Tokrat je bilo vse drugače. Ni bila več prva, zato ni bilo tistega znanega vznemirjenja, veselila pa sem se vseeno.
Letos je bilo čudno leto. Že od lanske jeseni so se izmenjevala obdobja, ko sem dobro trenirala z obdobji, ko zaradi takšnih ali drugačnih motenj nisem tekla praktično nič. Skupni izkupiček: srednja žalost

Vendar se nisem dosti sekirala, saj je to domača tekma in nimam daleč do doma, tudi če se mi kje zatakne. Seveda nisem razmišljala v tej smeri. Poleg tega imam nekaj tekaške podlage, tako da bi moralo bit vse ok.
V soboto zjutraj se od doma odpraviva skupaj z Urošem, on kot organizator v Ajdovščino na Majski tek, jaz pa peš na start 50ke, ki je od doma oddaljen kakih 500m. Nekaj malega vzpona pride ravno prav za ogrevanje. Aja, hitim, ker sem imela dodatno delo z menjavo meha za vodo in sušenjem nahrbtnika, ker sem tik pred odhodom opazila, da je meh spuščal.
Najbrž sem zadnja na startu. Še par minutk ostane za klepet. Opažam, da je že precej toplo, precej bolj kot lani, ko sem se pred startom še zavijala v debel pulover. Najbrž nam bo vroče.
No, pa pejmo. Začnem sproščeno, a vseeno malo pohitim, da bom čimprej na ravnini, kjer je konec ozke stezice. Sam še do Zztopke potegnem

, potem pa takoj upočasnim, saj je pot še dolga. Pot poteka brez posebnosti in kilometri mi kar hitro minevajo. Poslušam glasbo, ki jo ugasnem vsakič, ko se mi kdo približa, da malo poklepetam. Na Erzelju me še enkrat dohitita Sonja in Iris, vsakega znanega obraza se razveselim. Na okrepčevalnicah pijem vodo ali redek izotonik in kot ponavadi jem sladkarije. Pozabim tudi, da sem v naglici v meh nalila samo vodo, izotonik je namreč spuščal. Neverjetno mi je vroče, ne pomislim pa, da bi morala ukreniti kaj tudi v zvezi z izgubo soli.
Drugače se še dobro počutim. Do Trebižanov nekaj časa tečem z Borisom, na katerega sem naletela, ko se je v Gaberjah pobiral s tal. Na srečo ni bilo hujšega.
Na Štjaku me pozdravita prostovoljca Borut in Maja, jaz pa spet tankam v bidon in vase ogromne količine vode. Še nikdar toliko. Sol in čips samo zviška ošvrknem s pogledom. Ugotovim, da mi ne gre tako fajn kot lani. Čase s kontrolnih točk sem si približno zapomnila in Urošu povedala, kdaj me lahko pričakuje v cilju.
Proti Podnanosu gre samo zato, ker je navzdol. Sicer je na enem delu novost, saj se je treba strmo povzpeti še do Socerba, ki smo ga lani obšli. Po poti razmišljam, da mi je težko, da bi se rada ustavila, da bi bilo fajn iz Podnanosa se kar odpeljat v cilj in spit pivo. Ja, res. “Zakaj bi se mučila, pejdi uživat, prevroče je, loh te še kap!” mi pravi Hudič Skušnjavc
In potem se spomnim na Uroša in Kristino, ki sta sigurno že v cilju Majskega teka in jih bom kmalu videla v mojem cilju. Če bom prišla do njega. Pomislim tudi kdove kje se klati Andi, ampak tudi približno si ne morem zamislit, kje bi lahko bil. Pomislim na prijatelje in družino, ki gotovo misiljo name…
Nikoli prej še nisem na trailu pomislila na odstop. Odstop?! Kaj se pa grem? Me bolijo noge? Mi kaj manjka? Ok, malo mi je slabo zaradi vročine, pa glava me boli, ampak na Nanosu se bo gotovo lažje dihalo. Samo zaradi tega, ker se mi ne ljubi, pa res ne bom odstopila! Si mlada, imaš noge, gremo!
V Podnanosu se še vedno smilim sama sebi in se nalivam z vodo. Gledam sotekača, kako namaka paradižnik v sol in se pri sebi zmrdujem: Bljak, jaz pa tega že ne bom. Bom raje še malo čokoladke. In se odpravim naprej.
Razmišljam, da sem lani v hrib proti Nanosu precej lahkotno prehitela kar nekaj tekmovalcev. Pa tudi sicer mi na trailih bolj steče v drugi polovici. Danes pa se ne počutim, da bi lahko koga prehitela. Ko zagrizem v klanec, se mi začenja spati, kljub temu, da sem startala naspana. Nestrpno pričakujem gozdiček in senco, nakar me skoraj kap, ko se spomnim, da so velik del tega gozdička posekali in me čaka še en del, kamor sonce nabija direkt. Ko se mi vedno bolj spi, se zavem svoje napake. Šit, kje so zdej uni pomidori s soljo?!
Končno pridem do sence, tu se začenja oblačiti, prihajajo prve nevihte.
Kljub temu, da se ne počutim najboljše, prehitevam tekmovalce. Očitno je tudi drugim težko. Z vsakim izmenjam nekaj besed. Alenko sem dohitela pred Podnanosom. Prepričana je bila, da ne bo nadaljevala. Vendar je trmasta borka prišla do cilja. Sebastjana dohitim na poti do lovske koče, on ima težave z želodcem. Pri lovski koči pa požrem besedo in pomidore veselo namakam v sol. Čez še pomaranče in nadaljujem kot nova. Pa vročine ni več. Malo preveč navdušeno tečem po lepi gozdni potki, ko mi zmanjka tal pod nogami. Hitro se poberem in malček podrsana nadaljujem proti Pleši. Dohitim še Andreja, ki se tudi bori s svojimi težavami. Vsem, ki premagujete sami sebe, kapo dol!
Ugotovim, da sem že več kot pol ure za lansko časovnico, zato pokličem Uroša in mu povem, naj me pričakuje kasneje, sicer sem pa ok.
Že sem na Pleši, se nafilam z vodo, sedaj pa še spust. Tu mi kar gre. Do naslednjega akrobatskega vložka. Zvijem si gleženj, vidim vse zvezde in spet sem na tleh. Za minutko se ustavim, nadiham in skušam nadaljevati. Sprva mislim, da ne bo šlo, vendar mi uspe nadaljevati. Zelo previdno.
Srečam še nekaj skupinic s krajše proge in že sem pri Tekačih Vipavske dolina pri Abramu. Med odlično postrežbo izmenjamo nekaj besed, nato pa še zadnji del poti.
Tu je nekaj ravninic in položnih vzpončkov, ki so mi kot vedno odveč. Tu so moje noge že utrujene, čutim, da bo jutri musklfibr. Z zadnjim spustom opravim bolj previdno kot je v moji navadi in skoraj ob vsakem koraku zastokam. Kilometer pred ciljem mi pride nasproti fantek (po naglasu sodeč je Štajerc) in me vzpodbudi: “Samo še kilometer imate do cilja. A vas pospremim?” Od presenečenja onemim, a mi je takoj žal, da nisem privolila (sem ga pa pozneje v cilju srečala in se mu iskreno zahvalila za vzpodbudne besede).
Tako kmalu pritečem v težko pričakovani cilj. Pred ciljem in v cilju so znanci in prijatelji, moj prihod napove Anja, sledi še nekaj stiskov rok preden se vržem Urošu v objem. Slučajno pridejo mimo še moji fantje: “Oj, mama, a si že tu?”
Ta trail je bil drugačen. Spoznala sem, da je včasih težko vztrajati. Vendar je nagrada velika. Veselje in zadovoljstvo, da si uspel premagati samega sebe.