Zadnje novičke

[Fotr]

Danes smo bili na teku v Mojstrani. Kljub pobeljenim hribom skoraj na dosegu roke, kljub mrzlemu dežju ter mokri, blatni in nekoliko spolzki progi, smo tekli. Tekli na teku zaupanja, ki se ga je udeležilo, glede na vremenske razmere, zavidljivo število tekačic, tekačev in tekačkov. Trikilometrsko progo smo pretekli kot bi mignil, seveda, če bi lahko mig trajal od 12 do 20 minut. Mokri smo bili po glavi zaradi padavin, mokre se bile noge zaradi teka po lužah, oblačila na zadnji strani nog in obeh krajcih pa so dobila svetlorjave pikčaste vzorce. Pa smo bili vseeno vsi zadovoljni, saj smo s svojo udeležbo in prispevki polepšali dan ljudem, ki so premagali in se znebili hude odvisnosti. To pa odtehta tudi tek po dežju in lužah. Hvala vsem, ki ste prišli.

Pohvalo pa zaslužijo tudi organizatorji, ki so v takem vremenu vztrajali, nam podarili majice in izžrebali vsakemu še nagrado povrhu. Ne gre pa pozabiti, da je Miro v takem vremenu že včeraj označil progo, jo danes zjutraj večkrat pregledal in nazadnje vse spravil še v prvotno stanje. Res požrtvovalnost brez primere.

Za povrh pa smo vsi forumci, splošno znani smo bili tam štirje, dobili medalje. Od zlatih do bronastih. To se pa tudi ne zgodi pogosto. Poleg tega smo dobili še pohvalo od nekaterih udeležencev, ki berejo forum, da smo res vredni branja, da dobijo nasvete, ki jih potrebujejo in da jih zabavajo naša poročila s tekov ali treningov. To je pa tudi priznanje, vredno zlate kolajne.

Pa še nekaj se je zgodilo. Če ste ravno pri jedi, malo odstavite. Na tek sem namreč prišel še delno nahoden, čeprav se je bolezen že poslavljala iz mojega nosu. Pa me je vseeno malo skrbelo teči po hladu in dežju alpske doline. Vendar sem se podložil z oblačili in šel na tek. Že na prvem ovinku sem iz nosu prhnil kake pol litra smrklja iz vsake nosnice, zadihal kot hidravlični parni pospeševalec in nahod je bil pozabljena stvar. Že tisočkrat sem rekel, da je tek zdrav. Zdaj pa lahko naprej jeste.

Še enkrat zahvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izpeljavi teka zaupanja v Mojstrani. Alja in Pegaz sta prišla celo iz Ljubljane. Mnogim sta pomagala polepšati dan. Vredno je bilo.

[miro]

Res je bilo vredno , čeprav sem bil zaradi tega teka večkrat moker, pa kaj- vreme je samo informacija , kako naj se napravimo , ko gremo na tek, je napisal...
Danes je bil še celo mrzel dan , tako , da me je na začetku teka malo zeblo v roke, potem pa sem na mraz pozabil , ko me je začel preganjati "leteči konj". No Pegaz je bil tisti ,ki se je ovenčal z zlatom.
Danes je tekla celo naša terapevtka , ki se že devet let z družino udeležuje tekov , doslej so tekli samo njeni družinski člani, danes pa se je za tek odločila tudi ona in srčno pretekla progo , čeprav pravi , da nikoli ne teče.
Vredno je bilo , ko smo otrokom predajali zaslužene medalje , resnično so jih bili veseli. Njihov sonček v učkah me vedno navda z novo voljo , do organizacije take prireditve.
Vredno je bilo , da sem spoznal v živo Aljo.
Vredno je bilo , da sem zopet videl nekaj starih pijateljev s časov urejanja, ki so še vedno"pridni"
Vredno je bilo , da sem peljal na sprehod tudi Asa, ko sva pripravljala in pospravljala progo in je vso progo lovil storže , ki sem mu jih moral metati.
Vredno je bilo, da sem napravil krajši trening za trojke.
Vredno je bilo...
Naštel bi lahko še veliko vrednot , pa naj bo zaenkrat dovolj.
Lp
Miro

[pegaz]

Dragi moji,

Tole je bila brez dvoma odločitev meseca. Z Aljo sva, kot se spodobi, pripujsala že kako uro pred štartom, in seveda lahko takoj zavila nazaj v predanalizni prostor (=picerija). Pridružil se nama je še Fotr, in kot bi mignil smo spili tiste kufetke in ponovili vajo.

Tokrat je bil prireditveni prostor poln: takoj smo se prijavili in jo mahnili proti startu. Najprej so odtekli najmlajši, ki jim ni manjkalo tekmovalnega duha, potem pa smo bili na vrsti mi, ki smo se kar prijateljsko drezali pod rebra in mrmrali nekaj kot "...na izi...", "...dons sm tok prehlajen...", "...sej ni tekmovalnega značaja...", "... se šparam za trojke...", "... sm protezo doma pozabu pa bl slab vidm...". Potem je bil pa štart in smo jo ucvrli za Mirotom in Zmagovalcem, kot so nas nesle noge.

Potem, ko sem pustil, da ju prvi km zaziba v lažni občutek premoči, sem na drugem km pospešil, in ju v gozdu skoraj ujel. No, ujel sem Mirotov komentar - "Pegaz je!" - in v naslednjih 100m sem ju nenadoma komaj še videl v daljavi. Toliko o mojih sanjah o zmagi v soju žarometov in bučanju večtisočglave množice. Po pogumnem premagovanju kros proge, vredne Silvestra v Rambo I, sem kljub fotofinišu zaostal za srebrnim Mirotom dobrih 20m, Zmagovalec (saj se mi je predstavil, pa je moja buča kot sito) pa je takrat že zdavnaj nehal dajati avtograme. Kljub vsemu sem se svoje prve zmage v kategoriji in prve zlate kolajne sploh (!) zelo veselil!
(roko na srce je Zmagovalec kasneje trdil, da mu je Miro ob mojem naskoku na 2.km rekel, da sem jaz lani zmagal tu, in potem je bilo konec finoće, samo gas!)

Zmagala je tudi Alja, ki me je skoraj ujela (na srečo mi je pri lužah prišla prav moja tehnika bredenja reke s puško nad glavo iz vojaških dni), in dobila zlato v kategoriji mlajše članice. Fotru je prehlad padel iz žepa že v prvem ovinku, in kot za šalo je zmazal tretje mesto.

Vsa pohvala organizatorjem za lep dogodek, nagrade, krasno majčko, Mirotu pa moj poklon za ohranjanje duha skupnosti. Kljub dežju je bilo prijetno in drugo leto gotovo pridem spet!

Lepo vas pozdravlja
vaš najljubši Nadvojvoda Pegaz Zmagovalec

[raziskovalec]

Bravo vsem za udeležbo in še posebej našim za odlične rezultate.

[še1PR]

Vam so že tako Miro, Fotr in Pegaz vse povedali...
No, jaz pa ne vem, če sem njim : Fantje, krasni ste! Hvala za lep dan