Zadnje novičke

[Damijan]

Ekola, 3. Tirol Speed Maraton, moje poročilo

Vtisi so dan po teku strnjeni, najprej na kratko: ni šlo po načrtih! Vročina? Tek navzdol? Veter v prsi? Ne vem. Nočem iskati izgovorov, žal pa tudi jaz pritrjujem Erotu, ki je tule (http://www.sportosplet.net/viewtopic.php?t=4853&postdays=0&postorder=asc&start=15) napisal, da je to bil zanj eden najtežjih maratonov doslej. Tudi zame.

Zdaj pa celovitejša analiza, malo zato, da razčistim sam s seboj, malo pa tudi za tiste, ki boste želeli več informacij za 4. TSM. Odločitev za ta maraton je padla že pozimi, pravzaprav mi je to bil cilj sezone. Kot rekreativec sem dvomil, da bom kdaj še presegel svoj maratonski PB, zato sem želel malo pošvinglati in izbral tega, kao hitrega. Priprave usmerjene vse od novega leta prav na ta tek, veliko tekov s podobnim padcem, veliko spuščanj po cestah, s Pohorja , dolgi teki, intervali, vse, kar pač spada k resni pripravi za maraton. Načrt treningov sem tudi dost popolno izvedel. Tudi taper. In potem zadnji teden. Spogledovanje z napovedanimi temperaturami. Majke, vse je kazalo na +/- 30 stopinj. Noro. A ste brali tisto o teku pri višjih temperaturah v Gallowayu, kjer pravi, da "above 27 – better stop running". In ravno to se je zgodilo!

Sobota. Čisto fajn naspan se zbudim. Čaka le še 5 ur vožnje do Innsbrucka (hvalabogu, tast mi je velikodušno ponudil prevoz in nisem rabil sam cijazit z vlakom), prevzem številke, premik na štart. Vse OK, mirna, nestresna vožnja, zadnja porcija špagetov, tekočine, veliko tekočine popijem. Termometer v avtu kaže 31 stopinj. Šit…V Innsbrucku brez težav prevzamem goody-bag (skromen, poleg reklam le še en bedni T-shirt). Nobene gneče. Pravijo, da je skupaj prijavljenih cca 1500 tekačev, koilko maratoncev, ne vedo povedati.

Do odhoda vlaka na prelaz Brenner še slaba urca, počasi jo mahnem proti žel. postaji.

14.10 – vlak krene. Pulz… miren. fajn pod 60. Enakomerno drdranje vlaka, ki se počasi vzpenja, me zaziba v dremež, ki ga moti le natolcevanje italijanskih tekačev. Pred mano še Angleži, ostalo Nemci/Avstrijci. Pisano! Ustavljamo se na vmesnih postajah, nekateri izstopajo v krajih, kjer bodo odtekli svoj kos maraton, štafetni tek. Po slabi urci na prelazu. Vroče!!! Le še pol ure do štarta. Klasična procedura: nameščanje številke, pakiranje gelov, pijača, oddaja prtljage, ogrevanje (he he), borba za prostor v prvih vrstah. Štartno mest nič posebnega, navijač + 3 denserke. Dost bedno, v primerjavi z Radenci ali Ljubljano.

Spoved:
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
- km 0-5: Čas do odšetvanja in poka mine svetlobno, globoko odhanje, blisk skozi možgane, kaj je bilo narejeno, kakšen je ciljni tempo, cmok v grlu, POK. 4 Kenijci iz prve vrste se izstrelijo. Mislim si – lahko njim, tokrat jih verjetno le ne zebe. Tečemo v Italijo, veter zmeren, rahel spust. Pulz: nori. Kaj dogaja?! Prehitro sem na 167, 169. Noro, kam to vodi?! Po cca 2 km obrat, tempo 3:55. In nazaj v Avstrijo, tokrat v hrib. Kača tekačev kar dolga. Veter v hrbet ustvarja brezzračni prostor, zato začnem… točit? Na vrhu prelaza prva okrepčevalnica in gasilska cev, spremenjena v ogromen tuš. Paše… A je to OK?

- km 5-10: jasno, zaradi vročine in teka navzgor pridelam prvi zaostanek: ura kaže že 20:35. Evo, pa smo tam, si mislim. In to je "speed"? Da razodenem: cilj sem imel postavljen na povprečni tempo 3:55 min/km, morda bi si drznil celo 3:50, če bi šlo… To bi pomenilo čas v cilju (zame) sanjskih 2:45(oz. optimistično celo 2:42). Toda s takim zaostankom se mi slabo piše, razen če bi v naslednjih kilometrih navzdol res letelo. Pa ni!
S samega prelaza je sicer dost "strm" spust, nekje 4-7%, ni pa pravi klanec, kar je OK. Tu sicer steče, a pulz je previsok in resno me začenja skrbeti, ali bo to prvo maratonsko soočenje z zidom. Osmi kilometer pretečem celo v 3:45, nato pa je šlo le še počasneje… A je to pravilo, da kjerkol tečem navzdol, piha veter v prsi?! To sem se spraševal še v časih kolesarjenja Čas na 10. kilometru natančno 40 min! Prvi gel.

- km 10-21: skozi prve vasice razpoloženje še vedno dobro, domačini OK, zgleda, da se res vse živo spravi ob cesto, zavzeto navijajo, a ne gre ravno lahko. Prilepim se za eno vzhodnjaško tekačico: pomaga mentalno, ker običajno ljudje ob progi ženske še posebej glasno spodbujajo, del te vzpodbude vežem torej še nase. Proga se zelo položi, dejansko je padec nekje okoli 1-1,5%, a vročina in veter pomoč gravitacije vztrajno izničujeta. Tik pred polovičko pa se štreka precej obrne, rahel vzpon in pričakovanje na okrepčevalnico pomenita padec tempa na 4:40. Ehhh… Niti množica v Matrei-u ne daje več poleta, evo – ne gre. Ne more it! Kaj čmo. Čas na polovički: 1:25:10, kar ustreza tempu nekaj nad 4:00. Cilji prehajajo pod velik vprašaj…

- km 21-35: noge zaenkrat še nesejo, a povprečni pulz doslej blizu 165, kar ne obeta nič dobrega. Cilj premaknjen v drugi plan, začenja me celo skrbeti: bo šlo? "Moja" tekačica z vsakim kilometrom pridobi kakšen meter, na kakšnem odseku je celo že izgubim iz vidika. Eh, naj leti… Klavrno opazujem tiste, ki so na polovički prevzeli štafeto in sedaj sveži kar drvijo mimo. Tolažim pa se s tem, ko vidim, da me ne matra edinega, še vedno tu in tam koga ujamem, ga tlesknem po rami… da bi mu le pomagalo. Aja, za okolico niti nima dost časa, poleg tega mi pogled zastira bela šilt-kapa, ki jo pridno močim, pa niti volje nimam do nekega sajt-siinga… Spet se vse skupaj spreobrača v tek od vode do vode. Nekje med 26. in 27. kilometrom se proga spet bolj prevesi, kakšne 4 kilometre je naklon cca. 4%. Tempo oživi, a le na okoli 4:00. In ko se bliža zame magična meja – 33 km – dolžina, kjer naj bi maratonec srečal "the Wall", spet začnem obračati številke: povprečni pulz = 163, čas 2:16:40, tempo. Dobim virtualna krila, ujamem"tekačico", ki precej hlasta. A krila se stopijo takoj, ko se cesta spet zravna. Kriza. Velika. Znana le iz teorije, sam je še nisem doživljal. Kot da vidim prve cigle. Šit, kako visok pa je ta zid? Za preskočit?

- km 36-cilj: na kratko: eno samo mučenje… Žalost, razčaranje, za preklinjanje niti nimam volje. Eh, kaj hočem. Torej, na svojem osmem maratonu bridko izkusim, kaj pomeni preveč intenziven, prehiter, prevroč, preoptimističen štart. Plačujem davek. Davčna stopnja precejšnja. Najhujši je 36 kilometer. Drugič se ustavim. Hodim kakšnih 10 sek, predkon in… gremo naprej. Zobje so tudi zato, da se stisnejo. Boli. Tudi v pljučih. Vlaga, pritisk. Ne motivira niti olimpijska skakalnica, ki se prikaže na obzorju. Innsbruck obdan z nevihtnimi oblaki, kot da bi se že spuščala noč. Veter pač takšen, kot je ponavadi pred neurjem. V mislih spet številke… Kaj če tečem le 5:00 do cilja? Pridem vsaj pod 3:00? Kot pijanc plota se oklenem tega načrta, tokrat tečem na uro: 4 minute teka, strečing, hoja, tek. Katastrofalen kilometrski tempo, malo pod 5.00. Nov val energije mi vlije misel, da bo čez 10 min vsega konec. Finiš, poskusim hitreje, spet letim, nog, pulza, česrakoli ne upoštevam. Da pa bi ga morda vendarle moral, vidim na zadnje kilometru, ko spet nekoliko padem, a tokrat vsaj z eno mislijo: ja, bom pod 3 ure. Nasmeh na licih pa mi vendarle uspe, ko vidim – le nekaj metrov pred ciljem – 2Much4me Vilka! Krepka "give me 5", iz ust le "zajebano", obrat v cilj in 2:59:19. Amen!

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

OK, to je bila izpoved. Če si jo prebral, naj ti koristi, ali pa vsaj spomni na kako tvojo zidarsko izkušnjo.

Ajd, če smo že pri temi "poročila s prireditev", naj zaključim še s temle: takoj v cilju samo voda, čeprav sem res iskal za čim bolj žlahtnim. Glavo sem si shladil v ogromni bani, ma glih vseeno mi je bilo, če bo to še kdo za mano pil oz. če je kdo naredil podobno že pred mano.

No, tudi z Vilkom & family smo se srečali, ej – hvala, da ste me počakali in da smo se spoznali.

Malo zatem je začelo deževati. Vseeno sem si bolj želel tuša, ki pa ga nekak nisem uspekl najt. Oz. vsaj tiste, ki sem vprašal, so me pošiljali na neke avtobuse pa na 10-minutne šetnje. Hvala, dovolj je bilo za danes. Aleluja, sem le našel dost sktir podhod, kjer so namestili tri đakuzije, pa celo iso-sranja so servirali. Grdo govorim, ker sem precej razočaran nad organizatorjem. Al pa sem bil zgolj v afektu.

Potegnem črto? Najprej sem se sam sebi zdel kot osliček, ki je pač šel na led in mu je spodrsnilo. Sicer pa – proga je res hitra, vem, da bi jo ob normalnih pogojih zlufal po načrtih. Morda pa res nekoč. Se mi zdi, da se ni glih nujno prijavit mesece vnaprej. Naslednjič počakam na lepše vreme al pa organizatorja zagnjavim, da tek prestavi v začetek maja…


Eeee, a to zgoraj bolj spada v "Kr neki", "Doživetja na teku", "Poškodbe"?

[raziskovalec]

Damijan,

Ponesrečen maraton pod 3 ure .
Meni zgleda bolj kot sanjski tek. Žal mi je, da ti ni uspelo doseči načrtovanega, a hvala za zelo zanimiv in izčrpen opis tvojega maratona. So mi kar lasje šli pokonci.
Prepričan sem, da ti bo nekoč v boljših pogojih uspel tudi PB.

[ero]

Ne, Damijan, tole spada točno sem - v poročila, kjer poveš, kaj in kako si izkusil. v upanju, da bo to komu koristilo

res hvala za zgodbo. podoživljal sem jo s spomini na lansko mučenje. če v takih razmerah prideš v enem kosu in z lastno močjo v cilj, to lahko pomeni le eno - gremo naprej v nove osebne zmage.

torej - še enkrat bravo tebi in Vilku, super sta!

[Vlajko]

Vilko in Damijan.

[Tatjana]

Vsaka čast obema!

[2MUCH4ME]

Evo, pa še jaz!
Naprej sliki obeh "padlih junakov", snetih s strani uradnih fotografov:
http://www.tekaskiforum.net/galerija/th ... ?album=723

Tudi jaz sem šel v Innsbruck z motivom, da popravim osebni rekord, mogoče sem optimistično pričakoval čas pod 1.32. V nasprotju z Damijanom (btw: čestitam ti za odličen rezultat in tretje mesto v kategoriji, jaz takih časov nikoli ne bom dosegel ), sem se za to tekmo odločil pred dobrim mesecem dni in takrat začel tudi temu primerno trenirati.

Naj še jaz opišem potek moje sobotne avanture:
Ob 3.30 smo komplet familija krenili iz Kranja in po slabih petih urah vožnje prispeli v Innsbruck. Pričakoval sem, da so avstrijske avtoceste bolj urejene kot pri nas, pa ni dosti bolje. Tudi tu je bilo veliko vožnje po odstavnih pasovih zaradi popravila cest... .

Že takoj zjutraj nas je pozdravilo žgoče sonce in sopara, našli smo ugodno parkirišče v senci in se odpravili na dvig startnih številk in na ogled mesta. Vmes sem stalno skrbel za ustrezno hidracijo, vendar sem imel občutek, da sem stalno žejen, čeprav sem v želodcu že čutil, kako "žabe skačejo" . Ogledali smo si par mestnih znamenitosti (sicer samo od zunaj, ker za več ni bilo časa) in se vrnili do avtomobila, ker je bil že čas, da se počasi preoblečem in pripravim vse potrebno do odhoda vlaka. Vročina je bila vse hujša, vsak kos oblačila, ki sem ga oblekel, je bil preveč, res, bilo je kot v kotlu. Takrat sem pri sebi prvič pomislil, da se tole danes ne bo dobro izšlo in če se ima sploh smisel preganjati po taki vročini. A sem si rekel: če sem že prišel tako daleč, pa grem vseeno poskusiti.
Počasi smo se sprehodili do železniške postaje, kjer smo se poslovili, jaz sem ob 13 uri skočil na vlak, oni pa so se odpravili na ogled bergiselske skakalnice, saj so imeli dovolj časa, saj naj bi jaz v dolino pritekel šele nekaj po 18.uri.
Na vlaku je bilo vroče, nobene klime, svežega zraka tudi ne, tistih dobrih 20 minut vožnje je bilo prava muka. Za nameček me je še začela boleti glava, kar se mi že dolgo ni zgodilo, zato sploh nisem vedel, kako naj odreagiram. Ko sem izstopil iz vlaka, sem si našel ugodno klopco v senci pod drevesi, se ulegel nanjo in tam preživel naslednji dve uri (tudi spal sem vmes )...
Uro pred startom sem se odpravil na prizorišče teka, ki pa ga v bistvu še ni bilo, ker so ga šele začeli pripravljati. Počasi sem začel z ogrevalnimi vajami, ko pa sem hotel narediti prvi tekaški ogrevalni kilometer, sem dokončno spoznal, da je vreme danes močnejše od mene. Zaradi zadihanosti nisem mogel normalno dihati niti skozi usta, kaj šele skozi nos.
Razmere so bile res ekstremne, po taki vročini in sopari nisem tekel še nikoli (kaj tekel, tudi hoje sem se v taki vročini običajno izogibal ).
Dokončno sem se sprijaznil, da danes rekorda pač ne bo, bom pa poskusil odteči tek v tempu 4.30 in se čim manj mučiti.

No, tako sem sproščeno v senci počakal, da smo startali in se držal svojega plana. Prvi km so bili seveda zelo enostavni, čeprav sem imel stalne probleme z dihanjem. Po 6km se je začel prvi večji spust. Ker sem se pač odločil za "rekreativni tempo", tu nisem pospeševal, ampak sem tekel enakomerno in toliko hitro, da je bilo dihanje kolikor toliko dobro. To se je po 12 km pokazalo za dobro odločitev, saj sem z istim tempom začel prehitevati ogromno tekačev, ki so seveda prehitro začeli in plačevali svoj davek. Veliko jih je tudi hodilo, bili so tudi primeri, da so se na okrepčevalnicah kar usedli pod tuš s hladno vodo. Jaz sem veselo nadaljeval, s tekom nisem imel nobenih problemov do 18 km, ko je tudi meni navkjub počasnemu ritmu začelo zmanjkovati moči. Na okrepčevalnici sem videl stati tempo "zajčka", ki je imel na hrbtu napisan pričakovani čas 1.29, bil je popolnoma izčrpan, čeprav je kasneje tek nadaljeval in me malo pred ciljem tudi prehitel, svojega dela pa sigurno ni opravil. Torej, zadnje tri km s spustom pod skakalnico in ciljno ravnino sem tempo spustil na 5:00/km, vročina je res naredila svoje, popolnoma izčrpan sem prišel v cilj, kjer sem goltal vodo kot kamela in iskal kakšno sadje ali energijski napitek, ki pa ga ni bilo nikjer. Zato sem se vsedel na tla pod eno od okrepčevalnic , Anžeta in Aljaža pa sem prosil, da naj name polivata lončke z vodo, Jana pa mi je prinesla par energijskih čokoladic, ki sem jih pogoltnil tako živalsko,kot da že par dni ne bi nič jedel...

Po parih minutah sem bil kot nov, že, ko sem se preoblačil, sem se odlično počutil, takoj bi šel lahko ponovno teči!

Potem smo v cijlni areni počakali še Damijana (si štejem v čast, da sem te spoznal), naredili par skupnih fotografij, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, saj je bila pot do tja še dolga. Domov smo prišli v nedeljo ob 0.40.

Če povzamem: V normalnih vremenskih razmerah (pod 25 stopinj in brez vetra) bi PB sigurno padel. Konfiguracija proge je meni pisana na kožo in vsaj zame to je proga za podiranje osebnih rekordov. Izgleda pa, da sem že nekoliko prestar, da bi se na hitro lahko adaptiral na ektremne vročinske razmere, pa saj ni važno, verjetno bo tale proga zame izziv za naslednje leto, vendar, kot je rekel Damijan, prijavili se bomo, ko bomo vsaj približno vedeli, kakšno bo vreme...

Toliko na kratko...

Aja, še rezultati:
http://82.165.26.197/_pentek-timing.com ... stnr=10166

Pa še nekaj: Iskrena hvala vsem za čestitke, res sem doživel avanturo, ki jo dolgo ne bom pozabil...

LP VB

[daša]

Bravo Vilko,
Čestitke tebi in tvoji spremljevalni ekipi
Ob kakšnem izi kroženju okrog Brda računam na izčrpno poročilo.

Daša

[miro]

Tudi moje čestitke obema , za dober tek in še boljša poročila.
Tako se piše , da spoznamo tudi občutke in razmišljanja drugih tekačev pri teku.
LP
Miro

[Lena]

Bravo, Vilko!
Odlično si opravil v takih razmerah! Za PB bo pa še dovolj priložnosti.

Čestitke tudi Damijanu!

Lena

[ales]

Čestitke obema za opravljena teka in doživeti poročili... Prihodnje leto bo morebitnim izzivalcem še težje.

Me prav zanima koliko od udeležencev tega teka ima PB dosežene v Insbrucku.


p.s. Rekorda vama pa na TF tko ne bi priznali...

[Damijan]

Aleš,
tudi jaz sem se spraševal, koliko jih je doslej na treh TSM izboljšalo
svoj rekord (ne vem, kako je bilo vreme prvič), morda celo vodijo
kakšno statistiko, glede na to, da smo jim na prijavnici zaupali svoj PB.

A da ne bi bil rekord priznan na TF? Niti opremljen s kakšno fusnoto al
pa zvezdico ne?

Hvala tudi ostalim za čestitke.