- 24 Okt 2025, 17:41
#373474
Ko spomini oživijo ... in najdejo pot do besed.
Naj bodo zapisani še tukaj.
Iz Sečovega v Sečovlje
Dežne kapljice ustvarjajo nežno melodijo ter tu in tam povzdignejo glas. Poletje se poslavlja, tudi na morju. Majhne ladjice se prepuščajo valovom, veter v etapah zaliv ovije v meglice, skozi katere se soncu vsake toliko uspe prebiti, ravno toliko, da obsije mestece nad njim. Stari del Labina, zame skoraj sveti kraj, me že nekaj pomladi ne popelje le na tekmo, temveč na popotovanje, kjer odvečnosti izgubijo pomen, pomembno pa postane tisto preprosto in potrebno – tisto, kar zadostuje za preživetje, a daje veliko več: daje življenje.
Po poteh in vasicah Istre in njenega zaledja sem lovila nova spoznanja, nešteto se mi jih je izmuznilo, tisto, ki pa se je najbolj zakoreninilo in je tudi vzrok za te vrstice, je spoznanje, da se moja telo in duša hranita ob »trpljenju« in potrpljenju, ki se rodi ob drobljenju poti s koraki. Ljudje smo res ena čudna stvaritev in včasih enostavno drug drugega ne moremo razumeti.
Nežno melodijo kapljic zamenjajo zvoki, ki jih puščajo v skalovju butajoči valovi, kot da hočejo v globine morja potegniti vse spomine in čustva. Spomine, ki se mi podijo po glavi, mi rišejo nasmeh na obraz in v znak hvaležnosti privabijo solze v oči. Niso le solze sreče, so tudi solze žalosti, ki nikoli ne presušijo, le iz leta v leto manj skelijo. Vreme, primerno za pisalo in papir, da letošnja pot pusti sled v besedi, da ostane živa in morda koga navdihne.
Termin letnega dopusta je zapisan že maja, lokacija pa je v tančice skrivnosti zavita skoraj do zadnjega tedna. Vem, da bom šla na pot, klic poti je vsak dan glasnejši, le svojega imena ne izda. Nevidne sile me vlečejo na Gorenjsko, a popustijo, še preden plamen prav zagori. Glasovi prihajajo iz vseh strani, me begajo in puščajo izgubljeno, dokler mi rumena sredina markacije na prometnem znaku pod hišo ne pomežikne. Že ne vem koliko let jo gledam, vem za njeno ime in poznam njen potek, a nikoli je nisem slišala. Kot da je hotela ostani neopazna, dokler se ji ne ponudi prava priložnost, ob kateri vsi glasovi potihnejo. Z igro črk in besed ostaja le refren v solo izvedbi – iz Sečovega v Sečovlje.
Ko se pot E7 iz glave preseli na zemljevid, se dobesedno zaleti v prav tako evropsko pešpot E6. Dva dela sta zlita v celoto, najboljši možen scenarij – iz Sečovega do Pergarij po E7, od tu naprej pa po poti E6 do cilja – Sečovelj.
Če rečem, da sem pot preučila, bi se zlagala. Še najbolj sama sebi. Sem si pa prebrala nekaj opisov posameznih etap, kar me je naredilo dovolj samozavestno, hkrati pa puščalo svobodno. 50 km na dan je bil okviren cilj, ki se je kasneje izkazal kot povsem realen in dosegljiv.
Nahrbtnik isti kot lani in njegova vsebina skoraj identična lanski – simbolično. Vse tako minimalistično in brez nepotrebnega balasta.
1.dan: nedelja, 26. 7. 2025
Sp. Sečovo - Pečice
V turobnem jutru se nizki oblaki preganjajo po nebu, nad s koruzo zasajenimi polji se vlečejo meglice, čeprav še v koledarju vlada mesec julij. Nič kaj obetaven pogled ne ustavi nog in pot se ob 6.00 začne na pragu domače hiše. V križišču pod hišo, ob tabli s krajevnim napisom, nastane fotografija – za spomin. Objemi za slovo so hitri, besede so odveč, ker pogledi povedo več kot njih tisoč. Grem iz Sečovega v Sečovlje.
Začetek te poti je podoben začetku branja debele knjige, h kateri pritegne naslov, ki mu sledi z nekaj povedi zapisana vsebina na zadnji strani. Glavni junak je znan, podana je tanka rdeča nit, za celotno zgodbo pa je potrebno obračati list za listom, dokler nas vsebina ne posrka.
Mimo Steklarne na kolesarsko pot do Podčetrtka. Svet okrog mene je preveč domač, evforija ostaja potlačena, si pa močno želi nekih posebnih občutkov in vem, da bodo prišli, prinesla jih bo pot. Prve kilometre hodim, moj korak že dolgo ni bil tekaški, ko začnem, steče in teče lahkotno, tako breztežno, da vse v meni vre in kipi. To je moja svoboda, moje življenje, moj navdih. Na kolesarski poti je promet zgoščen, eni s hiškami, drugi brezdomci, vsi iz družine polžev. Pazljivo izbiram mesto pristanka svojih nog, da ne povzročim prevelikega žalovanja. Mokra podlaga in vlažno ozračje jim nudijo ugodne pogoje za njihovo potovanje. V kampu v Podčetrtek je še vse tiho in mirno, nobenega vonja po jutranji kavi. Prvič me pozdravijo dežne kapljice, tako drobne in siromašne, mehko pristajajo na kožo, slišim jih, njihov glas je nežen in pomirja. Zavijem desno, preko proge med hotelskimi kompleksi v gozdove Rudnice, ki je prepletena s cestami in potmi, vse so dobro označene in če veš, kam želiš, je skoraj nemogoče zgrešiti. Koraki se izmenjujejo, vzpone hodim, ravnine in spuste prepustim teku. Nad samostanom v Olimju nekaj minutk namenim hiški, v kateri je preteklost zavita v sedanjost. Nostalgija… Tako skromna in hkrati tako bogata, skromna po svojem zunanjem videzu in bogata z vsebino, ki jo skrbno čuvajo brune. Koliko otrok je dala ljubezen. Nekdo je v njej ljubil in bil ljubljen. Ustnice nekoga so tej skromni hiški govorile Dom. Asfalt prekine namišljeno zgodbo in me postavi v sedanjost. Po cesti se spuščam proti samostanu v Olimju. Dvorišča hiš okrog samostana so lepo in domiselno urejena, cerkev vabi k nedeljski maši. Zadnji hitri koraki skoraj zamudnikov prestopijo prag. Glasovi s kora se prelivajo tudi okrog cerkve. V bližini je odprta gostilna, čez 20 km poti je za mano, privoščim si izotonični napitek in nekaj minutni počitek. Na terasi nisem sama, dva mladeniča glasno debatirata o dopustu na morju, v Istri. Pravita, da je pot dolga, 3-4 ure so porabili za potovanje. Kotički ustnic se mi počasi dvigujejo, moje potovanje bo cel moj dopust.
Pravo zavedanje o poti še spi in če ga hočem zbuditi, moram drobiti korake. Za samostanom zavijem levo, proti Jelenovemu grebenu. Stopam po poti, ki je moji koraki še niso ubrali. Svet postaja nov in iskanje markacij, ki so moj vodnik, postane pomembnejša naloga.
Nebo je še vedno nizko, trave, ki me božajo po nogah, so mokre in hladne, hladen je tudi pasji lajež, ki mi da vedeti, da je dvorišče, skozi katerega poteka pot, v njegovi lasti. Kolovozna pot se priključi na asfaltno cesto. Tečem, pogled izmenično usmerjam levo in desno. Zelenice golf igrišča samevajo.
Če… Ni potrebno zapirati oči, spomini so živi, oprema za golf pa vsako nedeljo zaman čaka. Proti Virštanju izgubim markacije in po občutku prečim zaraščene travnike, katerih obronki so zasajeni s sadnim drevjem. Slive zorijo, ogromno jih je na tleh, tiste, ki me gledajo z viška, pa v svoji notranjosti skrivajo prebivalce. Črvički imajo jedilnico in WC v istem prostoru. Tiste nenaseljene pristanejo v mojih ustih. Kislina je močna, lušti pa vseeno veliki. Vmes pojem še jabolko, ki je za spoznanje bolj sladko. Prebijem se čez zaraščeno brežino, rosne trave in trnje puščajo sledi na golih nogah. Kratke hlače za tak teren niso najboljša izbira. Stopala imajo plavalni tečaj v zaprtem bazenu, vsak dotik z zemljo iz copat ob zvočni spremljavi žmik-žmik potisne penečo vodo. Bodo posledice zvečer vidne? S pomočjo pogona na vse štiri se dokopljem do ceste. Na prvem drevesu se smehlja rumena sredina, v daljavi pa zvonovi odbijajo dvanajsto uro. Nedelja je, mimo veliko hiš me pelje pot, a o človeku ne duha ne sluha. Je krivo z oblaki obteženo nebo, so res vsi na dopustu, ali pa so se posledice vaške veselice prelevile v lenega mačka. Tišino prekinja zvok, ki ga ustvarjam s palicama. Odriv z desno roko je močnejši, posledično tudi zvok. Štejem korake, rutina, pridelana z drobljenjem poti. Kozjanski svet je razgiban, hribčki in dolince, kot življenje, vzponi in padci … Zaradi nizkih oblakov pogled ne seže prav daleč, kar pa je vidno, je preplet travnikov in vinogradov, ki se jim v dolinah pridružujejo še polja. V nosnici ujamem vonj po pohanju, res je nedelja. V Bučah na avtobusni postaji klopco izkoristim za počitek. Iz žepa nahrbtnika potegnem energijski gel, ostanek istrske preizkušnje. Morda mu je rok že potekel, če ga zaužijem, bom lažje potekla še jaz. Po dolini med njivami in polji se veje cesta, po kateri še vedno z lahkotnim korakom tečem. Otožno nebo ponovno spusti solze, kapljice postajajo kaplje, veter mi jih pod kotom nosi v obraz in prsa. Posežem po rdeči pelerini, kaplje polzijo po njej in se zlivajo po copatih. Danes bodo pošteno oprane. Pelerina ne diha, pod njo postajam mokra od znoja, sem pa obvarovana pred vetrom. Nehote pristanem na glavni cesti proti Bistrici ob Sotli. Nekje sem zavila v napačno smer, a se ne vračam. Drveči avtomobili v obe smeri me prisilijo v hojo izven cestišča. Z rdečo pelerino sem dovolj opazna. Vleče se ta cesta, štetje korakov, spremljanje obcestnih oznak in razmišljanje o čem že. Zatopljena v misli, v nekem drugem svetu, sploh ne opazim, da so se oblaki porazgubili in naredili prostor soncu. Vročina, bolje sparina, s koruznih polj izvablja vonjave, vonjam jesen. Mokri koruzni laski, še pred mesecem dni tanke svilnate nitke, kot neveste pripravljene na poroke, so svojo vlogo pri opraševanju opravile. Zlijem se z vonjem in se hkrati tolažim z besedilom pesmi Sonce pomladi. Tudi jesen, čeprav kdaj meglena in deževna, je lepa, v srcu pa naj čim dlje ostane pomlad. Pred mano se odpre še zadnja ravnina proti Bistrici ob Sotli, nad katero se v desno vije z gozdom poraščen greben. Tam nekje skrajno desno je grad Podsreda in tam nekje naj bi se moja današnja pot zaključila.
Po dobrem maratonu poti pica s počasnimi grižljaji, ki jih mehčam s cedevito, polni skoraj prazen želodec. Vsa oblačila, ni jih veliko na meni, so mokra in nič kaj omamno ne dišijo. Pred nadaljevanjem si napolnim še bidona in natakarico za vsak slučaj povprašam o možnosti prenočitve v okolici Podsrede. Na gradu sobe so, v moji glavi pa je cilj današnje poti zavetišče na Pečicah. Koraki v sončnem popoldnevu drobijo Pot ljubezni na Svete gore. Ne povzpnem se do cerkve, obisk ji je namenjen zadnjo nedeljo v avgustu, le pogled s priprošnjo usmerim k njej. Proti gradu Podsreda po kolovozni cesti, v objemu sence bukovih gozdov, tečem. Ta svet mi je povsem neznan, zato sem še toliko bolj pozorna na oznake. Na enem izmed razpotij pade napačna odločitev. Spuščam se v Podsredo. Jezna sama nase, obsedim v gostilni. Na sosednjem stolu mi družbo dela velik mačkon. Mešanica napitka zabriše še zadnje sledi jeze, zidovi gradu visoko nad naseljem niso več zlovešči, po grajski poti me kot grajsko gospo vabijo v svoje sobane. Pot je senčna, po dežju v gozdu vse hlapi, se obeša na kožo in polzi nazaj proti zemlji. Iz daljave prihajajo zamolkli glasovi grmenja, nebo se zopet oblači v težke temne barve. Pospešim korak. Mimo grajskega ribnika z nekaj koraki prispem do grajskega obzidja. Vse pore srkajo energijo, mogočno in pomirjajočo. Stopim na dvorišče, nekaj obiskovalcev uživa v kramljanju in lovljenju utrinkov v objektiv. Na ušesa vlečem tišino, tišino, ki jo oddaja kamenje. Če si dovolimo odpreti srce, tišina govori, nas uči, nas prizemlji… Lahko bi ostala do jutra, opazovala nebo in sanjala, sanje so dovoljene, mar ne. Grmenje, ki je vedno glasnejše, me iz zasanjanosti postavi na trdna tla.
Namenjena k nadaljevanju poti, zaslišim znan glas. Z Veroniko na hitro pogledava vremensko napoved, sledijo jasna navodila za nadaljevanje. Zapuščam grajsko dvorišče, zapuščam kozjanski svet. S pogledom še zadnjič objamem Boč in Donačko. Čutim, da prihaja, čutim kako jaz postaja moja jaz, preobrazba v popotnika skozi čas. Nobenih skrbi, nobenega bremena, le drobljenje poti s koraki. Biti to, kar si, biti majhen in nepomemben in hkrati pripadati vsemu, kar te obdaja. Energija v meni se kopiči, prsni koš postaja premajhen, krik je neizbežen. Sreča, podaj mi roko, skupaj greva po poti do cilja. Čeprav povsem tuj svet, ki postreže s pogledom proti Gorjancem, postaja domač. Mimo osamljenih redko posejanih kmetij me oznake pripeljejo na Pečice. Nekaj hiš, obnovljeno poslopje stare šole in cerkev. In kje je zavetišče? Z odgovorom mi postreže mlajši moški. Že vrsto let ni v uporabi in nič ne kaže, da bi bilo nocoj. Takoj je pripravljen plan B, spanje v domači postelji. Nisem jezna, nisem razočarana, le malo žalostna. Ne želim prekiniti niti popotovanja in očitno je želja tako močna, da postane cilj.
Na podstrešju obnovljene stare šole od več kot 60 km dolge poti bo telo leglo k počitku. Pridelan žulj na palcu leve noge preluknjam, prozorna tekočina se pocedi iz njega. Tuširanje bo prihranjeno za druge dni, v umivalniku se za silo umijem. Iz naftalina vlečem rutino pranja in sušenja perila. Po vsej sobi nekaj visi in že misel, da bo zjutraj vse to potrebno spraviti v majhen nahrbtnik, me utruja. Zunaj dežuje, v spodnjih prostorih, ki so preurejeni v fitnes, nekdo izvaja večerni trening. Mir in spokoj je tukaj na Pečicah, kot da je vse pozabljeno od ljudi in od boga, tako pravijo. Skozi odprto okno prileti brenčeča glasbena skupina. Ob levem ušesu komar ubira C-dur, nad glavo so slišni spremljevalni vokali, ob desnem ušesu poteka generalka v solo izvedbi. Ne motijo me njihovi piki, glasovi so veliko bolj nadležni. Počasi me odnašajo v deželo sanj.
Se nadaljuje ...
Lp, Helena
Naj bodo zapisani še tukaj.
Iz Sečovega v Sečovlje
Dežne kapljice ustvarjajo nežno melodijo ter tu in tam povzdignejo glas. Poletje se poslavlja, tudi na morju. Majhne ladjice se prepuščajo valovom, veter v etapah zaliv ovije v meglice, skozi katere se soncu vsake toliko uspe prebiti, ravno toliko, da obsije mestece nad njim. Stari del Labina, zame skoraj sveti kraj, me že nekaj pomladi ne popelje le na tekmo, temveč na popotovanje, kjer odvečnosti izgubijo pomen, pomembno pa postane tisto preprosto in potrebno – tisto, kar zadostuje za preživetje, a daje veliko več: daje življenje.
Po poteh in vasicah Istre in njenega zaledja sem lovila nova spoznanja, nešteto se mi jih je izmuznilo, tisto, ki pa se je najbolj zakoreninilo in je tudi vzrok za te vrstice, je spoznanje, da se moja telo in duša hranita ob »trpljenju« in potrpljenju, ki se rodi ob drobljenju poti s koraki. Ljudje smo res ena čudna stvaritev in včasih enostavno drug drugega ne moremo razumeti.
Nežno melodijo kapljic zamenjajo zvoki, ki jih puščajo v skalovju butajoči valovi, kot da hočejo v globine morja potegniti vse spomine in čustva. Spomine, ki se mi podijo po glavi, mi rišejo nasmeh na obraz in v znak hvaležnosti privabijo solze v oči. Niso le solze sreče, so tudi solze žalosti, ki nikoli ne presušijo, le iz leta v leto manj skelijo. Vreme, primerno za pisalo in papir, da letošnja pot pusti sled v besedi, da ostane živa in morda koga navdihne.
Termin letnega dopusta je zapisan že maja, lokacija pa je v tančice skrivnosti zavita skoraj do zadnjega tedna. Vem, da bom šla na pot, klic poti je vsak dan glasnejši, le svojega imena ne izda. Nevidne sile me vlečejo na Gorenjsko, a popustijo, še preden plamen prav zagori. Glasovi prihajajo iz vseh strani, me begajo in puščajo izgubljeno, dokler mi rumena sredina markacije na prometnem znaku pod hišo ne pomežikne. Že ne vem koliko let jo gledam, vem za njeno ime in poznam njen potek, a nikoli je nisem slišala. Kot da je hotela ostani neopazna, dokler se ji ne ponudi prava priložnost, ob kateri vsi glasovi potihnejo. Z igro črk in besed ostaja le refren v solo izvedbi – iz Sečovega v Sečovlje.
Ko se pot E7 iz glave preseli na zemljevid, se dobesedno zaleti v prav tako evropsko pešpot E6. Dva dela sta zlita v celoto, najboljši možen scenarij – iz Sečovega do Pergarij po E7, od tu naprej pa po poti E6 do cilja – Sečovelj.
Če rečem, da sem pot preučila, bi se zlagala. Še najbolj sama sebi. Sem si pa prebrala nekaj opisov posameznih etap, kar me je naredilo dovolj samozavestno, hkrati pa puščalo svobodno. 50 km na dan je bil okviren cilj, ki se je kasneje izkazal kot povsem realen in dosegljiv.
Nahrbtnik isti kot lani in njegova vsebina skoraj identična lanski – simbolično. Vse tako minimalistično in brez nepotrebnega balasta.
1.dan: nedelja, 26. 7. 2025
Sp. Sečovo - Pečice
V turobnem jutru se nizki oblaki preganjajo po nebu, nad s koruzo zasajenimi polji se vlečejo meglice, čeprav še v koledarju vlada mesec julij. Nič kaj obetaven pogled ne ustavi nog in pot se ob 6.00 začne na pragu domače hiše. V križišču pod hišo, ob tabli s krajevnim napisom, nastane fotografija – za spomin. Objemi za slovo so hitri, besede so odveč, ker pogledi povedo več kot njih tisoč. Grem iz Sečovega v Sečovlje.
Začetek te poti je podoben začetku branja debele knjige, h kateri pritegne naslov, ki mu sledi z nekaj povedi zapisana vsebina na zadnji strani. Glavni junak je znan, podana je tanka rdeča nit, za celotno zgodbo pa je potrebno obračati list za listom, dokler nas vsebina ne posrka.
Mimo Steklarne na kolesarsko pot do Podčetrtka. Svet okrog mene je preveč domač, evforija ostaja potlačena, si pa močno želi nekih posebnih občutkov in vem, da bodo prišli, prinesla jih bo pot. Prve kilometre hodim, moj korak že dolgo ni bil tekaški, ko začnem, steče in teče lahkotno, tako breztežno, da vse v meni vre in kipi. To je moja svoboda, moje življenje, moj navdih. Na kolesarski poti je promet zgoščen, eni s hiškami, drugi brezdomci, vsi iz družine polžev. Pazljivo izbiram mesto pristanka svojih nog, da ne povzročim prevelikega žalovanja. Mokra podlaga in vlažno ozračje jim nudijo ugodne pogoje za njihovo potovanje. V kampu v Podčetrtek je še vse tiho in mirno, nobenega vonja po jutranji kavi. Prvič me pozdravijo dežne kapljice, tako drobne in siromašne, mehko pristajajo na kožo, slišim jih, njihov glas je nežen in pomirja. Zavijem desno, preko proge med hotelskimi kompleksi v gozdove Rudnice, ki je prepletena s cestami in potmi, vse so dobro označene in če veš, kam želiš, je skoraj nemogoče zgrešiti. Koraki se izmenjujejo, vzpone hodim, ravnine in spuste prepustim teku. Nad samostanom v Olimju nekaj minutk namenim hiški, v kateri je preteklost zavita v sedanjost. Nostalgija… Tako skromna in hkrati tako bogata, skromna po svojem zunanjem videzu in bogata z vsebino, ki jo skrbno čuvajo brune. Koliko otrok je dala ljubezen. Nekdo je v njej ljubil in bil ljubljen. Ustnice nekoga so tej skromni hiški govorile Dom. Asfalt prekine namišljeno zgodbo in me postavi v sedanjost. Po cesti se spuščam proti samostanu v Olimju. Dvorišča hiš okrog samostana so lepo in domiselno urejena, cerkev vabi k nedeljski maši. Zadnji hitri koraki skoraj zamudnikov prestopijo prag. Glasovi s kora se prelivajo tudi okrog cerkve. V bližini je odprta gostilna, čez 20 km poti je za mano, privoščim si izotonični napitek in nekaj minutni počitek. Na terasi nisem sama, dva mladeniča glasno debatirata o dopustu na morju, v Istri. Pravita, da je pot dolga, 3-4 ure so porabili za potovanje. Kotički ustnic se mi počasi dvigujejo, moje potovanje bo cel moj dopust.
Pravo zavedanje o poti še spi in če ga hočem zbuditi, moram drobiti korake. Za samostanom zavijem levo, proti Jelenovemu grebenu. Stopam po poti, ki je moji koraki še niso ubrali. Svet postaja nov in iskanje markacij, ki so moj vodnik, postane pomembnejša naloga.
Nebo je še vedno nizko, trave, ki me božajo po nogah, so mokre in hladne, hladen je tudi pasji lajež, ki mi da vedeti, da je dvorišče, skozi katerega poteka pot, v njegovi lasti. Kolovozna pot se priključi na asfaltno cesto. Tečem, pogled izmenično usmerjam levo in desno. Zelenice golf igrišča samevajo.
Če… Ni potrebno zapirati oči, spomini so živi, oprema za golf pa vsako nedeljo zaman čaka. Proti Virštanju izgubim markacije in po občutku prečim zaraščene travnike, katerih obronki so zasajeni s sadnim drevjem. Slive zorijo, ogromno jih je na tleh, tiste, ki me gledajo z viška, pa v svoji notranjosti skrivajo prebivalce. Črvički imajo jedilnico in WC v istem prostoru. Tiste nenaseljene pristanejo v mojih ustih. Kislina je močna, lušti pa vseeno veliki. Vmes pojem še jabolko, ki je za spoznanje bolj sladko. Prebijem se čez zaraščeno brežino, rosne trave in trnje puščajo sledi na golih nogah. Kratke hlače za tak teren niso najboljša izbira. Stopala imajo plavalni tečaj v zaprtem bazenu, vsak dotik z zemljo iz copat ob zvočni spremljavi žmik-žmik potisne penečo vodo. Bodo posledice zvečer vidne? S pomočjo pogona na vse štiri se dokopljem do ceste. Na prvem drevesu se smehlja rumena sredina, v daljavi pa zvonovi odbijajo dvanajsto uro. Nedelja je, mimo veliko hiš me pelje pot, a o človeku ne duha ne sluha. Je krivo z oblaki obteženo nebo, so res vsi na dopustu, ali pa so se posledice vaške veselice prelevile v lenega mačka. Tišino prekinja zvok, ki ga ustvarjam s palicama. Odriv z desno roko je močnejši, posledično tudi zvok. Štejem korake, rutina, pridelana z drobljenjem poti. Kozjanski svet je razgiban, hribčki in dolince, kot življenje, vzponi in padci … Zaradi nizkih oblakov pogled ne seže prav daleč, kar pa je vidno, je preplet travnikov in vinogradov, ki se jim v dolinah pridružujejo še polja. V nosnici ujamem vonj po pohanju, res je nedelja. V Bučah na avtobusni postaji klopco izkoristim za počitek. Iz žepa nahrbtnika potegnem energijski gel, ostanek istrske preizkušnje. Morda mu je rok že potekel, če ga zaužijem, bom lažje potekla še jaz. Po dolini med njivami in polji se veje cesta, po kateri še vedno z lahkotnim korakom tečem. Otožno nebo ponovno spusti solze, kapljice postajajo kaplje, veter mi jih pod kotom nosi v obraz in prsa. Posežem po rdeči pelerini, kaplje polzijo po njej in se zlivajo po copatih. Danes bodo pošteno oprane. Pelerina ne diha, pod njo postajam mokra od znoja, sem pa obvarovana pred vetrom. Nehote pristanem na glavni cesti proti Bistrici ob Sotli. Nekje sem zavila v napačno smer, a se ne vračam. Drveči avtomobili v obe smeri me prisilijo v hojo izven cestišča. Z rdečo pelerino sem dovolj opazna. Vleče se ta cesta, štetje korakov, spremljanje obcestnih oznak in razmišljanje o čem že. Zatopljena v misli, v nekem drugem svetu, sploh ne opazim, da so se oblaki porazgubili in naredili prostor soncu. Vročina, bolje sparina, s koruznih polj izvablja vonjave, vonjam jesen. Mokri koruzni laski, še pred mesecem dni tanke svilnate nitke, kot neveste pripravljene na poroke, so svojo vlogo pri opraševanju opravile. Zlijem se z vonjem in se hkrati tolažim z besedilom pesmi Sonce pomladi. Tudi jesen, čeprav kdaj meglena in deževna, je lepa, v srcu pa naj čim dlje ostane pomlad. Pred mano se odpre še zadnja ravnina proti Bistrici ob Sotli, nad katero se v desno vije z gozdom poraščen greben. Tam nekje skrajno desno je grad Podsreda in tam nekje naj bi se moja današnja pot zaključila.
Po dobrem maratonu poti pica s počasnimi grižljaji, ki jih mehčam s cedevito, polni skoraj prazen želodec. Vsa oblačila, ni jih veliko na meni, so mokra in nič kaj omamno ne dišijo. Pred nadaljevanjem si napolnim še bidona in natakarico za vsak slučaj povprašam o možnosti prenočitve v okolici Podsrede. Na gradu sobe so, v moji glavi pa je cilj današnje poti zavetišče na Pečicah. Koraki v sončnem popoldnevu drobijo Pot ljubezni na Svete gore. Ne povzpnem se do cerkve, obisk ji je namenjen zadnjo nedeljo v avgustu, le pogled s priprošnjo usmerim k njej. Proti gradu Podsreda po kolovozni cesti, v objemu sence bukovih gozdov, tečem. Ta svet mi je povsem neznan, zato sem še toliko bolj pozorna na oznake. Na enem izmed razpotij pade napačna odločitev. Spuščam se v Podsredo. Jezna sama nase, obsedim v gostilni. Na sosednjem stolu mi družbo dela velik mačkon. Mešanica napitka zabriše še zadnje sledi jeze, zidovi gradu visoko nad naseljem niso več zlovešči, po grajski poti me kot grajsko gospo vabijo v svoje sobane. Pot je senčna, po dežju v gozdu vse hlapi, se obeša na kožo in polzi nazaj proti zemlji. Iz daljave prihajajo zamolkli glasovi grmenja, nebo se zopet oblači v težke temne barve. Pospešim korak. Mimo grajskega ribnika z nekaj koraki prispem do grajskega obzidja. Vse pore srkajo energijo, mogočno in pomirjajočo. Stopim na dvorišče, nekaj obiskovalcev uživa v kramljanju in lovljenju utrinkov v objektiv. Na ušesa vlečem tišino, tišino, ki jo oddaja kamenje. Če si dovolimo odpreti srce, tišina govori, nas uči, nas prizemlji… Lahko bi ostala do jutra, opazovala nebo in sanjala, sanje so dovoljene, mar ne. Grmenje, ki je vedno glasnejše, me iz zasanjanosti postavi na trdna tla.
Namenjena k nadaljevanju poti, zaslišim znan glas. Z Veroniko na hitro pogledava vremensko napoved, sledijo jasna navodila za nadaljevanje. Zapuščam grajsko dvorišče, zapuščam kozjanski svet. S pogledom še zadnjič objamem Boč in Donačko. Čutim, da prihaja, čutim kako jaz postaja moja jaz, preobrazba v popotnika skozi čas. Nobenih skrbi, nobenega bremena, le drobljenje poti s koraki. Biti to, kar si, biti majhen in nepomemben in hkrati pripadati vsemu, kar te obdaja. Energija v meni se kopiči, prsni koš postaja premajhen, krik je neizbežen. Sreča, podaj mi roko, skupaj greva po poti do cilja. Čeprav povsem tuj svet, ki postreže s pogledom proti Gorjancem, postaja domač. Mimo osamljenih redko posejanih kmetij me oznake pripeljejo na Pečice. Nekaj hiš, obnovljeno poslopje stare šole in cerkev. In kje je zavetišče? Z odgovorom mi postreže mlajši moški. Že vrsto let ni v uporabi in nič ne kaže, da bi bilo nocoj. Takoj je pripravljen plan B, spanje v domači postelji. Nisem jezna, nisem razočarana, le malo žalostna. Ne želim prekiniti niti popotovanja in očitno je želja tako močna, da postane cilj.
Na podstrešju obnovljene stare šole od več kot 60 km dolge poti bo telo leglo k počitku. Pridelan žulj na palcu leve noge preluknjam, prozorna tekočina se pocedi iz njega. Tuširanje bo prihranjeno za druge dni, v umivalniku se za silo umijem. Iz naftalina vlečem rutino pranja in sušenja perila. Po vsej sobi nekaj visi in že misel, da bo zjutraj vse to potrebno spraviti v majhen nahrbtnik, me utruja. Zunaj dežuje, v spodnjih prostorih, ki so preurejeni v fitnes, nekdo izvaja večerni trening. Mir in spokoj je tukaj na Pečicah, kot da je vse pozabljeno od ljudi in od boga, tako pravijo. Skozi odprto okno prileti brenčeča glasbena skupina. Ob levem ušesu komar ubira C-dur, nad glavo so slišni spremljevalni vokali, ob desnem ušesu poteka generalka v solo izvedbi. Ne motijo me njihovi piki, glasovi so veliko bolj nadležni. Počasi me odnašajo v deželo sanj.
Se nadaljuje ...
Lp, Helena