej za gele. Sončni zahod v Umagu je 19:40, kar je postal časovni cilj dirke, kar pomeni skoraj dve uri krajši čas kot lani, 26:40. Pa da vidimo! Preostalim mojim fantov sem obljubil, da po mojem prihodu v cilj nimajo več možnosti odstopa, ker se pri priči obrnem nazaj, jih najdem na poti in jih s palico garbam po hrbtu do cilja. Torej, odstop ni bila opcija, borbamo do konca, brez milosti!
Ob prevzemu štartnih številk začuda niso preverjali opreme, kar je bila verjetno posledica zelo ugodne vremenske napovedi, ki je nakazovala na prijetne sončne dneve.
Odlični testeninski pojedini že pred odhodom, ki jo je pripravila moja ženka, je sledila druga porcija ogljikovih hidratov v obliki rižote, ki jo je pripravila Škarjeva Mojca, tokratna vodja poti, ki je ves čas bdela nad nami in ji gre velika hvala, da je z nasmehom na obrazu in, upam, z radostjo v srcu, skrbela za tri naspidirane mulce, za hrano, pijačo, prevoze. Večer je minil ob mirnem klepetu.
Jutro ob morju je po zajtrku klicalo na osvežitev, ki se ji nismo mogli odreči. Igriv skok v sveže morje je aktiviralo naše čute, sledil je počitek z ležanjem z dvignjenimi nogami v zrak potem pa so se začele finalne priprave z oblačenjem in redčenjem opreme v pretežkih nahrbtnikih. Ko smo imeli vse pripravljeno, smo se odpeljali v Umag, se posedli vsak v svoj avtobus in že smo krenili proti štartnem mestu, Labin. Pot je bila mirna, ob počitku sem prav čutil, kako se mi polnijo telesne in mentalne baterije na maksimum, še nekaj minut vožnje in težko pričakovano štartno prizorišče nas gostoljubno pričaka z vrvežem, ki dvigne adrenalin na višji nivo. Ob izstopu iz avtobusa naletim na Ivija, našega legendarnega bosonogega ultraša, ki mirno stopiclja proti štartnem mestu, jasno bos. Bos na 170 km!!! Ker se mi zdi ta izziv čisto preko vseh možnih meja, iz želje, da je to res, pritrdilno vprašam Ivija: "A ti pa v klasični opravi do konca?" Nasmeh, ki je pritrjeval mojemu vprašanju, ujamem še z enim skupnim selfijem, zaželim srečo in se pridružim mojim fantom, ki so praznili mehurje, trepljali svoje stegenske mišice, poskakovali in nestrpno pogledovali na uro ter odštevali minute. Odpravimo se v množico pred ciljno črto, še minuta do štarta, AC/DC dviguje napetost... 3, 2 ,1... gremoooooo!
Eksplozija energije nas je pognala skozi ulice Labina, najbolj zagnani so že po nekaj metrih močno sopihali, na prvem zoženju na gozdno potko pa se je nek nesrečnik spotaknil ob štrcelj od štora grmovja skritega v travi in nesrečno poletel naprej v ribo, a brez oklevanja vstal in nadaljeval, zato ne bilo pričakovati, da se bo začetna napetost in intenzivnost umirila. Po dogovoru pred štartom smo se poparčkali, Boris in Rok sta bila en par, Škarja in jaz pa drugi par, Filip pa je šel v nekoliko bolj v ozadju solo v svojem rutiniranem tempu. S Škarjo sva tekla z ramo ob rami, nekoliko hitreje od Borisa in Roka, prijetno klepetava, naredim nekaj fotografij in sčasoma se vse stabilizira, ritem teka, misli se osredotočijo na naslednji korak. Do minute natančno po planu s Škarjo prideva do prve postojanke v Plomin Luki, kjer si postrežem z nekaj kosi štrudlja in natočim prvo joško (silikonski meh za pijačo v prsnih žepih nahrbtnika) kokakole in vode ter pest lešnikov stresem v žep za popotnico, kar pa se ni izkazalo kot najboljša naložba, saj se mi je košček lešnika, tista rjava lupinica prilepila nekam v sapnik ali požiralnik in se nisem in nisem mogel odkašljati. Nekaj minut se naprezam in neutolažljivo kašljam in kašljam. Imel sem občutek, da sem od pritiska ves rdeč v glavo in da sem izpraznil vse baterije, a k sreči z malo vode in po zaužitem gelu vendarle odplaknem tujek iz grla in zadiham s polnimi pljuči. Energije pa je malo še ostalo. Ob vzponu uživava ob čudovitem razgledu na zahajajoče sonce, večerno pokrajino, morje, otoke, čudovito! Ko sonce zahaja, se običajno stemni, a s Škarjo sva vztrajala pri neuporabi lučke, saj se jih nama ni dalo vzeti iz nahrbtnika. Mrak preide v povsem črno temo, na tehnično manj zahtevnem terenu dvigneva tempo, da bi uspela čimprej priti do naslednje postaje, a sledil je tehnično zelo zahteven spust in brez lučke tipava podlago, se spotikava, stopava v globino, sama sebi se zdiva noro neumna, ker vztrajava brez lučke, trošiva prepotrebno energijo za koncentracijo. Skušava dohiteti naslednjega trejlaša z lučko in se pošlepati na njegovo lučko, a naju vsak spusti naprej, misleč, da sva tako hitra, tako upava vsaj na občasno osvetlitev podlage iz ozadja in potem po spominu tečeva in upava, da nama uspe priti do doline brez padca. Ob zaključku vratolomnega spusta v temi si čestitava, dosegla sva dodatno zmago že na tako težki dirki, hkrati pa sva upala, da se nama kasneje ne bo kolcalo po brez potrebe potrošeni energiji in koncentraciji. Na okrepni postaji v Mošćenički Dragi si zadovoljna postreževa z juho, napolniva joške z vodo in kokakolo. Vzamem še eno juho, prepričan, da je že dovolj hladna, saj je bil kozarček hladen, a je bil pravkar natočen, naredim požirek vrele tekočine, se spečem po ustnicah, ustih, na jeziku mi je vrela tekočina prav zacvrčala. Izbljuvam vse skupaj in hladim usta s hladno pomarančo. Super popotnica, vsaj geli ne bodo zanič okusa, ker jih ne bom čutil. Brez lučke malo pred Škarjo zapustim postajo in v pohodnem koraku krenem proti Učki. Sem mu rekel, da grem počasi naprej in da me bo že ujel. V temi počasi napredujem skozi mestne ulice, potem pa se pričnem počasi vzpenjati. Ker so se vrste tekačev močno razredčile, občasno nisem videl ničesar, vendar sem trmasto vztrajal brez lučke, ker me je to upočasnjevalo, saj sem hotel, da me Škarja čimprej dohiti. Pričnem se strmeje vzpenjati po serpentinah in ker Škarje še vedno ni bilo ob meni, zakličem v temno dolino "Škarjaaaa" in dobim nazaj zamolkel odgovor. Juhu, kmalu bo ob meni. Počasi napredujem, z roko zapnem ob neko vejico s trni in šele kasneje, ko me Škarja z lučko dohiti opazim, da imam vse prste krvave, ranica pa je bila čisto simbolična. Dobro, če ne bo hujšega, bomo tudi to bubico preživeli in z dodatno motivacijo počasi napredujeva. Škarji, ki ne disciplinirano skrbel za periodično jemanje gelov se pohvalim, da sem v njegovi odsotnosti vzel gel. Zdi se mi, da če na glas poveš ali slišiš, da je nekdo vzel gel ali kaj pojedel, napolni z energijo tudi druge, ali pa vsaj vzpodbudi k zaužitvi kalorij. Na zadnjem delu vzpona na Učko sledim Škarji, a mi uhaja. Teren postaja tehnično zahteven, vztrajal sem brez lučke in sem kot slepec tipal podlago. Končno doseževa vrh in ob spustu vendarle prižgem lučko in si neham dodajati dodatnih začimb v že tako s kilometri in višinci začinjeno dirko. Spust do naslednje postaje v Poklonu poteka v mirnem in konstantnem ritmu. Naslednjih nočnih 30 kilometrov se mi je zdelo ključnih, ker sem vedel, da sem imel lansko leto na tem delu totalno krizo, taval sem po gozdovih, večkrat sem stoje zaspal na palicah, prehitelo me je na desetine, preko 100 tekačev, nisem in nisem mogel iz brezna. Tokrat je bilo povsem drugače. Korak je bil prožen, počutje prijetno, nobene zaspanosti, ravninski kilometri so zlahka ostajali za nama. V tem delu sem imel le en šibkejši del, ki pa ni vplival na tempo in razpoloženje. Ker je imela noč svojo moč, sem šel malo preko meje in ko me je Škarja opomnil na gel, sem vedel, da bo zelo težko ostal v meni, ampak sem vseeno poizkusil. Optimistično večino gela brizgnem v usta, stežka pogoltnem in v nekaj trenutkih je gel z juhico s prejšnje postaje končal ob poti, kar pa ni vplivalo na tempo in razpoloženje. Čez kakih 15 minut sem ob spodbujanju Škarje poizkusil znova, tokrat po tretjinah in mi je uspelo, super, gremo naprej. Dihaj, dihaj, mi je govoril, kot kaki nosečnici, a na tak način sem lažje prebavil sladko sluz. Kilometri in minute so minevali, na obzorju se je že kazala svetloba prihajajočega dne, kar sva s Škarjo hitro opazila in v ustaljenem ritmu nadaljevala do okrepne postaje na Trsteniku, od koder sva bila le še 16 kilometrov oddaljena od tranzicijske postaje v Buzetu. Kilometri so hitro kopneli, v vzpon na razgledni hrib na vrhu katerega sva dočakala sončni vzhod sva stopila rezervirano, s takim tempom pa sva pričela tudi začetek zahtevnejšega spusta, tako da naju prehiti tekačica, kar pa je v Škarji zbudilo vzgib za akcijo. Steče pred mene in že se začne s hitrimi in natančnimi stopinjami spuščati po tehnično zahtevnem terenu. Nisem veliko razmišljal, vedel sem, da če mi uide za več kot meter, ga ne ujamem več, zato sem se mu prilepil na pete in užival v poeziji premikanja nogic pred mano, ki so z neverjetno prožnostjo in natančnostjo kljubovale gravitaciji. Med spustom sem sicer pomislil na to, da je za nama skoraj 100 kilometrov in da je skoraj nemogoče tako poskakovati, a koncentracija je morala biti na prvem mestu in sem se čudovitem spustu le prepustil. Sveže zgodnje jutro pa se je hitro spreminjalo v toplo dopoldne. Vse je kazalo, da bova v Buzetu dobro uro pred planiranim časom, kjer sem imel željo, da se z Bojanom, ki štarta na 69 km dirki, ujamemo, in naju nato Bojan s svežim elanom ponese do cilja. Na postaji v Buzetu si Borut vzame čas, da se preobleče in uredi, napolni zalogo gelov, ta čas pa nama priskrbim zelenjavno juho in riž z zelenjavno omako, kar pa nama ni najbolj teknilo. Očitno sva se predobro počutila in sva bila lahko izbirčna, kar ni slab znak. V tranzicijske vreče odloživa nepotrebne stvari iz nahrbtnikov in zapustila postojanko. Ker se je ob glasni glasbi zbirala množica tekačev na štartnem mestu na krajši razdalji, me je kot magnet povleklo proti množici, a zastavic, ki označujejo pravo pot seveda ni bilo. Nekaj dodatnih metrov nama ni škodilo, zato sva v lahkotnem teku nadaljevala proti naslednji okrepni postaji, na jezu Butoniga čez 17 km in dve "Šmarni gori". V sončnem jutru dobro napredujeva, zadovoljen, ker je šla noč zlahka in s čistim užitkom mimo, prehitiva preko deset tekačev, Škarja ne kaže nobene razpoke v njegovi robustnosti, živahnosti, kar me silno veseli in vzpodbuja, da v zmernem tehnično nekoliko bolj zahtevnem spustu in ravnini ob in večkrat preko potoka še nekoliko pospešim.
Spustim se proti okrepni postojanki na jezu, kjer se sprva močno ohladim pod pripravljenimi tuši, si postrežem z juhico, napolnim joške z vodo in kokakolo. V miru počakam še Škarjo, ki je spust v dolino vzel nekoliko bolj rezervirano. Tudi on se pohladi z vodo, v miru popije juho in poje nekaj orehov, košček kruha z marmelado. Pot pod noge, do naslednje postaje 15 kilometrov in dve Šmarni gori višincev. Ravninska pot ob reki je prepočasi ostajala za nama, vzpon na Zamask je nekako šel, proti vrhu Motovuna prvič začutim nemoč, splošno utrujenost, ki jo Škarja nemudoma prepozna kot dehidracijo in me spodbuja k pitju, meni pa seveda ni bilo do pitja, a ni odnehal s prijaznimi opomniki, tako da sem spil požirek, dva, malo vode, malo kokakole, pomislim na to, da je v zadnjih urah on šel nekajkrat odtoč, jaz nikoli in tukaj se matematika ne izide. Spijem skoraj vse zaloge tekočine, Škarja me s svojimi zadnjimi zalogami vode pohladi po tilniku, pri gospe ob poti naprosi za pol litra vode in me še naprej spodbuja k pitju. Pijem in pijem, občutek polnega želodca mi vzpodbudi domišljijo in rečem, da ne morem več piti, ker sta se mi dve žabi zaredili v želodcu. Ker je smeh pol zdravja, se mi je zdelo, da gre počutje ob mojem duhovičenju z zarejenimi žabami v želodcu na bolje. Škarja prijaznega vaščana prosi za tuš z mrzlo vodo, ravno tedaj pa naju prehiti Bojan, ki je štartal na 69 km razdalji. Ideja je bila, da skupaj napredujemo do cilja, vendar ravno v tem obdobju sem bi s počutjem na najnižji stopnji in v prvem planu je bila ohladitev s tušem, ki me hipoma strezni in dvigne počutje na višjo raven. Bojan je bil videti v odlični formi, tako me zanj in njegov napredek do cilja ni skrbelo. Previdno nadaljujeva v zadnje metre hriba, potem se spustiva proti okrepni postaji livade, kjer sem po ravnini pod vplivom gela zopet malo pobegnil Škarji, a se na okrepni postaji ujameva, napolniva joške in z zmernim tempom kreneva na enega zadnjih hribov, Oprtljaj. O dosegi prvotno zastavljenega cilja nisem veliko razmišljal, saj nisem želel tvegati vnovičnega poslabšanja počutja. Vedel sem, da je prednost dobre ure, ki sva si jo nabrala do moje krize z žabama, povsem skopnela, a bo morda kasneje ob dobrem počutju še možna kalkulacija in realizacija časovnega cilja. Škarja še vedno skrbi za pravočasno zaužitje gelov, počutje ob pogledu na uro se še izboljšuje, saj je do cilja manj kot maraton pot pa postaja vedno manj tehnično zahtevna. Malo pred Grožnjanom, ko je Škarji energija rahlo padala pa sledi energijska bomba. Proti nama poskakuje nasmejana Škarjeva Mojca, ki naju obdari z objemi in poljubi, pod vplivom tega poživila jo hitreje mahnem po poti proti Grožnjanu, Škarja pa še prej za grm in potem se svežim elanom za mano. Na postojanki v Grožnjanu se zopet ohladiva z vodo, napolniva zaloge, Mojca naju vzpodbudi in že greva naslednji postojanki naproti. Če v celoti pretečeva še zadnjo polovičko maratona, potem še ujameva zastavljeno časovnica. Škarja moje ambicije ni gostobesedno komentiral, le rekel mi je, naj ne zbezljam in da naj se držim zmernega tempa. Kilometri hitro minevajo, nezahtevna pot nama je ustrezala, 7 kilometrov do naslednje postojanke hitro mine, kjer se zadrživa le nekaj sekund in brez obotavljanja, odločna, da do sončnega zahoda prideva v cilj, hitro napredujeva. Škarja prevzame pobudo, njegov tempo je bil prehiter za marsikaterega trejlaša, tudi za tiste s krajših dirk, prehitevava enega za drugim, na glas odštevamo kilometre, polja zmanjkuje in kaže se začetek Umaga. Asfalt pod nogama govori, da so dirki šteti kilometri, metri, midva pa odgovarjava z vedno večjim nasmehom, ki ju ob obali s sončnim zahodom v ozadju ujameva v skupno fotografijo. Objeta, srečna in nadvse zadovoljna zaslišiva Mojco, ki naju spodbuja na ciljni ravnini in... in tako lepo je bilo videti prezadovoljnega Škarjo pa Mojco... zmaga je naša!!!
Zmaga!? Ne še v celoti!
2/6 zmage je v žepu. Pot do zmage je še dolga. Pokličem ženko in jo vprašam o lokaciji ostalih štirih borcih.
Bojan je po moji oceni skoraj z lahkoto oddirjal celotno 69 km razdaljo in prehitel vsa pričakovanja ter zasluženo ob ciljni ravnini s hladnim pivcem v roki spodbujal finišerje na poti k svoji zmagi. Bojan je s premišljenim, sistematskim in predanim odnosom do treninga v zadnjih mesecih močno napredoval in z dirko suvereno opravil 4. v kategoriji s časom dobrih 9 ur. 3/6 zmage v žepu.
Rok in Boris sta dobro na poti, vse kaže, da bosta na cilju okoli ene, druge ure ponoči. Filip je še nekoliko bolj v ozadju, a napreduje.
Mojca naju s Škarjo odpelje do sobe, pripravi večerjo, med tem se stuširava in neprestano pogledujemo na telefon in upamo na čimprejšnji napredek preostale trojice na trasi.
Večerja je minila v duhu izmenjave vtisov z dirke z vseh zornih kotov, potem pa smo se ulegli k zasluženemu počitku. Še pred budilko, ki je usmerila le dobro uro spanja se zbudim in preverim lokacijo naslednjih dveh mojih finišerjev. Dober napredek na poti ne vzpodbudi, da se hitro usedem v avto in odpeljemo proti Umagu. Nekaj minut z veseljem spremljam zadovoljne obraze, ki po urah in urah težke dirke prihajajo v cilj, nakar izza ovinka, na pogled spočita in sveža, z urnim korakom, da ujameta čas pod 33 ur, pritečeta Rok in Boris! Toooo, gremo, gremooo! 5/6 zmage v žepu!
Val navdušenja in zadovoljstva le stežka umirimo in šele v zgodnjih jutranjih urah ležerno k počitku. Zbudim se čez slabo uro, pogledujem na telefon in spremljam Filipa. Še slabih 20 kilometrov do cilja. Z Rokom raztegneva nožice in se ob sončnem vzhodu sprehodiva ob obali, nato se kmalu odpraviva proti Umagu. Z navdušenjem spremljava finišerje ob prihodu v cilj, ko zagledava Filipa pa je zadovoljstvo in sreča popolna. Bravo Filip, po treh neuspelih poizkusih na 100 miljski razdalji, sedaj zaključek v 42 urah in pol! To pa je vztrajnost!
6/6 zmage v žepu, a nekaj je manjkalo.
Ivi Hrastovec, bos, še vedno na progi. Ko sem tekel po koreninah, skalah, vodi, blatu, travi, asfaltu, kamnih, makadamu in miksu vsega skupaj, sem se nič kolikokrat spomnil na Ivija in mu pošiljal pozitivne vibracije, da bi podlaga čimbolj prizanašala njegovim podplatom. Ko sem videl, da je prečkal ciljno črto, je bila zmaga tokratne Istre popolna. Res, ob tem presežku enostavno nimam besed... Izjemno!!!
Tako prijetne, pozitivne in v vseh pogledih uspešne trejlaške dogodivščine še nisem imel in sem vsem svojim bližnjim, pravzaprav vsem hvaležen za to čudovito izkušnjo in spomin, ki ga bom z veseljem nosil s seboj.
TEHNIČNI PODATKI:
- naziv dirke:
ISTRIA100(RED)- razdalja: 168 km
- višinski metri vzpona: 6.590 m
- višinski metri spusta: 7.000 m
- vreme: sončno, delno oblačno, podnevi med 15 in 20 °C, ponoči okoli 5 do 10 °C
- podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
- poraba energije: 11.800 kCal
- število korakov: 189.000
- poškodbe: 1. žulj na trejlu v življenju (polepil napačen, občutljiv prstanec na desni nogi)
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: -1 kg (67 kg - 66 kg)
- povprečna hitrost: dobrih 9,5 minut/kilometer, slabih 6,3 km/uro
- hrana: 8 dl juhe iz vrečke, 5x kos štrudlja, 40 pistacij, 10 lešnikov, 3x kos pomaranče, 4 kose banane, 20x gel, 1x krožnik riža, 4x liter Coca-Cole, 5x liter vode, 1x liter energijskega napitka
- uvrstitev: 39. mesto med vsemi, 10. mesto med moškimi (377 trejlašev na štartu, 288 nas je prišlo v cilj, 90 jih je odstopilo)
- dosežen čas: 26 ur 24 minut in 23 sekund (pred sončnim zahodom!)
Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu -
KLIK.
Matej
. Me veseli, da sta si vzela čas in prebrala. Tudi sama sem si ga, da sem napisala, ker mi je danes žal za vsako poročilo, ki ga nisem napisala. Jih je kar nekaj. Tekaški forum me je pred dvanajstimi leti popeljal v svet tekaških norcev 
. 
