- 10 Sep 2006, 21:25
#72847
Spet je en tek za CERR CUP za nami. Ta tek v Köszegu 3.9.06 je bil po mojem mnenju že itak odpisan, saj sem se včeraj po SAM-u počutil dokaj uničenega. Poleg kolena mi je še bolečina iz pokostnice prešla že v nart. Maser me je na Jezerskem komaj skupaj spravil. Danes zjutraj se nisem mogel vstati, a kaj ko sva bila z MiroR-jem dogovorjena, da se dobiva ob 6.00. Točno takrat je tudi prispel, kot je običajno zanj, da ne zamuja. Čeprav sem se skoraj pravočasno vstal, še nisem bil pripravljen za odhod, niti še prepričan, da bi lahko prišel sploh do avta. Na pamet mi ni prišlo, da bi danes lahko prešepal kakšno 10-ko.
MiroR ni razmišljal, da ne bi šel na ta tek na Madžarsko. Grem pa zraven za družbo, sem se odločil, za vsak slučaj pa vržem v kuferam še torbo in teniske. Dobri dve uri in pol vožnje sem si gnetel meča in otipaval, če nimam slučajno kosti polomljene, vsaj takšen občutek sem imel, kot da nobene cele kosti nimam več.
V Köszegu, hvala bogu, ni bilo treba iskati starta, tako kot pred dvema tednoma v Körmendu. MiroR parkira na odličnem parkirnem mestu, potem se pa začne. Prvi problem, kako priti iz avta. Drugi problem, ko že 300 m krumpama (prevod: »šepava«) po mestu proti prireditvenemu prostoru, nisva upala nikogar vprašat, kje je prijavnica, ker sva se bala, da bodo Madžari mislili, da iščeva bolnico.
Ja, seveda, hodit res še nisem mogel, za vsak slučaj sem se pa prijavil na tek, čuj. Če že nič drugega, bo vsaj majčka za spomin na lepo mesto (sem se tolažil), sicer pa imam itak komaj en meter visok kup majčk.
Naslednja poteza je bila preoblačenje in podmazovanje podvozja. Ker je bilo dovolj časa, sem poseben poudarek posvetil kostem, koščicam, ostankom mišic in kit ter jih temeljito zmasiral in namazal. Nikamor se ni mudilo. Dobra in draga izkušnja iz Madžarske (dva tedna nazaj), ko sva po eni uri lutanja po mestu prispela prepozno na start in neogreta pričela tek – to je bil tudi začetek in izvor vseh teh bolečin. Tokrat sva imela uro in pol časa.
OK, da ne bo predolgo, takoj po znaku za start so izginile vse bolečine. Odtekel sem, glede na dane pogoje, čudovit tek. Tudi MiroR je bil zadovoljen s svojim rezultatom. Čez kakšne pol ure sva spet oba krumpala po Köszegu, ljudje so se verjetno spraševali, če se ta dva že vračata iz bolnice?
Vtisi: Res lepo vreme, lepo starinsko mesto in polno muzejev, drevesa, cvetje... Štartne pištole ne poznajo. Ozvočenja na startu ni. Čas merijo s štoparico in to v cilju kar pritiskajo na urico, ne da bi beležili kolikšen čas ima kdo. V cilju se postaviš v vrsto, kjer evidentirajo, kateri si prišel v cilj. Če slučajno ne stopiš takoj v vrsto, gre pač nekaj za teboj prispelih tekačev pred tebe. Rezultatov itak niso objavili oziroma izobesili, so pa podelili medalje, pri tem pa seveda tekači iz CERR CUP-a niso prišli v poštev, saj je bil to nek njihov zgodovinski tek? Iz Slovenije je bila na stopničkah Gombocova. Čestitke. Državno himno so na razglasitvi igrali kar dvakrat, ljudje so stali mirno kot okameneli. Še veter je nehal pihat. Če bi to Tito videl, bi ga v JNA še bolj nadrajsali.
Upam, da bo še MiroR kaj dodal – jutri – kajti sedaj je že v službi.
Jaz pa grem naravnost po ….. led.
LP
MiroR ni razmišljal, da ne bi šel na ta tek na Madžarsko. Grem pa zraven za družbo, sem se odločil, za vsak slučaj pa vržem v kuferam še torbo in teniske. Dobri dve uri in pol vožnje sem si gnetel meča in otipaval, če nimam slučajno kosti polomljene, vsaj takšen občutek sem imel, kot da nobene cele kosti nimam več.
V Köszegu, hvala bogu, ni bilo treba iskati starta, tako kot pred dvema tednoma v Körmendu. MiroR parkira na odličnem parkirnem mestu, potem se pa začne. Prvi problem, kako priti iz avta. Drugi problem, ko že 300 m krumpama (prevod: »šepava«) po mestu proti prireditvenemu prostoru, nisva upala nikogar vprašat, kje je prijavnica, ker sva se bala, da bodo Madžari mislili, da iščeva bolnico.
Ja, seveda, hodit res še nisem mogel, za vsak slučaj sem se pa prijavil na tek, čuj. Če že nič drugega, bo vsaj majčka za spomin na lepo mesto (sem se tolažil), sicer pa imam itak komaj en meter visok kup majčk.
Naslednja poteza je bila preoblačenje in podmazovanje podvozja. Ker je bilo dovolj časa, sem poseben poudarek posvetil kostem, koščicam, ostankom mišic in kit ter jih temeljito zmasiral in namazal. Nikamor se ni mudilo. Dobra in draga izkušnja iz Madžarske (dva tedna nazaj), ko sva po eni uri lutanja po mestu prispela prepozno na start in neogreta pričela tek – to je bil tudi začetek in izvor vseh teh bolečin. Tokrat sva imela uro in pol časa.
OK, da ne bo predolgo, takoj po znaku za start so izginile vse bolečine. Odtekel sem, glede na dane pogoje, čudovit tek. Tudi MiroR je bil zadovoljen s svojim rezultatom. Čez kakšne pol ure sva spet oba krumpala po Köszegu, ljudje so se verjetno spraševali, če se ta dva že vračata iz bolnice?
Vtisi: Res lepo vreme, lepo starinsko mesto in polno muzejev, drevesa, cvetje... Štartne pištole ne poznajo. Ozvočenja na startu ni. Čas merijo s štoparico in to v cilju kar pritiskajo na urico, ne da bi beležili kolikšen čas ima kdo. V cilju se postaviš v vrsto, kjer evidentirajo, kateri si prišel v cilj. Če slučajno ne stopiš takoj v vrsto, gre pač nekaj za teboj prispelih tekačev pred tebe. Rezultatov itak niso objavili oziroma izobesili, so pa podelili medalje, pri tem pa seveda tekači iz CERR CUP-a niso prišli v poštev, saj je bil to nek njihov zgodovinski tek? Iz Slovenije je bila na stopničkah Gombocova. Čestitke. Državno himno so na razglasitvi igrali kar dvakrat, ljudje so stali mirno kot okameneli. Še veter je nehal pihat. Če bi to Tito videl, bi ga v JNA še bolj nadrajsali.
Upam, da bo še MiroR kaj dodal – jutri – kajti sedaj je že v službi.
Jaz pa grem naravnost po ….. led.
LP
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
